38. člen KZ-1

Omenjene okoliščine v opisu dejanja morajo torej biti takšne, da se na podlagi njih da izkustveno dovolj zanesljivo prepoznati povezavo med kaznivim dejanjem glavnega storilca in ravnanji pomagača. Brez takšne konkretizacije dvojnega naklepa v opisu dejanja pomagača, njegovega ravnanja ni mogoče povezati s kaznivim dejanjem. Opis kaznivega dejanja pomagača pri kaznivem dejanju davčne zatajitve tako mora vsebovati navedbo tistih okoliščin, ki kažejo na to, da se pomagač zaveda, da sodeluje pri kaznivem dejanju, pri katerem glavni storilec zataji davke. Šele navedba tovrstnih okoliščin namreč vodi v konkretizacijo pomagačevega dvojnega naklepa, ki zajema pomagačevo zavedanje glavnega kaznivega dejanja ter hkrati vedenje o tem, kako s svojimi ravnanji prispeva k uspehu dejanja glavnega storilca. Iz povzetega opisa dejanja B.B. po 2. točki obtožnice pa ni razvidno, da mu je znano protipravno ravnanje A.A. v smislu izogibanja plačevanja DDV in da s svojim ravnanjem (gotovinski pologi) kakorkoli naklepno pomaga pri tem, opisano ni niti na kak način naj bi pologi gotovine sploh prispevali k zatajitvi davka, ki naj bi ga izvajala A.A.. Iz opisa dejanja izhaja zgolj, da je <

Glede dokaznega standarda pri ugotavljanju premoženjske koristi, ko ta ni del opisa kaznivega dejanja, po stališču pravne teorije zadošča že uporaba civilnopravnega dokaznega standarda - standarda pretežne verjetnosti.

V opisu dejanja namreč ni navedenih nobenih konkretnih okoliščin, ki bi omenjene obdolžence, torej A. A., B. B. in C. C. povezovale z obdolženim Č. Č. oziroma njegovim (prepovedanim) dejanjem, kaj šele okoliščin, na podlagi katerih bi se dalo sklepati, da se zavedajo prepovedanosti dejanja glavnega storilca Č. Č. in svojega sodelovanja pri njem, torej okoliščin o dvojnem naklepu. Glede na to, da je bil kazenski postopek zoper AD. AD. izločen iz predmetne zadeve in se je dokončal posebej, v drugem kazenskem postopku o zakonitosti odločitve v zvezi z AD. AD. v tej zadevi ni mogoče odločati.

Ker se obdolžencu kot izvršitveno ravnanje očita uporaba spremenjene listine, ne pa (tudi) njena ponareditev ali sprememba, so pritožbena zatrjevanja, da obdolženec tega potrdila ni predrugačil, za presojo njegove krivde povsem nepomembna. Bistvo kaznivega dejanja overitve lažne vsebine je v potrditvi lažne vsebine v javni listini na podlagi storilčevih navajanj lažnih okoliščin ali zamolčanja takšnih relevantnih okoliščin. Kaznivo dejanje je storjeno, ko je v listini potrjena lažna navedba, ki ima pomen za pravna razmerja. Storilec kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po 253. členu KZ-1 je lahko kdorkoli oziroma vsak, ki z nekim (izvršitvenim) ravnanjem spravi pristojni organ ali notarja v zmoto in s tem doseže, da ta v javni listini, zapisniku, knjigi ali poslovni listini potrdi karkoli lažnega, kar naj bi bil dokaz v pravnem prometu.

Dvojni naklep pomagača mora biti v opisu dejanja konkretiziran tako, da je razvidna povezava pomagačevega podpornega ravnanja z izvršitevnim ravnanjem glavnega storilca. V nasprotnem dejanje, ki se očita pomagaču ni kaznivo dejanje.

