257. člen KZ-1

Institut sodne razveze pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1 predstavlja samostojen pravni institut, katerega namen je presoja, ali je ob upoštevanju vseh okoliščin primera in interesov pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja še mogoče. Presoja zakonitosti odpovedi in presoja možnosti nadaljevanja delovnega razmerja zato nista identični vprašanji. Dejstvo, da delodajalec ni dokazal odpovednega razloga v obsegu, ki bi utemeljeval izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, samo po sebi ne izključuje možnosti ugotovitve, da je med strankama kljub temu prišlo do takšnega porušenja zaupanja, da nadaljevanje delovnega razmerja objektivno ni več mogoče. Prav zaradi posebne narave dela pravosodnega policista je objektivno pomembno tudi ravnanje, ki sicer ne predstavlja samostojne kršitve delovnih obveznosti, vendar ob upoštevanju celote ravnanj kaže na pomanjkanje potrebne profesionalne distance in varnostne presoje v okoliščinah, kjer je takšna presoja bistvena sestavina opravljanja dela.

Po presoji zakonskih določb in določb o zastaranju kazenskega pregona je za obtoženko milejši zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja tako glede naklepa kot tudi glede določb o zastaranju kazenskega pregona. Kaznivo dejanje po spremenjeni določbi tretjega odstavka 257. člena KZ-1 bi bilo dokončano šele z izplačilom plač posameznim zaposlenim. Po kazenskem zakonu, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, pa je bilo kaznivo dejanje dokončano 1. 9. 2015 z izdajo zadnjega sklepa o odreditvi stalne pripravljenosti. Glede na predpisano kazen za očitano kaznivo dejanje kazenski pregon po določbi 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 zastara v 10 letih od storitve kaznivega dejanja. Pri presoji zastaranja kazenskega pregona pa je potrebno upoštevati določbo drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ, ki je določala, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Glede na obrazloženo je kazenski pregon, upoštevajoč datum zadnje izdaje nezakonitega sklepa o odreditvi stalne pripravljenosti in rok 64 dni iz prej navedenega zakona, zoper obtoženo zastaral 5. 11. 2025, še pred predložitvijo predmetne kazenske zadeve Višjemu sodišču v

S sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani je bil kazenski postopek ustavljen, zaradi umika obtožnega predloga, ki ga je zoper tožnika podalo SDT RS. Tak sklep pa tudi umik obtožnega predloga SDT RS ne predstavljata novega dokaza oz. dejstva, ker se v prejšnjem postopku sploh ni mogel uporabiti, saj je nastal po pravnomočnosti sodbe v individualnem delovnem sporu, zoper katero tožnik vlaga izredno pravno sredstvo.

S tožnikovim ravnanjem je prišlo do zabeleženja napačnih podatkov na vlogo občana, v delu, ko je tožnik opravil vnos opozorila v uradno evidenco in številko domnevnega izrečenega opozorila vpisal na vlogo občana, pa je zavestno na vlogi občana zabeležil lažne podatke, saj je vedel, da opozorilo dejansko ni bilo izrečeno, nato pa napačno zapisal, da je zadevo pregledal dne 14. 8. 2021 (ko ga niti ni bilo v službi) in s svojim podpisom in pečatom potrdil uradno listino z lažno vsebino, prav tako je posledično spravil organ v zmoto. Zaupanje delodajalca v konkretnem primeru je tesno povezano s poslanstvom in vrednotami policije, ki jih s svojim načinom življenja in ravnanja udejanjajo policisti. Slednje pa je bilo v posledici ravnanj tožnika, ki bi se moral kot pomočnik komandirja PP še posebej zavedati svojega odgovornega položaja, porušeno. Dejstvo, da je tožnik še dve leti po datumu, ko se mu očita storitev kaznivih dejanj, normalno delal pri toženki, na odločitev nima vpliva, saj se je toženka z dejstvom, da je tožnik izpolnil znake kaznivega dejanja seznanila šele dne 21. 12. 2023.

