37. člen KZ-1

Čeprav 86. člen KZ-1 poudarja specialno prevencijo in resocializacijo storilca, kot je izražena v 45.a členu KZ-1, sodišče pri presoji ne more in ne sme zanemariti drugih namenov kaznovanja določenih s 45.a členom KZ-1. V nasprotju z napačnim razumevanjem pritožnika, 45.a člen KZ-1 ostaja pomemben tudi v fazi odločanja o načinu izvršitve kazni. Na njem temelji celoten sistem kaznovanja in ga ni mogoče zanemariti niti v stanju ex post res judicata, niti ga ni mogoče preglasiti z instituti NIK, saj ti izhajajo iz njega. Zato mora sodišče v fazi odločanja o NIK upoštevati vse z zakonom določene namene kaznovanja. To vključuje tudi varovanje temeljnih vrednot in načel pravnega reda ter ozaveščanje storilca in drugih o nedopustnosti izvrševanja kaznivih dejanj z nameni povračilnosti ter specialne in generalne prevencije. Sodišče prve stopnje z upoštevanjem objektivnih okoliščin ni izničilo institutov NIK. Nasprotno, osredotočanje zgolj na subjektivne okoliščine in stanje obsojenca brez kakršne koli povezave s kaznivim dejanjem bi spodkopalo samo osnovo kaznovanja - cilje, ki jih želi doseči. Le s tehtanjem vseh okoliščin je mogoče doseči resnični namen alternativnega kaznovanja, ki u

Nebistveno za kazensko odgovornost obsojenke kot napeljevalke je dejstvo, da obdolženec ni bil pravnomočno obsojen, ker napeljevalec po prvem odstavku 40. člena KZ-1 odgovarja v mejah svojega naklepa. V drugem odstavku 37. člena KZ-1 je določeno, da kdor drugega naklepoma napelje k storitvi kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči tri leta zapora ali hujša kazen, se kaznuje kakor za poskus kaznivega dejanja, tudi če ni bilo poskusa storitve kaznivega dejanja.

Trenutek ugotovitve odpovednega razloga je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi, ko gre za odpoved policistu, pravilno vezalo na seznanitev s strani (v. d.) generalnega direktorja policije in ne že na morebitno predhodno seznanitev s posamezno od kršitev s strani službe, ki je pripravljala odpoved, niti na trenutek, ko bi morala biti po notranjih pravilih o kršitvi seznanjena Služba generalnega direktorja policije oziroma slednji, vendar ni bil. Sodišče v delovnem sporu lahko samo presoja in ugotavlja, ali ima določena kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja znake kaznivega dejanja ne glede na odločitev upravičenega tožilca o kazenskem pregonu. Ni potrebna niti uvedba kazenskega postopka, še manj pa, da bi bila kazenska odgovornost tožnika ugotovljena s pravnomočno sodbo. Tožnik posameznih očitanih vstopov v računalniško vodeno zbirko podatkov ni uspel upravičiti, saj ni dokazal, da je vanje vpogledoval v službene namene.

Napeljevanje pomeni posebno obliko izvršitvenega ravnanja kot samostojno ravnanje napeljevalca, ki mora biti kot tako tudi opisano in ga ni mogoče konkretizirati z opisovanjem ravnanja napeljevanega. V konkretnem opisu ni zaznati dejstev in okoliščin, ki bi na določen način predstavljala opredelitev napeljevanja kot enkratnega dogodka v realnosti: iz opisa bi moralo biti jasno razvidno, na kakšen način naj bi obtoženi pri A. A. povzročil odločitev za storitev kaznivega dejanja (na primer s prepričevanjem, obljubljanjem, zahtevanjem, ukazovanjem, provociranjem oziroma podobnim ravnanjem). Tožilstvo ima pravico spremeniti obtožnico; vendar morajo biti za uporabo tega instituta izpolnjeni, v skladu s prvim odstavkom člena 344 ZKP, določeni objektivni in subjektivni pogoji. Subjektivni pogoj je izpolnjen, ko se je po presoji tožilca spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, objektivni pogoj pa, ko na takšno spremembo dejanskega stanja kažejo med dokaznim postopkom izvedeni dokazi, ko gre za spremembo v okviru istega historičnega dogodka ter ko sprememba obtožnice ne predstavlja zlorabe procesne pravice tožilca. Zloraba procesnega upravičenja pomeni kršitev načela

Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožnikom, da z gotovostjo ni mogoče šteti za dokazano, da bi obtoženi A. A. vedel, da so asignacijske pogodbe, na podlagi katerih so bila iz sredstev D. d. o. o. v dobro transakcijskega računa B. B. opravljena nakazila v skupni višini 67.093,08 EUR, kot plačilo odpravnine delavcem, fiktivne. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je obtoženemu A. A. mogoče očitati, da je dne 10. 12. 2012 podpisal dve fiktivni asignacijski pogodbi, in sicer sklenjeni med asignantom H. H. oziroma L. L., asignatom D. d. o. o. in asignatarjem B. B., za znesek 3.876,20 EUR, do katerega je bila sicer upravičena delavka H. H. in za znesek 10.167,60 EUR, do katerega je bil sicer upravičen delavec L. L. Po določbi 3. točke devetega odstavka 99. člena KZ-1 za veliko premoženjsko korist šteje znesek, ki presega 50.000,00 EUR, kar pa znesek nakazan iz sredstev družbe D. d. o. o. na transakcijski račun B. B. po asignacijskih pogodbah z delavci H. H. in L. L. ne dosega, zato bi bilo obtoženemu A. A. mogoče očitati kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1, za katerega je predpisana kazen zapora do petih let. Ker

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil dne 27. 9. 2021 ob 15.24 uri v eRCO za tožnico narejen neresničen vpis podatkov, da je bila tožnica s prvim odmerkom cepiva proti Covid-19 cepljena dne 16. 7. 2021, z drugim odmerkom pa 13. 8. 2021. Datuma sta neresnična oziroma lažna, tožnica namreč ni bila cepljena, kar ni bilo sporno. Na podlagi navedenega vnosa je bilo izdano lažno digitalno COVID potrdilo s QR kodo, ki je bilo prevzeto 28. 9. 2021 ob 10.13 uri preko portala Zvem.eZdrav.si. Tožnica je večkrat uporabila lažno Covid potrdilo kot pravo, in sicer pri preverjanju izpolnjevanja pogojev PCT ob vstopu v Zdravstveni dom F. (7. 10. 2021, 13. 10. 2021, 21. 10. 2021, 25. 10. 2021, 4. 11. 2021 in 16. 11. 2021), pri čemer je vedela, da gre za lažno potrdilo. Potrdilo je tožnica hranila doma in je bilo dne 18. 11. 2021 zaseženo med hišno preiskavo. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je z očitanim ravnanjem tožnica naklepno huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251

Utemeljena je pritožbena graja, da mnenje sodne izvedenke psihiatrične stroke ne daje podlage za zaključek, da je tožnik upravičen do posebne oblike škode zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Toženka pravilno opozarja na ustaljeno sodno prakso, da se zaradi neutemeljenega pripora tožniku prisodi enotna odškodnina, le izjemoma pa lahko nastane dodatna škoda, ki preraste v samostojno obliko škode. Vendar morajo biti za odmero samostojne odškodnine izkazane utemeljene okoliščine.

Udeleženec odgovarja za napeljevanje h kaznivemu dejanju na podlagi 36.a člena in 37. člena KZ-1, če drugega naklepoma napelje, da stori kaznivo dejanje. Sledeč zakonskemu besedilu je torej odločilna vzročna zveza med napeljevalčevim ravnanjem in odločitvijo glavnega storilca za izvršitev kaznivega dejanja, pri čemer ni pomembno, ali vzročno verigo sestavlja eden ali več zaporednih napeljevalcev. Kvalitativni prispevek (prvega) napeljevalca in kriminalna količina njegovega ravnanja sta pri neposrednem in posrednem napeljevanju namreč enaki.

Za napeljevanje ni ključen način komunikacije, temveč njegov učinek, tj. da je zmožno izzvati odločitev bodočega storilca za izvršitev kaznivega dejanja.

Vsaka intervencija državnih organov, ki je usmerjena proti posamezniku, je zanj neprijetna in poseže v njegovo z Ustavo in zakonom varovane pravice. A zato še ni protipravna v pomenu 26. člena Ustave. Takšna postane le, če prekorači mejo dopustnega, kar pa je opredeljeno s pravnim standardom kvalificirane napačnosti. Tožilka je ocenila, da je dejansko stanje dopuščalo pričetek kazenskega pregona, da pa so zbrani dokazi tekom kazenskega postopka pripeljali to sklepa, da niso izkazani vsi elementi kaznivega dejanja in je obtožni predlog umaknila.