V obravnavani zadevi abstraktni del izreka pod točko II/1 izpodbijane sodbe resda vsebuje navedbo, da je obtoženi A. A. pridobil sredstva s tem, da je predložil lažne izjave in dokumente in je tako neustrezno uporabil sredstva proračunov, ki jih upravljajo Evropske skupnosti, vendar napačni zapis abstraktnih zakonskih znakov v skladu z uveljavljeno sodno prakso ne pomeni, da očitano dejanje ni kaznivo dejanje, če so zakonski znaki ustrezno konkretizirani v konkretnem delu očitka. Kot že pojasnjeno se za izpolnitev vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja iz drugega odstavka 229. člena KZ-1 zahteva pridobitev sredstev z alternativno določenimi izvršitvenimi oblikami (i) uporaba lažnih, nepravilnih ali nepopolnih izjav ali dokumentov ali (ii) predložitev lažnih, nepravilnih ali nepopolnih izjav ali dokumentov ali (iii) nerazkritje podatkov in iz proračunov iz prvega odstavka 229. člena KZ-1. Sodišče pritrjuje pritožnicama, da v primeru, ko so sredstva pridobljena nezakonito oziroma mimo pravil, ni mogoče govoriti o tem, da gre pri takšnih sredstvih, ki so že tako pridobljena v nasprotju s pravili, za neustrezno uporabo oziroma neupravičeno zadrževanje, zato je zapis v uvodnem (abst

Soglasje družbenikov, ki se prezrcali v institut "privolitve oškodovanca" lahko vodi v izključitev protipravnosti ravnanja. Vendar sta sodišči pravilno izpostavili temeljne pogoje za veljavnost takšnega soglasja.Vseskozi je ustaljeno stališče, da mora biti soglasje družbenikov i.) jasno in nedvoumno, ii.) dano vnaprej in iii.) ne sme biti protipravno. Ravno zadnji pogoj je tisti, ki tudi edinemu družbeniku voljo o razpolaganju s premoženjem družbe znatno omejuje; njegovo ravnanje namreč ne sme biti v nasprotju s kogentnimi pravili (gospodarskega) prava. Omejitvi, ki ju mora sodišče pri poseganju v opis dejanja na podlagi 354. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) spoštovati, sta dve; i.) v opis ne sme poseči tako, da bi se nanašal na drugo kaznivo dejanje - v smislu historičnega dogodka - niti tako, da bi razširilo sodbo na nov historični dogodek; dejanje je sicer lahko drugačno, ne sme pa biti drugo in ii.) sodišče v opis ne sme poseči tako, da bi vodil v odločbo, ki bi bila za obdolženca manj ugodna; poseg sodišča v škodo obdolženca je prepovedan. Po 6. alineji 144. člena ZKP je oškodovanec tisti, kateremu je kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s

Tudi po oceni pritožbenega sodišča v pritožbah zagovornikov uveljavljane kršitve, ki se nanašajo na očitke glede prekoračitve obtožbe, niso podane. Objektivna identiteta obtožbe in sodbe (prvi odstavek 354. člena ZKP) je pogoj za uresničevanje načela akuzatornosti in obdolženčeve pravice do obrambe. Vendar tako procesna teorija kot sodna praksa absolutne vezanosti sodbe in obtožbe nista sprejela. Merilo za presojanje objektivne identitete je po ustaljenem stališču teorije in sodne prakse razrešitev vprašanja, ali gre za drugo ali le za drugačno dejanje. Opisa očitanega kaznivega dejanja sodišče ne sme spremeniti tako, da bi šlo za drugo kaznivo dejanje, lahko pa gre za drugačno kaznivo dejanje, če je prišlo samo do sprememb nekaterih sestavin, brez spremembe bistva kaznivega dejanja in dejanje torej ni težje od tistega v obtožnici. Že sodišče prve stopnje je povzeta pritožbena stališča, ki v jedru odražajo ugotovitve sodnega izvedenca A. A., izčrpno in pravilno ocenilo, pri čemer je njegove ključne ugotovitve glede problematiziranega nastanka obravnavnih DVD medijev v točkah 11-32 obrazložitve posebnega sklepa najprej povzelo, na tej podlagi pa v nadaljevanju opozorilo na

