VSL Sodba II Kp 271/2015

I. Pritožbi državne tožilke iz Specializiranega državnega tožilstva RS se delno ugodi in se izpodbijana sodba v obsodilnem delu v točki I spremeni tako,

da se gospodarski družbi A. Ltd iz države Saint Vincent & The Grenadines (Karibski zaliv), ki uporablja račun št. ..., odprt pri banki X. AG, s sedežem na naslovu ..., Kneževina Liechtenstein, odvzame 140 delnic z oznako B. AG po ceni 30.270,37 CHF in 530 enot plemenite kovine srebra ZKB SILVER ETF KLASSE A (CHF) po ceni 30.544,44 CHF, ki so zavedeni v banki X. AG iz Kneževine Liechtenstein, št. portfolia ...

V preostalem delu se pritožba državne tožilke in v celoti pritožbe zagovornikov obtoženega D. D., obtožene E. E. in njenih zagovornikov zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Po prvem odstavku 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP sta obtoženi D. D. in obtožena E. E. dolžna plačati stroške pritožbenega postopka in sicer sodno takso, obtoženi D. D. v znesku 1.050,00 EUR, obtožena E. E. pa v znesku 1.950,00 EUR.

Po drugem odstavku 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP stroški pritožbenega postopka v zvezi z oprostilno sodbo in sicer potrebni izdatki obtoženega F. F. in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika postavljenega po uradni dolžnosti bremenijo proračun.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo pod točko I obtoženega D. D. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1B (točka I/1); obtoženo E. E. je spoznalo za krivo kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1B v zvezi z 38. členom KZ-1B (točka I/2) in kaznivega dejanja pranja denarja po prvem, drugem in tretjem odstavku 245. člena KZ-1B v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1B (točka II). Obtoženemu D. D. je izreklo kazen tri leta in 10 deset mesecev zapora, obtoženi E. E. je za kaznivo dejanje pod točko I/2 določilo kazen dve leti zapora, za kaznivo dejanje pod točko II kazen eno leto in šest mesecev zapora ter denarno kazen v višini 200 dnevnih zneskov po 50,00 EUR, skupaj 10.000,00 EUR, nakar ji je izreklo enotno kazen tri leta in štiri mesece zapora in denarno kazen v višini 200 dnevnih zneskov po 50,00 EUR, skupaj 10.000,00 EUR. Odločilo je, da je obtoženka dolžna plačati denarno kazen v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe, oziroma prejemu poziva na plačilo, sicer se bo prisilno izterjala, v primeru neizterljivosti pa izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sta obtoženi D. D. in obtožena E. E. dolžna povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso. Po drugem odstavku 105. člena ZKP sta obtoženi D. D. in obtožena E. E. dolžna družbi G. d.d., nerazdelno plačati 932.336,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2013 do plačila, s tem, da je njuna obveznost nerazdelna z obveznostjo družbe H. Ltd., do višine 932.287,13 EUR in pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 2675 VL 32849/2013 z dne 19. 1. 2016. Pod točko II je obtoženega F. F. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1B v zvezi z 38. členom KZ-1B. Odločilo je, da po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki njegovega zagovornika, nanašajoči se na to kaznivo dejanje, proračun. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo so se pritožili:

a) zagovorniki obtoženega D. D. iz pritožbenih razlogov kršitve Ustave RS, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagali so, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom, podrejeno naj izrečeno kazensko sankcijo spremeni tako, da obtožencu izreče milejšo sankcijo.

Na pritožbo je odgovorila državna tožilka iz Specializiranega državnega tožilstva RS in predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Zagovorniki obtoženega D. D. so v okviru pritožbenih navedb pritožbo dopolnili s predložitvijo pravnega mnenja Inštituta ... z dne 6. 9. 2017 - Pravno mnenje o dolžnosti izločitve predsednika senata v primeru zavrnitve priznanja krivde in vplivu takšnega dejanja na višino kazenske sankcije (v nadaljevanju: pravno mnenje).

Na dopolnitev pritožbe je odgovorila okrožna državna tožilka iz Specializiranega državnega tožilstva RS (v nadaljevanju tožilka), ki se s pravnim mnenjem ni strinjala.

Zagovorniki obtoženega D. D. so s pisno vlogo z dne 29. 4. 2019 odgovorili na odgovor državne tožilke in vztrajali pri vloženi pritožbi in pravnem mnenju Inštituta ...

b) obtožena E. E. iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, stroških kazenskega postopka in premoženjskopravnih zahtevkih. Predlagala je, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da jo oprosti obtožbe za obe kaznivi dejanji, podrejeno, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom;

zagovorniki obtožene E. E. zaradi kršitve Ustave RS, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenskih sankcijah. Predlagali so, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženo E. E. oprosti obtožbe, podrejeno naj sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovljeno sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

c) tožilka se je pritožila zoper obsodilno sodbo zaradi odločbe o odvzemu premoženjske koristi; zoper oprostilno sodbo pa iz pritožbenih razlogov kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je, naj višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo v točki I v delu, ki se nanaša na odločbo o kazni, odvzemu premoženja/premoženjske koristi spremeni tako, da družbi A. Ltd., iz države Saint Vincent & The Grenadines (Karibski zaliv) kot prejemniku koristi, odvzame 140 delnic z oznako B. AG po ceni 30.270,37 CHF in 530 enot plemenite kovine srebra ZKB Silver ETF klase A (CHF) po ceni 30.544,44 CHF, ki so zavedeni v banki X. AG iz Kneževine Liechtenstein, številka portfolia ... Predlagala je, da se sodba v točki II, ki se nanaša na obtoženega F. F., razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Na pritožbo tožilke je odgovoril zagovornik obtoženega F. F. in predlagal zavrnitev pritožbe tožilstva kot neutemeljene.

4Na zahteve zagovornikov obtoženega D. D., obtožene E. E. in njenih zagovornikov je višje sodišče pritožbeno sejo opravilo v navzočnosti strank. Vse stranke so bile o seji pravilno obveščene. Seje so se udeležili zagovornik obtoženega D. D., odvetnik I. I., zagovornik obtožene E. E., odvetnik J. J., obtoženi F. F. in njegov zagovornik K. K., okrožna državna tožilka M. M. in višji državni tožilec N. N. Čeprav stranke, ki so bile v redu obveščene, na sejo senata niso prišle, to ni bila ovira, da senat ne bi imel seje (prvi in četrti odstavek 378. člena ZKP).

5Pritožba tožilke je delno utemeljena. Pritožbe zagovornikov obtoženega D. D., obtožene E. E. in njenih zagovornikov so neutemeljene.

***

A. Pritožba zagovornikov obtoženega D. D.

6Ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) in preizkusu pritožbenih navedb pritožnikov pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb kazenskega postopka in kazenskega zakona, niti določb Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP), to je 5. člena (pravica do svobode in varnosti) ter 6. člena (pravica do poštenega sojenja), niti določb Ustave RS - 22. člena (enako varstvo pravic), 23. člena (pravica do sodnega varstva), in 29. člena (pravna jamstva v kazenskem postopku). Zagovorniki v pritožbi z ničemer niso obrazložili, zakaj naj bi bila obtoženemu D. D. kršena pravica do svobode in varnosti in s tem kršen 5. člen EKČP, zato se pritožbe v tem delu niti ne da preizkusiti. Pritožbeno sodišče je sicer ugotovilo, da je bila obtoženemu v predkazenskem postopku na podlagi drugega odstavka 157. člena ZKP odvzeta prostost in je bil pridržan, ker so obstajali utemeljeni razlogi za sum, da je storil kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, pridržanje pa je bilo potrebno zaradi zbiranja obvestil in dokaznih predmetov o tem kaznivem dejanju, hkrati pa je obstajal tudi priporni razlog iz 2. točke prvega odstavka 201. člena ZKP (uničenja sledov kaznivega dejanja). Odločba o pridržanju je bila D. D. vročena 12. 3. 2014 ob 12.40 uri, ob 15.15 uri istega dne je bilo v navzočnosti obtoženčevega zagovornika, odvetnika I. I., opravljeno zaslišanje osumljenega D. D. po 148.a členu ZKP, zaslišanje je bilo končano ob 15.30 uri. V spisu ni nobenega podatka o kakršnikoli kršitvi določb kazenskega postopka v zvezi s trajanjem pridržanja, D. D. so bili kot osumljencu dani vsi potrebni pravni pouki, zaslišan je bil v navzočnosti zagovornika, potem pa izpuščen na prostost, v nadaljnjih fazah kazenskega postopka pa mu v nobenem trenutku ni bila več odvzeta prostost. Zato zatrjevana kršitev določb 5. člena EKČP ni podana.

7Zagovorniki v svojih pritožbah, dopolnjenih s pravnim mnenjem Inštituta ... z dne 6. 9. 2017, ki sta ga sestavila prof. dr. O. O. in prof. dr. P. P., zatrjujejo, da bi se moral senat na glavni obravnavi, ki je trikrat zavrnil obtoženčevo priznanje krivde, izločiti iz nadaljnje obravnave v tej kazenski zadevi, kar bi moral storiti na podlagi 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP, in ker se ni izločil, je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta je podana, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi bil moral biti izločen (1. do 5. točka prvega odstavka in 1. do 3. točka drugega odstavka 39. člena ZKP). Zaradi neizločitve senata iz sojenja, ko je odločal o obtožbi, je po stališču obrambe zoper obtoženca tekel nepošten postopek, sodil mu je senat, ki je bil zaradi zavrnitve njegovega priznanja krivde na glavni obravnavi pristranski, takšno sojenje pa je v nasprotju s 23. členom Ustave RS, ki določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodi mu lahko le sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom (pravica do sodnega varstva). Po stališču obrambe so bile obtoženemu D. D. kršene pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, domneva nedolžnosti iz 27. člena Ustave, načelo zakonitosti v kazenskem pravu iz 28. člena Ustave in pravna jamstva iz 29. člena Ustave.

829. člen Ustave določa, da morajo biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja ob popolni enakopravnosti zagotovljene tudi naslednje pravice: da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe; da se mu sodi v njegovi navzočnosti in da se brani sam ali z zagovornikom; da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist; da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivdo. Načelo zakonitosti v kazenskem pravu iz 28. člena Ustave RS pomeni, da nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno. Dejanja, ki so kazniva, se ugotavljajo in kazni zanje izrekajo po zakonu, ki je veljal ob storitvi dejanja, razen če je novi zakon za storilca milejši. Domneva nedolžnosti izhaja iz 27. člena Ustave RS, ki določa, da kdor je obdolžen kaznivega ravnanja velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave RS pa vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.

9Zagovorniki v pritožbi trdijo, da je sodišče s tem, ko je obtožencu odvzelo možnost, da si ta "sam kroji svojo usodo" v kazenskem postopku na podlagi dogovora s tožilstvom, odvzelo pravico, ki mu jo zagotavlja Ustava RS. S takim ravnanjem naj bi sodišče grobo poseglo v obtoženčev pravni položaj in kršilo zakon z razlogom, da bi obtožencu izreklo kazensko sankcijo, kot je samo menilo, da je primerna, torej višjo od tiste, za katero se je obtoženec dogovoril s tožilstvom in celo strožjo sankcijo, kot jo je tožilstvo predlagalo v zaključni besedi. Razlogi, zaradi katerih senat obtoženčeve krivde ni sprejel, za obrambo niso prepričljivi in to govori v prid trditvi obrambe, da senat krivde ni sprejel zato, ker je menil, da je predlagana sankcija s strani tožilstva prenizka. Ker se je obtoženec pogajal s tožilstvom v zameno za priznanje krivde in povrnitev škode, je obtožencu tožilstvo obljubilo sporazum z nižjo zaporno kaznijo, obtoženec pa je pripravo obrambe opustil, ker je menil, da se bo zanj kazenski postopek končal po samem priznanju krivde, pri tem pa je bil zaveden in mu je bila tako onemogočena pravica do obrambe.

