310. člen KZ-1

Predmet varstva kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1 niso zgolj civilnopravna razmerja med posamezniki, temveč predvsem javni red in pravni promet. Namen te inkriminacije je preprečevati samovoljno udejanjanje dejanskih ali domnevnih pravic izven za to predpisanih pravnih postopkov. Pri presoji obstoja tega kaznivega dejanja pa je vendarle treba pretehtati, ali posameznikovo samovoljno jemanje pravice dosega tisto stopnjo družbene nevarnosti, ki terja kazenskopravni odziv kot ultima ratio sredstvo urejanja družbenih odnosov. Iti mora za samovoljno uveljavitev oziroma izvršitev pravice, ki storilcu na podlagi denimo obligacijskega ali stvarnega prava dejansko pripada, oziroma glede katere storilec (vsaj) misli, da mu pripada. To vključuje storilčevo opravičljivo zmoto in zmoto, ki je posledica njegove malomarnosti. Če pa se bo storilec zavedal, da mu pravica ne pripada, a contrario že pojmovno ne bo šlo za to kaznivo dejanje. Ne bo več šlo za samovoljno jemanje pravice, torej udejanjanje pravice izven pravno predpisanega načina, kar je tudi namen kaznivega dejanja po prvem odstavku 310. člena KZ-1, temveč za nekaj drugega. V takšnem primeru bi s

V opisu kaznivega dejanja samovoljnosti morajo biti določno navedeni vsi trije elementi: 1. pravica, ki si jo oseba vzame, 2. prepričanje osebe, da mu ta pravica pripada in 3. samovoljnost odvzema, ki se kaže v protipravnosti odvzema te pravice. Subjektivne zavesti storilca, da si jemlje pravico, za katero misli, da mu gre, kot psihični proces v zavesti storilca, v opisu dejansko ni treba bolj določno konkretizirati, saj že opis v abstraktnem delu to zavest dovolj določno pojasnjuje. Zavest obdolženega se presoja na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin v dokaznem postopku in je torej stvar obrazložitve sodbe in ne opisa kaznivega dejanja. Samovoljnost pa je konkretizirana z delom opisa, da "redne poti za izterjavo dolga ni ubral".

V smislu 14. člena ZPP je dejansko stanje identično, če je podana identiteta historičnega dogodka v subjektivnem in v objektivnem oziru. Subjektivni vidik identitete dejanskih stanj je v tem, da je odgovorna oseba v kazenskem in v sledečem mu pravdnem postopku ista - da je torej ista oseba storilec kaznivega dejanja in povzročitelj škode. Objektivni vidik identitete je v tem, da je kaznivo dejanje iz pravnomočne kazenske sodbe hkrati škodno dejanje kot vzrok škode, o povrnitvi katere se odloča v pravdi. Zaradi vezanosti pravdnega sodišča na obsodilno kazensko sodbo sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne odgovornosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki bi bile v nasprotju s tistimi ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne kazenske sodbe; pravdno sodišče lahko drugače ugotovi le dejstva, od katerih ni bila odvisna odločitev o kvalifikaciji in obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti.

Posledice, ki so s kaznivim dejanjem nastale zasebni tožilki, tudi po oceni pritožbenega sodišča niso takšne teže, da bi bilo obdolžencema utemeljeno izreči denarno kazen. Čeprav je bila zasebni tožilki odvzeta pravica do sodelovanja pri upravljanju in razpolaganju s skupnim premoženjem nepremičnine v etažni lastnini na samovoljen način, so tudi po ugotovitvah sodišča prve stopnje stopnice sedaj trdnejše, pravilnejše izvedene ter za večino ljudi lepše, shramba, ki je sedaj več ni pa je bila vlažen, izrazito majhen in za marsikoga neuporaben prostor. S prenovo skupnih prostorov pa se je tudi vrednost stanovanja zasebne tožilke nedvomno povečala. Upoštevajoč vse navedeno so izpolnjeni pogoji za izrek sodnega opomina obdolžencema.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilno stališče sodišča, ko v predmetnem odškodninskem sporu, kljub določbi 14. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), svoje odločitve ni vezalo na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo in je svojo odločitev vezalo na vprašanje, ali je prvo toženka veljavno odstopila od najemne pogodbe za poslovni prostor.

