386. člen ZKP

Poslovodja - direktor je dolžan poslovati vestno in pošteno ter zasledovati interese gospodarske družbe, kar pa obdolženka (in obdolženi B. B.) z nakupi v živilskih trgovinah, gostinskih lokalih in plačilih na pošti zagotovo nista.

Sodišče prve stopnje je s strani obrambe že tekom sojenja prejelo več dokumentacije o zdravstvenem stanju in zdravljenju obdolženčeve odvisnosti v Nemčiji in je bila vsa priložena dokumentacija prevedena v slovenski jezik oziroma za obdolženca, s pomočjo tolmača tudi v ruski jezik. Obramba se je do te dokumentacije lahko izjavila in v zvezi z njo zahtevala več dopolnitev izvedenskega mnenja dr. D. D., nato pa zahtevala postavitev drugega izvedenca psihiatrične stroke, čemur je sodišče ugodilo. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje sta oba izvedenca psihiatra (dr. D. D. in mag. M. M.) pri izdelavi mnenja in dopolnitvi izvedenskega mnenja vso zdravstveno dokumentacijo tudi upoštevala, prav tako sta povzela, pojasnila in upoštevala vse obdolžencu postavljene diagnoze, ki iz te zdravstvene dokumentacije izhajajo. Dodatno sta bila izvedenca na narokih glavne obravnave večkrat tudi zaslišana, kjer sta odgovarjala na vprašanja strank in pojasnila, da zdravstvena dokumentacija iz Nemčije o zdravljenju odvisnosti obdolženca od psihoaktivnih snovi, nadalje starejša dokumentacija o poškodbi glave, ki se kasneje v dokumentaciji več ne omenja ter vključenost obdolženca in načrti za nadaljnjo

Sodišče druge stopnje pritožbeno utemeljevanje zavrača in sprejema presojo prvostopenjskega sodišča, da je obtoženi z ravnanjem, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, oškodovanko spravljal v podrejen položaj. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, se oškodovanka zaradi dalj časa trajajočih ravnanj obtoženca ni mogla in znala upreti, niti se mu ni mogla izogniti, pač pa se je nasilju uklanjala, pri čemer je živela v stalnem strahu, brez svobodne volje. Obtoženca se je bala zaradi konstantnega izvajanja psihičnega kot fizičnega nasilja nad njo, kot tudi groženj, ki jih ji je dnevno izrekal. Pri presoji obstoja podrejenega položaja tudi ne gre prezreti, da se obtoženi tudi med samim tekom predmetnega kazenskega postopka, kljub temu, da mu je bila v vmesnem času za istovrstno kaznivo dejanje proti isti oškodovanki izrečena pogojna obsodba, ni mogel vzdržati kontaktov z oškodovanko in mu je bila posledično že v teku predmetnega postopka izrečena prepoved približanja oškodovanki. Pri presoji obstoja podrejenega položaja, v katerem se je nahajala oškodovanka zaradi protipravnih ravnanj obtoženca, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, tudi ne gre prezreti ugotovitev izveden

Čeprav zagovornik v uvodu pritožbe navaja, da se pritožuje zoper obsodilni del sodbe, pa iz vsebine pritožbenih navedb v nadaljevanju izhaja, da izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje glede kaznivega dejanja pod točko II. izreka, torej oprostilni del sodbe. Ker niti zagovornik niti obtoženi pritožbe zoper oprostilni del sodbe nista napovedala, se šteje, da sta se v tem delu odpovedala pravici do pritožbe (drugi odstavek 368. člena ZKP). Pritožba zoper oprostilni del sodbe ni dopustna, zato jo je pritožbeno sodišče v tem delu zavrglo kot nedovoljeno (prvi odstavek 388. člena ZKP). Čeprav je zagovornik v uvodu navedel, da se pritožuje tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji, pa tega pritožbenega razloga ni utemeljil. V skladu z določilom 386. člena ZKP pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji in o odvzemu premoženjske koristi. Pritožbeno sodišče je zato izrečeno kazensko sankcijo preizkusilo po uradni dolžnosti, pri čemer je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje izbralo primerno kazensko sankcijo - zaporno kazen, znotraj

Kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu se, glede posledic dejanja, razlikuje od kvalificirane oblike kaznivega dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1 v tem, da bo kaznivo dejanje podano, kadar že pride do neposredne nevarnosti za življenje in telo kakšne osebe. Ni pa to edina razlika, saj se zahteva tudi, da storilec uresniči enega od pogojev, ki so določeni v 1. do 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1, med drugim tudi tega, ki se očita obtožencu, da je vozil vozilo, čeprav ga ni imel pravice voziti. Strinjati se je zato treba z razlago sodišča prve stopnje, da kriminalna količina kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1 presega kriminalno količino kvalifikatorne izvršitve kaznivega dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1. Zato tudi ni mogoče sprejeti pritožbene razlage, da je obtoženec z očitano mu vožnjo izpolnil le zakonski znak po šestem odstavku 308. člena KZ-1. Kot že rečeno, je vozil tudi brez dovoljenja z vožnjo, z načinom vožnje pa prebežnikov v vozilu ni izpostavil zgolj nevarnosti za življenje in telo, pač pa jih je že konkretno ogrozil. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilen izp

Posledica zavrnilne sodbe je tudi sprememba odločbe o premoženjski koristi. Slovenska zakonodaja namreč z izjemo posebnega, ne na obsodbo vezanega procesnopravnega odvzema koristi po 498.a členu ZKP ne daje pravne podlage za odvzem premoženjske koristi, če je v kazenskem postopku izdana oprostilna ali zavrnilna sodba. Izvedenec ne more vselej z gotovostjo podati mnenja o vseh spornih vprašanjih, ampak (pogosto) lahko poda mnenje le z določeno večjo ali manjšo stopnjo verjetnosti, pri tem pa je sodišče tisto, ki na podlagi ocene izvedenskega mnenja tudi v povezavi z drugimi dokazi presoja, ali so odločilna dejstva dokazana ali ne. Sodišče lahko skladno s pravno teorijo v primeru, če je iz izvedenskega mnenja jasno, da določenega dejstva ali okoliščine po nobeni dostopni metodi ni mogoče ugotoviti z dovolj visoko zanesljivostjo, brez zadržkov uporabi načelo in dubio pro reo, če tega dejstva ni mogoče zanesljivo ugotoviti niti v povezavi z drugimi dokazi.

V sodbi mora biti ocenjena vsebina tistih dokazov, ki se nanašajo na pravno odločilna dejstva, tj. na tista dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe. Ker je posnetek komunikacije oškodovanca z OKC nastal v času pred inkriminirano grožnjo in se neposredno ne nanaša na obravnavano kaznivo dejanje, ne gre za dokaz, ki bi se nanašal na pravno odločilna dejstva, zato zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Zakonitost odredb (bodisi za prikrite preiskovalne ukrepe, bodisi za hišno preiskavo) je potrebno ocenjevati v trenutku izdaje odredbe, s katero so bili ukrepi dovoljeni. Stališče pritožnika, da se zakonitost odredb ocenjuje z vidika kasnejšega (ne)uspeha tožilstva je popolnoma zgrešeno. Že sodišči prve in druge stopnje sta v sklepih o neizločitvi dokazov pravilno poudarili, da je policija problematizirani snemalnik dobila zakonito in za njegovo pridobitev ni potrebovala odredbe za hišno preiskavo. Družba A. d.o.o. namreč ni bila v vlogi osumljenca niti v zvezi s kaznivim dejanjem vlomne tatvine, niti v zvezi s kaznivimi dejanji glede katerih je bil sum že osredotočen na C. C., zato je veljala edicijska dolžnost, da policiji izroči predmet, ki bi utegnil biti dokaz, policija pa je imela podlago za zaseg v določbah 148. in 164. člena ZKP. Objekt kazenskopravnega varstva je v primeru kaznivega dejanja po 261. členu KZ-1 korektno izvajanje oblastnih funkcij in pravilno izvrševanje pooblastil, ki jih pravni red daje nekaterim kategorijam oseb oziroma poklicev, medtem ko kaznivo dejanje po 259. členu KZ-1 varuje zaupanje v pristnost uradnih dokumentov v pravnem prometu in