10Zagovorniki so v pritožbi razkrili vsebino pogajanj s tožilstvom, ki bi načeloma morala ostati za sodišče nerazkrita. Navajajo, da med obtožencem in tožilstvom ni bil sklenjen pravi formalni sporazum o priznanju krivde iz 450.a člena ZKP, da pa je šlo za precej formalizirano neformalno dogovarjanje, o čemer priča zapisnik z dne 7. 6. 2016; da je tožilstvo obtožencu predstavilo pogoje za sklenitev sporazuma o priznanju krivde, in sicer, da do predložitve sporazuma sodišču oškodovancu poravna škodo povzročeno s kaznivim dejanjem v višini, kot se bo obtoženec dogovoril s pooblaščenko oškodovanca. Trdijo, da je obtoženec z oškodovano družbo G. d. d. 8. 6. 2016 sklenil izvensodno poravnavo in oškodovani družbi plačal znesek 30.079,92 EUR, s čimer je poravnal škodo oškodovani družbi povzročeno s kaznivim dejanjem; da je bilo v pogajanjih dogovorjeno, da bo državna tožilka predlagala kazensko sankcijo dve leti in tri mesece zapora, s predlogom, da se izvrši tako, da obtoženec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v Zavodu (izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna). V pritožbi povzemajo kronologijo poteka glavnih obravnav, na katerih je obtoženec izjavil, da priznava krivdo po obtožbi, v povezavi z vsakokratnimi predhodnimi spremembami obtožnice, ki jih je tožilka na glavnih obravnavah 22. 9. 2016, 17. 11. 2016 in 27. 1. 2017 vložila oziroma predstavila, čemur so sledile obtoženčeve izjave o priznanju krivde ter sklepi senata, da se priznanje krivde zavrne. V pritožbah zagovorniki povzemajo razloge sodbe, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo zavrnitev priznanja krivde obtoženega D. D., s katerimi se obramba obtoženca ne strinja. Trdijo, da je tožilstvo, ki se je takrat pogajalo z obtožencem o priznanju krivde in o predlagani kazenski sankciji, s spreminjanjem obtožnice v škodo obtoženca zlorabilo procesne pravice, zato že na podlagi protipravnih ravnanj tožilstva obtoženi ni imel poštenega sojenja. V pritožbi povzemajo tudi kronologijo sprememb obtožnice, njihovo vsebino ter utemeljitev tožilke, ko je predstavila vsakokratno spremembo obtožnice in je po stališču obrambe zaradi večkratnega spreminjanja obtožnice tožilstvo zlorabilo procesne pravice tudi zato, ker se zoper obtožnico lahko vloži ugovor, zoper spremenjeno obtožnico pa obtoženec po zakonu nima pravice vložiti ugovora, in ker je razlika, ali obtožnico oziroma spremenjeno obtožnico presoja predsednik senata po 270. členu ali izvenrazpravni senat v ugovornem postopku po 277. členu ZKP. Poleg tega po stališču obrambe pogoji za spremembo obtožnice niso bili podani, ves čas pa so takrat tudi potekala pogajanja med obtožencem in tožilstvom, ko si je prizadeval za sklenitev sporazuma za priznanje krivde po določbah 450.a - 450.č člena ZKP, vendar je tožilstvo takšno možnost zavrnilo.

11Avtorja pravnega mnenja Inštituta ... v mnenju podajata jezikovno, sistematično in teleološko analizo določb 39. člena, 285.c člena, 330. člena, 450.a in 450.č člena ZKP, kot odgovor na vprašanje, ali se je dolžan sodnik oziroma senat, ki je zavrnil priznanje krivde na glavni obravnavi, izločiti iz sojenja. Avtorja pravnega mnenja ugotavljata, da ZKP izrecno ne ureja situacije izločitve sodnika, ki priznanje zavrne na glavni obravnavi, da pa bi se sodnik moral izločiti tudi v takem primeru, čeprav istočasno ugotavljata, da dvom v to razlago "meče“ sklicevanje v 3. točki drugega odstavka 39. člena ZKP na dve konkretni zakonski določbi, 285.c in 450.c člen ZKP, ki analizirano normo umeščata v določene faze kazenskega postopka, to je v fazo predobravnavnega naroka. Po stališču avtorjev pravnega mnenja se ne glede na izrecno sklicevanje na fazo predobravnavnega naroka določba 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP razteza tudi v fazo glavne obravnave, pri tem se opirata na 330. člen ZKP, ki določa, da če obtoženec med glavno obravnavo krivdo po obtožbi prizna in senat to priznanje sprejme, glavno obravnavo nadaljuje ob smiselni uporabi določb 285.c in 285.č člena ZKP, ki urejata fazo predobravnavnega naroka. Iz pravnega mnenja izhaja stališče, da se mora sodnik izločiti kadarkoli zavrne priznanje krivde, tudi če ga zavrne na glavni obravnavi, saj je na primer v tretjem odstavku 450.č člena ZKP določeno, da če sodišče sporazum o priznanju krivde, ki ga je obdolženec sklenil z državnim tožilstvom, s sklepom zavrne v skladu s 450.c členom ZKP, ki je tudi izrecno naveden v 3. točki drugega odstavka 39. člena ZKP. Do tega pa lahko pride na predobravnavnem naroku kot na glavni obravnavi in zato ni razloga, da bi za ravnanje sodnika glede njegove izločitve obstajale različne pravne posledice glede na to, ali je zavrnil sporazum o priznanju krivde, ali pač priznanje krivde, dano po neformalnih pogajanjih s tožilcem. ZKP v tretjem odstavku 450.č člena določa, da sodišče sporazum o priznanju krivde zavrne, če ugotovi, da kateri izmed pogojev iz prejšnjega odstavka ni podan in nadaljuje postopek, kot da je obtoženec izjavil, da krivde po obtožbi ne priznava, kar pa ne pomeni, da sodišče nadaljuje glavno obravnavo, ampak da ravna v skladu z drugimi določbami ZKP, ki urejajo to vprašanje, te določbe pa so v poglavju o izločitvi sodnika v 39. členu ZKP. Jasno naj bi bilo, da je zakonodajalec imel v mislih, da se v takem primeru postopek ne nadaljuje po določbah, ki urejajo glavno obravnavo, ampak po relevantni določbi 39. člena, da se mora sodnik izločiti v skladu z določbo 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP in zakaj neki bi sodnik torej v primeru, da gre za glavno obravnavo, ravnal drugače.

12Pravno mnenje se opira tudi na obrazložitev novele ZKP-K v zvezi s spremembo 39. člena ZKP, ki je povsem jasna, saj da bi predsednik senata presojo priznanja krivde in sklenjenega sporazuma opravil nepristransko, ne sme morebitni nadaljnji potek postopka kakorkoli vplivati nanj, poleg tega s tako presojo že zavzame stališče do obtoženčevih navedb v zvezi z drugimi dokazi v spisu, zato dopolnjen in spremenjen 39. člen ZKP določa nov razlog za izločitev sodnika. Sodnik, ki se na začetku glavne obravnave vnaprej opredeli do obtožnice, dokaznega gradiva ali celo do krivdnega odnosa, ne more biti nepristranski, ko odloča meritorno. Ravno v tem pa je namen norme 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP. Čeprav avtorji pravnega mnenja ugotavljajo, da se ta obrazložitev novele ZKP-K nanaša samo na fazo predobravnavnega naroka, zaključujejo, da je obrazložitev norme jasna in sicer zagotovitev nepristranskosti ter da razumnega razloga ni, da bi bila potreba po nepristranskosti večja v fazi predobravnavnega naroka, kot na začetku glavne obravnave in je za zagotovitev nepristranskosti nujno, da ko obdolženec poda priznanje na začetku glavne obravnave, ko dejansko stanje ni prav nič bolj razjasnjeno kot je bilo na predobravnavnem naroku, se sodnik izloči, ker ne sme sprejeti meritorne odločitve, če je zavrnil priznanje obdolženca ali sporazum o priznanju krivde in se je torej že opredelil do dokaznega gradiva in posredno do krivde obdolženega. Drugi razlog za izločitev sodnika pa je psihološki, saj je sodnik, ki je enkrat že slišal in videl, da je bil obdolženec pripravljen priznati, tega iz spomina ne more izbrisati in v nadaljevanju izhajati iz domneve nedolžnosti ter ravnati nepristransko in objektivno, to pa v enaki meri velja za predobravnavni narok kot za glavno obravnavo. Citirana določba 39. člena ZKP izrecno navaja tudi situacijo, da se mora sodnik izločiti, če zavrne sporazum o priznanju krivde, ta pa se lahko predloži tudi do začetka glavne obravnave in gre torej vsebinsko za enako situacijo, kot ko sodišče odloča o priznanju podanem na začetku glavne obravnave „brez podpisanega soglasja“. Torej, če bi sprejeli stališče, da se sodniku ni treba izločiti po zavrnitvi priznanja na začetku glavne obravnave, mora pa se izločiti (po črki zakona) kadar zavrne sporazum o priznanju krivde, bi bili obdolženci, ki so sklenili sporazum, v drugačnem položaju kot tisti, ki bi priznanje podali po sklenjenih neformalnih pogajanjih, za kar ni najti razumnega razloga. Avtorja pravnega mnenja ugotavljata, da je v obravnavani zadevi obtoženec celo sklenil pisni sporazum s tožilstvom.

13Avtorja povzemata tudi sodno prakso in ugotavljata, da na zastavljeno vprašanje ta nima enotnega in enoznačnega odgovora. Sklicujeta se na odločbo Vrhovnega sodišča RS XI Ips 9049/2014-336 z dne 6. 4. 2017, ki je odločilo, da se predsednici senata, ki je na glavni obravnavi zavrnila priznanje krivde, ni treba izločiti iz sestave zunajobravnavnega senata, ki je kasneje v isti zadevi odločal o priporu. Podobno po njunem mnenju navaja sodnica Andreja Sedej Grčar v članku - Sprejem in zavrnitev sporazuma o priznanju krivde, Analiza sodne prakse, objavljenem v Odvetniku, april 2017, št. 80, str. 42. Članek se nanaša na primer iz sodne prakse, ko je predsednica senata zavrnila priznanje na glavni obravnavi in se kasneje izločila, pri tem pa avtorica kot nesporno sprejema dejstvo, da se sodniku, ki zavrne priznanje krivde, na glavni obravnavi ni treba izločiti, je pa do take rešitve kritična.

