380. člen ZKP

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi povzelo bistveno vsebino zagovora obdolženca ter ga primerjalo z izpovedbo oškodovanke in izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca za medicino dr. A. A. ter pojasnilo tudi v katerem delu zagovor ni bil potrjen (točka 12 obrazložitve). Zgolj dejstvo, da sodišče prve stopnje ni posebej in izrecno analiziralo vsakega posameznega detajla oziroma raznolikosti med zagovori obdolženca iz različnih faz postopka, pa samodejno ne pomeni, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Same poškodbe ni mogoče samodejno pripisati obdolženčevemu ravnanju. In ravno obdolženčevo ravnanje, opredeljeno v izreku je bilo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča podvrženo prevelikemu dvomu. Sodišče namreč ni vezano na predhodno sprejete procesne sklepe in lahko med postopkom, ob upoštevanju že izvedenih dokazov ter njihove dokazne vrednosti, presodi, da izvedba posameznega dokaza ni več potrebna za pravilno ugotovitev dejanskega stanja.

Sodišče druge stopnje lahko v postopku s pritožbo presoja tudi dejanska vprašanja, vendar pa je pri tem omejeno, saj brez obravnave ne sme tehtati dokazov, ki so bili neposredno izvedeni na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje, oziroma spreminjati dokazne presoje sodišča prve stopnje, če se ta opira na neposredno izvedene dokaze. Sodišče druge stopnje je v okoliščinah danega primera prekršilo določbo petega odstavka 392. člena ZKP, saj je drugače presojalo dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje neposredno izvedlo na glavni obravnavi, oziroma je drugače presojalo dejstva, ki so bila v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljena na podlagi neposredno izvedenih dokazov, ter posledično na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, čeprav za takšno odločitev niso bili izpolnjeni zakonski pogoji.

V obravnavanem primeru je C. C., oče mladoletnih oškodovancev (starih 10, 8 in 5 let) res sam sebe napačno poimenoval za oškodovanca kot tožilca, in v tem delu gre pritrditi pritožbi, kar pa na pravno veljavnost izjave in upravičenost vlagatelja ne vpliva. Po zakonu je zakoniti zastopnik svojih otrok in kot tak upravičen v otrokovem imenu podati izjavo o nadaljevanju kazenskega pregona in vložiti obtožni predlog. Ponovno odločanje in presojanje sodišča o izločitvi dokazov na glavni obravnavi ne pomeni kršitve določb kazenskega postopka, saj pri sklepu, izdanem po četrtem odstavku 340. člena ZKP ni mogoče govoriti o formalni ali materialni pravnomočnosti. Ne Ustava ne ZKP namreč ne določata prepovedi glede pridobivanja zakonito pridobljenih dokazov iz drugih kazenskih spisov, v okviru katerih se ti dokazi hranijo. Dokaz, ki je bil pridobljen na dovoljen način, s potrditvijo prvotnega namena njegove pridobitve, v drugi kazenski zadevi ne more veljati za nezakonitega in imeti v različnih kazenskih zadevah različnega statusa zakonitosti. Rok za zastaranje kazenskega pregona pri teh kaznivih dejanjih, storjenih proti mladoletni osebi, začne teči šele po polnoletnost

Da je oškodovanec utrpel lahko telesno poškodbo, je navedeno tudi v krivdoreku v abstraktnem opisu kaznivega dejanja, pri čemer je potrebno abstraktni in konkretni del opisa kaznivega dejanja obravnavati vselej kot celoto in jo kot takšno tudi razumeti. Temeljni pogoj za obravnavo pred sodiščem druge stopnje je ugotovitev senata na seji, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo zmotno ali nepopolno. Kdaj je to, je določeno v prvem odstavku 373. člena, pri čemer je po drugem odstavku tega člena dejansko stanje nepopolno ugotovljeno tudi tedaj, če na to kažejo nova dejstva in novi dokazi. Drugi pogoj je ocena senata o tem, da je treba dokazovanje ponoviti ali dopolniti in hkrati, da niso podani pravni ali dejanski razlogi, da tega samo ne bi moglo storiti.

