259. člen KZ-1

Vsaka netočnost, napisana v notarskem zapisu, tudi če je obdolženka kot notarka vedela, da ne odraža dejanskega stanja in je kljub temu takšen zapis potrdila, še ne pomeni, da je obdolženka izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja iz 259. člena KZ-1.

Po poteku pritožbenega roka ni dopustno uveljavljati novih pritožbenih razlogov, mogoče je le dopolniti obrazložitev pravočasno uveljavljenih in sicer že obrazloženih pritožbenih razlogov. Obdolženec je imel v zadevni noči, v službenem času, med opravljanjem uradnih nalog po ZNPPol, na podlagi delovnega naloga, kot vodja patrulje, status uradne osebe, kot to v izpodbijani sodbi pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Posnetki in fotografije, ki jih je naredila mladoletna C. C. ter nato objavila so tako nastali v delovnem času policistov, med njimi obdolženca, v službenih prostorih - vozilu, med tem, ko naj bi opravljali delovne naloge v skladu z delovnim nalogom in ZNPPol. Pritožbeno sodišče dodaja še, da oblika krivde v konkretnem primeru storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 259. člena KZ-1 ni izrecni zakonski znak kaznivega dejanja ter da na obstoj naklepa sodišče sklepa iz relevantnih okoliščin in dejstev, navajanje teh dejstev in okoliščin ter zaključek o obstoju določene oblike krivde, ki ni izrecni zakonski znak kaznivega dejanja, pa sodišče navede v obrazložitvi. Zmotno je zato stališče pritožnika, da v izreku opisan življenjski dogodek, nima natančno

S tožnikovim ravnanjem je prišlo do zabeleženja napačnih podatkov na vlogo občana, v delu, ko je tožnik opravil vnos opozorila v uradno evidenco in številko domnevnega izrečenega opozorila vpisal na vlogo občana, pa je zavestno na vlogi občana zabeležil lažne podatke, saj je vedel, da opozorilo dejansko ni bilo izrečeno, nato pa napačno zapisal, da je zadevo pregledal dne 14. 8. 2021 (ko ga niti ni bilo v službi) in s svojim podpisom in pečatom potrdil uradno listino z lažno vsebino, prav tako je posledično spravil organ v zmoto. Zaupanje delodajalca v konkretnem primeru je tesno povezano s poslanstvom in vrednotami policije, ki jih s svojim načinom življenja in ravnanja udejanjajo policisti. Slednje pa je bilo v posledici ravnanj tožnika, ki bi se moral kot pomočnik komandirja PP še posebej zavedati svojega odgovornega položaja, porušeno. Dejstvo, da je tožnik še dve leti po datumu, ko se mu očita storitev kaznivih dejanj, normalno delal pri toženki, na odločitev nima vpliva, saj se je toženka z dejstvom, da je tožnik izpolnil znake kaznivega dejanja seznanila šele dne 21. 12. 2023.

Dejanja tožnika imajo vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1. Tožnik, ki v okviru svojega delovnega mesta ni imel naloge opravljanja preverjanja skladnosti vozil t.i. homologacije in za opravljanje teh postopkov ni imel pooblastila s strani Javne agencije RS za varnost v cestnem prometu, je v času od 6. 12. 2022 do 20. 5. 2023 v 33 primerih nepooblaščeno opravil homologacijski postopek.

Res je dokazni standard v civilnem postopku (kamor spada tudi individualni delovni spor) nižji kot v kazenskem postopku, a to še ne pomeni, da za utemeljitev očitane kršitve z znaki kaznivega dejanja zadošča že stopnja verjetnosti oziroma celo stopnja konkretizacije suma, ki je potrebna za vložitev obtožnega predloga. Izpodbijani zaključek, da po sodni presoji prilaščanja gotovine in popravkov arhivskih izvodov plačilnih nalogov v nobenem od 8 primerov ni mogoče (z gotovostjo) povezati s tožnikom, temelji na ugotovitvi, da tožnik ni bil edini, ki je lahko dostopal do predala, v katerega so policisti skozi režo vlagali plačilne naloge z gotovino.

Odgovornost upravičenega tožilca je, da v opisu dejanja navede dejstva in okoliščine, ki omogočajo presojo, ali ravnanje, ki se očita obdolžencu, predstavlja uresničitev kaznivega dejanja, torej da določi predmet postopka oziroma dokazovanja.