Za storitev tega kaznivega dejanja je ključno, da storilec kot izvedenec bodisi zavestno in hote navaja neresnična bodisi namerno uporabi napačna pravila stroke z namenom, da bo izvedensko mnenje lažno. Ta storilčev namen namreč opredeljuje zakonski znak podaje lažnega pisnega mnenja. Tako bit tega kaznivega dejanja ni izpolnjena že s podajo vsakršnega izvedenskega mnenja, ki ne odraža resničnih dejstev (objektivni zakonski znak), temveč mora iti storilcu prav za to, da zavestno in hote poda takšno mnenje (subjektivni zakonski znak). Šele takšen storilčev namen bo konstituiral obstoj tega kaznivega dejanja. Upoštevaje povedano mora biti tudi ta namen kot subjektivni zakonski znak skladno s standardom iz 2. točke prvega odstavka 269. člena ZKP v opisu kaznivega dejanja naveden in ustrezno konkretiziran.

Po oceni pritožbenega sodišča ima namreč obdolžencu očitano kaznivo dejanje, kot je opisano in izhaja iz izreka napadene sodbe vse njegove zakonite znake in sicer je v zadostni meri opisano napeljevanje, način storitve in tudi njegove posledice, zato je tudi kvalifikacija obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, pravilna.

Pritožba ima sicer prav, da mora podrejeni zavrniti nezakonito navodilo nadrejenega, vendar pa spregleda, da se obdolžencu v tem postopku očita napeljevanje k storitvi očitanega kaznivega dejanja, ki je bilo storjeno in za katerega so policisti A. A., B. B. in C. C. sprejeli odgovornost, saj so bili s sodbo o kaznovalnem nalogu, opr. št. III K 56655/2019 z dne 9. 3. 2020 pravnomočno obsojeni za storitev tega kaznivega dejanja. Že prvo sodišče pa je obrambi v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo, da odgovornost za pravočasen zaključek pridržanja ni samo na strani dežurnega policista, temveč tudi na strani pomočnika komandirja, ki dežurnega policista nadzira.

Ocena sodišča prve stopnje o doseženem dokaznem standardu za utemeljeni sum temelji na dokaznem gradivu, ki ga je imela državna tožilka ob vložitvi obtožnice. Pomeni, da mora ta temeljiti na dokazih kot rezultatih zbranih obvestil in opravljenih procesnih dejanj v predkazenskem postopku ter preiskavi, ki jih z verjetnostnimi zaključki oziroma domnevami ni mogoče nadomestiti. Čeprav je iz podatkov spisa razvidno, da je bil predkazenski postopek usmerjen v preiskavo širokega kroga možnih storilcev, pa to še ne more zadostovati za osredotočenost suma na obdolženca. Ugotavljanje identitete storilca z metodo eliminacije in poenostavljenega rangiranja oseb interesa, izključno glede na njihov motiv in ne glede na vsebino zbranih dokazov, vodi do nesmiselnega zaključka, da je v odsotnosti drugih morebitnih storilcev, storilec kaznivega dejanja tisti z najizrazitejšim motivom, zaradi česar končno niti drugih dokazov ne bi bilo treba zbirati oziroma jih pridobiti. Po zasnovi tako imenovanega mešanega tipa kazenskega postopka, kot je uveljavljen v ZKP, je dokazno breme (onus probandi) na upravičenemu tožilcu in subsidiarno ali podrejeno na sodišču, ki je skladno z načelom iskanja m

Glede na jasno opredeljen čas storitve kaznivih dejanj in določbo 3. točke prvega odstavka 90. člena v zvezi z drugim odstavkom 240. člena KZ-1, po kateri je za vsa obravnavana kazniva dejanja potrebno uporabiti dvajsetletni zastaralni rok, je namreč zaključiti, da kazenski pregon zoper nobenega od obdolžencev še ni zastaral. Napeljevati je mogoče na katerikoli način, s katerim je mogoče izzvati odločitev bodočega storilca za izvršitev dejanja. Tipični primeri so prošnja, dajanje nasvetov, grožnja, obljuba plačila ali darila, pa tudi različna konkludentna ravnanja. Protipravno izvršitveno ravnanje po določbi 240. člena KZ-1 je tako nedvomno mogoče prepoznati tudi v situaciji, ko ima storilec pooblastilo za dejanje, ki ga opravi, vendar ga ne opravi v takšnem smislu, kot ga narekujejo interesi gospodarskega subjekta, ker ne ravna s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika,1 torej ravna v nasprotju s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1. V obravnavani zadevi ni bila sklenjena, zato ni mogoče govoriti o pogodbenem koncernu in tudi ni mogoče uporabiti določb od 541. do 544. člena ZGD-1.