14Zagovorniki se v pritožbi sklicujejo tudi na strokovni članek dr. Boštjana Polegeka - Izločitev sodnika po zavrnitvi priznanja krivde, objavljen v Pravni praksi, 2013, 7-8, str. 18. Iz tega strokovnega članka citirajo stališče avtorja, da ni nikakršnega razloga za drugačno obravnavanje navedenih položajev; zgolj zato, ker se je "predobravnavni narok" končal in se začel "narok za glavno obravnavo" ni moč šteti, da je prišlo do takšne situacije, da lahko senat o obtožbi odloča - vsebinsko gre namreč za identičen položaj, saj sodišče še ni izvedlo nobenega od dokazov in je tako glede "vedenja" o predmetni zadevi v povsem enakem položaju, kot na predobravnavnem naroku. Sklepno je v pravnem mnenju zaključeno, da je na podlagi sistemske in teleološke razlage jasno, da se mora sodnik oziroma sodni senat, ki je na začetku glavne obravnave, pred izvedbo dokaznega postopka, zavrnil obdolženčevo priznanje, izločiti iz nadaljnjega postopka. Nikakršna logika ne opravičuje drugačnega sklepa, saj ni razloga, da bi priznanje podano na predobravnavnem naroku obravnavali drugače, kot tisto, podano na začetku glavne obravnave, vmes se namreč v dokaznem smislu ni zgodilo nič novega. Sodnik, ki meritorno odloča v zadevi, v kateri je zavrnil priznanje, je pristranski in takšno sojenje je v nasprotju s 23. členom Ustave RS.

15Pritožbeno sodišče se s stališčem zagovornikov v pritožbi in s stališčem v priloženem pravnem mnenju ne strinja. Izločitveni razlog po 3. točki drugega odstavka 39. člena ZKP (sodnik oziroma sodnik porotnik ne sme odločati o obtožbi, če je izdal sklep, s katerim se priznanje obdolženca zavrne oziroma sklep, da se sporazum o priznanju krivde zavrne) se nanaša zgolj na fazo predobravnavnega naroka, kar je sklepati iz sklicevanja na drugi odstavek 285.c člena ZKP, ki se nanaša na fazo predobravnavnega naroka in na določbo 450.c člena ZKP, ki določa vsebino sporazuma. Navedeni izločitveni razlog se ne razteza na fazo glavne obravnave oziroma v fazo po zaključenem predobravnavnem naroku.

16Pritožbenega sodišča argumenti obtoženčevih zagovornikov in stališča zapisana v priloženem pravnem mnenju ne prepričajo. Z novelo ZKP-K (objavljena v Uradnem listu RS št. 91/2011, ki se uporablja od 15. 5. 2012) so bili uvedeni trije novi procesni instituti: predobravnavni narok, na katerem se obdolženec izjavi o krivdi; sporazum o priznanju krivde, ki ga obdolženec sklene z državnim tožilcem; in narok za izrekanje kazenske sankcije, ki se opravi namesto glavne obravnave. Z novelo ZKP-K se je spremenil pomen, ki ga ima priznanje krivde za nadaljnji potek kazenskega postopka in novi procesni instituti omogočajo, da se v primeru obdolženčevega priznanja krivde lahko kazenski postopek pred sodiščem hitro konča, saj ni oprave glavne obravnave. Zaradi drugačnega vrednotenja priznanja krivde so bile spremenjene tudi določbe 330. člena, ki urejajo obdolženčevo priznanje na glavni obravnavi in posledice priznanja za nadaljnji potek glavne obravnave. 330. člen ZKP določa, da če obtoženec med glavno obravnavo krivdo po obtožbi prizna in senat to priznanje sprejme, glavno obravnavo nadaljuje ob smiselni uporabi določb 285.c in 285.č člena ZKP. Ti dve določbi sta umeščeni v novo XIX.a poglavje Predobravnavni narok (členi od 285.a - 285.f). 285.c člen ZKP določa postopek presoje obtoženčeve izjave o krivdi po obtožbi, odločitev predsednika senata ali obtoženčevo priznanje sprejme ali zavrne, ugotavljanja katera dejstva iz obtožbe so med strankama sporna in se bodo na glavni obravnavi ugotavljala z izvajanjem dokazov. Potek in vsebino naroka za izrek kazenske sankcije, ki sledi predhodno sprejetemu sklepu o sprejemu obtoženčevega priznanja krivde, določa 285.č člen ZKP.

17Zmotno je stališče v pravnem mnenju priloženem k pritožbi zagovornikov, da 330. člen ZKP potrjuje, da se izločitveni razlog iz 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP razteza tudi na fazo glavne obravnave. Zakon v 330. členu določa le postopanje senata, ko obtoženec med glavno obravnavo krivdo po obtožbi prizna in senat to priznanje sprejme, in sicer se glavna obravnava nadaljuje ob smiselni uporabi določb, ki veljajo za fazo predobravnavnega naroka, in se torej glavna obravnava v klasičnem smislu ne nadaljuje več z dokazovanjem, besedo strank in razglasitvijo, ampak se ob smiselni uporabi določb, ki veljajo za predobravnavni narok odloča le, ali so izpolnjeni pogoji za sprejem priznanja krivde in nato, če se priznanje krivde sprejme, se izvede narok za izrek kazenske sankcije, nato pa sledi razglasitev sodbe. Izrecno se 330. člen ZKP nanaša le na sprejem priznanja krivde po obtožbi in ne na zavrnitev priznanja krivde. Institut sporazuma o priznanju krivde je z novelo ZKP-K urejen v novem XVI.a poglavju Sporazum o priznanju krivde (členi 450.a - 450.č). V četrtem odstavku 450.a člena ZKP je določeno, da če pride do sklenitve sporazuma kasneje (op.- praviloma se mora sporazum priložiti k vloženi obtožnici), ga mora državni tožilec predložiti sodišču takoj, vendar najpozneje do začetka glavne obravnave. Sodišče opravi presojo veljavnosti sklenjenega sporazuma skladno z določbo 450.č člena ZKP in pri tem presodi, ali so izpolnjeni pogoji iz 450.a - 450.c člena ZKP in ali so glede priznanja krivde izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 285.c člena ZKP.

18Pri presoji priznanja krivde in sporazuma o priznanju krivde je sodišče še vedno vezano na načelo iskanja materialne resnice. V fazi glavne obravnave in v fazi predobravnavnega naroka mora vestno in nepristransko oceniti vse dokaze, ki so v spisu, tako tiste, ki so obdolžencu v korist, kot tiste, ki so mu v škodo, saj gre dejansko za vsebinsko kontrolo obdolženčevega priznanja in zato zakon ureja tudi situacijo, ko predsednik senata zavrne priznanje krivde ali sklenjeni sporazum. Predsednik senata se mora izločiti po določbi 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP, če gre za fazo predobravnavnega naroka, če pa predsednik senata ali senat zavrne obtoženčevo izjavo o priznanju krivde po obtožbi na glavni obravnavi, pa se ni dolžan izločiti iz sojenja v konkretni zadevi, saj se izločitveni razlog iz 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP ne razteza tudi v fazo glavne obravnave. Tega tudi ni mogoče zaključevati na podlagi tretjega odstavka 450.č člena ZKP, ki določa, da če sodišče sporazum o priznanju krivde s sklepom zavrne, nadaljuje postopek kot da je obtoženec izjavil, da krivde po obtožbi ne priznava. To ima za nadaljevanje kazenskega postopka enako posledico kot obtoženčeva izjava, dana na predobravnavnem naroku, da krivde ne priznava - opravi se glavna obravnava. Pritožbeno sodišče še enkrat poudarja, kar jasno izhaja iz 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP, da le če se o veljavnosti priznanja krivde oziroma sporazuma o priznanju krivde odloča na predobravnavnem naroku in predsednik senata priznanje krivde ali sporazum zavrne, sodnik, ki je sprejel tak sklep, ne more v isti zadevi o obtožbi odločati na glavni obravnavi.

19Pri razlagi izločitvenega razloga iz 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP je potrebno upoštevati kaj je bil namen oziroma cilj novele ZKP-K, ki je v zakon uvedla nove procesne inštitute, to je predobravnavni narok, sporazum o priznanju krivde, priznanje krivde in narok za izrek kazenske sankcije. Cilji so bili precej hitrejše končanje kazenskega postopka ob zagotavljanju vseh ustavnih in kazensko pravnih pravic obdolžencev in drugih strank v postopku, zlasti tudi skoncentriranost procesnih predlogov strank na predobravnavnem naroku s ciljem tudi hitrejšega končanja kazenskega postopka, zato je težišče novih procesnih institutov - priznanje krivde, sporazum o priznanju krivde - na predobravnavnem naroku. Zakonodajalec je v zvezi s tema institutoma uredil pravne situacije v primeru nesprejema priznanja krivde oziroma zavrnitve sporazuma in izključno na to fazo je vezal izločitveni razlog iz 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP. Zakonodajalec je predvidel tudi možnost, da obdolženec prizna krivdo po obtožbi na glavni obravnavi oziroma da državni tožilec predloži sodišču sporazum o priznanju krivde na glavni obravnavi, torej kasneje in ne na predobravnavnem naroku. Glede na situacijo sprejema priznanja krivde oziroma sprejema sporazuma ob smiselni uporabi določb, ki veljajo za tako procesno situacijo na predobravnavnem naroku, v primeru nesprejema priznanja ali sporazuma pa je zakonodajalec tudi za fazo glavne obravnave predvidel nadaljevanje postopka, to je glavne obravnave, kot v primeru, če obdolženec na predobravnavnem naroku ne prizna krivde po obtožbi. V takem primeru ni izrecno zakonsko predvidena izločitev sodnika iz nadaljnjega sojenja na glavni obravnavi, kar bi bilo tudi neekonomično in ne bi prispevalo k temeljnemu cilju, ki ga je zasledovala novela ZKP-K.

20Tako stališče podpirata tudi v pritožbi in pravnem mnenju citirana avtorja člankov mag. Andreja Sedej Grčar in mag. Boštjan Polegek. Prva v članku Sprejem in zavrnitev sporazuma o priznanju krivde, Analiza sodne prakse, ugotavlja, da je po njenem mnenju ureditev novih procesnih institutov nedorečena in posledica nedomišljenega uvajanja ameriških institutov v evropsko pravo in ravno njeni kritični analizi novih procesnih institutov in njihove umestitve v določbe ZKP in v posamezne faze kazenskega postopka je namenjen avtoričin članek, pri čemer pri analizi posledic zavrnitve sporazuma ali priznanja krivde, sicer še vedno v fazi predobravnavnega naroka, kar jasno izhaja iz njenega članka, zatrjuje, da so pravne posledice odvisne od faze, v kateri je kazenski postopek, da se mora sodnik izločiti iz nadaljnjega sojenja iz razloga nepristranskosti le kadar s sklepom zavrne priznanje obdolženca ali sklenjeni sporazum na predobravnavnem naroku ne pa med glavno obravnavo. Avtorica poudarja, da iz zakonodajnega gradiva ob sprejemu novele ZKP-K izhaja zakonodajalčeva domneva sodnikovega pragmatizma v smislu, da je predlagatelj sprememb izhajal iz predpostavke, da sta razpis glavne obravnave in izvedba dokaznega postopka za sodnika breme, ki bi se mu najraje izognil, zavrnitev obdolženčevega priznanja pa ga napotuje prav v glavno obravnavo in izvedbo dokaznega postopka, zato je zakonodajalec predvidel izključitev predsednika senata v takem primeru, ki pa se sploh ne nanaša na pristranskost sodnika.