V sodbi mora biti ocenjena vsebina tistih dokazov, ki se nanašajo na pravno odločilna dejstva, tj. na tista dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe. V obravnavani zadevi pa se pritožbeno izpostavljene okoliščine v zvezi z ugotavljanjem (primarnega) prekrška obdolženca ne nanašajo na odločilna dejstva, kot to pravilno ugotavlja že zagovornik v pritožbi, zato kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Policisti so torej zoper obdolženca uporabili prisilna sredstva šele po tem, ko je obdolženec najprej sam napadel policista. Poškodba obdolženca, ki jo je ta utrpel v obravnavanem dogodku, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne dokazuje prekoračitve pooblastil policistov pri obravnavi obdolženca, saj je bila navedena poškodba (logična) posledica ravnanj obdolženca in uporabe prisilnih sredstev, ki so jih policisti upravičeno uporabili, da so lahko obvladali obdolženca.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe s prepričljivimi in tehtnimi razlogi pojasnilo, zakaj verjame očetu mladoletnega oškodovanca, da je obdolženka mladoletnemu oškodovancu izrekla inkriminirane grožnje. Oče mladoletnega oškodovanca je namreč določno in prepričljivo izpovedal, kako ga je njegov sin (mladoletni oškodovanec) po telefonu seznanil z grožnjo obdolženke, kako je nato sin vztrajal, da se dejanje prijavi policiji, izpovedal je o strahu, ki ga je grožnja pustila pri sinu in da je bila grožnja, kot je navedena v zapisniku o sprejemu ovadbe, dobesedno tako izrečena sinu, saj sam tega v prekmurščini niti ne bi znal tako povedati.

Na drugo trditev, da za kaznivo dejanje goljufije storilec ne more biti obtožen in obsojen, če je dejanje ostalo pri poskusu, pa je pritožbi odgovorilo že sodišče prve stopnje v točki 2 razlogov napadene sodbe. Pravilno je pojasnilo, da je poskus kaznivega dejanja kazniv v vseh tistih primerih, ko kaznovalni del norme vsebuje besedno zvezo "se kaznuje z zaporom do treh let", kar je primer tudi v obravnavani zadevi, ko je za obravnavano kaznivo dejanje kot najvišja določena kazen treh leta zapora.

Pritožbeno izvajanje je zgrešeno, saj zagovornik obdolženega A. A. v graji zatrjevane napačne uporabe določila petega odstavka 331. člena ZKP ne razmeji statusa otroka s posebnimi potrebami (po, za potrebe predmetne kazenske zadeve povsem irelevantnih določbah ZUOPP) od statusa oškodovane s potrebo po zaščiti, ki temelji na določbi 144. člena ZKP (torej oškodovanke, katere osebna pravica je s kaznivim dejanjem znatno prekršena, pa zaradi njenih osebnih značilnosti ali ranljivosti, zaradi narave, teže ali okoliščin kaznivega dejanja ali zaradi ravnanja obdolženih ali oškodovane v predkazenskem ali kazenskem postopku in izven njega obstaja posebna potreba po varstvu njene osebnostne celovitosti pri posameznih dejanjih v predkazenskem in kazenskem postopku). V skladu z novejšo prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) morajo sodišča, kadar opustijo neposredno zaslišanje obremenilne priče, celovito in skupaj presoditi tri vprašanja: (i) ali so podani opravičljivi razlogi za opustitev neposrednega zaslišanja priče; (ii) ali je izjava priče (v smislu 6. člena EKČP) edini ali odločilen dokaz, na katerega se opira obsodilna sodba; (iii) ali so sodišča v zadost

Ker se na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP stroški oškodovanca in njegovega pooblaščenca v obsodilni sodbi vselej naložijo v plačilo obdolžencu, bi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi o teh stroških moralo odločiti. Če v odločbi o glavni stvari ni odločeno o tem, kdo je dolžan te stroške plačati, z izdajo posebnega sklepa takšne odločitve ni mogoče nadomestiti.

Pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 283. člena KZ-1 gre za primer neposredne krive ovadbe. Storilec lažno naznani določeno osebo, da je storila uradno pregonljivo dejanje, čeprav ve, da ga ni storila. Pri tem pa sploh ni pomembno, ali je kaznivo dejanje v resnici storila druga, ne pa ovadena oseba, ali pa sploh ni bilo storjeno. Storilec se (zgolj) mora zavedati, da prijavlja uradno pregonljivo kaznivo dejanje.

Pritožnik utemeljeno opozarja na določbo šestega odstavka 137. člena ZKP, ki določa, da se čas, za katerega je bilo vzeto vozniško dovoljenje, obdolžencu, ki je na prostosti, všteje v izrečeno kazen prepovedi vožnje motornega vozila. Te določbe pa sodišče prve stopnje ob izreku stranske kazni ni uporabilo, zato je podana kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. S tem, ko v izrečeno stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije ni vštelo časa odvzema vozniškega dovoljenja, je sodišče prve stopnje prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Po določbi 386. člena ZKP pritožba zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožilec pritožbo podal v korist obdolženca, s katero pa izrecno ni izpodbijal odločbe o kazenski sankciji, vendar se glede na določbo 386. člena ZKP po samem zakonu šteje, da je bila pritožba podana tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbeno sodišče je v okviru tega preizkusa ugotovilo, da je potrebno obdolžencu izreči pogojno obsodbo. Le to sodišče izreče, če glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življ

Pritožbeno sodišče opozarja, da za odločanje o pritožbeno podanem predlogu obdolženega o spremembi izrečene mu kazni zapora oziroma vikend zaporu ali prestajanju kazni na Odprtem oddelku v ZPKZ Rogoza ne more biti predmet tega pritožbenega postopka, pač pa se tak predlog poda pred stvarno pristojnim sodiščem prve stopnje.

Ker se obdolženi sicer brez utemeljitve pritožuje zaradi kršitve kazenskega zakona, torej ta pritožbeni razlog uveljavlja sebi v korist, je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v njeni odločbi o kazenski sankciji in odvzemu premoženjske koristi.

V primeru, ko več udeležencev v cestnem prometu s svojim protipravnim ravnanjem prispeva k prometni nesreči, odgovarjajo za kaznivo dejanje vsi tisti, katerih dejanja so v neposredni vzročni zvezi z nastankom prepovedane posledice in storilca praviloma ne ekskulpira kršitev predpisov s strani drugih oseb, četudi sam krši predpise. Prepovedane posledice namreč ne bi bilo moč pripisati ravnanju obdolženca le, če bi se izkazalo, da bi do takšne posledice prišlo tudi v primeru, ko bi obdolženec ravnal v skladu s predpisi, ali če bi bila prepovedana posledica objektivno nepredvidljiva. Brezobzirna vožnja kot varnostni cestnoprometni standard, katerega napolnjujejo ravnanja, ki predstavljajo grobe ali ponavljajoče kršitve pravil in predpisov ali po načinu ali trajanju občutno presegajo navadno nepazljivost ali manjšo kršitev pravil in predpisov. Brezobzirno ravna, kdor se iz sebičnih nagibov ne ozira na to, kako (lahko) njegovo ravnanje vpliva na ostale udeležence cestnega prometa, in ravnodušno prezre opozorila ostalih udeležencev v prometu. Po teoriji adekvatne vzročnosti je treba izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode kot pravno upošteven vzrok šteti tiste

Ker je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo, da ne gre za pravno relevantne dokaze, jih je utemeljeno zavrnilo in takšno svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo.

Čeprav je v abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena Kz-1 uvodoma res navedeno, da je obdolženec dejanje storil proti uradni osebi, ko je ta opravljala naloge javne varnosti (in ne naloge policije), je iz nadaljevanja konkretnega dela opisa povsem jasno razvidno, da je uporaba pojma javne varnosti podrobneje konkretizirana z izrecno navedbo določbe 2. alineje prvega odstavka 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol), ki opredeljuje izključno naloge policije, ter opisom, da je obdolženec kaznivo dejanje izvršil proti policistu, ki je na terasi lokala interveniral zaradi pretepa, v katerem je obdolženec poškodoval mladoletnega A. A.