216. člen KZ-1

Tožnik je plačal tožencu vtoževani denarni znesek na podlagi še vedno veljavnega izvršilnega naslova - pravnomočne sodbe, ki zavezuje in tudi preprečuje, da bi sodišče v tem delovnem sporu ponovno odločalo o tem, ali je bil tožnik ta denarni znesek dolžan plačati tožencu. Na podlagi pravnomočne sodbe plačane denarne obveznosti tožnik ne more zahtevati nazaj, ne na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi, kot tudi ne na podlagi določil o odškodninski odgovornosti. Toženec je bil v kazenskem postopku res spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, ker je v delovnem sporu predložil ponarejeno listino (pogodbo o zaposlitvi), kar nedvomno predstavlja protipravno ravnanje. Vendar pa vzročna zveza med toženčevim protipravnim ravnanjem in tožnikovim plačilom v izvršbi na podlagi pravnomočne sodbe (kot zatrjevano škodo) ni podana.

Zagovorniki v pritožbi upravičeno opozarjajo, da se obdolženemu po opisu očita lažnivo prikazovanje dolžnega plačila oškodovancu iz naslova dejansko opravljenih storitev v določeni vrednosti, kar ne pomeni konkretizacije očitanega kaznivega dejanja. Sodišče druge stopnje kot ključno ugotavlja, da se v opisu ne zatrjuje, da navedena dela v specificirani vrednosti niso bila opravljena, pač pa le, da je bilo plačilo s strani oškodovanca že izvedeno, česar se je obdolženi ob posredovanju računa oškodovancu in pa ob njegovi uporabi za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine zavedal. Konkretni opis bi bilo mogoče subsumirati pod prvi odstavek člena 211 KZ-1 v navideznem realnem steku s kaznivim dejanjem poskusa zlorabe izvršbe po prvem odstavku člena 216 KZ-1. Glede na določbo člena 385 ZKP, ki prepoveduje, ob vloženi pritožbi v korist obdolženega, spremembo sodbe v njegovo škodo tudi glede pravne presoje dejanja, upoštevaje, da je za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku člena 211 KZ-1 predpisana zaporna kazen do treh let, je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka pritožbene odločbe, s stroškov

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s spremembo abstraktnega dela opisa kaznivega dejanja in z izpustitvijo očitkov, da je kaznivo dejanje ostalo pri poskusu, ter posledično drugačno pravno opredelitvijo, kršilo kazenski zakon, zaradi česar je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v odločbah o krivdi in pravni opredelitvi ustrezno spremenilo, kot je to razvidno iz izreka te sodbe, ter obdolženca spoznalo za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja po prvem odstavku 216. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1.

Zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba prava, niso pravilno ali v celoti ugotovljena, ni dovoljeno. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki jih mora konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti;

Obdolženec je izvršbo predlagal na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa in zatrjeval obstoj dolga iz prodajne pogodbe, ter ne iz posojilne pogodbe, pri kateri bi moral terjatev do oškodovancev najprej dokazovati v pravdi ter šele v primeru uspeha in pridobitve izvršilnega naslova nato vložiti predlog za izvršbo. Sporna posojilna pogodba namreč ne predstavlja niti izvršilnega naslova niti verodostojne listine, ki bi dopuščala neposredno izvršbo brez predhodne pravde, česar se je obdolženi kot dolgoletni podjetnik, ki je za vložitev izvršbe angažiral celo odvetnika, dobro zavedal. Pritožba oškodovancev ni dovoljena, saj (ne)določitev posebnega pogoja sodi v domet odločbe o kazenski sankciji, medtem ko sme oškodovanec izpodbijati obsodilno sodbo le glede odločbe o premoženjskopravnem zahtevku, objavi pravnomočne sodbe in odločbe o stroških (četrti odstavek 367. člena ZKP).

Kaznivo dejanje zlorabe izvršbe po prvem odstavku 216. člena KZ-1 ima dve izvršilni obliki, prva je, da storilec izterja več kot je kdo dolžan, druga izvršilna oblika pa je, da si storilec prilasti zmotno preplačilo dolga. Določba tretjega odstavka določa, da je poskus kazniv, kar se nanaša tako na prvi kot drugi odstavek. Prva izvršilna oblika, ki se očita tudi obdolžencu, zajema tako fazo izdaje sklepa o izvršbi kot fazo izvedbe izvršbe, in ne samo izvedbo izvršbe po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, saj je za izterjavo neobstoječega dolga v postopku izvršbe pojmovno nujno potrebna izdaja sklepa o izvršbi, ki je po določbah ZIZ predpogoj za to, da bi prišlo do dejanske izvršbe s sredstvi izvršbe in s tem do nastanka prepovedane posledice, saj se s sklepom o izvršbi dovoli izvedba izvršbe, ki je edina podlaga, ki lahko vodi do nastanka prepovedane posledice - izterjave neobstoječega dolga. Sama možnost ugovora zoper sklep o izvršbi ne prekine vzročne zveze med ravnanjem storilca (vložitev predloga za izvršbo) in prepovedano posledico (izterjava nedolgovanega), saj možnost ugovora ne more izničiti učinkov ravnanja storilca in preusmeriti toka dogajanja.