Sodišče prve stopnje je v točki 5 razlogov izpodbijanega sklepa pravilno ugotovilo, da v opisu dejanja ni konkretizirana pravica, ki naj bi si jo obdolžena pravna oseba samovoljno vzela oziroma za katero bi mislila, da ji pripada.

Za presojo obstoja kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku člena 310 KZ-1 je ključna ugotovitev, ali si je storilec kaznivega dejanja vzel pravico, za katero misli, da mu pripada, torej, ali je podano njegovo objektivno prepričanje, da si jemlje pravico, ki mu pripada in da ima za tako ravnanje pravni naslov, s svojim ravnanjem pa obide z zakonom predpisano pot. Kazensko sodišče pa glede na takšno dikcijo navedene zakonske določbe v nasprotju s pritožbenim naziranjem ni zavezano k ugotavljanju sporne meje, temveč je dolžno ugotavljati na podlagi izvedenih dokazov le, ali je podano storilčevo prepričanje, da mu v določenem trenutku neka pravica, ki si jo lasti, tudi gre, kar je pravilno upoštevalo tudi prvo sodišče, ki se je pri ugotavljanju ključnih relevantnih dejstev, pomembnih za razsojo omejilo na ugotavljanje za to kaznivo dejanje pravno pomembnih dejstev, ki so bila nato tudi pomembna pri ureditvi meje, ko je bila v letu 2021 dosežena s sodno poravnavo s strani vseh udeleženih. Bistveno za presojo obstoja očitanega kaznivega dejanja je čas poseka odkazanih dreves na sporni površini, to je v času od 16. 1. 2018 do 18. 1. 2018, zato samo dogajanje v zvezi s s

Glede obtoženega A. A. je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti ravnalo na podlagi določbe 387. člena ZKP, po kateri mora pritožbeno sodišče, kadar odloči v korist enega obdolženca, enako ravnati tudi v korist soobdolžencev, ki se niso pritožili ali se niso pritožili v smeri, v kateri se je pritožil obdolženec, v korist katerega je odločilo pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je uporaba t. i. beneficium cohaesionis (t. i. privilegij pridruženja) upoštevna, ker gre za soobtožena, ki jima je bila v istem postopku izdana ena sodba. Sodišče prve stopnje je sprejelo priznanje krivde od obeh obtožencev in ju spoznalo za kriva kaznivega dejanja ropa v sostorilstvu po prvem odstavku 206. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, kljub temu, da je v opisu kaznivega dejanja med drugim navedeno, da je obtoženi B. B. z nožem v rokah stekel za oškodovancem in ko se je le-ta ustavil pri Kavalirju, z nožem v rokah zagrozil rekoč, "vrni denar, vrni 250 EUR, daj mi vse" in mu pri tem nož pritisnil pred obraz. Tako izrečena grožnja nakazuje na drugo kaznivo dejanje kot pa je dejanje pravno opredelilo sodišče prve stopnje, ko je obtoženca spoznalo za kriva kaznive

Razlika med sodbo, ki nima razlogov o odločilnih dejstvih, in sodbo, v kateri so razlogi o odločilnih dejstvih protispisni.

