5. člen ZKP

Procesni vlogi priče in obdolženca nista združljivi. Če je bil nekdo (v istem kazenskem postopku) zaslišan kot priča, pozneje pa kot obdolženec, je treba zapisnik o zaslišanju kot priče izločiti iz spisa. Če državni tožilec v roku dveh let ni podal izjave, da bo začel kazenski pregon, je bilo treba izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov po tedaj veljavnem ZKP uničiti.

Na izjavo, ki jo občani dajo policistom, ko zbirajo obvestila v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 148. člena ZKP, se sodba ne sme opirati, enako pa velja za izpovedbo policistov o vsebini izjav, zapisanih v uradnih zaznamkih, s čimer se vsebina uradnih zaznamkov v formi izpovedb kriminalistov nedopustno prelije v navidez zakonito procesno gradivo. Opiranje sodbe na predhodno obtoženčevo izpovedbo kot priče je v nasprotju z jamstvoma pravice do molka in domneve nedolžnosti iz 29. in 27. člena Ustave.

Ne glede na to, da mladoletnik na obravnavi ni bil zaslišan, pa je sodišče prve stopnje v nasprotju z določilom 355. člena ZKP na njegov zagovor oprlo sodno odločbo. Ker je bil mladoletnik na seji za mladoletnike zaslišan brez ustreznih pravnih poukov in ker je sodišče prve stopnje na njegov zagovor oprlo sodno odločbo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navedena procesna kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je terjala razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Odločitev o združitvi dveh kazenskih postopkov vodenih zoper obtoženca, na škodo treh različnih oškodovank je prvostopenjsko sodišče oprlo na določbo 32. člena ZKP, po kateri je v primeru, če je ista oseba obdolžena več kaznivih dejanj in je za nekatere od njih pristojno okrajno sodišče, za drugo pa okrožno sodišče, pristojno okrožno sodišče (prvi odstavek 32. člena ZKP). Iz določbe petega odstavka istega člena pa izhaja, da se v takem primeru praviloma izvede enoten postopek in izda ena sama sodba. V skladu z določbo osmega odstavka navedenega člena, o združitvi postopka odloča sodišče, ki je pristojno za enoten postopek; zoper sklep s katerim je bila odrejena združitev postopka ali zavrnjen predlog za združitev postopka, pa ni pritožbe. Pri tem navajanje pritožnice, da je šlo v zadevi okrožnega sodišča vodeni zoper obtoženca za priporno zadevo, in združitev te zadeve z nepriporno, nima nobenega upoštevnega pomena.

V skladu z ustaljeno sodno prakso obdolženec v lastni zadevi nikoli ne more biti priča, saj gre za kolizijo pravic oziroma dolžnosti dveh procesnopravnih položajev, ki sta si med seboj bistveno različna in posledično nezdružljiva. Pravnega pouka obdolžencu o pravici do molka oziroma privilegija zoper samoobtožbo ne more nadomestiti pravni pouk priči po 238. členu v zvezi z drugim odstavkom 240. členom ZKP. Dosledna ekskluzijska sankcija zajema tudi dolžnost "čiščenja spisa", saj izločitev reprodukcij vsebine izjave osumljenca oziroma obdolženca, preden je ta bil ustrezno poučen, varuje temeljni cilj ekskluzije, da se sodnik, ki bo sodil v zadevi, z nedovoljenimi dokazi nikoli ne seznani, s čimer se hkrati preprečuje nevarnost, da si sodnik na podlagi neizločenih vsebin ustvari mnenje (psihološka okuženost sodnika).

Preiskava se ne konča s sodno odločbo, temveč z dopisom, s katerim preiskovalni sodnik pošlje sodni spis državnemu tožilcu. Slednje praviloma stori po spoznanju, da je dejansko stanje zadeve v zadostni meri razjasnjeno, da tožilcu omogoča odločitev o nadaljevanju postopka z vložitvijo obtožnice oziroma z odstopom od pregona. Vendar pa je preiskovalni sodnik izrecno omejen z drugim stavkom prvega odstavka 184. člena ZKP, kadar je obdolženec v priporu in pripora pred vložitvijo obtožnice ni več dopustno podaljšati. Časovno je omejen tudi državni tožilec (tretji odstavek 184. člena ZKP), ki mora obtožnico, v kateri predlaga podaljšanje pripora, vložiti najmanj 5 dni pred iztekom pripora. Iz pritožbenih navedb zagovornic je jasno, da ocena o domnevni nezakonitosti dokazov predpostavlja podrobno razčiščevanje okoliščin v zvezi z zatrjevano nezakonitostjo, zato ni mogoče soglašati z obrambnim stališčem, da je že na prvi pogled jasna nezakonitost dokazov. Zagovornik ne more uspeti z navedbami, da je bila hudodelska združba razbita, prepovedana droga zasežena, obdolženec pa nima ne sredstev za nadaljevanje očitanih kaznivih dejanj ne možnosti in povezav, da bi lahko ponovno

