213. člen KZ-1

Tudi pri osebnih kaznivih dejanjih ni izključeno, da lahko več izvršitvenih (osebnih) dejanj, storjenih proti isti osebi, ki so usmerjena zoper oškodovanje določene osebne dobrine (npr. čast in dobro ime, spolna nedotakljivost itd.) pomeni eno kaznivo dejanje, mora pa sodišče za opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje (in ne več kaznivih dejanj ali morda nadaljevano kaznivo dejanje) ugotoviti obstoj ne samo več povezovalnih okoliščin, temveč mora iz ravnanj storilca izhajati takšna homogenost njegovega ravnanja, da bi delitev posameznih ravnanj storilca na samostojno kaznivo dejanje nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka kot tudi smislu materialnih kazenskih določb. Bistvo uporabljene sile ni v njeni vsebini ali specifičnosti temveč v zmožnosti prisiliti drugega k spolnemu občevanju ali s tem izenačenemu spolnemu ravnanju, ki ga drugi zavrača. Ne gre torej za vprašanje, ali je obtoženec zoper oškodovanko uporabil takšno silo, ki se ji na noben način ni mogla upreti, temveč "zgolj" silo, s katero je dosegel spolni odnos. Ker v konkretnem primeru stranska kazen ni bila določena za nobeno kaznivo dejanje, temveč jo je sodišče prve stopnje izreklo zgolj kot

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da si je oškodovanec od večih oseb izposojal manjše zneske, tudi spomladi 2015 od obtoženega A. A. in sicer 150,00 EUR. Utemeljeno je verjelo oškodovancu, ki je opisal pogoje vračila, ki mu jih je ta obtoženec postavil, in sicer, da sta bila dogovorjena tudi za zamudne obresti v višini 50,00 EUR, rok plačila en teden, da je, ko po enem tednu ni imel denarja, A. A. dvignil dolgovani znesek na 200,00 EUR, plus 50,00 EUR za vračilo čez en teden. Sodišče prve stopnje je v točki 10 izpodbijane sodbe pravilno povzelo oškodovančevo izpovedbo, da je nato A. A. dvignil zahtevani znesek na 300,00 EUR ter istega dne zahteval, da mu do večera prinese 500,00 EUR in ga tudi klofnil. Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbene trditve, da zatrjevani udarec v obraz ni z ničemer izkazan. O udarcu sta izpovedovala oškodovanec in njegov oče L. D. Četudi oškodovanec zaradi tega udarca ni šel k zdravniku, niti o njem ni obvestil policije, oškodovančeva izpovedba o tem udarcu po obrazu s strani A. A. ni nič manj verodostojna. V opisu kaznivega dejanja se zatrjujejo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja. Konkretno

Bistvo kaznivega dejanja izsiljevanja je prav v tem, da 1) najprej storilec na določen način vpliva na voljo oškodovanca, 2) posledično pa zaradi vpliva na svojo voljo oškodovanec na določen način - ki je izsiljevalcu na neposreden ali posreden način v korist - ravna. Ključno je zgolj to, da gre vedno za dve vsebinsko povezani celoti ravnanja, slednji pa morata biti v razmerju vzroka in posledice.

- Kljub izpadu abstraktnega dela opisa dejanja iz krivdoreka sodbe je opis še vedno sklepčen, če zakonski znaki izhajajo iz konkretnega dela opisa. - Opisovanje predhodnega dejanja med sostorilcema, da bosta izvršila kaznivo dejanje izsiljevanja, sodi v razloge sodbe, ne v njen izrek. - Že s prisotnostjo na kraju, ko drug sostorilec izvršuje zakonske znake kaznivega dejanja, je mogoče odločilno prispevati k izvršitvi.

V konkretni zadevi je izrazito izkazana ponovitvena nevarnost obdolženca že s tem, ko je po izvršitvi kaznivega dejanja umora, pri izvrševanju kaznivega dejanja izsiljevanja na škodo C. C., tudi slednjemu grozil z ubojem njega in njegovih družinskih članov. Že to so same po sebi zadosti posebne okoliščine, ki kažejo na konkretno in realno verjetnost, da bi obdolženec na prostosti kaznivo dejanje umora tudi ponovil, saj je iz načina izvršitve kaznivega dejanja umora mogoče utemeljeno sklepati, da ne zmore dovolj lastne kritičnosti in samokontrole, ki bi ga odvrnila od izvršitve kaznivega dejanja umora.