Bistvo kaznivega dejanja samovoljnosti je, da storilec obide z zakonom predvideno pot in organe, ki so pristojni, da mu omogočijo uresničitev njegove pravice. Celoten konkretni opis je treba obravnavati kot celoto. Drži sicer, da pravice, ki se podeljujejo v upravnem postopku, ne morejo biti predmet izvršitve kaznivega dejanja samovoljnosti, saj je pridobitev pravice odvisna od odločitve državnega organa ali nosilca javnega pooblastila, ki ima konstitutiven značaj in si je zato po naravi stvari ni mogoče prilastiti. Vendar odsotnost odločbe nosilca javnega pooblastila Zavoda za gozdove o poseku dreves v gozdu ne pomeni zgolj protipravnosti do javnega interesa, pač pa tudi do zasebnega interesa, ker imajo sodediči in solastniki interes za varstvo gospodarske in ekološke funkcije svoje lastnine. Jasno je tudi, da posek že sam po sebi predstavlja korenit poseg v lastninsko pravico (so)lastnikov gozda. Zaradi take sečnje ima gozd lahko manjšo vrednost, zato je prizadet tudi zasebni interes sodedičev in solastnikov. Očitek, da je osumljeni opravil sečnjo v nasprotju z upravnim pravom v fazi odprtega zapuščinskega postopka in brez soglasja zasebne tožilke kot sodedinje kaž

Res je, da je obsojenec grozil tudi s pravnimi posledicami neizpolnitve pogodbe, vendar je zahteval izplačilo višjih zneskov od dogovorjenih in s tem zasledoval plačilo protipravne premoženjske koristi celo v okoliščinah, ko je bil oškodovanec v finančni stiski. Ta se je prav zaradi visokih zneskov, ki jih je od oškodovanca neutemeljeno zahteval obsojenec, nedvomno še poglobila in zmanjšala njegovo zmožnost vračila, dogovorjenega dolga. Grožnje pa je obsojenec izrekel ravno zaradi zasledovanja pridobitve protipravne premoženjske koristi. Grožnje v primeru, če oškodovanec ne bo izplačal zneskov po fiktivnih računih, kot so, da bo že videl s kom ima opraviti, da ga ima v pesti, da bo končal kot klošar in da bo moral plačati, če ne želi ostati brez stanovanja, pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča pomenijo resno grožnjo, kot element obravnavanega kaznivega dejanja. Posledica s katero je obsojenec grozil oškodovancu ni samo neugodna, temveč je tudi protipravna. Premoženjska korist, ki jo je obsojenec izsiljeval pa tudi po materialnem pravu ni upravičena.

Ker je obstoj dolga razlikovalni element med kaznivim dejanjem izsiljevanja po 213. členu KZ-1 in kaznivim dejanjem samovoljnosti po četrtem odstavku 310. člena KZ-1 in ker je dolg oškodovanca napram obtožencu obstajal, to negira zakonski znak namena obtoženca pridobiti si protipravno premoženjsko korist, s tem pa tudi obstoj obarvanega naklepa, ki se zahtevata za kaznivo dejanje po 213. členu KZ-1.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je ravnanje sodišča, da iz obsežnejšega konkretnega opisa kaznivega dejanja izpusti del, ki ga šteje za nedokazanega, povsem dopustno. Za takšno svojo odločitev mora seveda navesti tehtne razloge. Možnost sodišča, da posega v opis dejanja z dodajanjem besedila, zlasti zakonskih znakov kaznivega dejanja, ker oceni, da bi bilo dejanje (oziroma le del širšega dejanja) primerno drugače pravno opredeliti, pa je majhna. Sodna praksa trdno stoji na stališču, da je dopustnost posegov sodišča treba razlagati restriktivno, zato je neutemeljen zgolj posplošen očitek tožilstva sodišču prve stopnje, da bi slednje lahko samo nekoliko spremenilo opis dejanja in bi še vedno bila podana objektivna identiteta obtožbe in sodbe. Sodišče prve stopnje je samo spremenilo pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, ko je namesto enega kaznivega dejanja izsiljevanja v kvalificirani obliki, ki obsega tudi poskus, dejanje opredelilo kot dve kaznivi dejanji izsiljevanja v kvalificirani obliki in poskus kaznivega dejanja izsiljevanja. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje na načelni ravni ni nepravilno, zlasti še, ker je sodišče prve stopnje izpustilo precejšnji del očitko