K temu sodišče druge stopnje še dodaja, da mora sodišče pri presoji odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti oziroma osebnostnih pravic, upoštevati "vse okoliščine primera", med njimi pa tudi objektivno stran, torej ali je tisto, kar je o kom zapisano in/ali izrečeno, tudi objektivno žaljivo in kot takšno lahko povzroči duševne bolečine, zaradi katerih oškodovancu pripada odškodnina. Vsaka nespoštljivost oziroma nevljudnost, ki koga čustveno prizadene, še namreč ne pomeni (pravno priznanega) posega v čast in dobro ime. Ali povedano drugače, odškodninska odgovornost toženca je podana, če so njegove trditve po objektivnih merilih žaljivosti v konkretnem primeru lahko prizadele dobro ime oziroma ugled tožnika kot oškodovanca. Temu pa v danem primeru tudi po presoji sodišča druge stopnje ni tako.

Ni pomembno, kdaj za kršitev izvejo vodje organizacijskih enot, temveč kdaj se je seznanil predstojnik Policije. Za nadaljevano kršitev gre takrat, ko njeno izvrševanje traja (npr. dnevno neopravljanje dela). S tem, ko tožnik ni sproti dnevno beležil svojih nalog v Dnevniku dela za leto 2021 oziroma v Excelovih preglednicah skladno z navodili vodje, je opustil svojo delovno obveznost, ta opustitev pa je trajala vse do konca leta 2021 oziroma do 17. 1. 2022. To pa pomeni, da v tem primeru rok za podajo izredne odpovedi ni pričel teči že z dnem, ko je tožnik prvič opustil dolžno ravnanje, temveč najkasneje z dnem, ko je ta opustitev prenehala. Vse dotlej je namreč ta kršitev trajala.

Objektivna nezmožnost delavcu zagotoviti ustrezno delo po ugotovitvi nezakonitosti odpovedi, ker delodajalec delavcu ne more zagotoviti ustreznega dela glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi je podana npr. ob ukinitvi delovnega mesta delavca ali spremenjeni sistemizaciji. Delavcu v postopku glede nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni treba navajati, v čem je njegov interes za reintegracijo. Interes se kaže v tem, da je vložil tak tožbeni zahtevek. Ni mu treba navajati razlogov, zakaj uveljavlja to zakonsko predvideno posledico nezakonite odpovedi, tudi sicer pa je v veljavni slovenski zakonodaji vrnitev na delo pravilo, sodna razveza pa izjema.

V obravnavani zadevi abstraktni del izreka pod točko II/1 izpodbijane sodbe resda vsebuje navedbo, da je obtoženi A. A. pridobil sredstva s tem, da je predložil lažne izjave in dokumente in je tako neustrezno uporabil sredstva proračunov, ki jih upravljajo Evropske skupnosti, vendar napačni zapis abstraktnih zakonskih znakov v skladu z uveljavljeno sodno prakso ne pomeni, da očitano dejanje ni kaznivo dejanje, če so zakonski znaki ustrezno konkretizirani v konkretnem delu očitka. Kot že pojasnjeno se za izpolnitev vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja iz drugega odstavka 229. člena KZ-1 zahteva pridobitev sredstev z alternativno določenimi izvršitvenimi oblikami (i) uporaba lažnih, nepravilnih ali nepopolnih izjav ali dokumentov ali (ii) predložitev lažnih, nepravilnih ali nepopolnih izjav ali dokumentov ali (iii) nerazkritje podatkov in iz proračunov iz prvega odstavka 229. člena KZ-1. Sodišče pritrjuje pritožnicama, da v primeru, ko so sredstva pridobljena nezakonito oziroma mimo pravil, ni mogoče govoriti o tem, da gre pri takšnih sredstvih, ki so že tako pridobljena v nasprotju s pravili, za neustrezno uporabo oziroma neupravičeno zadrževanje, zato je zapis v uvodnem (abst

Tožnik je izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 257. v povezavi z 20. členom KZ-1, saj je kot uradna oseba z dajanjem nezakonitega navodila podrejenemu, naj se za I. I. ne ugotovi obstoj varnostnega zadržka, izrabil svoj uradni položaj oziroma prestopil meje uradnih pravic in s tem I. I. pridobil korist v obliki zaposlitve v Policiji, čeprav so za to obstajali varnostni zadržki.