Upoštevaje izvršitveno obliko kaznivih dejanj, za katera je bila obdolženka spoznana za krivo, je zavrnitev izvajanja dokazov v smeri dokazovanja dejstev, ki niso pravno relevantna za pravilno ugotovljeno dejansko stanje, in ki obdolženki niso niti bila očitana, pravilna. Neutemeljeno je tudi navajanje pritožnikov, da je izostala dokazna ocena o tem, da je storilec spravil v zmoto pristojni organ s tem, da je v njej navajal lažne okoliščine ali da določene okoliščine zamolči, saj se celotna dokazna ocena dejanj v sklopu le-teh pod točko II 1-3 izpodbijane sodbe nanaša ravno na zaključke o dokazanosti, da je obdolženka s ponarejeno javno listino (osebno izkaznico) notarki spravila v zmoto, da sta v notarskih zapisih potrdili lažno identiteto osebe G. G. in sestavili notarske zapise, kar je predstavljalo podlago za vpis spremembe družbenikov. Navedeno pomeni, da je predložitev ponarejene osebne izkaznice zadostila zakonsko zahtevanim kriterijem spravljanja notark v zmoto in uspešni potrditvi lažne identitete, saj o tem obdolžena ni bila posebej spraševana ali dodatno preverjena, temveč je za dokazovanje identitete zadoščal predložen dokument z njene strani, ki pa je bil nedv

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil dne 27. 9. 2021 ob 15.24 uri v eRCO za tožnico narejen neresničen vpis podatkov, da je bila tožnica s prvim odmerkom cepiva proti Covid-19 cepljena dne 16. 7. 2021, z drugim odmerkom pa 13. 8. 2021. Datuma sta neresnična oziroma lažna, tožnica namreč ni bila cepljena, kar ni bilo sporno. Na podlagi navedenega vnosa je bilo izdano lažno digitalno COVID potrdilo s QR kodo, ki je bilo prevzeto 28. 9. 2021 ob 10.13 uri preko portala Zvem.eZdrav.si. Tožnica je večkrat uporabila lažno Covid potrdilo kot pravo, in sicer pri preverjanju izpolnjevanja pogojev PCT ob vstopu v Zdravstveni dom F. (7. 10. 2021, 13. 10. 2021, 21. 10. 2021, 25. 10. 2021, 4. 11. 2021 in 16. 11. 2021), pri čemer je vedela, da gre za lažno potrdilo. Potrdilo je tožnica hranila doma in je bilo dne 18. 11. 2021 zaseženo med hišno preiskavo. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je z očitanim ravnanjem tožnica naklepno huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251

V obravnavani zadevi toženka šteje, da je sporni dokument A. z dne 13. 3. 2019 vseskozi tajen dokument skladno z ZTP, saj so bile oznake "interno" na njem prečrtane pomotoma, prav tako zaradi administrativne napake je bil na njem označen preklic s sklicevanjem na dokument z dne 23. 10. 2020. Ne ZTP ne Uredba ne urejata situacije, v katerih pomotoma pride do zabeležke preklica tajnosti in prečrtanja oznak "interno" na dokumentu, ki je bil pred tem ustrezno opredeljen in označen kot tajen ter je izpolnjeval vse pogoje za to. Ob v prejšnji točki opisanem formalno-materialnem konceptu tajnega podatka v RS, po katerem je tajen samo tisti podatek, ki je ustrezno označen kot tak, na podlagi veljavne zakonodaje ni mogoče šteti, da je tajen dokument, na katerem so skladno z Uredbo prečrtane oznake tajnosti (v obravnavanem primeru "interno") in na katerega prvi strani sta navedena datum in pravna podlaga za preklic.