V opisu kaznivega dejanja samovoljnosti morajo biti navedeni trije elementi, in sicer, 1. pravica, ki si jo oseba vzame, 2. prepričanje osebe, da mu ta pravica pripada ter 3. samovoljnost odvzema, ki se kaže v protipravnosti odvzema te pravice. Pravica, ki naj bi si jo obdolženec samovoljno jemal, mora biti konkretno opredeljena. Subjektivne zavesti storilca, da si jemlje svojo pravico ali pravico, za katero misli, da mu gre, kot psihični proces v zavesti storilca, v opisu dejanja ni treba (oziroma niti ni mogoče) "bolj" konkretizirati, saj že opis v abstraktnem delu to zavest dovolj določno pojasnjuje. Na zavest storilca sodišče sklepa na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin, zaključek o obstoju ali neobstoju zavedanja o nečem pa je stvar obrazložitve sodbe in ne opisa kaznivega dejanja. V zvezi s krivdo pri kaznivem dejanju samovoljnosti je potrebno ločiti storilčev psihični odnos do jemanja pravice in njegov psihični odnos do pravice, ki si jo jemlje. Psihični odnos do jemanja pravice je vedno naklep, kar pomeni, da se storilec zaveda ali dopušča, da ni upravičen, da si pravico vzame sam, ker predpisi njeno uresničevanje urejajo drugače. Glede same prav

Samovoljnost se kaže v storilčevem protipravnem ravnanju mimo predpisov. V opisu kaznivega dejanja je določno navedeno, da so bile zasebni tožilki kot skupni lastnici, ki je uporabljala poslovni prostor, samovoljno poleg posesti odvzeti tudi pravici uporabe in razpolaganja. Bistven del opisa kaznivega dejanja v obravnavani zadevi je v tem, da je obsojenec v celoti onemogočil uporabo navedene nepremičnine zasebni tožilki.

Kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 ni mogoče storiti brez namena protipravne prilastitve (animus furandi), pogoj zanj pa je zavest o tuji stvari.

Za presojo, ali je kaznivo dejanje samovoljnosti storjeno, je namreč nujen predpogoj, da je ta pravica (ali domnevna pravica) v opisu dejanja konkretno opredeljena, bodisi, da gre za stvarno ali obligacijsko pravico.

Pri kaznivem dejanju samovoljnosti subjektivne zavesti storilca, da si jemlje svojo pravico ali pravico, za katero misli, da mu gre, kot psihični proces v zavesti storilca v opisu dejanja ni treba (oziroma niti ni mogoče) "bolj" konkretizirati, saj že opis v abstraktnem delu to zavest dovolj določno pojasnjuje. Na zavest storilca sodišče sklepa na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin, zaključek o obstoju ali neobstoju zavedanja o nečem pa je stvar obrazložitve sodbe in ne opisa v izreku sodbe.

Sodišče prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da ni dokazano, da sta obdolženki oškodovanki onemogočili vstop in uporabo prostorov in predmetov, navedenih v obtožbi, katerih solastnica je, ni imelo pravice, da bi očitano kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena KZ-1 samo presojalo s stališča, ali je obdolženkama dokazana storitev kaznivega dejanja samovoljnosti iz 310. člena KZ-1 in ugotavljalo, ne da bi to zatrjevala tožilka, ali sta si vzeli svojo pravico ali pravico, za katero mislita, da jima pripada, torej izpolnili znake tega kaznivega dejanja.

Prav to pa je tudi bistvo obravnavanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 310. člena KZ-1, ki je podano takrat, ko si storilec samovoljno vzame svojo pravico ali pravico, za katero (zmotno) misli, da mu pripada in tega ne stori po redni poti (npr. preko policije, sodišča,...). Zato ne drži izvajanje pritožbe, da dejanska zmota opravičuje ravnanje obdolženca, ker je zmota o pravici, za katero je obdolženec mislil, da mu gre, sestavni del krivde oziroma subjektivnega odnosa obdolženca do pravice, ki si jo je samovoljno vzel. Iz tega razloga tudi ni mogoče pritrditi pritožbi, ko zatrjuje, da obdolženec ni ravnal z direktnim naklepom. Zmota o pravici namreč ne izključuje naklepnega ravnanja obdolženca, kot to poskuša prepričati pritožba.