Načelo "in dubio pro reo" pomeni, da bo obdolženec oproščen ne le v primeru dvoma, ampak tudi v primeru verjetnosti ali utemeljenega suma, da je izvršil očitano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče je na nejavni seji podvomilo v pravilnost ocene odločilnih dokazov in na podlagi tega sprejete pravilnosti dokaznega zaključka sodišča prve stopnje glede dokazne ocene izpovedbe oškodovanca in priče. Sklenilo je, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 380. člena ZKP ter da bo z opravljeno obravnavo pred sodiščem druge stopnje zadeva hitreje zaključena.

Pritožbeno sodišče pripominja, da je predmet tega kazenskega postopka občutljivo, medijsko odmevno uradniško korupcijsko dejanje iz skupine kaznivih dejanj zoper uradno dolžnost, javna pooblastila in javna sredstva, ki obravnavanega procesnega udeleženca negativno stigmatizira tako v zasebnem, kot poklicnem življenju, pa tudi v odnosu do okolice, še posebej volivcev, ki so mu na županskih volitvah zaupali svoj glas. Prav zato je jasna, natančna in nedvoumna opredelitev prvostopenjskega sodišča, kako presoja verodostojnost edine neposredne obremenilne priče in protislovnih dokazov sploh, bistvenega pomena. Po navedenem je zagovornikovo uveljavljanje izpodbojnega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja utemeljeno, zato je pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo. To je storilo po določilu prvega odstavka 392. člena ZKP in prvem odstavku 380. člena ZKP, saj meni, da je treba odrediti novo glavno obravnavo in dokazni postopek dopolniti še v smeri natančnejše ugotovitve kraja, časa in načina storitve obdolženemu očitanega koruptivnega kaznivega dejanja, torej meritorno relevantnih okoliščin, ki zaradi predstavljenih razhajanj pred sodiščem pr

Pritožbeno sodišče ima namreč glede na pritožbena izvajanja in podatke kazenskega spisa tehtne pomisleke o pravilnosti dokazne ocene, ki jo je sprejelo prvostopno sodišče. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je namreč dokazna ocena prvostopnega sodišča vsaj preuranjena.

Čeprav je za vsestransko razjasnitev zadeve dobrodošlo, da se ugotovijo vsi motivi, interesi in cilji udeleženih akterjev, je to zaradi narave kazenskega postopka pogosto nemogoče. Interne motive udeležencev kaznivega dejanja je mogoče ugotavljati samo tedaj, ko se izrazijo skozi navzven razpoznavna dejstva. Vendar to, da sodišče ne ugotovi vseh motivov, ki so storilca vodili pri izvršitvi kaznivega dejanja, še ne pomeni, da mora izdati oprostilno sodbo. Motiv namreč ne predstavlja zakonskega znaka, niti elementa kaznivega dejanja. Da lahko soobdolženec v kazenskem postopku nastopa kot priča, mora biti kazenski postopek zoper tega soobtoženca že pravnomočno končan, saj takrat priznavajoči soudeleženec izgubi položaj obdolženca z vsemi pripadajočimi kavtelami in garancijami ter pridobi položaj priče, privilegij zoper samoobtožbo pa ga kot takšnega ne varuje več. Soudeleženčeva pravica do obrambe ter privilegij zoper samoobtožbo sta v celoti "izčrpana" s pravnomočno obsodilno sodbo zoper njega in zato ne moreta predstavljati ovire, da bi se soudeleženčeve izjave v kazenskem postopku presojale tudi v luči njegovih izjav, danih v predkazenskem postopku. Takšnemu, že pravnomočn

Sprememba sodbe sodišča prve stopnje. Drugačna presoja že ugotovljenih dejstev.