Opis kaznivega dejanja, da je iz njega mogoče razbrati, ali vsebuje vse znake očitanega kaznivega dejanja kot historičnega dogodka, mora vsebovati vse odločilna dejstva in okoliščine, ki določeno kaznivo dejanje konkretizirajo. Obtoženemu A. A. se očita udeležba v ožjem pomenu sodelovanja pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti (pomoč). Kaznivost te udeležbe pa je odvisna od dejanja glavnega storilca (t.i. akcesornost udeležbe). To pomeni, da udeležbeno dejanje kazenskopravno oživi, postane kaznivo šele v odvisnosti od tega, ali je glavni storilec (v konkretnem primeru B. B.) izvršil, uresničil zakonski dejanski stan kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti. Pomoč v kazenskopravnem smislu v objektivnem pogledu predstavlja ravnanje pomagača oziroma njegov prispevek v obliki aktivne ali pasivne pomoči k dejanju glavnega storilca, pri čemer mora biti dejanje glavnega storilca opisano oziroma konkretizirano do te stopnje, da je mogoče že iz samega opisa dejanja oziroma izvršitvenega ravnanja storilca ugotoviti, ali pomagačevo ravnanje dejansko predstavlja prispevek, podporo, olajšanje in podobno. Prav tako

Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožnikom, da z gotovostjo ni mogoče šteti za dokazano, da bi obtoženi A. A. vedel, da so asignacijske pogodbe, na podlagi katerih so bila iz sredstev D. d. o. o. v dobro transakcijskega računa B. B. opravljena nakazila v skupni višini 67.093,08 EUR, kot plačilo odpravnine delavcem, fiktivne. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je obtoženemu A. A. mogoče očitati, da je dne 10. 12. 2012 podpisal dve fiktivni asignacijski pogodbi, in sicer sklenjeni med asignantom H. H. oziroma L. L., asignatom D. d. o. o. in asignatarjem B. B., za znesek 3.876,20 EUR, do katerega je bila sicer upravičena delavka H. H. in za znesek 10.167,60 EUR, do katerega je bil sicer upravičen delavec L. L. Po določbi 3. točke devetega odstavka 99. člena KZ-1 za veliko premoženjsko korist šteje znesek, ki presega 50.000,00 EUR, kar pa znesek nakazan iz sredstev družbe D. d. o. o. na transakcijski račun B. B. po asignacijskih pogodbah z delavci H. H. in L. L. ne dosega, zato bi bilo obtoženemu A. A. mogoče očitati kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1, za katerega je predpisana kazen zapora do petih let. Ker

Praviloma o NIK odloča sodnik, ki je izdal sodbo in je obsojenca spoznal. Če zaradi objektivnih razlogov tega sodnika ni, pa to samo po sebi ne utemeljuje potrebe po osebnem kontaktu s sodnikom, ki prevzame odločanje o NIK, saj je ta vezan na pravnomočno obsodilno sodbo in tudi pravnomočno izrečeno kazen ter okoliščine, ki so jo utemeljevale. Kazni sodnik v postopku odločanja o NIK ne spreminja, temveč jo nadomešča, če ugotovi, da za to obstojijo zakonsko določeni pogoji in ustrezne okoliščine na strani obsojenca, kar ni vezano (samo) na neposreden stik z obsojencem, temveč je potrebna primerna poizvedba in angažma s strani sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče zavrača očitek, da se je sodišče prve stopnje oprlo zgolj na okoliščine v času kaznivega dejanja (objektivne okoliščine) in ni upoštevalo osebnih okoliščin obsojenca (subjektivne okoliščine). Sodišče prve stopnje je temeljito presodilo in pretehtalo vse relevantne okoliščine. Na podlagi te celovite presoje je ugotovilo, da objektivne okoliščine primera prevladajo in da cilji kaznovanja iz 45.a člena KZ-1 ne bi bili doseženi, če bi bila obsojenemu določena NIK z družbeno koristnim delo ali zaporna kazen ob koncu t