Vrhovno sodišče je že v več odločbah zavzelo stališče, da pri osebnih kaznivih dejanjih uporaba instituta nadaljevanega kaznivega dejanja konceptualno ni sprejemljiva. To velja tudi v primeru sestavljenih kaznivih dejanj in dobrinsko mešanih inkriminacij, zato konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja pri kaznivem dejanju izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1 kot specialni obliki kaznivega dejanja prisiljenja po prvem odstavku 132. člena KZ-1 ni mogoča. Podatki kazenskega postopka dajejo zanesljivo podlago za odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, ko sodišče na podlagi uspeha dokazovanja lahko presodi, da je oškodovančev zahtevek po civilnem materialnem pravu utemeljen. Zanesljiva podlaga za odločitev je nedvomno podana v primeru, ko se dejstvena podlaga premoženjskopravnega zahtevka prekriva z opisom dejanja v izreku sodbe. Sodišče mora ugotoviti elemente civilnega delikta in navesti materialnopravno podlago za svojo odločitev. Če se elementi civilnega delikta prepletajo s predpostavkami kazenske odgovornosti, se tudi obrazložitev predpostavk odškodninske odgovornosti lahko prepleta z obrazložitvijo kazenske odgovornosti storilca.

Poskus je podan, ko storilec z namenom pridobiti protipravno premoženjsko korist začne groziti, v dokončano kaznivo dejanje pa se sprevrže, ko nastane premoženjska škoda. Tako je kaznivo dejanje izsiljevanja dokončano, ko oškodovanec v škodo svojega ali tujega premoženja izvrši zahtevano ravnanje. Grožnja mora biti po vsebini in načinu izraza resna. Intenzivnost teh groženj pa mora biti takšna, da prisili oškodovanca k storitvi ali opustitvi, ki pomeni oškodovanje svojega ali tujega premoženja. Bistveno je, da grožnja vpliva na oškodovančevo ravnanje (torej, da oškodovanec oceni, da je zanj bolje, da se podredi storilčevi zahtevi, kakor pa tvega nastanek zagrožene posledice).

Kot je to pravilno navedlo že prvostopno sodišče pa tudi obdolženčevo priznanje krivde, glede na to, da je bil obdolženec zaloten neposredno ob izvrševanju kaznivega dejanja in ga je policija prijela, čeprav je skušal pobegniti, nima takšne teže, kot skuša to prikazati obdolženčev zagovornik (točka 9 izpodbijane sodbe).

Senat je torej svoje zaključke v obrazložitvi utemeljil tako na podlagi 1. kot tudi 4. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, čeprav ustavitev kazenskega postopka iz obeh razlogov hkrati ni mogoča. Če se namreč ugotovi, da v izreku obtožbe opisano dejanje ni kaznivo dejanje, posledično ocena, ali je dovolj dokazov, da je obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe, povsem odpade. Obstoj navedenega dokaznega standarda senat presoja na podlagi zbranega dokaznega gradiva. Čeprav ob tej presoji ne pride v poštev načelo proste presoje in ocenjevanja dokazov, kot to sicer velja za ugotavljanje dejstev na glavni obravnavi, pa navedeno nikakor ne odvezuje senata, da ob tem ne bi pretresel celotnega zbranega dokaznega gradiva.

Z opisom konkretnega dogodka, ko je obsojenec zahteval, da se mora oškodovanec takoj izpisati iz zemljišč zato, da se bo lahko on vpisal, ter je oškodovanca udaril, je opisana izrečena grožnja podkrepljena s tako imenovano realno injurio. Iz opisa dejanja jasno izhaja, da so bile grožnje izrečene pred izbrisom služnosti in da je bila ta izbrisana prav zaradi izrečenih groženj. Navedba v opisu, da je obsojenec na prepovedan način ravnal v mesecih oktober in november 2017, čeprav iz ugotovitev dejanskega stanja izhaja, da je oškodovanec izbris pravice služnosti uredil že konec oktobra 2017, ni odločilno dejstvo in na zakonitost sodbe ne vpliva.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi (1. in 2. točka obrazložitve) poudarilo, kar opozarja tudi okrožna državna tožilka v pritožbi, da je bilo kaznivo dejanje poskusa izsiljevanja storjeno na vse tri izvršitvene načine, ki jih kot kvalifikatorne določa tretji odstavek 213. člena KZ-1 (v sostorilstvu, z uporabo orožja ali nevarnega orodja in na posebno krut ali poniževalen način). Poleg povzetega, kar vse je že sodišče prve stopnje izpostavilo v izpodbijani sodbi, okrožna državna tožilka v pritožbi poudarja, da je obtoženi opisano nasilje nad oškodovancem izvajal več ur, pri čemer je oškodovancu omejeval svobodo gibanja in ga lahko telesno poškodoval. Navedenega sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sicer ni izrecno izpostavilo, a takšen način ravnanja izhaja že iz samega opisa kaznivega dejanja, ki ga je sodišče prve stopnje povzelo v 2. točki obrazložitve, kar pomeni, da je vse te okoliščine imelo v uvidu in jih pri odmeri kazni tudi ustrezno upoštevalo.