Pritožbi ni moč pritrditi, da je sklep z dne 7. 10. 2020, ki ga je izdalo sodišče prve stopnje v izvršilnem postopku zoper obsojenega za izterjavo denarne kazni nezakonit, ker bi ga naj izdala strokovna sodelavka, ki takih pooblastil nima in ker bi naj bilo napačno sklenjeno, da se izvršilni postopek zoper pritožnika, ne uvede (list. št. 402). 54. člen Zakona o spremembah Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS-M) določa v prvem odstavku, da imajo sodišča strokovne sodelavce, ki opravljalo delo na uradniških delovnih mestih kot višji pravosodni svetovalci ali pravosodni svetniki. Strokovni sodelavci v posameznih zadevah izven glavne obravnave zaslišujejo stranke, priče in izvedence, opravljajo zahtevnejše priprave za glavno obravnavo, poročajo na sejah senatov, izdelujejo osnutke sodnih odločb, pod vodstvom sodnika vodijo glavne obravnave, ter opravljajo druga dela po odredbi sodnika (drugi odstavek 54. člena ZS-M). 53. a člen tega zakona pa v drugem odstavku določa, da samostojni pomočniki in višji sodni pomočniki med drugim vodijo izvršilne postopke in izdajajo sklepe o dovolitvi izvršbe za izterjavo denarnih terjatev. Strokovna sodelavka Z,. G. je za to smela samostojno izdati o

Obsojenec je bil poznan za krivega, da je (med drugim) z oškodovanko, ki takrat še ni dopolnila 15 let, v celotnem inkriminiranem obdobju imel tudi enkrat na mesec spolni odnos. Sodišče druge stopnje je ob presoji pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja prišlo do drugačnega dejanskega zaključka, da je bilo teh spolnih odnosov v celotnem inkriminiranem obdobju šest. Do drugačnega dejanskega zaključka pa je prišlo na podlagi posredne kontrole navedb oškodovanke, ki je bila pred sodiščem prve stopnje neposredno zaslišana, in na podlagi njenega pisanja, ki ni bilo predmet dokazovanja. S tem je prekršilo načelo neposrednosti.

Obdolženi je oškodovanko dvakrat spravil na tla, jo tam brcal, nato pa še porinili v stenski obešalnik za oblačila. Utrpela je več poškodb, odpeljana je bila na urgenco, iz njene izpovedbe pa izhaja, da se je počutila ogroženo, da se je bala, da jo bo obdolženi v glavo in da jo bi ubil. Dogajanje se je odvijalo v zaprtem prostoru, kjer se oškodovanka ni mogla umakniti, njena nemoč pa se kaže tudi v sami fizični konstituciji oškodovanke, ki je bistveno šibkejša od obdolženega. Navedeno kljub temu, da je šlo za enkratno uporabo fizične sile, po oceni pritožbenega sodišča kaže na to, da se je obdolženi grobo znesel nad oškodovanko do te mere, da je postala objekt izvajanja nasilja. Četudi oškodovanka ni utrpela hujših posledic (poškodb) je obdolženi s svojim ravnanjem oškodovanko spravil v ponižujoč, inferioren položaj, ki je pri oškodovanki utemeljeno vzbudil strah in nemoč.

V primeru, ko pritožbeno sodišče spremeni posamezne dele izreka prvostopenjske sodbe, mora biti že iz samega izreka razvidno, ali je sprememba za obdolženca ugodnejša ali ne. To še posebej velja za odločbo o krivdi, ki je poglavitni del izreka vsake obsodilne sodbe. Če sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbah poseže v odločbo o krivdi in spremeni opis kaznivega dejanja, mora biti že iz izreka, in ne morda šele iz obrazložitve sodbe, jasno razvidno, ali je novi opis kaznivega dejanja v primerjavi z opisom, vsebovanim v prvostopenjski sodbi, za obdolženca milejši ali strožji. V nasprotju z določbo petega odstavka 392. člena ZKP sodišče ravna tedaj, če dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje neposredno izvedlo, samo na seji pritožbenega senata drugače presodi kot sodišče prve stopnje ali ko drugače presodi dejstva, ki so bila v izpodbijani sodbi ugotovljena na podlagi neposredno izvedenih dokazov.