Zakonitost odredb (bodisi za prikrite preiskovalne ukrepe, bodisi za hišno preiskavo) je potrebno ocenjevati v trenutku izdaje odredbe, s katero so bili ukrepi dovoljeni. Stališče pritožnika, da se zakonitost odredb ocenjuje z vidika kasnejšega (ne)uspeha tožilstva je popolnoma zgrešeno. Že sodišči prve in druge stopnje sta v sklepih o neizločitvi dokazov pravilno poudarili, da je policija problematizirani snemalnik dobila zakonito in za njegovo pridobitev ni potrebovala odredbe za hišno preiskavo. Družba A. d.o.o. namreč ni bila v vlogi osumljenca niti v zvezi s kaznivim dejanjem vlomne tatvine, niti v zvezi s kaznivimi dejanji glede katerih je bil sum že osredotočen na C. C., zato je veljala edicijska dolžnost, da policiji izroči predmet, ki bi utegnil biti dokaz, policija pa je imela podlago za zaseg v določbah 148. in 164. člena ZKP. Objekt kazenskopravnega varstva je v primeru kaznivega dejanja po 261. členu KZ-1 korektno izvajanje oblastnih funkcij in pravilno izvrševanje pooblastil, ki jih pravni red daje nekaterim kategorijam oseb oziroma poklicev, medtem ko kaznivo dejanje po 259. členu KZ-1 varuje zaupanje v pristnost uradnih dokumentov v pravnem prometu in

Obsojencu se v predmetni zadevi ne očita, da je kaznivo dejanje po prvem odstavku 259. člena KZ-1 (ki je t.i. pravi delictum proprium) storil kot storilec, temveč se mu očita napeljevanje drugega k temu kaznivemu dejanju. V tem primeru je za obstoj zakonskih znakov kaznivega dejanja bistveno, da ima lastnost uradne osebe storilec kaznivega dejanja, v konkretnem primeru torej dežurna policistka B. B., ki je v uradno listino vpisala lažne podatke, medtem ko ravnanje obsojenca v vlogi uradne osebe sploh ni konstitutivni zakonski znak njegovega kaznivega ravnanja (napeljevanja). Policistu oziroma pomočniku komandirja status uradne osebe ne preneha samo zato, ker se zaključi njegov redni delovni čas.

Sodišče prve stopnje je kršitev pravilno ocenilo kot hujšo. Tožničino ravnanje je privedlo do tega, da so bili podatki v javni listini, kar so zapisniki o podani izjavi o odpovedi pravici do pritožbe zoper odločbo v postopkih sprejema v državljanstvo Republike Slovenije, lažni, pri čemer je povsem nebistveno, ali bi stranke lahko izjavo o odpovedi pravici do pritožbe podale na drug način, saj so jo podale na zapisnik. Zapisnik je javna listina, pri čemer je nebistveno, ali bi bila takšna javna listina (lahko) uporabljena v drugem sodnem sporu. Presoja teže kršitve je namreč neodvisna od tega, ali v posledici očitanega ravnanja delodajalcu dejansko nastane škoda.

Pritožba ima sicer prav, da mora podrejeni zavrniti nezakonito navodilo nadrejenega, vendar pa spregleda, da se obdolžencu v tem postopku očita napeljevanje k storitvi očitanega kaznivega dejanja, ki je bilo storjeno in za katerega so policisti A. A., B. B. in C. C. sprejeli odgovornost, saj so bili s sodbo o kaznovalnem nalogu, opr. št. III K 56655/2019 z dne 9. 3. 2020 pravnomočno obsojeni za storitev tega kaznivega dejanja. Že prvo sodišče pa je obrambi v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo, da odgovornost za pravočasen zaključek pridržanja ni samo na strani dežurnega policista, temveč tudi na strani pomočnika komandirja, ki dežurnega policista nadzira.

Svojstva uradne listine zapisnik o tehničnem pregledu, zato ker ni bil podpisan s strani obdolženega, ni izgubil, kot to zmotno meni pritožnik.

Ker je v opisu kaznivega dejanja v obtožnem predlogu dovolj konkretno opisana kršitev njegove pravice iz 22. člena Ustave RS, B. B. ni mogoče odreči lastnosti oškodovanca v tej kazenski zadevi in mu torej posledično tudi ni mogoče odreči pravice, da kot oškodovanec kot tožilec na podlagi 60. člena ZKP zoper obdolženko nadaljuje kazenski pregon za kaznivo dejanje po prvem in drugem odstavku 259. člena KZ-1 potem, ko je bila njegova kazenska ovadba zoper obdolženko, s sklepom Okrožnega državnega tožilstva v Krškem zavržena.