Odškodninski zahtevek zaradi protipravnega ravnanja sodišča je utemeljen, če se izkaže, da je bilo ravnanje sodišča v postopku v očitnem nasprotju s potrebno profesionalno skrbnostjo in je zato stranki nastala škoda. Pojma protipravnosti ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih je lahko sodna odločba spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka še ne pomeni protipravnega ravnanja, temveč o sodnikovem protipravnem ravnanju govorimo takrat, ko gre za kvalificirano stopnjo napačnosti, ko na primer sodnik ni uporabil povsem jasne določbe zakona ali je predpis namerno razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso oziroma ko gre za druge grobe kršitve pravil postopka oziroma sodniške dolžnosti.

Sporna javna dražba ni potekala povsem običajno: sodišče je odredilo odmor (na predlog enega izmed dražiteljev) neposredno po tem, ko je toženka po začetku javne dražbe ob 11.28 ponudila izklicno (najnižjo) ceno, torej že pred tem, ko bi drugi dražitelji oddali svojo ponudbo. Potek dražbe, ko je eden od več dražiteljev ponudil najnižjo (izklicno) ceno, je bil pričakovan in ni mogel biti presenečenje za nikogar. Izhajajoč iz namena odmora med javno dražbo, katerega namen je razmislek, zlasti o ponudbi višje cene (pooblaščenec dražitelja na primer lahko v tem času pridobi navodila dražitelja), je odmor logičen, ko je cena že pomembneje zvišana - tedaj ponudnik v resnici potrebuje nekaj minut za odločitev, ali naj ponudi (še) višjo ceno. Sporno dogajanje v povezavi z dejstvom, da po odmoru nihče od dražiteljev ni ponudil višje cene, sicer ni neposredni dokaz o nezakonitem dogovarjanju med (vsaj nekaterimi) dražitelji v času odmora, lahko je le indic, na podlagi katerega bi sodišče v povezavi z neposrednimi dokazi ali z drugimi indici sklepalo o resničnosti tožničinih trditev o dogovoru med ponudniki. Edini neposreden dokaz za dokazovanje tega pravno pomembnega dejstva bi bilo z

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko ni bil izveden dokaz z zaslišanjem prič glede trditev tožeče stranke, da je šlo za zlorabo pridobitve lastninske pravice z nakupom nepremičnine na javni dražbi v izvršilnem postopku zaradi dogovora med dražitelji.

Oškodovanka kot tožilka, sicer dolžnikova žena, obdolžencu zneska ni plačala kot dolžnica iz izvršilnega postopka, temveč kot žena dolžnika podjetnika. Ker je izvršba tekla na nepremičnine dolžnika samostojnega podjetnika, ki za svoje obveznosti sicer odgovarja z vsem svojim premoženjem (prvi odstavek 7. člena Zakona o gospodarskih družbah), je izvršba tekla tudi na nepremično premoženje, ki je skupno premoženje zakoncev S. Izvršba, ki je tekla zoper moža oškodovanke kot tožilke, čeprav je obdolženec izvršbo predlagal na nepremičnine zakoncev S., deležu oškodovanke kot tožilke na skupnem premoženju ni grozila, saj sme izvršilni upnik za poplačilo svoje terjatve na premoženje dolžnika poseči šele po razdelitvi skupnega premoženja, ko to postane posebno premoženje posameznega zakonca. Glede na navedeno obdolžencu ni mogoče očitati, da je s svojim ravnanjem zakonske znake očitanega kaznivega dejanja izpolnil tudi zoper oškodovanko kot tožilko. Oškodovanki kot tožilki zato kljub pomotnemu plačilu dolgovanega zneska na račun upnikove družbe in nato še plačila na račun upnika ni mogoče priznati lastnosti subsidiarne tožilke. Čeprav ji je s kaznivim dejanjem nastala škoda, zato š

Za obstoj kaznivega dejanja, ki je bilo storjeno v poenostavljenem izvršilnem postopku, odločilno zgolj vprašanje, ali je upnik razpolagal v verodostojno listino, zato vprašanje obstoja dolžniško – upniškega razmerja izven v postopku zatrjevane verodostojne listine, ni pravno relevantno.

