374. člen ZKP

V primeru odločanja o stroških za zagovornika po pooblastilu gre za odločanje o pravici obdolženca, v primeru odločanja o stroških zagovornika po uradni dolžnosti pa za odločanje o pravici zagovornika. Upravičenost do povrnitve stroškov za strokovnega pomočnika obrambe je odvisna od presoje konkretnih relevantnih okoliščin, ali so bili stroški potrebni za izvajanje obrambe.

Sodna praksa je ustaljena v stališču, da se sme odločba o kazenski sankciji v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijati samo, če je z njo prekršen zakon (prvi odstavek 420. člena ZKP), denimo v primeru, če sodišče prekorači pravice, ki jih ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP), medtem ko Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo nima pooblastil za presojo, ali so bile okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazni, pravilno upoštevane in ovrednotene.

V zvezi s subjektivnim vidikom sostorilstva pa ne drži, da se ta odraža zgolj skozi vprašanje, ali je storilec dejanje štel za svoje ali tuje (v smislu cum animo auctoris). Pri tem je jasno stališče teorije in sodne prakse, da v primeru izpolnitve sostorilca dela zakonskih znakov in torej izvršitve sostorilstva v ožjem pomenu (kot v obravnavani zadevi), ni pomembno, ali sostorilec dejanje šteje za svoje.

Izvedba glavne obravnave po videokonferenci sama po sebi ne predstavlja sojenja v nenavzočnosti, v posledici zato ni kršena pravica, ki jo določa 29. člen Ustave RS. S tem pa tudi nista kršeni pravici do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS ter poštenega sojenja iz 6. člena EKČP (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 38811/2020 z dne 20. 6. 2024). Iz sodne prakse Ustavnega in Vrhovnega sodišča RS izhaja, da lahko video snemanje posega v splošno pravico do zasebnosti, kot je opredeljena v 35. členu Ustave RS, kakor tudi v enega od vidikov pravice do zasebnosti, in sicer varstvo osebnih podatkov, ki ga zagotavlja 38. člena Ustave RS. Te ustavne pravice so do določene mere varovane tudi na javnem kraju in je vanje lahko poseženo tudi s snemanjem. Vendar poseg v pravico pa sam po sebi še ne pomeni kršitve, slednje je odvisno od tega, ali je bil poseg ustavno dopusten. Zaradi posameznikove vpetosti v družbo namreč pravica do zasebnosti ni neomejena, absolutna. Omejena je s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa tretji odstavek 15. člena Ustave RS. Vrhovno sodišče RS je v svoji sodni praksi, nanašajoči se na presojo dopustnosti posegov v pravico do obdolženčeve zas

S pravnomočno sodbo je bilo že ugotovljeno, da si je obtoženi D. D. v sostorilstvu skupaj z E. E. na škodo C. A., B. A. in A. A. pridobil kar 115.800 EUR premoženjske koristi, in sicer na škodo C. A. 30.800 EUR, na škodo A. A. in B. A. pa 85.000 EUR. Navedeno torej pomeni, da je višina škode zakonski znak kaznivega dejanja, ki jo je sodišče že ugotovilo s pravnomočno sodbo v dokaznem postopku, zato sodišče oškodovanca (ter posledično upravičence, ki so tudi natančno konkretizirani v opisu dejanja) s premoženjskopravnimi zahtevki ne sme napotiti na pravdo.

Če je sodišče v mejah zakonsko predpisanega okvirja izreklo kazen, ki ni primerna po višini glede na konkretne olajševalne in obteževalne okoliščine, ne gre za kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), temveč za izpodbojni razlog po prvem odstavku 374. člena ZKP, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti.

Pravica do enakega varstva pravic je relevantna tudi pri odločanju o sankcijah v kazenskem postopku, kjer je različna obravnava obdolžencev v bistveno enakih položajih dopustna samo, če zanjo obstaja razumen in stvaren razlog. Vrhovno sodišče je v obravnavanem primeru soočeno s položajem, ki je nezdružljiv z ustavnim jamstvom iz 22. člena Ustave RS, saj sta bili v kratkem časovnem razmaku glede enakih okoliščin, relevantnih pri odmeri sankcije za obsojence (sostorilce istega kaznivega dejanja), ki so v bistveno primerljivih položajih, sprejeti dve diametralno nasprotni sodni odločitvi. Razhajanje v odločitvah izvira prvenstveno iz dejstva, da je bila kazenska zadeva zoper obsojenega A. A. izločena iz enotnega postopka I K 12747/2023, kar je povzročilo, da sta sodišči prve in druge stopnje o njegovi krivdi in sankciji odločali v ločenem kazenskem postopku. Nastalo procesno situacijo, ki je nevzdržna z vidika 22. člena Ustave RS, lahko odpravi le Vrhovno sodišče v postopku z izrednim pravnim sredstvom, saj v danem primeru ni videti nobenih razumnih razlogov, ki bi utemeljevali različno obravnavo obsojencev pri sankcioniranju oziroma upravičevali različno presojo bistveno ena