21Določeno kritiko nove ureditve je izrazil tudi mag. Boštjan Polegek v članku - Izločitev sodnika po zavrnitvi priznanja krivde, vendar izrecno zatrjuje, da z vidika obdolženca zavrnitev njegovega priznanja krivde ne pomeni nobenega posega v njegovo pravico do nepristranskega sodišča, saj se mu z izvedbo glavne obravnave v tem primeru nudi pravica do sodnega odločanja, ki se ji je sam odpovedal, novi sodnik, ki opravi glavno obravnavo, pa je prav tako seznanjen z obdolženčevim poprejšnjim priznanjem krivde. Tudi zgolj zaradi zavrnitve priznanja krivde ne more biti sporna sodnikova nepristranskost z vidika tožilca, ki ima vso možnost dokazati utemeljenost obtožbe enako, kot če obdolženec krivde ne bi priznal. Tudi ta avtor z jezikovno razlago določbe 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP ugotavlja, da se ta izrecno nanaša na obvezno izločitev le v primeru zavrnitve priznanja na predobravnavnem naroku.

22Res avtor članka zapiše, da predstavljeni namen take izločitve z vidika sodnika kot tudi z vidika strank ne bi smel biti odvisen od stanja kazenskega postopka, saj je narava odločanja sodnika o tem, ali naj priznanje krivde sprejme ali ne, na predobravnavnem naroku povsem enaka odločanju na glavni obravnavi, še zlasti, če obdolženec prizna krivdo pred začetkom izvajanja dokazov. Hkrati ugotavlja, da ta argument govori v prid razlagi, da je ob taki zakonski ureditvi izločitev sodnika (senata) obvezna tudi, če zavrne obdolženčevo priznanje krivde na glavni obravnavi.

23Vendar zagovorniki v pritožbi niti avtorji pravnega mnenja ne povzamejo nadaljevanja avtorjevega članka, v katerem pa mag. Polegek zaključuje, da bi bila taka izločitev sodnika tudi na glavni obravnavi zelo nesmotrna, še zlasti v primeru, če je dokazni postopek delno že izveden, pa sodišče kljub temu (ali prav zato) podvomi v obdolženčevo poznejše priznanje krivde in ga zavrne, da se z nadaljnjim dokazovanjem o krivdi lahko prepriča. Tudi v tem primeru, pravi avtor, izločitveni razlog nima podlage v zagotavljanju nepristranskosti sodnika, temveč je le ovira prosti sodnikovi odločitvi o sprejemljivosti priznanja krivde, če se od njega hkrati zahteva, da postopek izvede brez zavlačevanja (15. člen ZKP), sprememba razpravljajočega sodnika (senata) pa bi povzročila nov začetek glavne obravnave (tretji odstavek 311. člena ZKP). Sklepno avtor kot rešitev predlaga, da kadar sodišče v primeru obdolženčevega priznanja krivde na glavni obravnavi o krivdi kljub temu ni prepričano, bi bilo možno, da obdolženčevega priznanja niti ne sprejme, niti ne zavrne, temveč nadaljuje z glavno obravnavo kot pred zakonsko spremembo, dokler na podlagi izvedenih dokazov zadeva ni zrela za presojo. Ta vidik je izpostavil avtor članka kot dodaten argument proti obvezni izločitvi sodnika v primeru zavrnitve priznanja ali sporazuma o priznanju krivde tudi na splošno.

24Stališča obrambe v pritožbi in v pravnem mnenju ne podpira niti v pravnem mnenju citirana odločba Vrhovnega sodišča RS XI Ips 9049/2014-336 z dne 6. 4. 2017. Ta odločba se je nanašala na drugačno procesno situacijo in sicer, ko je predsednica senata, ki je zavrnila priznanje krivde na glavni obravnavi, odločala kot članica zunajobravnavnega senata o odreditvi pripora. Vrhovno sodišče RS je v citirani odločbi poudarilo razliko med odločanjem o priporu in odločanjem o glavni stvari in v tem pomenu pojasnilo, da se določba 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP nanaša na odločanje o glavni stvari (obtožbi, pritožbi ali izrednem pravnem sredstvu), ne pa na prepoved sodelovanja v senatu, ki je zoper obtoženca odredil pripor.

25Pritožbeno sodišče po vsem navedenem ter na podlagi podatkov spisa in ob upoštevanju relevantnih določb ZKP ugotavlja, da obtoženi D. D. s tožilstvom, ne glede na različna poimenovanja v pritožbi in pravnem mnenju (...precej formalizirano neformalno dogovarjanje... pisni neformalni sporazum... pisni sporazum o priznanju krivde – zapisnik z dne 9.6.2016... neformalni sporazum... neformalno dogovarjanje) pisnega sporazuma o priznanju krivde ni sklenil in ta v nobeni fazi tega kazenskega postopka ni bil predložen sodišču. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so potekala pogajanja obtoženca s tožilstvom, tudi o višini kazenske sankcije in o načinu izvršitve kazni, ki pa sodišča na zavezujejo. Sodišče je le v primeru sprejetega priznanja krivde vezano na tožilski predlog za izrek kazenske sankcije za primer priznanja krivde, ker po določbi šestega odstavka 285.č člena ZKP v sodbi, s katero se obtoženec spozna za krivega, sodišče ne more izreči strožje sankcije, kot jo je predlagal tožilec. Slednji lahko poda kaznovalni predlog za primer priznanja krivde že v obtožnici (drugi odstavek 269. člena ZKP), na predobravnavnem naroku, na glavni obravnavi (šesti odstavek 321. člena ZKP) in tudi v končni besedi (peti odstavek 285.č člena ZKP). Pritožbeno sodišče zaključuje, da se senat zaradi zavrnitve priznanja krivde obtoženega D. D. na glavni obravnavi ni bil dolžan izločiti, zato absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

26Pritožbeno sodišče bo v nadaljevanju povzelo bistveni potek tistih narokov za glavno obravnavo na katerih se je odločalo o priznanju krivde obtoženega D. D., o zahtevah zagovornikov vseh treh obtožencev za izločitev senata in na katerih je tožilka spreminjala oziroma pojasnjevala spremembe obtožbe.

27Obtoženi D. D. na predobravnavnem naroku 9. 6. 2016 (list. št. 1177) sploh ni podal izjave o krivdi. Na prvem naroku glavne obravnave 15. 9. 2016 (list. št. 1271) je obtoženi po danih pravnih poukih in po tožilkini predstavitvi obtožbe izjavil, da je obtožbo razumel; stranke niso imele ugovorov pravne narave; obtoženi D. D. je nato izjavil, da se ne bo zagovarjal. Na naslednji glavni obravnavi 22. 9. 2016 (list. št. 1297) je tožilka obrazložila prvo spremembo obtožbe (z dne 19. 9. 2016 - list. št. 1281), pojasnila, da so očitki za vse obtožence isti, le navedeni za posamezne obtožence v posameznih točkah in bolj pregledno, razmejene so vloge obtožencev pri pridobitvi protipravne premoženjske koristi in pri povzročitvi premoženjske škode. Na izrecno vprašanje predsednice senata so obtoženci izjavili, da spremembo obtožbe razumejo.

Tožilka je istočasno spremenjeno obtožnico dopolnila s kaznovalnim predlogom za obtoženega D. D., če bi ta priznal krivdo po spremenjeni obtožbi. Predlagala je izrek kazni 2 leti in 3 mesece zapora, ki se naj izvrši na alternativni način z zaporom ob koncu tedna.

Obtoženi D. D. je nato izjavil, da krivdo po obtožbi priznava. Senat je s sklepom zavrnil sprejem priznanja krivde (list. št. 1299). Predsednica senata je sklep obrazložila. Senat je ocenil, da v opisu kaznivega dejanja v obtožbi niso navedene okoliščine, da je obtoženi D. D. ravnal tudi z namenom povzročitve premoženjske škode oškodovani družbi, take okoliščine pa tudi ne izhajajo iz do tedaj zbranega dokaznega gradiva.

Sledile so zahteve zagovornikov vseh treh obtožencev za izločitev senata. Zagovornik obtoženega D. D. je uveljavljal izločitveni razlog iz 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP. Zagovornika obtoženih E. E. in F. F. (pridružil se jima je tudi zagovornik obtoženega D. D.) sta uveljavljala izločitveni razlog iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, ker da se je senat že opredelil do izvedenih dokazov in do priznanja krivde in je zato pristranski.

28Ta narok je bil nato zaključen zaradi odločanja predsednika sodišča o zahtevi za izločitev senata. Predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom Su 29/2016 z dne 28. 9. 2016 (list. št. 1306) zahtevo za izločitev predsednice senata višje sodnice T. T., sodnika porotnika U. U. in sodnika porotnika V. V. v zadevi X K 271/2015 zavrnil. Iz razloga, ker se obstoj izključitvenega razloga po 3. točki drugega odstavka 39. člena ZKP veže zgolj na fazo do zaključenega predobravnavnega naroka in ne tudi na kasnejše faze, ocenil pa je tudi, da ni podan niti izločitveni razlog pristranskosti po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP. Ocenil je, da se predsednica senata na naroku ni kritično opredelila do te mere, da bi bilo mogoče sklepati, da je že vnaprej izrazila svoje stališče oziroma odločitev v zadevi, prav tako tudi ne sodnika porotnika. Ugotovil je, da je predsednica senata odločitev senata obrazložila tako na glavni obravnavi 22. 9. 2016, kot tudi v svoji izjavi z dne 22. 9. 2016, kjer je pojasnila, da je senat postopal v skladu s stališčem iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 55009/2013 z dne 26. 11. 2015 ter da sta tudi sodnika porotnika podala izjavi, da niso podana nobena dejstva in okoliščine, ki bi kazale na njuno pristranskost. V citirani odločbi Vrhovnega sodišča je slednje zavzelo stališče, da mora sodišče tudi v primeru priznanja krivde, ki je podano neposredno na predobravnavnem naroku ali na glavni obravnavi, odločiti ob smiselni uporabi določb, ki urejajo zavrnitev sporazuma o priznanju krivde v primeru razpolaganja s pravno opredelitvijo, da je torej pravna opredelitev dejanja podvržena preizkusu sodišča, ki je dolžno samo presoditi utemeljenost obtožbe z vidika vseh možnih pravnih podlag, saj priznanje krivde ne vpliva na sodnikovo materialno pravno presojo dejanja, to je presojo, ali (priznana) objektivna in subjektivna dejstva predstavljajo vse zakonske znake določenega kaznivega dejanja, ali je to dejanje v nasprotju s pravnim redom kot celoto (protipravnost) ter ali je obdolžencu to dejanje moč očitati (krivda). Predsednik sodišča prve stopnje je ocenil, da razlogi zagovornikov za izločitev predsednice senata in sodnikov porotnikov pri razumnem človeku ne morejo vzbujati dvoma o njihovi nepristranskosti, ker predlagatelji niso izkazali obstoja okoliščin, ki bi vzbujale dvom v nepristranskost predsednice senata in sodnikov porotnikov po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP.

29Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi predsednika sodišča prve stopnje v sklepu o zavrnitvi zahteve za izločitev senata in z razlogi izpodbijane sodbe v točkah 5 in 6, ter se sklicuje na svoja predhodna stališča glede razlage določbe 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP.

Hkrati pritrjuje pravilnim razlogom senata sodišča prve stopnje, s katerimi je utemeljil zavrnitev prvega priznanja krivde obtoženega D. D. Senat je bil dolžan kljub priznanju krivde presoditi, ali je podprto z dokazi v spisu, še toliko bolj tudi, ali so v opisu kaznivega dejanja konkretizirana vsa odločilna dejstva, ki so znaki kaznivega dejanja očitanega temu obtožencu. Temu pritrjujeta tudi avtorja pravnega mnenja ko ugotavljata, da je bilo ravnanje senata pravilno, skladno s pooblastilom iz prvega odstavka 285. člena ZKP in je varovalo interese obtoženca.