Obdolženec potencialno koristna dejstva, na glavni obravnavi praviloma navaja v njegovem zagovoru iz prvega odstavka 324. člena ZKP, medtem ko so dokazi, ki bi mu utegnili koristi predmet ustreznega predloga v dokaznem postopku, o katerem mora sodišče po tretjem in četrtem odstavku 329. člena ZKP odločiti. Ker pa so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije po 125. členu Ustave, vezani (le) na ustavo in zakon, in ker sodišča pri presoji materialno pravnih ali procesno pravnih odločilnih dejstev po prvem odstavku 18. člena ZKP niso vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena, niti ustrezno sestavljenemu dokaznemu predlogu, brez predhodne presoje njegove utemeljenosti niso dolžna slediti. So pa zato po sedmem odstavku 364. člena ZKP dolžna zavrnitev dokaznih predlogov vsebinsko obrazložiti. Drugače od presoje razlogov sodišča prve stopnje je treba pri presoji razlogov sodišča druge stopnje, izhajati, da to o navedenem dokaznem predlogu neposredno ni odločalo, temveč je v 5. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe najprej povzelo vložnikovo pritožbeno grajo zavrnitve dokaznega predloga s strani sodišča prve stopnje, nakar je v 6. točki obrazložitv

Soobtoženec ne more biti zaslišan kot priča (niti) glede kaznivega dejanja soobtoženca, pri katerem sam ni bil udeležen, vse dokler postopek zoper njega ni zaključen, lahko pa se ga zasliši kot obtoženca. Predlagana priča bi tako morala biti zaslišana v svojstvu storilke, kar pomeni, da bi ji sodišče prve stopnje pred podajo izjave moralo dati pravni pouk o privilegiju zoper samoobtožbo in jo seznaniti, da se ni dolžna zagovarjati (pričati) in tudi ne odgovarjati na vprašanja, če pa se bo zagovarjala (pričala) pa ni dolžna izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati odgovornosti za prekršek.

Argument, da zaslišanje priče ni potrebno, očitno ne vzdrži, saj je sodišče istočasno za razjasnitev dejanskega stanja dokazno upoštevalo in vrednotilo njeno predhodno izjavo. Sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga za opustitev neposrednega zaslišanja. Pričin položaj se je kasneje v postopku bistveno spremenil, ko je sodišče zoper njo izdalo zavrnilno sodbo in bi posledično v predmetnem kazenskem postopku, ki je še vedno tekel zoper obsojenca, lahko nastopala v vlogi privilegirane priče. Položaj obdolženca se pomembno razlikuje od položaja (privilegirane) priče, pri čemer je v prvi vrsti treba upoštevati vsebino pravnega pouka, ki pripada obdolžencu in privilegirani priči.

Obtoženec se pravici do zbornega sojenja lahko odpove samo v fazi predobravnavnega naroka, saj določba 2. točke drugega odstavka 285.f člena ZKP ne daje podlage za odločitev, da bi se tej pravici odpovedal tudi v kasnejših fazah kazenskega postopka.

Višje sodišče ugotavlja, da v situaciji enotno vodenega kazenskega postopka zoper več soobtožencev, obtoženec ne more biti zaslišan kot priča niti glede kaznivega dejanja, ki je očitano le soobtožencu, v drugačni vlogi kot vlogi obtoženca.