Zakonske določbe v primerih, kakršen je obravnavani, Vrhovnemu sodišču nalagajo dolžnost, da obravnava tudi pritožbo državnega tožilca glede kazenske sankcije, da presodi utemeljenost pritožbenih navedb in da se nanje odzove v skladu s pooblastili, ki veljajo za odločanje v postopku s pritožbo. V slovenskem pravnem sistemu imajo obsojenci, ki jim je izrečena kazen dosmrtnega zapora, učinkovite in dejanske možnosti za skrajšanje te kazni, ki so vnaprej predpisane in predvidljive. Izrek tovrstne kazni zato po presoji Vrhovnega sodišča ne vzbuja ustavnopravnih in konvencijskih pomislekov z vidika 18., 21. in 34. člena Ustave RS ter 3. člena EKČP. Individualne okoliščine, ki v konkretni zadevi narekujejo izrek enotne kazni dosmrtnega zapora, izhajajo iz izjemnosti obravnavanega historičnega dogodka, ki se odraža ne le v kumulaciji treh najhujših kaznivih dejanj zoper človekovo življenje, temveč tudi v kopičenju kvalifikatornih okoliščin pri posameznih obravnavanih umorih (eno kaznivo dejanje je bilo storjeno na zahrtbten način, iz koristoljubnosti in drugih nizkotnih nagibov, drugi dve pa na grozovit način in iz drugih nizkotnih nagibov). Dejanja so bila izvršena zapored

Ob pregledu zadeve je bilo namreč ugotovljeno, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi obdolženko po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo plačila tega dela kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ni pa odločilo o potrebnih izdatkih zasebnega tožilca ter nagradi in potrebnih izdatkih njegovega pooblaščenca po 7. točki citirane zakonske določbe. Izraza vseh stroškov iz četrtega odstavka 95. člena ZKP ni mogoče razlagati tako, da se nanaša na vse stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP. Tudi, če bi bilo s plačilom stroškov kazenskega postopka ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati, sodišče ne more obdolženca oprostiti povrnitve tistih stroškov, ki niso nastali sodišču, temveč osebam, navedenim v 7. in 8. točki drugega odstavka 92. člena ZKP. Ker je na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP stroške zasebnega tožilca in njegovega pooblaščenca (po pooblastilu) v obsodilni sodbi dolžna povrniti obdolženka, bi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi o teh stroških moralo odločiti. Sodišče mora namreč o stroških postopka odločiti v vsaki odločbi.

Ker se na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP stroški oškodovanca in njegovega pooblaščenca v obsodilni sodbi vselej naložijo v plačilo obdolžencu, bi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi o teh stroških moralo odločiti. Če v odločbi o glavni stvari ni odločeno o tem, kdo je dolžan te stroške plačati, z izdajo posebnega sklepa takšne odločitve ni mogoče nadomestiti.

Enoten psihični odnos obdolženca se izkazuje v zakonskem znaku koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov. Dejstvo, da je obdolženec v obdobju približno dveh mesecev v okviru štirih različnih dogodkov odtujil več predmetov, jasno izkazuje njegov koristoljubni nagib in s tem tudi njegovo odločitev kontinuirano izvrševati ista kazniva dejanja. Za presojo obdolženčeve koristoljubnosti in s tem njegovega enotnega psihičnega odnosa ni bistven njegov vsakokratni motiv, ki ga je vodil v protipravno pridobivanje premoženjske koristi. V okviru presoje časovne povezanosti je treba upoštevati tudi pogostnost izvršitev. V obdobju približno dveh mesecev je obdolženec izvršil kar štiri dejanja. Upoštevaje še okoliščino, da je izvrševanju teh dejanj botroval njegov socialni status, ni mogoče trditi, da je šlo za tako dolgo obdobje, ki bi predstavljalo časovno diskontinuiteto. Glede na to, da so bila vsa štiri dejanja izvršena v B., je krajevna povezava podana. Dejanja so sicer bila izvršena na dveh različnih krajih, vendar se oba kraja nahajata v istem naselju, zato ni mogoče trditi, da gre za popolnoma drugi lokaciji. Prav tako so bila vsa dejanja izvršena v samopostrežnih trgovina