30Glavna obravnava 17. 11. 2016 (list. št. 1343) se je zaradi spremembe sodnikov porotnikov začela znova, predsednica senata je pojasnila, da je tožilka vložila (drugo) spremembo obtožbe (z dne 11. 11. 2016 - list. št. 1336) v zvezi z dejanjem očitanim obtoženemu D. D., izvod spremenjene obtožbe se je vročil obtožencu na glavni obravnavi, po kratki prekinitvi in kopiranju ustreznega števila kopij spremembe obtožbe je bila ta vročena tudi obtoženima E. E. in F. F. ter njunima zagovornikoma. Zagovornik obtoženega F. F. je predlagal preložitev naroka zaradi priprave obrambe na spremenjeno obtožbo, s čimer se je strinjal tudi zagovornik obtožene E. E., pri tem sta vztrajala kljub temu, da je zagovornik obtoženega D. D. izrecno pojasnil, da oba z obtožencem spremembo obtožnice razumeta tako, „da se sedaj za razliko od predhodne obtožnice, ki se je nanašala na očitek pridobitve premoženjske koristi in povzročitve premoženjske škode, spremenjena obtožnica nanaša le na očitek pridobitve drugemu premoženjsko korist“. Tožilka je v nadaljevanju glavne obravnave pojasnila spremembo obtožnice, da se očitki zoper obtoženega D. D. zožujejo, zgolj na očitek, da je deloval z naklepom pridobiti protipravno premoženjsko korist družbi H. Ltd. (v nadaljevanju H.) in da se ta sprememba obtožnice ne nanaša na soobtožena.

31Temu se je zagovornik obtoženega F. F. protivil, ker se obtoženemu očita pomoč pri kaznivem dejanju pod točko I/1, to je očitek naslovljen na obtoženega D. D., zato je zagovornik predlagal preložitev naroka zaradi seznanitve obrambe s spremenjeno obtožnico. Predsednica senata temu ni sledila, ampak je pojasnila, da je le zoper obtoženega D. D. opuščen prejšnji očitek in da taka sprememba za obtoženega D. D. ne bi zahtevala posebnega roka za pripravo obrambe, toliko manj za pripravo obrambe soobtožencu. Sledil je predlog zagovornika obtožene E. E. za izločitev senata z utemeljitvijo, da „ker predsednica senata ocenjuje, da obramba ne potrebuje in ne bo dobila roka za pripravo obrambe, kot ga zagotavlja ZKP, da je od vročitve spremembe obtožbe do sklepa predsednice senata minilo deset minut in da tako ravnanje predsednice senata po oceni zagovornika ne daje zunanjega videza nepristranskosti, ker s kratenjem časa za pripravo obrambe, odrekanjem pravice seznaniti se s spremembo obtožbe ne vzbuja videza nepristranskosti“. Dodal je še, da je zagovornik obtoženega D. D. še pred formalnim začetkom obravnave s svojimi navedbami na zapisnik obremenil tudi sodnike porotnike (zagovornik obtoženega D. D. je pojasnil, da je obtoženec krivdo po obtožbi po prejšnji obtožnici priznal zaradi osebnih razlogov oziroma zdravstvenih razlogov, da namerava to storiti tudi v primeru spremenjene obtožnice, če bo tožilstvo predlagalo izrek dogovorjene kazenske sankcije v skladu z dosedanjimi pogajanji, dve leti in tri mesece zapora z izvršitvijo na alternativni način z zaporom ob koncu tedna), zato je podan izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP za celoten senat. Zahtevi za izločitev senata se je pridružil zagovornik obtoženega F. F., zagovornik obtoženega D. D. pa je poudaril, da ta obtoženec ni podal nobenega zagovora in da se obtoženec in zagovornik nista pogajala s tožilstvom glede morebitne spremembe obtožnice. Tožilka je ocenila, da ni podan izločitveni razlog, da na znova začeti glavni obravnavi še nihče ni priznal krivde ter da gre pri predlogu zagovornikov za neutemeljen predlog z namenom zavlačevanja kazenskega postopka.

32Senat je sprejel sklep, da se zahteva zagovornikov za izločitev predsednice senata in sodnikov porotnikov po petem odstavku 42. člena ZKP zavrže (list. št. 1347). Predsednica senata je v obrazložitvi procesnega sklepa pojasnila, da je zahteva očitno neutemeljena in podana z namenom zavlačevanja postopka.

33V nadaljevanju glavne obravnave je tožilka predstavila spremembo obtožbe in jo dopolnila s kaznovalnim predlogom za primer, če bi obtoženi D. D. priznal krivdo. Obtoženi D. D. je izjavil, da se ne bo zagovarjal, enako je izjavil obtoženi F. F., zagovor je podala le obtožena E. E. Po krajši prekinitvi obravnave se je ta nadaljevala, ko je obtoženi D. D. že drugič izjavil, da krivdo po obtožbi priznava. Senat je s sklepom tudi to (drugo) priznanje krivde obtoženega D. D. zavrnil, predsednica senata je odločitev pojasnila (list. št. 1350). Navedla je, da je struktura obtožbe v delu, v kateri se očita kaznivo dejanje obtoženemu D. D. taka, da opisuje obtoženčevo ravnanje, obenem pa navaja tudi dejanja pomoči obtožene E. E. in F. F. Glede tistega dela opisa, ki se nanaša na povzetek pomoči kaznivega dejanja E. E., to je, da je kot ekonomska upravičenka družbe H. odprla pri banki X. račun, na katerega je bila nakazana protipravna premoženjska korist, je senat ugotovil, da to dejstvo, glede na zagovor obtoženke, da ona računa ni odprla, v zvezi s čimer je obramba že na predobravnavnem naroku predlagala izvedbo dokazov, ni ugotovljeno s tolikšno gotovostjo, da bi sodišče lahko priznanje krivde po obtožbi v tem delu sprejelo. Tudi to dejstvo je namreč sestavni del opisa obtoženemu D. D. očitanega kaznivega dejanja in glede ugotavljanja tega dejstva se bo senat moral opredeliti do predlaganih dokazov in šele ob končanem postopku ugotavljati, kako je s tem dejstvom, ki se zatrjuje tudi v tem delu obtožbe, ki se nanaša na D. D. Sledilo je dokazovanje z zaslišanjem prič.

34Pritožbeno sodišče se strinja, da je glede na podano obrazložitev in opis kaznivega dejanja, ki se je očital obtožencu D. D. pod točko I/1 v povezavi z očitkom naslovljenim na obtoženo E. E., odločitev in njena utemeljitev na glavni obravnavi in v izpodbijani sodbi v točki 5 pravilna. Opis kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1 očitanega obtoženemu D. D. je tudi v drugič spremenjeni obtožnici z dne 11. 11. 2016 vseboval opis pomoči E. E. v okviru očitka o odprtju tekočega računa družbe H. pri banki X., kar je obtoženka v zagovoru, ki ga je podala na tej isti glavni obravnavi, ko se je sklicevala na svoj pisni zagovor z dne 15. 9. 2016, ki se je na tej obravnavi prebral, zanikala. Bistvo na obtoženega D. D. naslovljenega očitka pa je bilo, da je družbi H. omogočil neutemeljeno izvršbo in rubež na transakcijskem računu oškodovane družbe G. d. d., kjer je bil zakoniti zastopnik in predsednik uprave te družbe, pri tem pa mu je pomagala obtožena E. E., ki je odprla račun pri tuji banki za družbo H. na katerega je bila nato nakazana protipravna premoženjska korist na podlagi neutemeljene izvršbe in rubeža sredstev oškodovane družbe. Zato se pritožbeno sodišče strinja, da so bili očitki naslovljeni na obtoženega D. D. in obtoženo E. E. povezani in je zato sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo sprejem priznanja krivde obtoženega D. D., saj se tudi v takem primeru krivda ugotavlja na podlagi presoje skladnosti tega priznanja z dokazi, ki so v sodnem spisu, saj senat na tak način preveri, ali je o krivdi, ki jo je obtoženec priznal, prepričan ali ne. Priznanje krivde v nobenem pogledu ne sme vplivati na sodnikovo dolžnost materialno pravne presoje dejanja in je sodišče dolžno opraviti kontrolo pravno relevantnih dejstev torej, ali je priznanje krivde podprto z drugimi dokazi v spisu. In ravno tako presojo je senat v obravnavi zadevi opravil, ker ni smel sprejeti priznanja krivde v situaciji, ko vsa odločilna dejstva v zvezi s kaznivim dejanjem očitanim obtoženemu D. D. niso bila podprta z dokazi v spisu, ampak je bilo potrebno zaradi njihovega ugotavljanja izvajati dokazni postopek.

35Po presoji pritožbenega sodišča je bil povsem pravilen in z vidika ekonomičnosti postopka razumen procesni sklep predsednice senata, da se glavna obravnava ne prekine in ne preloži, ker se (druga) sprememba obtožnice ni nanašala na soobtožena E. E. in F. F., saj se je obtožbeni očitek obtoženemu D. D. spremenil (zožil) v korist. Bistveno je bilo, da je obtoženi D. D. razumel spremembo obtožbe, ki se nanašala zgolj nanj. Procesno vodstvo predsednice senata v ničemer ni kazalo na njeno pristranskost, zato razlogi za njeno izločitev in izločitev sodnikov porotnikov iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP niso bili podani.

Na tej glavni obravnavi ponovljenega kaznovalnega predloga tožilke (ki je bil dopusten skladno z drugim odstavkom 269. člena ZKP) po presoji pritožbenega sodišča nikakor ni mogoče razumeti kot tožilkine predstavitve vsebine neformalnega sporazuma sklenjenega z obrambo, kar se neutemeljeno zatrjuje v pritožbi zagovornikov obtoženega D. D.

36Po glavni obravnavi 17. 11. 2016 je bilo izvedenih še sedem narokov, na katerih so se zasliševale priče, sodišče je odločalo o dokaznih predlogih strank. Tožilka je nato na glavni obravnavi 27. 1. 2017 (list. št. 1677) vložila tretjo spremembo obtožbe z dne 23. 1. 2017 (list. št. 1657) in vsi obtoženci so na izrecno vprašanje predsednice senata pojasnili, da so spremembo obtožbe prejeli, da jo razumejo in ji ne nasprotujejo, nobena stranka ni zahtevala roka za pripravo obrambe. Na tem naroku so se brali listinski dokazi po predlogu strank. Obtožena E. E. je dopolnila svoj zagovor pisno in ustno. Po njenem zagovoru je obtoženi D. D. izjavil, da krivdo po spremenjeni obtožbi priznava. Senat je sprejel sklep, da se (tretje) priznanje krivde zavrne (list. št. 1681). Predsednica senata je sklep obrazložila, da je bilo priznanje krivde potrebno zavrniti, ker bo glede na spremenjeno obtožbo mogoče o krivdi odločati po izvedbi vseh dokazov in njihovi oceni.

Sledilo je dokazovanje z listinskimi dokazi. Proti koncu tega naroka je državna tožilka še četrtič na zapisnik spremenila obtožnico (list. št. 1683) tako, da je pri dejanju pod točko II dopolnila opis, ki se je nanašal zgolj na kaznivo dejanje pranja denarja očitanega obtoženi E. E. Tožilka je obrazložila spremembo obtožbe in navedla, da gre za ponovitev navedb iz točke I/3, ki se nanaša na kaznivo dejanje pomoči obtožene E. E. pri kaznivem dejanju obtoženega D. D. Vsi trije zagovorniki in obtoženci so izjavili, da spremembo obtožnice razumejo, nato je obtoženi D. D. podal ustni zagovor. Tega je dopolnil na naslednjem naroku 17. 2. 2017 (list. št. 1771), na katerem so se izvajali listinski dokazi in odločalo o dokaznih predlogih strank. Sledila sta še naroka 7. 3. 2017 in 16. 3. 2017, ko so se izvajali listinski dokazi, odločalo se je o dokaznih predlogih, zaslišani sta bili dve priči, obtoženi D. D. je podal pojasnilo v zvezi z izvedenimi listinskimi dokazi, 16. 3. 2017 je sledila beseda strank, na naroku 17. 3. 2017 je bila razglašena sodba.

