345. člen ZKP

Vložnik čas kaznivega dejanja obravnava ločeno, izolirano od ostalih prvin, s katerimi je dejanje v opisu individualizirano, in zatrjuje kršitev pravic obrambe. Vrhovno sodišče mora zato odgovoriti na vprašanje, ali pravica do „primernih možnosti“ za pripravo obrambe pomeni hkrati tudi pravico do možnosti obrambe določene vsebine – v konkretnem primeru, do obrambe z alibijem. Breme ustrezno podrobne seznanitve z vsebino očitkov nosi upravičeni tožilec, ki mora navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek, tj. obtožbo. Odgovor na vprašanje, ali je temu bremenu tožilec zadostil, pa je odvisno od okoliščin vsakokratne zadeve in presoje, ali in v kolikšni meri je bil obdolženec zaradi obsega seznanitve z vsebino očitkov, prikrajšan za učinkovito izvrševanje pravic obrambe. To velja tudi za obrambo z alibijem in zato tudi ni mogoče govoriti o pravici do možnosti obrambe določene vsebine. Prepoznati je mogoče le, kdaj je bil obdolženec – ob celoviti presoji upoštevnih okoliščin – prikrajšan za možnost obrambe do te mere, da o poštenem postopku ni mogoče več govoriti. Vrhovno sodišče sprejema, da za opustitev zaslišanja obremenilne priče ni bilo opravičljivih razlogov. Vendar p

V prekrškovnih postopkih se je odgovorni osebi pravne osebe očitala le zamuda pri plačilu plač trem delavcem, ne pa neplačilo najmanj treh zaporednih plač in s tem oškodovanje več delavcev, kar je predmet kazenskega postopka, pri čemer so predmet kazenskega postopka še kršitve drugih pravic iz delovnega razmerja, ki skupaj tvorijo enotno kaznivo dejanje. Neplačila plače pa tudi ni mogoče enačiti z zamudo pri plačilu plače, kar izhaja tudi iz razlikovanja med zamudo in neplačilom v samem ZDR (in ZDR-1), predvsem pa iz relevantno drugačne vsebine teh ravnanj in njihovih posledic. Iz različnih abstraktnih opisov prekrška in kaznivega dejanja je razvidna različna teža prekrška in kaznivega dejanja ter tudi, da gre za obravnavo različnih vidikov kaznivih ravnanj. Drugačna vsebina ravnanja, ki se kaže v nastali posledici, ki se zahteva na abstraktni ravni in kot je bila v obravnavanem primeru ugotovljena tudi na konkretni ravni, pa upravičuje obravnavo iste osebe najprej v prekrškovnem postopku in nato ob izpolnitvi (dodatnih) zakonskih znakov kaznivega dejanja še v kazenskem postopku. Pri tem ni nepomembno, da so v prekrškovnem postopku kršitve ugotovljene kmalu po njihovem nas

Nedopustnost spremembe obtožbe vidi sodišče prve stopnje v tem, da so bila dejstva, na katera se nanašajo tudi kaznivi dejanji zlorabe položaja, znana že ob vložitvi obtožbe in drugič, da so bila določena dejstva razkrita z izvajanjem obrambe, konkretno P. B.. Takšna razlaga pa ni pravilna. Ne glede na to, ali so bila določena dejstva znana ali ne, je pomembna ocena tožilstva, da presoja na glavni obravnavi izvedenih dokazov kaže na drugačno dejansko stanje. To drugačno oceno pa je državna tožilka na glavni obravnavi tudi zelo podrobno opisala. Povsem utemeljeno pa pritožba navaja, da se pomen in dokazna vrednost posameznega dokaza spreminja tekom postopka in se ocenjuje tudi z drugimi dokazi, ki so izvedeni, kakor tudi s tistimi, ki so bili naknadno pridobljeni po vloženi obtožbi. Dokazi zoper obtoženo P. B. so se pričeli izvajati šele na glavni obravnavi glede na to, da je bila zoper njo vložena neposredna obtožba, dvoma pa tudi ni, da je bil dokazni postopek zelo obširen in da so se dokazi, kot rečeno, pridobivali tudi tekom dokaznega postopka. Ker je tožilka na podlagi vseh na obravnavi izvedenih dokazov ocenila, da ugotovljeno dejansko stanje terja spremembo obtožbe, ki se

Prepoznava obdolženca na glavni obravnavi se ne opravi na način, določen v 242. členu ZKP. Že po pravni naravi glavne obravnave ne pride v poštev, da bi priče prepoznavale obtoženca v vrsti drugih oseb, ampak se priče izjavijo le o tem, ali je obtoženec oseba, ki je po njihovih zaznavah v določeni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, oziroma, ali je, če gre za očividce samega dejanja, ta oseba storilec. Gre torej le za del zaslišanja oziroma izpovedbe prič.

Sodišče ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja, vezano je le na opis oziroma očitek, ki ga predstavlja opisani dogodek oziroma ravnanje obtoženca, kakršno je opisano v obtožbi.

Če sodišče spozna, da posamezen zakonski znak kaznivega dejanja obtožencu ni dokazan, ne izreče oprostilne sodbe po 3. točki 385. člena ZKP, če preostali dokazani zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja pomenijo njegovo privilegirano obliko, za katero sodišče lahko izreče obsodilno sodbo, ne da bi prekoračilo obtožnico.

Čeprav zakon ne predpisuje oblike predloga za pregon, mora biti oškodovančeva volja, da se zoper obdolženca sproži kazenski postopek, izražena jasno in nedvoumno. Oškodovanec pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti je le oseba, pri kateri je nastal občutek ogrožene varnosti zaradi storilčevih groženj z napadom na njeno življenje ali telo.

Ker po končani preiskavi okrožni državni tožilec ni odstopil niti od pregona zoper obtoženca ali pa vložil obtožbe zoper njega, ampak je za isti historični dogodek, za katerega je tudi zoper obtoženca tekla preiskava, vložil obtožnico le za soobtoženega, tako ni bilo nobene podlage, da je tožilec po pravnomočnosti obtožnice in že opravljenih glavnih obravnavah obtožbo razširil tudi za kaznivo dejanje na tistega obtoženca, zoper katerega je tekla le preiskava in po opravljeni preiskavi obtožni akt zoper njega ni bil vložen. Obtožba je bila tako na glavni obravnavi razširjena v nasprotju z določbo I. odst. 345. čl. ZKP, zaradi česar je pritožbeno sodišče ob obravnavi pritožbe obtoženčevega zagovornika ravnalo po določbi 393. čl. ZKP, sodbo v tem delu razveljavilo in obtožnico po 1. tč. I. odst. 352. čl. ZKP zavrglo, ker ni legalne obtožbe upravičenega tožilca.