Res je sicer, da mora sodišče upoštevati ekskluzijsko pravilo iz drugega odstavka 18. člena ZKP po uradni dolžnosti v vseh fazah kazenskega postopka, vendar je obramba po določbi drugega odstavka 83. člena ZKP pri uveljavljanju izločitve nedovoljenih dokazov zaradi prekluzije omejena do začetka glavne obravnave. Ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje na predobravnavnem naroku poučilo obdolženca o prekluziji pri uveljavljanju izločitve nedovoljenih dokazov, je šele pritožbeno zatrjevanje nezakonitosti navedenih dokazov primarno prepozno, posledično pa uveljavljanje 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP nedovoljeno, saj ne gre za že na prvi pogled (prima facie) oziroma očitno nedovoljene dokaze. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da se stroški, vloženi v storitev kaznivega dejanja, kot so stroški za nakup droge, ki že sam po sebi predstavlja storitev kaznivega dejanja (takšni stroški pa zato protipraven vložek v storitev kaznivega dejanja), ne odštevajo, zato jih pri oceni višine premoženjske koristi ni mogoče priznati in se storilcu kaznivega dejanja odvzame znesek, ki predstavlja seštevek vseh plačil za prodano drogo.

Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti nima pooblastil za presojo, ali so bile okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazni, pravilno upoštevane in ovrednotene. Kljub temu pa mora v okviru zatrjevanih kršitev zakona vselej paziti, da pri izrekanju kazenskih sankcij ne pride do nedopustnega posega v obdolženčeve ustavno zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine, med katerimi sta za obravnavani primer relevantna zlasti načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS) in enako varstvo pravic (22. člen Ustave RS). Različna obravnava bistveno enakih položajev je dopustna samo, če zanjo obstaja razumen in stvaren razlog, ki ga mora sodišče navesti in obrazložiti v razlogih sodbe, saj je le na ta način mogoča presoja njene zakonitosti.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno poudarilo, da obdolženčeve zdravstvene težave ne morejo predstavljati dodatne olajševalne okoliščine, saj so bile te podane že v času storitve kaznivega dejanja in ga od tega niso odvrnile. Prav tako se višje sodišče strinja z oceno, da vrsta in stopnja obdolženčeve bolezni ne upravičujeta nižje kazni in tudi ne vplivata na izvrševanje izrečene kazni, saj je obdolžencu omogočeno ustrezno zdravljenje v okviru zavoda za prestajanje kazni zapora. Sodišče prve stopnje pa je v svojih razlogih tudi ustrezno izpostavilo, da se bodo pogoji za morebitni svobodnejši režim prestajanja zaporne kazni v skladu z 81. členom Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) ugotavljali po začetku prestajanja zaporne kazni. V zvezi z obdolženčevim predlogom za prestajanje kazni po 12. členu ZIKS-1 pritožbeno sodišče še dodaja, da o tem predlogu v skladu s prvim odstavkom 129.a člena ZKP odloča predsednik senata oziroma sodnik posameznik sodišča, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji.

Samo zaradi napačne numerične označbe zakonske določbe, izrek sodbe ne more biti nerazumljiv. Drugače bi bilo, ko bi bilo v izreku sodbe prepisano besedilo takšne zakonske določbe, ki bi potem resnično nasprotovala preostalemu besedilu v izreku, zaradi česar ta ne bi bil več razumljiv. Končno, t.i. materialna podlaga za temelj in višino škode v odločbi o prisojenem premoženjskopravnem zahtevku ni pogoj za razumljivost izreka v tem delu sodbe. Zadostuje navedba zavezanca in upravičenca ter predmet premoženjskopravnega zahtevka iz drugega odstavka 100. člena ZKP, ki v konkretnem izreku ne manjka, pa je potem znano, zakaj mora obdolženec kot zavezanec po prisojenem premoženjskopravnem zahtevku ravnati in na drugi strani, zakaj je oškodovana gospodarska družba upravičena do plačila zneska iz tega zahtevka. Sodišče druge stopnje se ne strinja s pritožnico, da izvršitveni ravnanji v opisu dejanja nista konkretizirani na način, da bi bilo mogoče ugotoviti, v čem se razlikujeta. Res je sicer, da ravnanji v opisu dejanja nista vedno dosledno razmejeni z glagolom poškodovati oziroma napraviti za nerabno, vendar sta to glagola iz zakonskega - neobveznega dela opisa kaznivega dejanj

Ob uveljavljenem stališču, da izpodbijanje primernosti izbire in odmere kazenske sankcije, s katero sodišče odloči v sodbi, z zahtevo ni dovoljeno, mora ostati še toliko manj dopustno izpodbijanje primernosti odločitve o alternativnem načinu izvrševanja kazni zapora po pravnomočno končanem kazenskem postopku, ki je temu analogen postopek.