37V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje v točkah 5 in 6 pojasnilo kronologijo podanih izjav obtoženega D. D. o priznanju krivde, razloge za nesprejem priznanja krivde in razloge iz katerih je bila zavrnjena prva zahteva za izločitev senata, o kateri je odločal predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani s sklepom Su 29/2016 z dne 18. 9. 2016 in zakaj je senat zavrgel drugo podano zahtevo za izločitev senata na glavni obravnavi 17. 11. 2016 in zakaj predsednica senata ni predlagala svoje izločitve po drugem in tretjem sprejemu sklepa o zavrnitvi obtoženčevega priznanja krivde v kasnejšem poteku postopka, ker je upoštevala stališče predsednika sodišča prve stopnje, da se izločitveni razlog po 3. točki drugega odstavka 39. člena ZKP ne razteza tudi v fazo glavne obravnave.

38Vse spremembe obtožnice so v sodbi pojasnjene v točki 1 in 2 in so tudi pravilno povzete. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe zagovornikov obtoženega D. D. v pritožbi in tudi stališče podano v pravnem mnenju, da je tožilka s spremembami obtožnice zlorabljala svoje procesne pravice oziroma da je tožilstvo kršilo določbo 344. člena ZKP. Ta v prvem odstavku določa, da če tožilec med dokaznim postopkom spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, sme ustno spremeniti obtožnico, sme pa tudi predlagati, naj se glavna obravnava prekine, da pripravi novo obtožnico. Spremenjena obtožnica se sme nanašati le na dejanje, ki je že predmet obtožbe. Po drugem odstavku 344. člena ZKP sme sodišče za pripravo obrambe v takem primeru prekiniti glavno obravnavo. Po tretjem odstavku navedene določbe, pa se izvod nove obtožnice vroči obtožencu, zoper to obtožnico pa ni ugovora. Državni tožilec lahko v obtožnici predlaga vrsto in višino kazni, ki naj se izreče obdolžencu, če bo, ko se prvič izjavi o obtožbi, priznal krivdo; predlaga lahko omiljeno kazen, način izvršitve kazni in namesto kazni opozorilno sankcijo, vse pod pogoji in v mejah, ki jih določa kazenski zakon (drugi odstavek 269. člena ZKP). Državni tožilec sme po začetku glavne obravnave podati nov predlog iz drugega odstavka 269. člena (šesti odstavek 321. člena ZKP). Tudi v končni besedi lahko tožilec poda predlog o vrsti in višini kazni skladno z določbo 347. člena ZKP.

39Vse navedene procesne določbe tožilcu dopuščajo, da lahko pod določenimi pogoji spreminja obtožnico na glavni obravnavi in tudi spreminja svoj kaznovalni predlog za primer obtoženčevega priznanja krivde. Že zato ne more biti uspešna pritožbena trditev, da je tožilec zlorabil svoja procesna upravičenja, ki so mu po zakonu dana. Dejstvo je, da obtoženec nima pravice do ugovora zoper spremenjeno obtožnico in tudi razpravljajoči senat ne odloča posebej o dovolitvi ali ne dovolitvi spremembe obtožbe. Glavna obravnava se po spremembi obtožbe nadaljuje s tem, da se mora pred nadaljevanjem oziroma dopolnitvijo dokaznega postopka obtoženca vprašati, ali je razumel spremenjeno ali novo obtožbo in mu omogočiti, da nanjo odgovori in da poda svoj zagovor, če to želi. Upravičeni tožilec lahko spremeni obtožbo do konca glavne obravnave. S spremenjeno obtožbo mora biti obtoženec seznanjen in mora imeti primeren čas in možnost za pripravo obrambe. Vendar pa vsaka sprememba obtožbe še ne zahteva prekinitve glavne obravnave zaradi priprave obravnave. Sodišče mora prekiniti glavno obravnavo v primeru ustno spremenjene obtožbe, če gre za takšno vsebinsko spremembo obtožbe, da je obtožencu potreben določen čas za pripravo obrambe. Obtoženec ima pravico predlagati, da se za pripravo obrambe glavna obravnava prekine, četudi je bila obtožba spremenjena v njegovo korist. Če sodišče predlogu obtoženca za prekinitev obravnave ne ugodi, po vsebini pa je šlo za takšne spremembe obtožbe, da je bilo takojšnje nadaljevanje glavne obravnave v škodo pravice obtoženca do učinkovite obrambe, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

40Iz ustaljene ustavno sodne prakse in prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da ima tožilec zaradi možnosti, da na glavni obravnavi izvedeni dokazi pokažejo na drugačno dejansko stanje, kakor ga zatrjuje, pooblastilo za spremembo obtožnice na način, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku (prvi odstavek 344. člena ZKP). Tožilec lahko obtožnico spremeni v korist ali škodo obtoženca, vendar se mora predmet obtožbe nanašati na isti historični dogodek - obtožbe ni mogoče spremeniti tako, da bi se obtožencu očitalo povsem drugo dejanje, temveč gre lahko pri spremenjeni obtožnici le za drugačno dejanje (tako na primer sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 52779/2014 z dne 24. 5. 2018).

41Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so se vse spremembe obtožnice nanašale na isti historični dogodek, ki je bil vsebovan tudi v prvotni obtožnici (list. št. 613). S prvo spremembo z 19. 9. 2016 (list. št. 1281) so bila dejanja vsakega obtoženca opisana posebej, z drugo spremembo 11. 11. 2016 (list. št. 1336) se je spreminjal le opis dejanja očitanega obtoženemu D. D., ko je bil izpuščen očitek naklepne povzročitve velike premoženjske škode, ki je bil zatrjevan v prvotni obtožbi. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi v izpodbijani sodbi in utemeljitvijo predsednice senata, da zaradi te spremembe, ki sta jo obtoženi D. D. in njegov zagovornik razumela, ni bilo potrebno preložiti naroka, da bi se na to spremembo pripravila tudi soobtožena E. E. in F. F., saj se nanju ni nanašala, poleg tega je bila sprememba opisa na prvi pogled jasna in zaradi te spremembe očitki naslovljeni na druga dva soobtoženca niso bili v ničemer spremenjeni. Zaradi odločitve o nadaljevanju tega naroka niso bili podani razlogi za izločitev senata iz razloga po 6. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kar je bilo že pojasnjeno.

42S tretjo spremembo obtožnice 23. 1. 2017 (list. št. 1657), kateri je nato na glavni obravnavi 27. 1. 2017 sledila tretja izjava obtoženega D. D., da priznava krivdo po obtožbi, je državna tožilka ponovno v opis kaznivega dejanja očitanemu obtoženemu D. D. vnesla očitek namena povzročitve velike premoženjske škode ter očitek ravnanja v nasprotju s četrtim odstavkom 1. člena Pogodbe o poslovodenju z dne 1. 1. 2013, po kateri bi moral obtoženi D. D. kot član vodenja pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro G. d. d., s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Obtoženi D. D. je na glavni obravnavi 27. 1. 2017 izjavil, da spremembo obtožbe razume, obtoženčev zagovornik pa je izjavil, da spremembi z obtožencem ne nasprotujeta ter pozval tožilko k izjavi, ali še vedno vztraja pri že podanem kaznovalnem predlogu, če bi obtoženi D. D. krivdo po obtožbi priznal. Državna tožilka je izjavila, da kaznovalnega predloga ne spreminja. Po izvajanju listinskih dokazov in dopolnitvi zagovora obtožene E. E., je obtoženi D. D. izjavil, da krivdo po spremenjeni obtožbi priznava, vendar je senat s sklepom priznanje krivde zavrnil. Proti koncu tega naroka je obtoženi D. D. podal obširen zagovor.

43Iz zapisnikov vseh glavnih obravnav izhaja, da sta obtoženi D. D. in njegov zagovornik izvajala aktivno obrambo, podajala sta dokazne predloge, pojasnjevala svoja stališča v zvezi z izvedenimi dokazi, zasliševala priče, obtoženi D. D. je imel ves čas kazenskega postopka možnost, da se izjavi o obtožbi, da se zagovarja, da predlaga dokaze in se sooča z obremenilnimi dokazi in na splošno uresničuje svojo pravico do obrambe. Sodišče je ob vsakokratni spremembi obtožbe obtoženemu D. D. in njegovemu zagovorniku omogočilo, da se o spremembi obtožbe izjavita, da predlagata dokaze in to sta tudi storila. Zato se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožbenimi kritikami procesnega vodenja predsednice senata in tudi ne sprejema stališča obrambe, da je tožilka zlorabljala procesne pravice s spremembami obtožbe. Državni tožilec je glede na 344. člen ZKP upravičen spremeniti obtožbo, ko sam, po lastni presoji, na podlagi izvedenih dokazov na glavni obravnavi dejansko stanje oceni kot tako, da mu je treba ustrezno prilagoditi opis dejanja v tenorju obtožbe. Z vsako spremembo obtožbe sta bila obtoženec in njegov zagovornik seznanjena, obtoženi D. D. jo je vsakič razumel. Izven glavne obravnave so takrat potekala pogajanja s tožilstvom o priznanju krivde, vendar to ne pomeni, da tožilka ni smela spreminjati obtožbe, oziroma da je to storila na nedopusten način. Zato zatrjevana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana, ker določba 344. člena ZKP ni bila kršena, sodišče pa je vsakokratno spremembo obtožbe smelo dopustiti.

44Obtoženčeve pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP, obtoženčeve ustavne pravice iz 22. člena (enako varstvo pravic), 23. člena (pravica do sodnega varstva) in 29. člena (pravica jamstva v kazenskem postopku) niso bile kršene zaradi tožilkinih sprememb obtožbe, niti zaradi tega, ker je tožilka v besedi strank podala strožji predlog o višini kazni, in sicer naj se mu izreče tri leta in šest mesecev zapora, v primerjavi s kaznovalnim predlogom podanim na glavni obravnavi, ko je predlagala izrek kazni dve leti in tri mesece zapora za primer, če bi obtoženi D. D. priznal krivdo po obtožbi.

45Sodišče prve stopnje je obtoženega D. D. z izpodbijano sodbo spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1B in mu zanj izreklo kazen tri leta in deset mesecev zapora. Res je izreklo višjo kazen, kot jo je v besedi strank predlagala tožilka in tudi višjo, kot jo je ta predhodno predlagala na glavni obravnavi za primer priznanja krivde. Iz tega pa ni mogoče zaključiti tega, kar v pritožbah očitajo zagovorniki obtoženega D. D., da je senat vsakič znova zavrnil sprejem priznanja krivde, ki ga je podal obtoženec na glavni obravnavi, zato, ker se s kaznovalnim predlogom tožilke ni strinjal. Tako stališče je nesprejemljivo in je tudi neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi in v izpodbijani sodbi pojasnilo, zakaj ni sprejelo priznanja krivde in ti razlogi nikakor niso bili povezani z višino kazenske sankcije, ki jo je predlagala tožilka, ampak z dejstvom, da priznanje obtoženega D. D. ni bilo podprto z dejstvi in dokazi, s katerimi je takrat razpolagalo sodišče, da bi bilo to prepričano v utemeljenost obtožbe in ker je bilo potrebno do tega zaključka priti glede tega obtoženca in glede soobtožencev šele na podlagi celovite in izčrpne presoje vseh izvedenih dokazov, ki jo je sodišče obrazložilo v izpodbijani sodbi.