Sodišču prve stopnje se do predloga za izločitev dokazov, ki je bil podan na predobravnavnem naroku in o katerem sta prvo in drugostopenjsko sodišče odločili s posebnim sklepom, v sodbi ni treba ponovno opredeljevati. Višje sodišče lahko o nezakonitosti dokazov odloča dvakrat: v primeru pritožbe zoper sklep predsednika senata v fazi predobravnavnega naroka in pri preizkusu pritožbe zoper sodbo. Obseg presoje pri preizkusu sodbe se od preizkusa v fazi predobravnavnega naroka razlikuje, saj je lahko višje sodišče soočeno z drugačnim dejanskim stanjem, ugotovljenim na glavni obravnavi, poleg tega mora na kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP paziti po uradni dolžnosti. Na navedbe v pritožbi zoper sodbo, ki so identične navedbam iz pritožbe zoper sklep iz faze predobravnavnega naroka, je v predmetni zadevi višje sodišče odgovorilo s sklicevanjem na razloge prejšnjega sklepa. Navedeno ne pomeni, da je senat višjega sodišča preizkušal sklep, izdan v fazi predobravnavnega naroka. Izločitveni razlog iz 5. točke prvega odstavka 39. člena ZKP zato ni podan. Obseg obrazložitve, ki jo mora sodišče podati v odgovor, je odvisen od navedb, ki jih je v predlogu za izloč

V zakonu ni podlage, da bi se stroški pooblaščenca oškodovanca kot tožilca, ki jih je imel z vložitvijo (sicer utemeljene) pritožbe, izplačati iz proračunskih sredstev.

Glede na vsebino zapisnika o glavni obravnavi z dne 29. 7. 2022 ni jasno, ali je obtoženec dejansko priznal kaznivi dejanji po obtožnici, saj iz zapisnika ni razvidno, ali je predsednica senata pred sprejemom priznanja krivde opravila presojo, ko jo zahteva določba 285.c člena ZKP, ki je bila v konkretnem primeru še toliko bolj na mestu, saj je bila zoper obtoženca vložena neposredna obtožnica, na predobravnavnem naroku krivde za očitani kaznivi dejanji ni priznal, na glavni obravnavi pa se o očitanih kaznivih dejanjih tudi ni izjasnjeval.

Prvostopenjsko sodišče ni izvedlo naroka za glavno obravnavo, na katerem bi ugotavljalo, ali so uveljavljani premoženjskopravni zahtevki oškodovancev po višini utemeljeni, s čimer obsojencu ni dalo možnosti, da se izjavi o celotnem procesnem gradivu, ki se nanaša na njegovo odgovornost povrniti oškodovancem škodo, posledično pa je bilo poseženo v njegovo pravico do obrambe.

Samo zaradi napačne numerične označbe zakonske določbe, izrek sodbe ne more biti nerazumljiv. Drugače bi bilo, ko bi bilo v izreku sodbe prepisano besedilo takšne zakonske določbe, ki bi potem resnično nasprotovala preostalemu besedilu v izreku, zaradi česar ta ne bi bil več razumljiv. Končno, t.i. materialna podlaga za temelj in višino škode v odločbi o prisojenem premoženjskopravnem zahtevku ni pogoj za razumljivost izreka v tem delu sodbe. Zadostuje navedba zavezanca in upravičenca ter predmet premoženjskopravnega zahtevka iz drugega odstavka 100. člena ZKP, ki v konkretnem izreku ne manjka, pa je potem znano, zakaj mora obdolženec kot zavezanec po prisojenem premoženjskopravnem zahtevku ravnati in na drugi strani, zakaj je oškodovana gospodarska družba upravičena do plačila zneska iz tega zahtevka. Sodišče druge stopnje se ne strinja s pritožnico, da izvršitveni ravnanji v opisu dejanja nista konkretizirani na način, da bi bilo mogoče ugotoviti, v čem se razlikujeta. Res je sicer, da ravnanji v opisu dejanja nista vedno dosledno razmejeni z glagolom poškodovati oziroma napraviti za nerabno, vendar sta to glagola iz zakonskega - neobveznega dela opisa kaznivega dejanj

Da bi si obdolženec lahko v postopku po 498.a členu ZKP ustrezno pripravil svojo obrambo, mora natančno vedeti, katerega dejanja je obtožen, kar mu zagotavlja 5. člen ZKP, ki ima podlago v 29. členu Ustave RS, kot tudi EKČP. Pravica do poštenega sojenja se torej nanaša tudi na postopek iz XXVIII. poglavja ZKP za odvzem podkupnin ter denarja ali premoženja nezakonitega izvora po določbi 498.a člena ZKP, pri čemer obdolženec ne more ustrezno zastaviti svoje obrambe, če ne ve, česa se ga bremeni. V konkretni zadevi bi tudi po presoji pritožbenega sodišča za takšno protipravno pridobitev premoženjske koristi lahko šlo v primeru, če bi obdolženec izvršil dejanje, ki bi ustrezalo zakonskim znakom davčne zatajitve po tedaj veljavnem 254. členu KZ ali zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ. V tem primeru bi iz dejanskega opisa obtožnice morali izhajati zakonski znaki takšnega predhodnega dejanja, saj je za obstoj kaznivega dejanja pranja denarja v vsakem primeru treba najprej ugotoviti, katero je predhodno kaznivo dejanje in kdaj je bilo dokončano. Pomanjkljivosti opisa kaznivega dejanja se ne morejo odpraviti z izvedbo postopka po drugem odstavku 498.a člena ZKP, za k