V zvezi z datumom seznanitve (novega) v.d. predstojnika Policije A. A. o vseh okoliščinah tožnikove kršitve pritožba neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da se je novi predstojnik z vsemi okoliščinami kršitve seznanil šele 17. 6. 2022, po prejemu poročila notranjevarnostnega postopka dne 17. 6. 2022. Pritožba prav tako neutemeljeno navaja, da se je A. A. že ob nastopu funkcije vršilca dolžnosti generalnega direktorja Policije dne 2. 6. 2022 seznanil z vsemi okoliščinami kršitve, saj se je navedenega dne seznanil z uradnim zaznamkom C. C., ki, kot je obrazloženo zgoraj, ni zadoščal za sklepanje o tem, da se je predstojnik seznanil z vsemi okoliščinami kršitve. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo izpoved A. A., da se je z vsemi okoliščinami kršitve in bistvenim dejanskim stanjem seznanil, ko je prejel poročilo o izvedenem notranjevarnostnem postopku, to je 17. 6. 2022, pri čemer se je oprlo tudi na dopis E. z dne 20. 6. 2022, s katerim je A. A. Uradu N. predlagal uvedbo postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ukrep prepovedi opravljanja dela za tožnika. Tožnik je opravljal naloge tudi na področju odkrivanja, preprečevanja in preiskovanja k

Tožnik je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu višji kriminalistični inšpektor policist. Toženka je tožniku s sklepom z dne 6. 7. 2022 razveljavila pogodbo o zaposlitvi na podlagi ugotovitve, da zoper njega obstaja varnostni zadržek, zaradi česar ob sklenitvi delovnega razmerja ni izpolnjeval pogojev iz prvega odstavka 44. člena ZODPol za sklenitev delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da se pravni standard utemeljenega dvoma o zanesljivosti ali verodostojnosti osebe lahko ugotavlja tudi na podlagi dejstev iz delovnopravnega spora. Ker je hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja mogoče pojmovati kot ugotovitev o tožnikovih življenjskih razmerah, je takšna presoja skladna z jezikovno razlago tretjega odstavka 52. člena ZODPol. Dejstvo, da je tožnik s tiskanjem obvestila o javni dražbi nadlegoval in ustrahoval uslužbenko policije, utemeljuje dvom v zakonitost in strokovnost njegovega dela pri toženki. Sodišče prve stopnje ni spregledalo, da je bil tožnik v kazenskem postopku pravnomočno oproščen. Pravilno je izpostavilo, da je bilo tudi v kazenskem postopku njegovo ravnanje ugotovljeno in spoznano kot nedopustno, vendar pa ni izpol

V obravnavanem primeru je bistveno, da je prišlo do izdaje neveljavnih zdravniških spričeval. Osebe, ki so prišle v ordinaciji v D. in E., so bile prepričane, da bo pregled opravil in zdravniško spričevalo izdal zdravnik, ki za to izpolnjuje predpisane pogoje, pa temu ni bilo tako. Obtožena B. B. in C. C. sta namreč samostojno opravila zdravniške preglede in izdala zdravniška spričevala, čeprav nista imela zahtevanega dovoljenja Ministrstva za zdravje. Res je, da nobena upravna enota nobenega zdravniškega spričevala ni zavrnila, vendar je šlo za izdajanje zdravniških spričeval pod tujim imenom, tj. imenom A. A., torej je šlo za preslepitev, spravljanje v zmoto glede identitete izdajatelja zdravniških spričeval. V obravnavanem primeru gre za enovita kazniva dejanja. Obtoženci so že od samega začetka imeli enoten naklep, da v daljšem časovnem obdobju na enak način izvršijo nedoločeno število ravnanj, ki so vsa zasledovala cilj pridobitve protipravne premoženjske koristi. Njihovo celotno nezakonito delovanje je vnaprej določil dogovor, da bosta obtožena B. B. in C. C. izkoriščajoč pooblastilo, ki ga je imel le obtoženi A. A., na lokacijah v ambulanti B. B. v D. in ambulanti E

