76. člen ZKP

Iz opisa kaznivega dejanja nista navedena ne kraj, kjer naj bi obdolženec deloval, niti kraj, kjer naj bi nastala prepovedana posledica, zato iz predmetnega opisa kraja storitve kaznivega dejanja ni mogoče določiti. Očitno sklepanje o kraju storitve kaznivega dejanja, ki ga ponuja pooblaščenka, ne zadošča. Zato se v tem primeru pristojnost pravilno določi na podlagi prvega odstavka 29. člena ZKP in je pristojno sodišče, na katerega območju ima obdolženec stalno ali začasno prebivališče (forum domicilii).

Na zasebnem tožilcu je breme substanciranja tistih osebnih podatkov, ki omogočajo indentifikacijo obdolženca. Okrajno sodišče ni stvarno pristojno za obravnavanje kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, storjenih na spletnih straneh.

Preverjanje konkretizacije zakonskih znakov kaznivega dejanja je del materialnega (vsebinskega) preizkusa obtožnega akta po 437. členu ZKP.

V fazi materialnega preizkusa obtožnega predloga sodišče sprejme svojo odločitev, ne da bi tožilca pozivalo k dopolnitvi oziroma vsebinski popravi pomanjkljivega obtožnega predloga. Ugotovitev, da je v opisu dejanja izostala konkretizacija zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja (in tudi kateregakoli drugega), pa torej ne more imeti druge posledice, kot je zavrženje obtožnega predloga na podlagi 437. člena ZKP, kar vse je sodišče prve stopnje tehtno in prepričljivo obrazložilo v točkah 8 do 11 izpodbijanega sklepa.

Utemeljen je namreč z ustaljeno sodno prakso podprt prvostopenjski zaključek, da ne gre za očitno pomoto vložnika, ki je odvetnik, kadar je vloga vložena pri nepristojnem sodišču in je nanj tudi naslovljena. Poleg tega pritožnik zaobide v točki 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa poudarjeno dejstvo, da niti on niti vložnik v danem roku osmih dni (upoštevajoč tudi sodne počitnice) nista dopolnila zasebne tožbe, na kar ju je pozivalo Okrožno sodišče v Mariboru, marveč je pritožnik podal zgolj prošnjo za podaljšanje roka za dopolnitev zasebne tožbe, ki jo je pravočasno naslovil in poslal na Okrajno sodišče v Mariboru, pri čemer pa jo je Okrožno sodišče v Mariboru prejelo po izteku roka. Priložena izjava pritožnikove žene A. A. sicer potrjuje, da je vlogo na nepristojno sodišče pomotoma naslovila ona. Vendar ta izjava in okoliščina, da je pisno vlogo (po nareku) sestavila in fizično odpravila njegova žena, ki v odvetniški pisarni sploh ni zaposlena, na pritožbeno izpodbijano odločitev ne more merodajno vplivati, kot si to zmotno predstavlja pritožnik. Odvetnik kot profesionalni zastopnik mora zagotoviti, da so vloge poslane pravilno in pravočasno. ZKP odvetnikom kot profesiona

Državna tožilka pomanjkljivosti glede pravne opredelitve obdolžencem očitanih kaznivih dejanj ni odpravila in je tako izrek obtožnice glede pravne opredelitve obdolžencem očitanih kaznivih dejanj še vedno tako nejasen, da ne omogoča nadaljnje vsebinske presoje, zato je senat z izpodbijanim sklepom skladno z določbo tretjega odstavka 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 269. člena in drugim odstavkom 276. člena ZKP obtožnico utemeljeno zavrgel. Ker vsako od dejanj v izreku obtožnice izpolnjuje zakonske znake temeljnega kaznivega dejanja iz drugega odstavka 229. člena KZ-1, bi se dejanje, ki se očita obdolženemu A. A., lahko opredelilo kot kvalificirana oblika kaznivega dejanja iz tretjega odstavka 229. člena KZ-1 le ob uporabi pravila o nadaljevanjem kaznivem dejanju po tretjem odstavku 54. člena KZ-1.

Pritožnik ugotovitve sodišča prve stopnje, da svoje pritožbe v danem roku 5 dni ni podpisal, ne izpodbija. Po vpogledu v dopis z dne 27. 5. 2024 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je storilec bil opozorjen, da bo sodišče pritožbo zavrglo, v kolikor je v roku 5 dni od prejema dopisa ne bo podpisane posredoval nazaj sodišču. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje skladno z določbo drugega odstavka 76. člena ZKP v zvezi s 67. členom ZP-1 storilčevo pritožbo pravilno in zakonito zavrglo.

Opis kaznivega dejanja v izreku obtožnega predloga mora biti sklepčen - konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje glede obstoja kaznivega dejanja in uresničevanje pravice do obrambe. Zakonski znaki oz. pravni pojmi morajo biti opredeljeni z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin, če je to mogoče in smiselno.