Le če sodišče prve stopnje ustrezno obrazloži svojo odločitev o izključitvi javnosti z (dela) glavne obravnave, je mogoče ugotoviti oziroma preveriti, ali je bila javnost izključena zaradi posebej utemeljenih okoliščin konkretnega primera, ali pa je bila izključena v nasprotju z zakonom (in je zato podana kršitev iz 4. točke prvega odstavka 371. člena ZKP). Dejstvo, da se preberejo vse listine v spisu, je bilo v zapisnik vpisano avtomatično, pro forma, dejansko pa dokazi na glavni obravnavi niso bili pretreseni. Sodišče prve stopnje je tako kršilo določbe 355. člena ZKP, s tem pa poseglo v obdolženčevo pravico do obrambe. Sodišče prve stopnje je izvedenko postavilo zaradi „ugotovitve verodostojnosti oškodovanke na sodišču“, čeprav izvedencu takšne naloge ni dopustno naložiti, ker verodostojnost presoja le sodišče samo. Obdolženec je podal pisne pripombe na izvedensko mnenje, ki pa jih kljub njegovi izrecni zahtevi sodišče prve stopnje izvedenki ni posredovalo v odgovor. Obdolženec je tekom predmetnega kazenskega postopka podal vrsto vlog in tri pisne zagovore, na katere se je vseskozi skliceval tudi na narokih pred sodiščem. Vendar se izpodbijana sodba ni

Sodišče je obdolžencu v plačilo naložilo krivdne stroške zaradi izostanka z narokov. Obdolženec je svoj izostanek pojasnjeval z zdravstveno dokumentacijo, vendar je v skladu s šestim odstavkom 193. člena ZKP imenovani zdravnik podal mnenje, da na podlagi predložene dokumentacije izbrani osebni zdravnik ne bi bil upravičen izdati zdravniškega potrdila o upravičeni odsotnosti z naroka glavne obravnave. S tem mnenjem imenovanega zdravnika kot ključnim dokumentom obdolženec ni bil seznanjen, niti mu ni bila dana možnost, da se o njem izjavi ali navede dejstva in dokaze, ki to mnenje izpodbijajo. Pri tem v skladu sodno prakso ESČP ni pomembno, ali je izostanek take možnosti seznanitve z relevantno dokumentacijo dejansko kakorkoli vplival na strankine možnosti uspeha v zadevi - ESČP kot kršitev kontradiktornosti smatra tudi situacije, ko odsotnost seznanitve z relevantno dokumentacijo ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve.

Seštevek neplačanih plač ali nadomestil plače delavcev ter členitev neplačanih plač po posameznem delavcu niso so sestavni del zakonskega opisa kaznivega dejanja, za katerega je bil obdolženi spoznan za krivega. Njegovo bistvo je v povzročenem prikrajšanju delavcev za pravice, ki jim pripadajo. To sta tudi pravica do plače in pravica do nadomestila plače, ki sta kršeni že ob neizplačilu ene plače ali nadomestila. Ker so bili vsi delavci v sklenjenem časovnem obdobju prikrajšani na isti izvršitveni način, le da v različnem obsegu, je sodišče prve stopnje storilo prav, ko je obdolženčeva ravnanja za vse delavce skupaj opredelilo po tako imenovani kvalificirani obliki obravnavanega kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev iz 196. člena KZ-1 in ne tako kot to izhaja iz povzete pritožbene obrazložitve. Nenazadnje tudi zato, ker nobeno od obdolženčevih ravnanj ni bilo neposredno uperjeno v pravice posameznega delavca, temveč v opustitev dolžnosti, ki jo je obdolženec imel kot direktor gospodarske družbe do vseh delavcev, in ki bi jo moral, ne glede na razliko v obsegu, vsem enako izpolniti. V ostalem sodišče druge stopnje opozarja, da uvedba ali začetek stečajnega p