Namen storilca pri goljufiji in izsiljevanju je isti, to je pridobiti protipravno premoženjsko korist, vendar pa se razlikuje sredstvo za dosego tega namena. Pri goljufiji gre za lažnivo prikazovanje ali prikrivanje dejanskih okoliščin, ki oškodovanca spravijo v zmoto ali ga pustijo v zmoti. Pri izsiljevanju pa je odločilna uporaba sile ali resne grožnje, s katero se oškodovanca prisili v določeno ravnanje. Po stališču Vrhovnega sodišča razlikovalni element med obema kaznivima dejanjema ni v resničnosti ali neresničnosti navedb storilca, zato je tudi resna grožnja pri kaznivem dejanju izsiljevanja lahko resnična ali izmišljena. Storilec bo s svojimi ravnanji izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja izsiljevanja, ko ne bo šlo le za poseg v posameznikovo premoženje, ampak bo resna grožnja (ali sila) takšna, da bo posegla v svobodo oškodovančevega ravnanja, okrnila njegovo svobodno sprejemanje odločitev ter ga na ta način prisilila, da kaj stori ali opusti v škodo svojega ali tujega premoženja. Spravljanje v promet je lahko podano tudi z izročitvijo zdravju škodljivih zdravil v posest drugemu posamezniku, če je posledica izročitve ta, da so posamezniku zdravju škodljiva zdra

Pritožbeno sodišče ne more pritrditi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje (1. točka prvega odstavka 277. člena ZKP). Sodišče druge stopnje sicer opozarja na ustaljeno stališče sodne prakse, da je izrek tisti del obtožnega akta, na katerega se, zaradi zagotavljanja pravice do učinkovite obrambe (prva alineja 29. člena Ustave RS), veže zahteva po določni navedbi vseh dejstev in okoliščin kot podlage, katera natančno obvešča obdolženca o vseh dejanskih in pravnih elementih očitka; šele tedaj mu je zagotovljen primeren čas in možnosti za pripravo lastne obrambe. Jasno in določno zamejen obtoženi očitek, ki predstavlja konkretizacijo vseh (objektivnih) zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, pa po drugi strani omogoča tudi realizacijo ustavnega načela prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem). Obrazložitev obtožnega akta oziroma spisovni podatki manjkajoče konkretizacije (objektivnih) zakonskih znakov v izreku ne morejo nadomestiti. V vsakem tožilskem aktu, ki naslavlja očitek storitve kaznivega dejanja na določeno osebo, je zato tožilstvo dolžno očitek tako določno opredeliti z dejstvi in okoliščinami iz realne

Pri kaznivih dejanjih zoper premoženje ni odločilno, ali je storilec pridobil protipravno premoženjsko korist zase. Že v 23. poglavju, v katerega so umeščena kazniva dejanja zoper premoženje, je vrsta kaznivih dejanj, ki ne terjajo pridobitve premoženjske koristi le za storilca kaznivega dejanja samega, pač pa zadostuje, da s kaznivim dejanjem pridobi protipravno premoženjsko korist komu drugemu (npr. kazniva dejanje goljufije po členu 211 KZ-1, organiziranja denarnih verig in nedovoljeno prirejanje iger na srečo po členu 212 KZ-1, izsiljevanja po členu 213 KZ-1, oderuštva po členu 214 KZ-1, izneverjanja po členu 215 KZ-1). Tako se pokaže, da pritožnik s stališčem, da njegove vloge pri kaznivem dejanju zlorabe prostitucije (pri čemer sam v pritožbi priznava, da je od oškodovank prejel denarne zneske in jih po navodilih nadrejenih izročal nadrejenim), ker pri tem zase ni pridobil protipravne premoženjske koristi in zato njegovega kaznivega dejanja ni moč opredeliti kot kaznivo dejanje zoper premoženje, ne more uspeti.

Ker je pri utemeljenem sumu posredi verjetnost storitve kaznivega dejanja, obdolženčev zagovor ne more biti ocenjen kot dokaz, ki mu je treba v primerjavi z drugimi dokazi brez zadržkov slediti.