V opisu kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 257. člena KZ-1, ki se obdolženi očita pod točko 1 izreka obtožnega predloga, niso konkretizirani vsi zakonski znaki, ker je v opisu izostala navedba nastanka prepovedane posledice, do katere naj bi prišlo zaradi ravnanja obdolženke, oziroma iz opisa ne izhaja, da je oškodovancu dejansko nastala škoda in to prav zaradi ravnanja obdolžene. Nastanek prepovedane posledice v smislu prizadejanja škode drugemu je eden od zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, prepovedana posledica pa mora biti vzročno povezana z ravnanjem storilca. Potrebno je poudariti, da kazenski zakon glede izvršitvenega ravnanja (tako po prvem kot tudi drugem odstavku 288. člena KZ-1) določa subjektivni znak, tj. poseben storilčev namen, da bi stranki v postopku škodoval ali ji neupravičeno dal prednost, ki pa mora biti tudi konkretiziran v opisu do te mere, da je možno sklepanje na takšen storilčev motivirani namen. Kaznivo dejanje po členu 258 KZ je v odnosu do kaznivega dejanja po 257. členu KZ-1 specialno / lex specialis.

Šele po prejemu ugotovitev pristojnih služb se je minister, ki skladno s 33. členom ZJU kot predstojnik organa izvršuje pravice in dolžnosti delodajalca, seznanil s kršitvami očitanimi tožniku. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je subjektivni rok za podajo izredne odpovedi začel teči 29. 12. 2021, zato je izredna odpoved z dne 26. 1. 2022, sklep je bil tožniku vročen 1. 2. 2022, podana pravočasno skladno z določbo 109. člena ZDR-1.

Sodišče prve stopnje je pravilno, ob upoštevanju prisluhov in izpovedi prič ter poročila o notranje varnostnem postopku zaključilo, da se je tožnik kot glavni trener ženskega nogometnega kluba dogovoril z zdravnikom, da je slednji izdal skupaj najmanj 39 zdravniških spričeval, ne da bi bile športnice preventivno zdravstveno pregledane. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da se je tožnik kot glavni trener ženskega nogometnega kluba moral zavedati, da morajo biti tekmovalke pred izdajo potrdila zdravniško pregledane in da ne zadošča zgolj potrditev obrazca, ki jih za nastopanje v prvi ligi NZS predpisuje pravilnik. Dokazno breme glede utemeljenosti odpovednega razloga iz 2. odstavka 84. člena ZDR-1 je res na delodajalcu, vendar pa mora tudi delavec biti aktiven in po predložitvi dokazov tožene stranke konkretno navesti, v čem je neskladje med njegovimi telefonskimi pogovori in prepisi prisluhov. To ne pomeni prevalitev dokaznega bremena na drugo stranko, pač pa zgolj realizacijo 212. člena ZPP.

Pritrditi je izčrpni obrazložitvi v izpodbijani sodbi, da zakonodaja na področju (stalne) pripravljenosti delavca na delo ni (bila) dovolj in vsakomur (ne glede na to, ali ima potrebna pravna znanja ali ne) jasna in nedvoumna. Šele iz kasnejših razlag posameznih določb KPJS, končnega poročila KPK in priporočila glede izplačevanja dodatkov za stalno pripravljenost za delo zaposlenih na fakultetah UL, v kabinetih predsednika vlade in ministrov ter mestnih občinah z dne 28. 6. 2016 in stališča UL KEV z dne 17. 1. 2016 izhaja, da je izplačevanje dodatka za stalno pripravljenost za pedagoške, strokovne, vodstvene in administrativne zaposlene na fakultetah protipravno in neetično. Resda je obtoženec univerzitetno izobražena oseba, ki je v kritičnem času zasedal najpomembnejši položaj na fakulteti in je (bil) tudi dolžan poznati predpise s področja delovnih razmerjih za zaposlene na fakulteti, vendar je pričakovanje, da vse navedene predpise oseba, z naravoslovno izobrazbo, tudi pravilno interpretira, nerealno. Prvostopenjsko sodišče je na več mestih izpodbijane sodbe jasno in obrazloženo zaključilo, da obtožencu po izvedenem dokaznem postopku nista dokazani niti zave