46Sodišče ni udeleženo v postopku dogovarjanja in pogajanj ter sklepanja sporazuma med državnim tožilcem in obdolžencem. O priznanju krivde sodišče odloča takrat, ko to izjavi obtoženec pred sodiščem, kar velja tudi za sporazum o priznanju krivde, ki ga presoja sodišče takrat, ko mu ga, če je sklenjen, predloži tožilstvo. V obeh procesnih situacijah pa je sodišče dolžno preveriti, ali je o krivdi, ki jo je obdolženec priznal, prepričano ali ne, oziroma ali so podani pogoji iz prvega odstavka 285.c člena ZKP za sprejem priznanja krivde oziroma ali so podani pogoji za sprejem sporazuma o priznanju krivde iz drugega odstavka 450.č člena ZKP. Sporazum mora biti sklenjen v skladu z določbami 450.a - 450.c člena ZKP, iz teh pa izhaja, kdaj se lahko sprejme sporazum o priznanju krivde in predloži sodišču, kaj lahko in kaj ne sme biti predmet obtožbe, in, kar pa je bistveno, sporazum o priznanju krivde mora biti sklenjen v pisni obliki in ga morata podpisati stranki in zagovornik (četrti odstavek 450.a člena ZKP).

47Iz pritožbe zagovornikov, priloženega pravnega mnenja, odgovora tožilstva na dopolnitev pritožbe (na pravno mnenje) in iz zadnje pisne vloge (dopolnitve pritožbe) obtoženčevih zagovornikov izhaja vsebina in kronološki pregled pogajanj, ki so potekala v fazi glavne obravnave med obtoženim D. D., njegovim zagovornikom in tožilstvom. Razvidno je, da je obtoženec sklenil izvensodno poravnavo z oškodovano družbo in ji tudi povrnil škodo v višini 30.079,72 EUR, denar pa je v obtoženčevem imenu poravnala njegova mati.

48Pritožbeno sodišče ugotavlja, da obtoženčevi zagovorniki v pritožbi trdijo, da so se obtoženec, zagovornik in državna tožilka pogajali o priznanju krivde in tudi o sklenitvi sporazuma o priznanju krivde, kar potrjuje k pritožbi priložen zapisnik Specializiranega državnega tožilstva RS z dne 9. 6. 2016. V okviru pogajanj so se dogovorili, da bo obtoženec krivdo po obtožbi priznal in da bo tožilstvo za primer priznanja krivde predlagalo kazensko sankcijo dve leti in tri mesece zapora ter izvršitev kazni na alternativni način.

49Iz celotne pritožbe izhajajo zelo različni opisi tega, v kakšni obliki je bilo pogajanje realizirano. Zagovorniki trdijo, da je bil s tožilstvom dosežen ustni dogovor, da je obtoženec nato 22. 9. 2016 na naroku za glavno obravnavo krivdo po obtožbi priznal, pa senat priznanja ni sprejel, niti ne nobenega naslednjega, pa čeprav je priznanje krivde vedno temeljilo na podlagi sporazuma med obtožencem in tožilstvom; da senat med glavno obravnavo ni sprejel oziroma ni hotel sprejeti priznanja krivde in sporazuma o priznanju krivde, ter se tudi ni izločil iz sojenja, pa bi se moral skladno s 3. točko drugega odstavka 39. člena ZKP; da v konkretnem primeru ni prišlo do sporazuma in priznanja krivde na predobravnavnem naroku, ampak je bil ta ustno dogovorjen pred predobravnavnim narokom; sporazum je torej bil sklenjen, obtoženi je v skladu z zahtevo oziroma sporazumom tožilstva tudi izpolnil določene pogoje (povrnil škodo); v skladu z dogovorom oziroma sporazumom s tožilstvom je krivdo po obtožbi obtoženi priznal po predobravnavanem naroku in po podanih zagovorih; obtoženi je ravnal v skladu z dogovorom v skladu s tožilstvom in v celoti izpolnil vse svoje "obveznosti" na podlagi sklenjenega dogovora; da je obtoženec krivdo po obtožbi priznal trikrat, pa je senat priznanje vedno zavrnil oziroma ga ni sprejel. V pravnem mnenju se zatrjuje, da je bil sprejet pisni neformalni sporazum med tožilko in obtožencem; da je tožilka sodišče ustno obvestila o vsebini pisnega sporazuma o priznanju krivde z dne 9. 6. 2016; da je tožilka na obravnavi 17. 11. 2016 ob predstavitvi obtožnice predstavila tudi vsebino neformalnega sporazuma in kazen, ki je bila predlagana v tem sporazumu ter da je predsednica senata trikrat zavrnila obtoženčevo priznanje krivde; in da je obtoženec sklenil pisni sporazum s tožilstvom.

50Tožilka je v odgovoru na dopolnitev pritožbe omenjala le obtoženčeva priznanja krivde in da pisni sporazum o priznanju krivde z obtožencem ni bil sklenjen. Slednje ugotavlja tudi pritožbeno sodišče, saj ni bil v nobeni fazi kazenskega postopka predložen sodišču: tako imenovani „pisni neformalni sporazum z dne 9. 6. 2016“ (priloga B74) pa je po vsebini le zapisnik sestavljen na tožilstvu o poteku pogajanj z obtožencem in zagovornikom. Zato so pritožbene navedbe v pritožbi in v pravnem mnenju o bolj ali manj formalnih oziroma neformalnih ustnih ali pisnih sporazumih o priznanju krivde neutemeljene in gre po presoji pritožbenega sodišča le za različna poimenovanja pogajanj tožilstva in obtoženca, ki so nedvomno potekala. Na pogajanja strank sodišče ni vezano, ker presoja le izjave obtoženca o priznavanju krivde oziroma sodišču predložen pisni sporazum o priznanju krivde, kadar je ta sklenjen v pisni obliki in podpisan, kar pa v konkretnem primeru ni bil. Zato so neutemeljene vse pritožbene trditve, da je za sodišče zavezujoči sporazum o priznanju krivde bil sklenjen, ker očitno ni bil. Zakaj do podpisa sporazuma o priznanju krivde v tem postopku med tožilstvom in obrambo ni prišlo, za sodišče sploh ni pomembno. Zato sta obe stranki v pritožbah in odgovorih na pritožbo po nepotrebnem razkrivali vsebino in potek njunih dogovarjanj in pogajanj ter razlogov za nesklenitev sporazuma.

51Neutemeljene so pritožbene trditve, da je bil obtoženec onemogočen v svoji obrambi, da je zaradi pričakovanj, da bo sodišče sprejelo priznanje krivde, pripravo obrambe opustil, saj vsa njegova ravnanja in ravnanja njegovega zagovornika na glavni obravnavi govorijo nasprotno. Obramba je aktivno sodelovala v tem kazenskem postopku, obtoženec pri podaji zagovora nikoli ni bil in v ničemer oviran, podal je lahko zagovor, kadar se je za to odločil in ga tudi je, ter dopolnjeval, predvsem pa sta obtoženec in njegov zagovornik zasliševala priče, predlagala dokaze, pojasnjevala svoja stališča in videnje ter izvrševala obtoženčevo pravico do obrambe v polni meri. Obtoženec ni bil v ničemer neenako obravnavan v tem kazenskem postopku, bil je obravnavan enakovredno z vsemi drugimi strankami in obtoženci, vedno je imel možnost podati svoje mnenje, podati zagovor, spraševati priče, predlagati dokaze, sodišče ga ni v ničemer zavajalo, poleg tega mu je pri obrambi ves čas aktivno pomagal zagovornik, ki je tudi skrbel, da so se zagotovile vse obtoženčeve pravice v tem kazenskem postopku, ki mu gredo po Ustavi, EKČP in po ZKP. Ni mu sodilo nepristransko sodišče, četudi se senat ni izločil vsakokrat, ko ni sprejel obtoženčevega priznanja krivde, saj tega ni bil dolžan storiti glede na jasno določbo 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP, ki se nanaša izrecno in zgolj le na fazo predobravnavnega naroka in je takšna tudi ustaljena razlaga v sodni praksi. Pritožbeno sodišče tudi pri pregledu sodne prakse v bazi odločb Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča ni našlo nobenega drugačnega stališča, kot ga je zavzelo že sodišče prve stopnje in s katerim se strinja tudi pritožbeno sodišče. Zato v pritožbi zagovornikov obtoženega D. D. zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

52Pritožbeno sodišče v zvezi z zatrjevanim stališčem v pravnem mnenju o kršitvi enakosti orožja, ker je tožilstvo ves čas spreminjalo obtožnico, navaja, da to ni res. Tožilstvo je vložilo le štiri modifikacije obtožnice (od katerih se je zadnja nanašala samo na obtoženo E. E.), vseh narokov glavne obravnave je bilo 15 in ne drži, da je tožilstvo na glavni obravnavi do obtoženca ravnalo nekorektno, ker z njim ni hotelo podpisati pisnega sporazuma o priznanju krivde. Pritožbeno sodišče še enkrat poudarja, da so pogajanja o krivdi stvar zagovornika, obtoženca in državnega tožilca, na kar sodišče nima in tudi ne sme imeti nobenega vpliva.

53Obtožencu je bil zagotovljen pošten postopek, enakost orožij obeh strank, o njegovih pravicah in o obtožbi proti njemu je odločalo neodvisno in nepristransko sodišče. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo prav nobenih okoliščin na strani predsednice senata, ki bi lahko pri razumnem človeku ustvarile dvom o njeni nepristranskosti. Njeno procesno vodenje postopka, zagotavljanje kontradiktornosti in vseh procesnih pravic vsem obtožencem, ugotavljanje materialne resnice z izvajanjem številnih dokazov po predlogih strank in po uradni dolžnosti, skrb, da se zadeva vsestransko razčisti, nikakor ne izkazuje pristranskega odnosa predsednice senata do katerekoli od strank postopka. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da se v nobeni fazi glavne obravnave predsednica senata oziroma senat nista vnaprej opredelila o obtožbi in krivdi obtožencev.

54S stališčem pravnega mnenja, ki je sestavni del pritožbe zagovornikov obtoženega D. D., da je zaradi stalnega zavračanja sprejema obtoženčevega priznanja krivde, čeprav je obtoženec ves čas izražal željo, da prizna krivdo po obtožbi, prišlo do kršitve številnih obtoženčevih pravic, se pritožbeno sodišče nikakor ne strinja. Res je obtoženi D. D. trikrat izjavil, da prizna krivdo po obtožbi, po zadnji zavrnitvi sprejema priznanja krivde je podal zagovor, v njem zanikal storitev kaznivega dejanja, kar je absolutno njegova pravica, kako se v kazenskem postopku zagovarja, v izvajanju katere pa ga sodišče prve stopnje ni v ničemer omejevalo. Nasprotno, obrambi obtoženega D. D. je bilo omogočeno uresničevanje prav vseh pravic, ki jih ima obtoženec v kazenskem postopku. Tudi zato ta kazenski postopek po oceni pritožbenega sodišča ni bil nepošten in ni bil v nasprotju s 6. členom EKČP.