Kaznivo dejanje iz prvega odstavka 259. člena KZ-1 lahko stori samo uradna oseba. Splošna opredelitev uradne osebe je določena v 3. točki prvega odstavka 99. člena KZ-1, in sicer gre za osebo, ki pri državnem organu opravlja uradne naloge ali ima uradno funkcijo z vodstvenimi pooblastili in odgovornostmi. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil obdolženec kot policist, zaposlen na PP Z. in v času kaznivega dejanja začasno premeščen na PP Ž., uradna oseba. Ker pa so policisti, ko opravljajo naloge vzdrževanja javnega reda in miru, le ena od različnih kategorij uradnih oseb, bi moral biti ta abstraktni zakonski znak ustrezno konkretiziran že v opisu kaznivega dejanja. Namesto tega iz abstraktnega in konkretnega opisa dejanja izhaja le, da je obdolženec dne 13. 6. 2017 na PP Ž. ob izdaji plačilnega naloga št. ... ravnal kot uradna oseba, kar ne zadošča za presojo obstoja očitanega kaznivega dejanja, saj brez konkretizacije vrste uradne osebe ni mogoč sklep, ali je to lastnost ob inkriminiranem ravnanju imel tudi obdolženec, to pa tudi ni samoumevno. Državna tožilka je opis kaznivega dejanja v smeri konkretizacije znaka uradne osebe dopolnila na

V skladu s šesto alinejo 144. člena ZKP je oškodovanec tisti, kateremu je kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena. Sodišče mora vselej po uradni dolžnosti paziti na to, ali ima oseba, ki je prevzela pregon, lastnost oškodovanca, saj gre za bistveno predpostavko za uvedbo kazenskega postopka.

Potrdilo, ki izkazuje plačilo točno določenega zneska, ni mogoče interpretirati drugače, kot da je ta znesek dejansko plačan, zato so razlogi napadene sodbe, s katerimi sodišče prve stopnje sledi zagovoru obdolženega, da je bil prepričan, da je bil komunalni prispevek plačan, ker je bila sklenjena pogodba o poračunu plačila tega komunalnega prispevka, do katerega bo prišlo ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe, ki jo bosta sklenila Občina D. in družba E. d.o.o. po izgradnji objekta, tudi po oceni pritožbenega sodišča nejasni, kar predstavlja v pritožbi uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Tožnik je s podpisom prirejenega zapisnika o ogledu izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva iz prvega odstavka 259. člena KZ-1, ki določa, da se kaznuje z zaporom do treh let uradna oseba, ki v uradno listino, knjigo, ali spis vpiše lažne podatke ali ne vpiše kakšnega pomembnega podatka ali s svojim podpisom oziroma pečatom potrdi uradno listino, knjigo ali spis z lažno vsebino ali s svojim podpisom oziroma uradnim pečatom omogoči sestavo uradne listine, knjige ali spisa z lažno vsebino. Za razliko od kaznivega dejanja po prvem odstavku 257. člena KZ-1 pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 259. člena KZ-1 ni zakonski znak kaznivega dejanja storilčev namen nekomu pridobiti nepremoženjsko korist. Tožnikov namen pridobiti nepremoženjsko korist pri presoji te kršitve ni pravno relevanten. Tožnikovo ravnanje torej predstavlja vse zakonske znake kaznivega dejanja ponareditve listine iz prvega odstavka 259. člena KZ-1, ter po svoji teži, glede na to, da gre za policista, od katerega se zahteva zakonitost pri opravljanju delovnih nalog, utemeljuje izrek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot najstr

Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da lahko že zgolj to, da je tožnik sporno arhivsko gradivo odnesel iz službenih prostorov brez odobritve oziroma dovoljenja tožene stranke, torej v nasprotju z določili hišnega in skladiščnega reda, kaže na namen oziroma naklep odtujitve v smislu znaka kaznivega dejanja. Tudi to, da tožnik gradiva ni vrnil v protore tožene stranke, še ne dokazuje naklepne odtujitve. V dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni zadostne podlage za sklepanje na tožnikov odtujitveni namen, posledično je sodišče zmotno ugotovilo utemeljenost odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Vseeno pa nedovoljeni iznos gradiva ter predvsem nevrnitev gradiva v arhiv nista nerelevantna za presojo odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Četudi tožnik ni imel namena odtujitve spornega gradiva, to še ne pomeni, da s svojim ravnanjem ni kršil delovnih obveznosti. Sodišče prve stopnje sicer izpostavlja le tožnikove pogodbene obveznosti, relevantne pa so tudi temeljne zakonske obveznosti delavca iz 33. člena (opravljanje dela) in 34. člena (upoštevanje delodajalčevih navodil) ZDR-1. Pritožba neutemeljeno na