Razlaga drugega odstavka 91. člena KZ-1 ne izključuje večkratnega ponovnega začetka njegovega teka. Do tega položaja bo prišlo, ko bo pravnomočna sodba razveljavljena večkrat. Zahteva, da mora očitek pomagaču vsebovati opis povezave med dejanjem storilca in pomagačevim prispevkom, ne pomeni, da mora opis zatrjevati pomagačevo zavest o pojavni obliki, v kateri se realizira premoženjska korist. Tudi za ugotovitev pomagačevega odnosa do storilčevega dejanja je dovolj, da je ugotovljena pomagačeva laična ocena prepovedanosti storilčevega ravnanja. Okoliščina, da je odločanje o pritožbi zoper sodbo širše in da presega prvotno odločitev o zahtevi za razrešitev zagovornika, pomeni, da višje sodišče - seveda v mejah pritožbenih navedb - opravlja razširjeno, celovito presojo poštenosti postopka. To pa je položaj, v katerem ni mogoče prepoznati okoliščine, zaradi katere bi bili obdolženčevi dvomi v nepristranskost sodnikov, opravičeni.

S pritožbo pa ni mogoče soglašati. Izpodbijana sodba ima namreč dovolj tehtne in prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, izrek izpodbijane sodbe pa tudi ni nejasen, pomanjkljiv in nerazumljiv in tudi ni v nasprotju z razlogi in podatki v spisu, o čemer skuša prepričati zagovornica v pritožbi. Čas storitve obravnavanega kaznivega dejanja (od neugotovljenega dne v letu 2020 do 13. 4. 2021) je dovolj determiniran. Čas storitve obravnavanega kaznivega dejanja, kot sestavni del opisa, je v sodbi namreč dovolj označen s časovnim okvirjem ravnanja obdolženca, pri čemer je izpostaviti, da v obravnavani zadevi čas storitve kaznivega dejanja (kar velja tudi za kraj storitve – na območju X.) ne predstavlja odločilnega dejstva. Čas (in kraj) storitve obravnavanega kaznivega dejanja ne predstavlja zakonskega znaka kaznivega dejanja, njegovo kvalificirano obliko, sprememba datuma ali kraja storitve pa tudi v ničemer ne vpliva na težo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ali kazenske odgovornosti, datum pa tudi ni pomemben zaradi ugotavljanja zastaranja ali podobnega. Opis kaznivega dejanja v izreku, poleg časa storitve, vsebuje opis obdolženčevega ravnanja, pri čemer je opis obdolž

Zakaj zvočni posnetki pogovorov, ki jih v pritožbah ponovno izpostavlja obramba, niso nedovoljeni dokazi, je z razlogi, s katerimi v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, v točki 9 obširno in tehtno pojasnilo že prvostopno sodišče. Obrazložilo je, da oškodovančeva odločitev, da svoje pogovore z obdolžencema zvočno posname in si tako zagotovi dokaze o njunih izjavah zaradi (morebitnih) nadaljnjih pravnih postopkov, namreč glede na v izpodbijani sodbi pojasnjene okoliščine ne pomeni zlorabe snemanja s ciljem namerne povzročitve škode drugim, kar se trudijo prikazati pritožniki, temveč varovanje lastnih (pravno zavarovanih) interesov bančnega komitenta v stiski, kar velja tudi glede obdolženega B.B., h kateremu je oškodovanca napotil prav obdolženi A.A.. in E.E. pogovorov z obdolženci tudi ni posnel z namenom, da bi posegel v ustavno pravico do zasebnosti obdolžencev, temveč zaradi suma storitve korupcijskega kaznivega dejanja zoper družbo A d.o.o. katere direktor je bil. Njegov namen je bil uspešno dokončati postopek reprogramiranja kredita, kot je bil dogovorjen, brez plačila nedovoljene nagrade, torej je bil njegov namen preprečiti dokončanje koruptivnega kaznivega dejanja. Pr