Ker je obstoj dolga razlikovalni element med kaznivim dejanjem izsiljevanja po 213. členu KZ-1 in kaznivim dejanjem samovoljnosti po četrtem odstavku 310. člena KZ-1 in ker je dolg oškodovanca napram obtožencu obstajal, to negira zakonski znak namena obtoženca pridobiti si protipravno premoženjsko korist, s tem pa tudi obstoj obarvanega naklepa, ki se zahtevata za kaznivo dejanje po 213. členu KZ-1.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je ravnanje sodišča, da iz obsežnejšega konkretnega opisa kaznivega dejanja izpusti del, ki ga šteje za nedokazanega, povsem dopustno. Za takšno svojo odločitev mora seveda navesti tehtne razloge. Možnost sodišča, da posega v opis dejanja z dodajanjem besedila, zlasti zakonskih znakov kaznivega dejanja, ker oceni, da bi bilo dejanje (oziroma le del širšega dejanja) primerno drugače pravno opredeliti, pa je majhna. Sodna praksa trdno stoji na stališču, da je dopustnost posegov sodišča treba razlagati restriktivno, zato je neutemeljen zgolj posplošen očitek tožilstva sodišču prve stopnje, da bi slednje lahko samo nekoliko spremenilo opis dejanja in bi še vedno bila podana objektivna identiteta obtožbe in sodbe. Sodišče prve stopnje je samo spremenilo pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, ko je namesto enega kaznivega dejanja izsiljevanja v kvalificirani obliki, ki obsega tudi poskus, dejanje opredelilo kot dve kaznivi dejanji izsiljevanja v kvalificirani obliki in poskus kaznivega dejanja izsiljevanja. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje na načelni ravni ni nepravilno, zlasti še, ker je sodišče prve stopnje izpustilo precejšnji del očitko

Resnost grožnje je dejansko vprašanje, sodišče pa je dolžno o njem v sodbi navesti jasne razloge. Zlasti razloge o tem, zakaj in na osnovi česa ugotavlja, da je podana objektivna resnost grožnje, torej taka, da bi "slehernika", kot to v pritožbi navajajo zagovorniki, pripravila k delovanju v škodo lastnega ali tujega premoženja. Ni dovolj, da se oškodovanec počuti ogroženega z izsiljevanjem in v posledici povsem subjektivne presoje kaj stori ali opusti v škodo svojega ali tujega premoženja, temveč mora biti grožnja po vsebini taka, da bi vsakogar prisilila v škodno premoženjsko ravnanje. Državni tožilec in preiskovalni sodnik pa sta opravila presojo utemeljenosti predlogov za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov, kar je razvidno iz obrazložitve odredb, v katerih sta navedla, da bo zaradi previdnosti osumljenih dokazovanje izredno težavno oziroma bo povezano z nesorazmernimi težavami tudi zaradi visoke protipravne premoženjske koristi ter možnosti, da bo nevarno tudi za življenje in telo, zbrati pa bo dokaze o načinu storitve kaznivega dejanja in morebitni vpletenosti ostalih pomagačev, o odkritju lokacije, kjer storilci skrivajo poslovno dokumentacijo, ki je pred

Nedopustnost spremembe obtožbe vidi sodišče prve stopnje v tem, da so bila dejstva, na katera se nanašajo tudi kaznivi dejanji zlorabe položaja, znana že ob vložitvi obtožbe in drugič, da so bila določena dejstva razkrita z izvajanjem obrambe, konkretno P. B.. Takšna razlaga pa ni pravilna. Ne glede na to, ali so bila določena dejstva znana ali ne, je pomembna ocena tožilstva, da presoja na glavni obravnavi izvedenih dokazov kaže na drugačno dejansko stanje. To drugačno oceno pa je državna tožilka na glavni obravnavi tudi zelo podrobno opisala. Povsem utemeljeno pa pritožba navaja, da se pomen in dokazna vrednost posameznega dokaza spreminja tekom postopka in se ocenjuje tudi z drugimi dokazi, ki so izvedeni, kakor tudi s tistimi, ki so bili naknadno pridobljeni po vloženi obtožbi. Dokazi zoper obtoženo P. B. so se pričeli izvajati šele na glavni obravnavi glede na to, da je bila zoper njo vložena neposredna obtožba, dvoma pa tudi ni, da je bil dokazni postopek zelo obširen in da so se dokazi, kot rečeno, pridobivali tudi tekom dokaznega postopka. Ker je tožilka na podlagi vseh na obravnavi izvedenih dokazov ocenila, da ugotovljeno dejansko stanje terja spremembo obtožbe, ki se

Sodišče je zaključek, da je šlo za tujo stvar, utemeljilo z ugotovitvijo, da je oškodovanka v času zunajzakonske skupnosti z obtožencem računalnik kupila sama za potrebe svojega s. p. V primeru, če je eden od zakoncev (ali oba) samostojni podjetnik posameznik (s. p.), je del skupnega premoženja lahko tudi podjetniško organizirano premoženje, če je pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze. Podjetnik namreč ni pravna oseba in prav tako ne njegovo podjetje. V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ni razčistilo vprašanja, ali je bil računalnik, ki je sicer spadal v s. p. oškodovanke, pridobljen z delom v času zunajzakonske skupnosti obtoženca in oškodovanke. Zato ostaja nejasno, ali je bil računalnik del njunega skupnega premoženja ali ne. Kadar gre za skupno premoženje, stvar ni tuja, zato o kaznivem dejanju tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 ni mogoče govoriti.