Res je, da glede procesnih pooblastil prokurista v postopkih pred sodišči sodna praksa VSRS v preteklosti ni bila enotna, vendar pa je s sprejetjem in uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1I) zakonodajalec dvome glede prokuristovih upravičenj za opravljanje procesnih dejanj odpravil z novim tretjim odstavkom dodanim v 35. člen ZGD-1. Na podlagi slednjega lahko prokurist v mejah upravičenj iz prvega odstavka 35. člena ZGD-1 (prokura upravičuje za vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen za odsvojitev in obremenitev nepremičnin, za kar mora biti prokurist posebej pooblaščen) zastopa družbo pred sodišči in drugimi organi.

V obravnavnem primeru se obdolžencema očita, da sta izvršbo zlorabila na način, da sta protipravno izterjala več, kot jima je oškodovanec kot tožilec bil dolžan plačati in si zmotno preplačilo dolga prilastila. Dodaten zakonski znak v primeru te izvršitvene oblike je to, da si storilec tako prejeto preplačilo prilasti. Za izvršitev te oblike kaznivega dejanja zato ne zadostuje, da storilec prejme nekaj, kar mu ne pripada, temveč, da ima namen, da si zmotno preplačilo trajno prilasti. Tak prilastitveni namen predpostavlja, da se storilec zaveda, da je od drugega prejel premoženjsko korist, ki mu ne pripada (subjektivni element), kakor tudi, da je premoženjska korist taka, da jo je mogoče vrniti.

Sodišče prve stopnje je postopalo v skladu z določbo prvega odstavka 319. člena ZKP, ki določa, da po ugotovitvi obdolženčeve istovetnosti napoti predsednik senata priče in izvedence na kraj, ki je zanje določen in kjer naj počakajo, dokler jih ne pokličejo k zasliševanju. Citirana določba pa ne določa, da bi moral biti iz sodne dvorane napoten tudi pooblaščenec oškodovanca. Ključno vprašanje pri presoji obdolženčeve krivde za očitano kaznivo dejanje zlorabe izvršbe je namreč, ali je obdolženec kot predsednik društva ob vložitvi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine vedel, ali za izterjavo teh denarnih sredstev obstoji veljavni pravni naslov, kot je naveden verodostojni listini, na podlagi katere je vložil predlog za izvršbo. Obdolženec je kot predsednik društva ob vložitvi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine vedel, da za uveljavljanje teh zahtevkov društvo ni imelo veljavnega pravnega naslova, zaradi česar sta bila zahtevka neupravičena. Četudi je občni zbor društva na seji sprejel odločitev, da se bodo ta sredstva prisilno izterjala, pa to obdolženca ne razbremeni kazenske odgovornosti, saj je bistveno, da je bil kot predstavnik ozi

Okoliščina, da je Okrajno sodišče v Lendavi vodilo izvršilni postopek, v zvezi s katerim se obdolženki očita kaznivo dejanje zlorabe izvršbe po prvem odstavku 216. člena KZ-1, sama po sebi ne more omajati zaupanja v integriteto razpravljajoče sodnice in drugih sodnikov Okrajnega sodišča v Lendavi. Vendar mora sodišče poleg dejanskega zagotavljanja nepristranskosti paziti, da pri strankah postopka v javnosti vselej daje tudi vtis nepristranskosti sojenja. Okoliščina, da so policisti v predkazenskem postopku od predsednika Okrajnega sodišča v Lendavi, ki je vodil omenjeni izvršilni postopek, zbrali obvestila, zaradi česar obstaja verjetnost, da bo tekom kazenskega postopka zaslišan kot priča, upoštevaje druge okoliščine, navedene v predlogu, po oceni višjega sodišča utegne okrniti videz nepristranskega (poštenega) sojenja pred Okrajnim sodiščem v Lendavi, zaradi česar je podan tehten razlog za prenos krajevne pristojnosti.

Protipravna izterjava dolga pomeni tudi izterjavo nezapadlega dolga in je celotni plačani znesek predstavljal neobstoječo obveznost oškodovanca tako, da je uresničen zakonski znak, da je obsojenka ravnala protipravno, torej, da je v izvršbi protipravno izterjala več, kot je bil oškodovanec dolžan plačati in si nato tudi prilastila zmotno preplačilo dolga.

