254. člen ZKP

Vztrajanje na postavitvi drugega izvedenca za ugotovitev dejstev, ki jih je ugotovil že izvedenec, izhajajoč pri tem iz drugačne dokazne ocene izvedenskega mnenja, pa po svoji vsebini pomeni le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar samo po sebi ne more biti razlog za postavitev novega izvedenca. Prav tako obramba ni konkretizirala, kako bi izvedba dokaza z novim izvedencem lahko ovrgla metodologijo in zaključke postavljenega izvedenca, medtem ko so njegovi dodatni odgovori sodišče prve stopnje prepričali o tem, da je mnenje izvedenca popolno, jasno in strokovno prepričljivo.

Po stališču slovenske sodne prakse storitev kaznivega dejanja umora iz ljubosumja spada med druge nizkotne nagibe, pri tem pa kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, nizkotnega nagiba ne predstavlja zgolj t. i. patološko ali blodnjavo ljubosumje, kot to zatrjuje pritožnik. V literaturi in judikatih sicer ni določno navedeno, katera merila in okoliščine bi moralo sodišče upoštevati pri presoji vprašanja, ali v konkretni zadevi nagib ljubosumja ustreza zakonskemu znaku "iz drugih nizkotnih nagibov", je pa izpostavljena posebna zavržnost, ki je praviloma izkazana z okoliščinami kaznivega dejanja. Ugotavljanje nagiba, iz katerega je obtoženec storil kaznivo dejanje, ni v pristojnosti izvedenca, temveč ga na podlagi vseh izvedenih dokazov, torej tudi izvedenskega mnenja o obtoženčevi osebnostni strukturi in njegovem doživljanju, ter ob upoštevanju vseh pravno relevantnih okoliščin, ugotavlja in presoja sodišče. Stališče prvostopenjskega sodišča, da lastnoročni zapiski oziroma zabeležke izvedenke o psihiatričnem pregledu obtoženca "v zvezku" ne predstavljajo dokaza v procesnem smislu ali dokaznega gradiva, je pravilno. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da z z

Nedopustnost spremembe obtožbe vidi sodišče prve stopnje v tem, da so bila dejstva, na katera se nanašajo tudi kaznivi dejanji zlorabe položaja, znana že ob vložitvi obtožbe in drugič, da so bila določena dejstva razkrita z izvajanjem obrambe, konkretno P. B.. Takšna razlaga pa ni pravilna. Ne glede na to, ali so bila določena dejstva znana ali ne, je pomembna ocena tožilstva, da presoja na glavni obravnavi izvedenih dokazov kaže na drugačno dejansko stanje. To drugačno oceno pa je državna tožilka na glavni obravnavi tudi zelo podrobno opisala. Povsem utemeljeno pa pritožba navaja, da se pomen in dokazna vrednost posameznega dokaza spreminja tekom postopka in se ocenjuje tudi z drugimi dokazi, ki so izvedeni, kakor tudi s tistimi, ki so bili naknadno pridobljeni po vloženi obtožbi. Dokazi zoper obtoženo P. B. so se pričeli izvajati šele na glavni obravnavi glede na to, da je bila zoper njo vložena neposredna obtožba, dvoma pa tudi ni, da je bil dokazni postopek zelo obširen in da so se dokazi, kot rečeno, pridobivali tudi tekom dokaznega postopka. Ker je tožilka na podlagi vseh na obravnavi izvedenih dokazov ocenila, da ugotovljeno dejansko stanje terja spremembo obtožbe, ki se

Z navedbami v tožilskem predlogu v pritožbenem postopku ni bilo poseženo v razmerje med obtožbo in sodbo, saj je šlo v tedanji ureditvi ZKP za nezavezujoč predlog o tem, kakšno odločitev naj o pritožbi sprejme pritožbeno sodišče.

Z branjem izvedeniškega mnenja je sodišče, kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi, ta dokaz izvedlo, vložnik zahteve pa je s takšno izvedbo dokaza soglašal in na vsebino prebranih listin ni imel pripomb - kršitev določbe 254. člena ZKP ni podana.

Izvedeniško mnenje, ki je bilo vloženo v spis sodišča prve stopnje in v soglasju s strankami prebrano na glavni obravnavi, ne predstavlja novega dejstva, na podlagi katerega bi bilo mogoče dovoliti obnovo kazenskega postopka.

Opustitev vročitve pisnega izvedenskega mnenja strankam ne predstavlja kršitve nobene določbe ZKP, saj za razliko od prejšnjega sedanje besedilo 249. člena ZKP takšne dolžnosti sodišča izrecno ne predpisuje. To še ne pomeni, da z opustitvijo pravočasne seznanitve obrambe s takim dokazom obdolženčevih pravic obrambe ni mogoče kršiti.