Pri odločanju o ekskluzijskih zahtevkih sme obramba izpodbijati domnevo zakonitega delovanja organov v predkazenskem postopku, sodišče pa je dolžno v dokaznem postopku prepričljivo ugotoviti, ali je (z odreditvijo in izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov) prišlo do nedopustnih posegov v ustavne pravice osumljencev ali ne. Iz konkretnih dejstev artikulirana narava in teža kaznivih dejanj, pripisanih osumljencem v organizirani hudodelski združbi, katere članom so poznane metode »klasičnega« policijskega preiskovanja, zaradi česar so pri izvrševanju kaznivih dejanj scela previdni, zadosti zahtevi subsidiarne uporabe prikritih preiskovalnih ukrepov in utemelji sorazmernost posegov v pravico do zasebnosti osumljencev, ki se mora umakniti javnemu interesu odkrivanja in preganjanja nevarnih in organiziranih oblik kriminala. Srž naknadne sodne kontrole zakonitosti odredbe za hišno preiskavo je v preizkusu, ali je dokazni standard (utemeljenih razlogov za sum) zadostno utemeljen v obrazložitvi odredbe, s čimer je sklepanje o obstoju verjetnosti, da se izvršuje kaznivo dejanje, naknadno preverljivo. Dobrina, zavarovana z inkriminacijo 175. člena KZ-1, je spolna samo

Če sodišče druge stopnje podvomi v dokazno oceno, mora personalne dokaze, ki se izvajajo neposredno, tudi sámo neposredno izvesti (zaslišati priče), medtem ko je pri izvajanju listinskih dokazov izenačeno s sodiščem prve stopnje, ki dokaze izvaja po določbi 339. člena ZKP, zato praviloma ni nobene potrebe, da bi se listine in druga pisanja na obravnavi pred sodiščem druge stopnje znova prebralo. Teza, da bi moral biti konkretni opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe zoper obtoženega A. A. identičen opisu dejanja iz pravnomočnih sodnih odločb zoper obsojena D. D. in C. C., ki sta priznala krivdo za udeležbo pri istem kaznivem dejanju, je zmotna. Državni tožilec pri spreminjanju obtožbe zoper konkretnega obtoženca ni in ne more biti omejen s pravnomočnimi sodbami, izdanimi zoper druge udeležence pri istem kaznivem dejanju, razen v delih, ki se nanašajo na njihovo (torej že pravnomočno razsojeno) vlogo pri dejanju. Čas izvrševanja kaznivega dejanja udeleženca v ožjem smislu se pokriva s časom, ko je zakonske znake izvrševal storilec kaznivega dejanja.

Prvostopenjsko sodišče je posamična relevantna dejstva ugotovilo pravilno, pritožbeno sodišče pa je na podlagi drugačne presoje le-teh glede obstoja odločilnega dejstva ugotovilo, da škoda, ki se zatrjuje v obtožbenem aktu, na katerega opis je sodišče vezano, ni izkazana, s čimer pa tudi ne, da si je družba E. d. o. o. pridobila protipravno premoženjsko korist, kar vse kaže na izostanek potrebnega dokaznega standarda prepričanja o obstoju obarvanega naklepa za storitev očitanega kaznivega dejanja na strani obtoženih A. A. in B. B. Ob izostanku ugotovljene škode Splošne bolnišnice X. kot znaka kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1 po obtožbenem očitku kot izhaja iz dokaznega postopka tudi družba E. d. o. o. ni mogla pridobiti protipravne premoženjske koristi; ob tem obtoženima C. C. in D. D. iz razloga akcesornosti udeležbe ni mogoče očitati pomoči pri kaznivem dejanju po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ-1, zato pa tudi ne obtoženi pravni osebi odgovornosti za očitano kaznivo dejanje.

V primeru kot je obravnavani, zastaralni roki iz člena 90 KZ-1 prenehajo teči in je edini zastaralni rok dveletni rok, ki začne teči po datumu, ko je Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavilo zadevo.