Kaznivo dejanje zlorabe izvršbe po prvem odstavku 216. člena KZ-1 stori, kdor v izvršbi protipravno izterja več, kot je kdo dolžan plačati, ali si prilasti zmotno preplačilo dolga. Opis dejanja je obdolženki očital prvo izvršitveno obliko, torej da je v izvršbi zavestno izterjala več, kot je bil dolžnik (sedaj oškodovanec) dolžan plačati. Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, da je obdolženka kot upnica v izvršilnem postopku zoper oškodovanca oziroma dolžnika vložila izvršilni predlog zaradi izterjave preživnine in mu priložila izvršilni naslov – poravnavo Okrožnega sodišča v Celju z dne 6. 5. 2008, opr. št. N 202/2008, pri tem pa vedela, da je z istim oškodovancem 31. 8. 2011 sklenila novo sodno poravnavo, opr. št. N 472/2011, ki jo je zamolčala ter v kateri je bil povsem spremenjen dogovor med staršema o dodelitvi mld. Ž. S. v vzgojo in varstvo, spremenjen preživninski zavezanec in preživninska obveznost, s čimer je bila dejansko prejšnja sodna poravnava z dne 6. 5. 2008 razveljavljena, ji ni mogoče slediti v pritožbenih navedbah, da naj bi šlo zgolj za civilni postopek med upnikom in dolžnikom.

Besedilo, da nekdo izterja več kot je kdo dolžan plačati je treba razlagati tako, da obsega tudi primere, v katerih oškodovanec ne dolguje ničesar, storilec pa od njega vseeno nekaj izterja ali poskuša izterjati. Argumentacija prvostopenjskega sodišča, da je jezikovno razlago besedila da nekdo izterja več, kot je dolžan plačati, v okviru slovenskega jezika mogoče razlagati le na način, da je nekdo izterjal več, kot je bil drugi dolžan plačati in to tako v primeru, ko mu je drugi dolgoval določeni znesek, ki je manjši od (iz)terjanega, kot tudi v primeru, ko mu drugi ni dolgoval ničesar, je razumna. Prepričljivo je stališče, da je besedo več v normativnem besedilu treba razlagati tako, da velja takrat ko primerjamo različne vrednosti kot tudi v primeru, ko vrednost, ki je večja od nič primerjamo z nič. Takšna razlaga jezikovnega okvira zakonskega besedila v ničemer ne prebija. Logično je razlaga, da je vsak izterjan znesek, ne glede na to kolikšen je, vedno večji od nič, pri čemer pa je na podlagi argumenta a minore ad maius razumno sklepanje, da če je inkriminiran položaj, v katerem storilec od oškodovanca izterja več, kot pa slednji dolguje, da je še toliko bolj logično, da je

V opisu kaznivega dejanja morajo biti opisani vsi znaki kaznivega dejanja. V primeru, da je v abstraktnem (zakonskem) opisu v enem od znakov kaznivega dejanja uporabljena množina, mora biti v konkretizaciji tega znaka navedena množina, da lahko govorimo, da so izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja.

Inkriminirana je situacija, v kateri storilec od oškodovanca (dolžnika) izterja več kot slednji dolguje, pri čemer slednji dolguje vsaj nekaj. Potem je še toliko bolj logično, pričakovano in upravičeno, da je inkriminirana tudi situacija, v kateri oškodovanec ne dolguje ničesar, storilec pa od njega, torej od osebe, ki sploh nima statusa dolžnika, vseeno nekaj izterja. Oziroma poskuša izterjati, kot je bilo to v obravnavani zadevi, glede katere tako sodišče druge stopnje nima prav nobenih pomislekov, da jo določba 216. člena KZ-1 judicira. Obdolženi je zatrjeval, da mu je z ravnanji oškodovancev nastala poslovna škoda. Ta škoda pa niti po višini niti po temelju nikoli ni bila ugotovljena in bi jo torej moral obdolženi uveljavljati v pravdnem postopku. Šele v okviru tega postopka bi v primeru utemeljenega zahtevka imel možnost pridobiti odškodninsko terjatev, nato pa slednjo - kot izvršilni naslov - uveljavljati v postopku izvršbe. Očitno zavedajoč se specifičnosti postopka elektronske izvršbe, v katerem izvršilno sodišče glede obstoja in upravičenosti zatrjevane verodostojne listine v prvi fazi postopka sploh nima možnosti in pooblastila preverjati resničnosti upnikovih na