Odločba o kazni se sme z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijati zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka (predvsem po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP) in zaradi kršitve kazenskega zakona (predvsem po 5. točki 372. člena ZKP). Tudi odločba o stroških kazenskega postopka se lahko glede na prvi odstavek 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbija le, če je nezakonita. Ni pa dovoljena, če je sodišče o stroških postopka nepravilno odločilo, če torej odločitev temelji na zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejstev, ki so podlaga za odločitev, ali če gre za nepravilno odmero stroškov. Sodišče je o stroških postopka po temelju odločilo v skladu z določbo prvega odstavka 95. člena ZKP, saj ni ugotovilo, da bi bile podane okoliščine iz četrtega odstavka tega člena, katere je dolžan zatrjevati in izkazati obsojenec.

Obtoženec krivde ni priznal, ko se je prvič izrekel o obtožbi, pač pa je to storil na glavni obravnavi po že izvedenem obsežnem dokaznem postopku, zato razlog za omilitev mu kazni po drugem odstavku 51. člena KZ-1 ni podan.

Po vsebini je pritožnik izpodbijal sodbo zaradi odločbe o varnostnem ukrepu odvzema gotovine po drugem odstavku 374. člena ZKP, saj je iz skope obrazložitve pritožbe izhajalo njegovo nasprotovanje utemeljenosti izdaje odločbe o navedenem varnostnem ukrepu, ki je fakultativen ukrep, saj tako četrti odstavek 70. člena KZ-1 kot prvi odstavek 73. člena KZ-1 določata, da se ukrep sme izreči. Utemeljenosti izrečenega ukrepa z golim ponavljanjem zagovora ni uspel izpodbiti. Šele na seji pritožbenega senata je pritožnik podal oceno, da za ukrep ni zakonske podlage. Ta ocena pomeni uveljavljanje drugega pritožbenega razloga, in sicer kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, ki pa v pritožbi sploh ni obrazložena in zato predstavlja nedovoljeno razširitev pritožbe. Kadar sodišče prve stopnje varnostni ukrep, ki je fakultativen, izreče nepravilno, ali ga ne izreče, čeprav bi bilo primerno, da ga izreče, gre za pritožbeni razlog po drugem odstavku 374. člena ZKP. Skladno z drugim odstavkom 383. člena ZKP pa mora pritožbeno sodišče v primeru pritožbe v korist obtoženca po uradni dolžnosti poleg preizkusa kršitev kazenskega procesnega in materialnega zakona iz prvega odstavk

Uvodoma zatrjevana pritožbena razloga zaradi odločbe o kazni in izreka varnostnega ukrepa odvzema predmetov, zagovornik opira na kršitev 5. točke 372. člena ZKP, torej kršitev kazenskega zakona, iz nadaljnje pritožbene obrazložitve pa je razvidno njegovo nasprotovanje ustreznosti oziroma primernosti višine izrečene kazni obdolžencu in neutemeljenosti izdaje odločbe o varnostnem ukrepu odvzema osebnega avtomobila. Po vsebini torej izpodbija sodbo zaradi odločbe o kazni po prvem odstavku 374. člena ZKP in zaradi odločbe o varnostnem ukrepu po drugem odstavku 374. člena ZKP, ne pa zaradi kršitve kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP. V času izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja se je že uporabljal spremenjeni KZ-1, s katerim je bila zaporna kazen za to kaznivo dejanje zvišana iz razpona od enega do osmih let zapora na od treh do petnajstih let zapora. Zakon s tako predpisano kaznijo torej velja oziroma je veljal že v času izvršitve kaznivega dejanja, razlogi za potrebno spremembo pa so bili pojasnjeni ob spreminjanju v zakonodajnem postopku. Vsaka zadeva je namreč primer zase in terja individualno obravnavo ter odmero kazenske sankcije obdolžencu, v skladu s časo