Zagovornica utemeljeno navaja, da izrek izpodbijane sodbe ni razumljiv, prav tako sodišče razhajanj med obtožbo in izrekom sodbe v razlogih izpodbijane sodbe ni obrazložilo, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Glede na to, da se je s strani sodišča postavljeni sodni izvedenec V. V. v celoti skliceval na ugotovitve izvedenca R. R. in v bistvu ni podal lastnih ugotovitev niti ni opravil ogleda na kraju samem, je ostalo to odločilno dejstvo, kolikšen je bil obseg manjka lesa, ki ga je mogoče z gotovostjo oceniti, povsem neugotovljeno. Ne gre prezreti tudi nadaljnjih tehtnih navedb zagovornice, da je sodišče prve stopnje v izvedensko mnenje izvedenca R. R. in pisno izvedensko mnenje izvedenca V. V. na glavni obravnavi zgolj vpogledalo, ne da bi ga prebralo. Res je tudi, da zagovornica na to nedoslednost ob izvajanju dokazov na glavni obravnavi ni imela pripomb, vendar bo moralo sodišče prve stopnje v novem postopku to pomanjkljivost pri izvedbi dokazov na glavni obravnavi odpraviti. Šele novela KZ-1E (z veljavnostjo od 2. 7. 2017 dalje) je to kaznivo dejanje v temeljni obliki po tretjem odstavku

Iz opisa kaznivega dejanja krive ovadbe, v tenorju obtožnega predloga, mora izhajati vsaj vsebinska oziroma smiselna konkretizacija vseh zakonskih znakov naznanjenega kaznivega dejanja, katerega storilec se preganja po uradni dolžnosti, sicer očitano dejanje krive ovadeb ni kaznivo dejanje.

Po opisu dejanja v izreku prvostopenjske sodbe je obsojenka storila kaznivo dejanje kot uradna oseba iz 3. točke 99. člena KZ-1, ki ima po zakonskem opisu pri drugi osebi javnega prava uradno funkcijo z vodstvenimi pooblastili in odgovornostmi. Ta je potem v izreku konkretizirana z navedbo, da je bila obsojenka v času storitve kaznivega dejanja dekanja E., ki po pravilih te fakultete vodi, zastopa in predstavlja fakulteto, ki v skladu z Zakonom o visokem šolstvu izvaja nacionalni program visokega šolstva in nacionalni program znanstveno raziskovalnega in razvojnega dela, za katera zagotavlja sredstva država, s katerimi mora opravljati v skladu z namenom, za katerega so bila pridobljena, ter je odgovorna za zakonitost dela fakultete in odločanje v zadevah s področja delovnih razmerij delavcev fakultete, kot to določajo Statut Univerze v F. in Pravila E. ter s tem v zvezi zadolžena za zakonitost in namensko porabo sredstev. Odločilno je, da je zakonski opis kaznivega dejanja s konkretnim opisom v izreku sodbe vsebinsko zapolnjen in s tem potrjen. Storilčeva kaznivost je tedaj pogojena z navedeno vsebino, ki je enaka, ne glede na njeno predhodno ali naknadno postavitev v ustr

Skop normativni okvir instituta dodatka za stalno pripravljenost je moč napolniti z ustrezno vsebino, ki jo je prvostopenjsko sodišče pravilno zamejilo s potrebno presojo individualne odreditve stalne pripravljenosti konkretnemu javnemu uslužbencu. S hierarhično uporabo in razlago zakonov in drugih relevantnih predpisov s področja delovnih razmerij je moč ugotoviti, da odrejanje stalne pripravljenosti na delo v visokošolskih organizacijah z nobenim zakonom ali drugim predpisom ni izključeno. Delodajalec mora delavcu plačati vsako odrejeno delo, ki presega z delovnopravno pogodbo dogovorjen obseg dela. V postopku ni bilo s potrebno gotovostjo ugotovljeno, da je obtoženi izrabil svoj položaj, da bi javnim uslužbencem pridobil protipravno premoženjsko korist. Javni uslužbenci so sicer prejeli dodatek za stalno pripravljenost, do katerega glede na naravo in vsebino dela niso bili upravičeni, po predmetnih sklepih pa jim je bilo izplačano tisto, kar jim je bilo odrejeno, t. j. dodatno delo, ki ga Fakulteta X. zaradi omejitev izplačil ni mogla izplačati, do izplačila pa so bili upravičeni. Glede na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje, da so javni uslužbenci prejeli plačil