Prvi toženec je bil kot dekan fakultete dolžan poznati predpise glede omejitev obsega stroškov za potovanja v tujino. Ker je bil odgovoren za zakonitost dela in za finančno poslovanje članice tožeče stranke, se s sklicevanjem na nezakonito prakso, t. j. da so v istem razredu skupaj leteli vsi člani delegacije, ne more razbremeniti odgovornosti za škodo, povzročeno z neupravičenim nakupom dragih letalskih vozovnic. Sodišče prve stopnje je zaključek, da je druga toženka napeljala prvega toženca k nakupu dražjih letalskih vozovnic zanjo, sprejelo na podlagi ugotovitev, da sta toženca drug drugemu podpisala potne naloge, da je druga toženka glede na zaposlitev na delovnem mestu tajnice fakultete poznala obvezne predpise in omejitve glede ugodnosti pri potovanju ter način poslovanja tožeče stranke, in da je bila odločitev o potovanju v poslovnem razredu sprejeta v njeno korist (saj ji je sicer pripadal le ekonomski razred). Vendar pa navedene okoliščine po presoji pritožbenega sodišča ne zadoščajo za zaključek, da je drugo toženko mogoče šteti za napeljevalko k povzročitvi škode zaradi nakupa dražjih letalskih vozovnic.

V opisu dejanja v obtožbi in v izreku sodbe je med drugim navedeno, da je obtoženka preko Facebook messengerja kontaktirala s pripadnikom Slovenske vojske in ga prosila, če ji lahko priskrbi pištolo ali mino ali bombo ali dinamit, kar potrebuje, da bi z obličja izbrisala svoje starše in sestro. Zato opis ravnanja, kot se očita v obtožnici, vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem odstavku 307. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 37. člena KZ-1.

Napeljevanje je naklepno vplivanje na drugega, ki pri njem povzroči odločitev, da izvrši dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja in je protipravno. Ravnanje napeljevalca mora biti takšno, da je zmožno pri storilcu izzvati odločitev za kaznivo dejanje. Navedena oblika udeležbe se lahko stori s prepričevanjem, obljubljanjem, zahtevanjem, ukazovanjem, provociranjem in podobnimi dejanji, s katerimi se vpliva na odločanje drugega. Zgolj navedba, da sta napeljevalca "predlagala" napeljevanima osebama določeno ravnanje ne kaže na vplivanje napeljevalcev na napeljevani osebi, da se odločita za izvršitev kaznivega dejanja. Izraz "predlagati", tudi ob odsotnosti navedbe abstraktnega zakonskega znaka (napeljevanja), vsebinsko ne pove nič konkretneje, zato je treba vsebino takega pojma, da bi bila njegova konkretizacija objektivno in subjektivno določna ter v tem pogledu tudi preverljiva, opredeliti v obliki in vsebini tistih in takih ravnanj, ki določajo njegovo pojavno obliko v realnosti.

Družba A. d.o.o. pa je bila, kot je to pravilno povzeto tudi v točki 76 izpodbijane sodbe, ustanovljena že 12. 10. 2010 in vpisana v sodni register 13. 10. 2010. Iz navedenega izhaja, da je bila družba A d.o.o. torej ustanovljena preden bi naj deloval obdolženi Š., ki se mu je napeljevanje očitalo v obdobju od 5. 1. 2011 do 18. 2. 2011. Ali povedano drugače, obdolženec v obdobju, ko bi naj storil očitano kaznivo dejanje, soobdolžene S. ni mogel napeljati na storitev kaznivega dejanja povzetega v točki 3 izpodbijane sodbe, saj je bila družba A. d.o.o.

Obtoženki očitano napeljevanje k storitvi kaznivega dejanja je ena izmed oblik udeležbe pri storitvi kaznivega dejanja, ki je po prvem odstavku 37. člena KZ-1 izvršena, ko napeljevalec drugega naklepoma napelje, da stori kaznivo dejanje. Napeljevalčev naklep obsega dve posledici, in sicer storilčevo odločitev za kaznivo dejanje ter samo storitev kaznivega dejanja. Povedano drugače, napeljevalec h kaznivemu dejanju goljufije se zaveda, da storilca napeljuje k storitvi tega kaznivega dejanja in to hoče, storilec posledično, zaradi uspešnega napeljevanja, ki se lahko manifestira v prigovarjanju, obljubljanju, ukazovanju ipd., pa stori to kaznivo dejanje.