Nedopustnost spremembe obtožbe vidi sodišče prve stopnje v tem, da so bila dejstva, na katera se nanašajo tudi kaznivi dejanji zlorabe položaja, znana že ob vložitvi obtožbe in drugič, da so bila določena dejstva razkrita z izvajanjem obrambe, konkretno P. B.. Takšna razlaga pa ni pravilna. Ne glede na to, ali so bila določena dejstva znana ali ne, je pomembna ocena tožilstva, da presoja na glavni obravnavi izvedenih dokazov kaže na drugačno dejansko stanje. To drugačno oceno pa je državna tožilka na glavni obravnavi tudi zelo podrobno opisala. Povsem utemeljeno pa pritožba navaja, da se pomen in dokazna vrednost posameznega dokaza spreminja tekom postopka in se ocenjuje tudi z drugimi dokazi, ki so izvedeni, kakor tudi s tistimi, ki so bili naknadno pridobljeni po vloženi obtožbi. Dokazi zoper obtoženo P. B. so se pričeli izvajati šele na glavni obravnavi glede na to, da je bila zoper njo vložena neposredna obtožba, dvoma pa tudi ni, da je bil dokazni postopek zelo obširen in da so se dokazi, kot rečeno, pridobivali tudi tekom dokaznega postopka. Ker je tožilka na podlagi vseh na obravnavi izvedenih dokazov ocenila, da ugotovljeno dejansko stanje terja spremembo obtožbe, ki se

Samo, če so podani opravičeni razlogi, kar je dejansko vprašanje in (kumulativno), če je utemeljen pritožbeni razlog zmotne ali (in) nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbeno sodišče opravi obravnavo, na kateri lahko spremeni prvostopenjsko oprostilno sodbo v obsodilno sodbo.

Pritožbeni senat je ugotovil, da so podani upravičeni razlogi, da se zadeva ne vrne sodišču prve stopnje v novo glavno obravnavo, saj gre za časovno izjemno odmaknjeni dogodek, pričakovati pa je bilo, da bo zadeva hitreje končana, saj je pritožbeno sodišče na obravnavi ocenilo, da je potrebno ponoviti dokaze, ki so bili na glavni obravnavi pomanjkljivo izvedeni in tiste, glede katerih je sodišče druge stopnje podvomilo dokazni presoji sodišča prve stopnje. Ključno za presojo obravnavanega kaznivega dejanja je, na kakšen način so sledi obtoženca lahko prišle na trak.

Sodišče ni vezano na pravno opredelitev, temveč na konkretni opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja.

Pritožbeno sodišče, če pridobi na podlagi poizvedb po tretjem odstavku 377. člena ZKP podatke, ki niso samo pravne narave, ampak tudi dejanske narave in predstavljajo novo dejstvo oziroma celo nov dokaz, ne more, samo na seji senata spremeniti izpodbijane sodbe. Glede na to, da niso bile izpolnjene procesne predpostavke za spremembo sodbe, je pritožbeno sodišče kršilo določbi prvega in petega odstavka 392. člena ZKP, pa tudi določbo prvega odstavka 394. člena ZKP in določbo o obravnavi na drugi stopnji, to je določbo prvega odstavka 380. člena ZKP.

Opravičiti izostanek pomeni navesti razloge, zaradi katerih se obdolženec naroka ne bo mogel udeležiti in predložiti ustrezna dokazila, ki zatrjevani razlog potrjujejo. Izdajanje potrdil o tehnični brezhibnosti vozil pomeni izvrševanje uradnih nalog. Nepremoženjska korist se v obravnavanem primeru manifestira v pridobitvi nezakonite prednosti, ki so jo bili deležni lastniki in uporabniki vozil oziroma serviserji in vulkanizerji s tem, ko je obsojenec z izdajo lažnih potrdil o tehnični brezhibnosti vozil omogočil njihovo registracijo. Kršitev prekoračitve obtožbe se lahko nanaša le na izrek sodbe. Za uresničitev kaznivega dejanja ni potrebno, da bi obsojenec poimensko poznal osebe, ki jim je z izrabo uradnega položaja pridobil nepremoženjsko korist. Pritožbeno sodišče je glede na okoliščine konketnega primera s tem, ko je pritožbeno sejo, kljub predlogu obsojenčevega zagovornika, opravilo v nenavzočnosti obsojenca, kršilo določbo 445. člena ZKP. Ocena pritožbenega sodišča, da obdolženčeva navzočnost ne bi bila koristna za razjasnitev stvari, se v luči obravnavanega primera izkaže kot nepravilna.