Glede razmejitve pripravljalnih dejanj od poskusa je v slovenski kazenskopravni teoriji in praksi uveljavljena formalno-objektivna teorija, ki kot razmejitev določa točko, kjer storilec z izvršitvenimi ravnanji prične z uresničevanjem zakonskih znakov kaznivega dejanja in s tem preide v fazo poskusa storitve kaznivega dejanja. Če pa se ob presoji določenega kaznivega dejanja pojavi dvom o tem, ali gre zgolj za pripravljalno dejanje ali pa že za poskus, moramo ugotoviti, katera ravnanja se pri določenem kaznivem dejanju štejejo za izvršitvena. Pomanjkljivosti navedenega teoretičnega koncepta se pokažejo predvsem pri kaznivih dejanjih, ki ne vsebujejo natančnega opisa izvršitvenega ravnanja in je zato težje določiti točko, v kateri je storilec zapustil stadij priprav in začel z izvrševanjem kaznivega dejanja. V literaturi je tako zastopano stališče, ki predstavlja širitev formalno-objektivnega merila, in sicer da za začetek poskusa zadostuje že ravnanje, ki je bilo tako blizu biti kaznivega dejanja, da bi storilec dejanje lahko izvršil že v naslednjem trenutku brez nadaljnjih vmesnih ravnanj. Izvršitveno ravnanje kaznivega dejanja umora je tako le neposredno poseganje v človekovo

Če je že obdolženec pošiljal svojo vlogo v obliki elektronskega sporočila oziroma elektronske pošte, bi moral svojo vlogo tudi podpisati z elektronskim podpisom, ki je enakovreden lastnoročnemu podpisu. Ker tega tudi po pozivu sodišča prve stopnje ni storil, bi moral v roku treh dni, ki ga je določilo sodišče v dopisu z dne 7. 5. 2024, sodišču bodisi poslati po pošti s priporočeno poštno pošiljko ali pa osebno dostaviti natisnjeno elektronsko vlogo z lastnoročnim podpisom.

Sodišče, ki se ne strinja s predlogom za opravo posameznih preiskovalnih dejanj, obvesti o tem upravičenega tožilca, torej tudi oškodovanca kot tožilca (drugi odstavek 431. člena ZKP), in ne izdaja posebnega sklepa. V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje pravilno procesno postopati, tj. ob smiselni uporabi določb 60. člena ZKP, sicer so pritožniku pravice, ki mu gredo po tem členu, izvotljene.

Sodišče prve stopnje bi torej moralo storilko pozvati, da nepopolno vlogo podpiše in šele v primeru, da tega v postavljenem roku ne bi storila, bi lahko zahtevo kot nedovoljeno zavrglo.

Če je državno tožilstvo zavrglo kazensko ovadbo, ker ni bil izkazan utemeljen sum, da naj bi osumljenka izvršila kaznivi dejanji, mora oškodovanec kot tožilec v predlogu za posamezna preiskovalna dejanja navesti določne razloge, s katerimi dovolj argumentirano nasprotuje državnotožilski presoji, da utemeljen sum ni podan.

Pritožnik ugotovitve sodišča prve stopnje, da pritožbe z dne 19. 6. 2023 v danem roku 5 dni ni podpisal, ne izpodbija, navedeno pa potrjujejo tudi listine spisa. Po vpogledu v dopis z dne 22. 6. 2023 pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je storilec tudi bil opozorjen, da bo sodišče pritožbo zavrglo, v kolikor je v roku 5 dni od prejema dopisa ne bo podpisane posredoval nazaj sodišču. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje skladno z določbo drugega odstavka 76. člena ZKP v zvezi s 67. členom ZP-1 storilčevo pritožbo pravilno zavrglo.

Povzete pritožbene navedbe, vključno z ostalimi navedbami v pritožbi pravilnih razlogov izpodbijanega sklepa nikakor ne morejo omajati. Kot je prvostopno sodišče jasno navedlo v izpodbijanem sklepu, v obravnavani zadevi niso bile izpolnjene formalne procesne predpostavke za obravnavanje vloge A. A. kot obtožnega predloga. Kljub pozivom vlagateljica v danem roku svojega predloga ni dopolnila oziroma popravila tako, da bi ga lahko sodišče obravnavalo, zaradi česar je vlogo A. A. tudi utemeljeno zavrglo.

Izrek je namreč po obstoječi sodni praksi pomanjkljiv le tedaj, ko ne vsebuje vseh elementov, ki jih zakon za posamezno kaznivo dejanje določa. V opisu dejanja morajo biti namreč sestavine dejanskega stanja kaznivega dejanja navedene praviloma tako, da so izražene z besedilom kazenskega zakona, vendar pa konkretizirane do te mere, da zadobi abstraktno besedilo konkretno vsebino, torej, da je konkretno, storilcu očitano kaznivo dejanje pravilno subsumirano pod pravno normo. Subjektivnega elementa, oziroma krivdnega odnosa pa pri tem kaznivem dejanju v izreku obtožnega akta v nasprotju s prepričanjem prvega sodišča ni potrebno vnašati.

V opisu dejanja, ki naj bi predstavljal kaznivo dejanje nevestnega dela v službi po 258. člena KZ-1, niso konkretizirani čas storitve kaznivega dejanja niti zakonska znaka zavestne kršitve zakonov ali drugih predpisov še zlasti pa predvidevanja možnosti nastanka hujše kršitve pravic drugega ali škode na javni dobrini ali premoženjske škode ter dejstvo nastanka takšne kršitve oziroma večje škode.

Niti najmanj ni dvomljiva pravilnosti prvostopenjske ugotovitve glede (ne)obstoja podpisa navedenih pisanj, zato se kot neutemeljene izkažejo obširne pritožbene trditve, s katerimi oškodovanka kot tožilka smiselno skuša sodišče druge stopnje prepričati v ugotovitev drugačnega dejanskega stanja.