55Zagovorniki obtoženega D. D. v pritožbi uveljavljajo obstoj absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki pa po presoji pritožbenega sodišča, zlasti glede na utemeljitve kršitve v pritožbi in razloge sodbe, ni podana.

56Sodišče prve stopnje je z zaslišanjem priče poštarja Z. Z., katerega izpovedbo potrjujejo tudi v dokaznem postopku prebrane listine in sicer obvestilo o sodni pošiljki, vloženem v hišni predalčnik oškodovane družbe (priloga A101) in kopije izvršilnega spisa v izvršilnem postopku upnika družbe H. zoper dolžnika G. d. d., prepričljivo ugotovilo, da je poštar Z. Z. obvestilo o sodni pošiljki vložil v hišni predalčnik oškodovane družbe 18. 3. 2013, da je 15 dnevni rok za prevzem pošiljke na pošti iztekel 2. 4. 2013, ko je nastopila fikcija vročitve in da je bila sodna pošiljka, to je sklep o izvršbi, puščena v predalčniku 3. 4. 2013, to je 15 dni po tem, ko po obvestilu o pošiljki z dne 18. 3. 2013 na pošti ni bila v roku dvignjena. Ta dejstva je sodišče prve stopnje v sodbi obrazložilo v točkah 15, 21 in 22, kjer je pravilno zatrjevalo relevantne datume puščenega obvestila o sodni pošiljki v hišnem predalčniku in je zato zapis v točki 29, da je bilo to 15. 3. 2013 in ne 18. 3. 2013 šteti za očitno pisno napako, ki pa ne vnaša nerazumljivosti in nasprotja v razloge sodbe o tem datumu. Enako velja tudi za zapis v točki 22, kjer se je sodišče prve stopnje sklicevalo na nalog za službeno pot obtoženega D. D. v Ljubljano za 5. 4. 2013, ko je ugotovilo, da je bilo to v obdobju, ko se je v nabiralniku že nahajalo obvestilo v sodni pošiljki, kar je prav tako očitno pisna napaka pri zapisu, ker je bil sklep o izvršbi vložen v hišni predalčnik 3. 4. 2013, obvestilo o sodni pošiljki pa kot že rečeno prej - 18. 3. 2013. Tudi ta pisna pomota ne vnaša nerazumljivosti v razloge sodbe o tem, kdaj je poštar v hišni predalčnik oškodovane družbe vložil sklep o izvršbi, saj je iz razlogov sodbe in izvedenih dokazov razvidno, da je bilo to 3. 4. 2013. Zagovornik namreč ti dve pisni pomoti v sodbi izpostavlja kot nedoslednost in notranje protislovje, s tem pa smiselno tudi nasprotje v razlogih sodbe, s tem pa utemeljuje zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki pa po presoji pritožbenega sodišča glede na povedano ni podana.

57Zagovorniki v pritožbi zatrjujejo protispisnost, ker vidijo nasprotje v razlogih sodbe v točkah 25 in 28 o datumu, ko je obtoženi obvestil predsednika nadzornega sveta oškodovane družbe dr. Ž. Ž. o vlomu in poškodbi poštnega predalčnika. Zagovorniki spregledajo, da se razlogi sodbe v točki 25 nanašajo na časovne okoliščine dopisovanja med obtoženim D. D. in pričo A. B. v zvezi z ugotovljeno poškodbo hišnega predalčnika in popravilom le tega. V točki 28 pa se je sodišče prve stopnje glede na izvedene dokaze opredeljevalo do obtoženčevega zagovora, ki je trdil, da je o ugotovljenem vlomu v hišni predalčnik takoj obvestil predsednika nadzornega sveta G. d. d. dr. Ž. Ž., torej 5. 4. 2013, in presodilo, da je obtoženi Ž. Ž. o tem obvestil 9. 4. 2013. To presojo je sodišče prve stopnje sprejelo ob upoštevanju Ž. Ž. pojasnil, ki jih je podal kot priča. Nasprotja v razlogih med 25. točko in 28. točko glede na vsebino razlogov pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

58Sodišče prve stopnje je v točkah 31 - 35 razlogov sodbe obrazložilo, na podlagi katerih dokazov in iz katerih razlogov je z gotovostjo ugotovilo, da je obtoženi D. D. dan po rubežu sredstev oškodovane družbe vpogledal v stanje računa te družbe in se na ta način takrat in ne kasneje, kar je obtoženi zatrjeval v zagovoru, seznanil z dejstvom, da na računu oškodovane družbe ni več sredstev, saj so bila prejšnjega dne zarubljena. Zagovorniki se s temi ugotovitvami izpodbijane sodbe ne strinjajo in trdijo, da gre za domneve, ki jih ni mogoče preizkusiti in da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

59Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožbena trditev neutemeljena, vsako nestrinjanje z razlogi sodbe namreč ne pomeni zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

60Enako velja tudi za trditev pritožbe na strani 17, da je sodišče prve stopnje v točki 42 stopnjo skrbnosti obtoženca presojalo z vidika skrbnosti vestnega in poštenega gospodarstvenika, ne pa z vidika skrbnosti dobrega gospodarja, ki ga je zavezovala iz pogodbe o poslovodenju z dne 1. 1. 2013 in je zato sodba v tem delu v nasprotju z izvedenimi dokazi, s tem pa je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Tudi ta kršitev po presoji pritožbenega sodišča ni podana, zagovorniki ne upoštevajo, da se obtožencu očita kršitev dolžnostnega ravnanja po prvem odstavku 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) in ravnanje v nasprotju s četrtim odstavkom 1. člena Pogodbe o poslovodenju z dne 1. 1. 2013, v skladu s tema pravnima normama pa bi moral kot član vodenja pri upravljanju svojih nalog ravnati v dobro G. d. d. s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Razlogi o kršitvi dolžnostnega ravnanja v točki 42 niso v nasprotju, niti sami s seboj, niti z izvedenimi dokazi, zlasti ne s pogodbo o poslovodenju, ki jo je obtoženec sklenil s oškodovano družbo ob nastopu poslovodne funkcije. Dejansko pritožba v tem delu izraža le nestrinjanje z razlogi sodbe, kar pa ne predstavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

61V pretežnem delu zagovorniki obtoženega D. D. v pritožbi izražajo nestrinjanje z zaključki izpodbijane sodbe, ponavljajo obtoženčev zagovor in podajajo lastne dokazne zaključke, drugače ocenjujejo izvedene dokaze kot sodišče prve stopnje, zato da bi potrdili stališče obrambe, da obtoženec ni storil kaznivega dejanja, da ni zlorabil danega zaupanja, ni zlorabil svojega položaja, ni prekoračil svojih pravic in ni opustil svojih dolžnosti. Uveljavljajo pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, vendar neutemeljeno, pa tudi pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov, kar se nanaša na zavrnitev zaslišanja dveh prič C. B. in Č. B. Zavrnitev teh dveh dokaznih predlogov je sodišče pojasnilo v točki 10 in se z razlogi sodbe v tem delu pritožbeno sodišče strinja. Obtoženi D. D. je predlagal zaslišanje C. B. in Č. B. v podkrepitev svojega zagovora o razlogih za predčasno razvezo depozitov oškodovane družbe. Z C. B. naj bi se obtoženi pogovarjal o posojilu njeni družbi W., s Č. B. pa o hitrejšem izplačilu sredstev delničarjem oškodovane družbe. Sodišče je zavrnilo oba dokazna predloga zato, ker je že z drugimi izvedenimi dokazi ugotovilo vse okoliščine v zvezi s predčasno razvezo treh depozitnih pogodb oškodovane družbe pri bankah B., banki C. in banki D. ter v zvezi z iztekom vezave pri banki E., pa tudi vse okoliščine v zvezi s predlogom večinskega lastnika G. d. d., družbe Q., ki je zahtevala zmanjšanje osnovnega kapitala. Ugotovilo je, da so razvezana neobrestovana sredstva kar nekaj mesecev ležala na novo odprtem računu oškodovanke pri banki F., kot sredstva na vpogled, pa tudi, da je bilo ob upoštevanju predpisov in skupščinskih sklepov oškodovane družbe pričakovati znižanje osnovnega kapitala in izplačilo delničarjem šele konec leta 2013, obtoženec pa je tri depozite razvezal že v mesecu januarju in februarju 2013, kar je glede na v pogodbah dogovorjen iztek vezave pri treh bankah bilo osem oziroma devet mesecev predčasno. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da dejansko stanje zaradi zavrnitve predlaganih dokazov z zaslišanjem zgoraj navedenih prič ni bilo nepopolno ugotovljeno.

62Sodišče prve stopnje je v sodbi v točkah 16 - 20 obrazložilo svoj zaključek, da je bila izvršba po pravnomočnem sklepu o izvršbi zoper oškodovano družbo dovoljena za terjatev, ki v resnici ni obstajala. Del dokazovanja je bil na glavni obravnavi namenjen tudi ugotovitvi, ali je oškodovana družba poleg terjatev imela tudi obveznosti do Y. v višini 318.646,82 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila družba G. ustanovljena z oddelitvijo iz družbe J. in da so bile na novo ustanovljeno družbo prenesene le terjatve in med temi tudi terjatev do Y., ki je bila vodena izvenbilančno v prej navedeni višini. Ta terjatev se je v letnih poročilih v obdobju od 2009 do 2011 pravilno knjižila kot terjatev v zunajbilančni evidenci, razen v letnem poročilu za leto 2012, ko je bila prikazana kot obveznost, vendar je sodišče prve stopnje z izvedenimi dokazi, zlasti z zaslišanjem prič A. B., H. B., I. B., J. B. in K. B. ter L. B., v povezavi s pravnim mnenjem Odvetniške pisarne M. B. ugotovilo, da je bilo knjiženje v letnem poročilu 2012 kot obveznost do družbe I. napačno in da je bila napaka kasneje popravljena, ker je bila pravilno spet knjižena kot terjatev.

63Zagovorniki v pritožbi trdijo, da je sodišče v zvezi z obstojem zatrjevane terjatve do Y. v navedeni višini nepopolno ugotovilo dejansko stanje "glede na neizveden dokazni postopek". Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta pritožbena trditev o neizvedenem dokaznem postopku popolnoma neobrazložena in se je ne da preizkusiti. Pritožniki v pritožbi ne pojasnijo kateri dokazi so bili predlagani pa neizvedeni, razen tistih, do katerih se je opredelilo sodišče prve stopnje v točkah 10 in 11 v razlogih izpodbijane sodbe.

64Zagovorniki v pritožbi v zvezi z pritožbenim očitkom zmotne ugotovitve dejanskega stanja ponavljajo obtoženčev zagovor in izražajo nestrinjanje z dokazno oceno v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbenih navedb, saj so neutemeljene. Dokazna ocena je v izpodbijani sodbi obširna, izčrpna, celovita in prepričljiva, je dokazno podprta, sodišče prve stopnje se je v sodbi opredelilo do vseh delov obtoženčevega zagovora, ki pa ga ni ocenjevalo izolirano od vseh izvedenih dokazov, slednje velja le za pritožbene trditve. Bistvo pritožbenih navedb je, da obtoženec ni vedel, da se bo zoper oškodovano družbo, v kateri je bil takrat predsednik uprave, vodil neutemeljen izvršilni postopek, da bo prišlo do rubeža vseh sredstev oškodovane družbe in da bodo ta na podlagi neobstoječe terjatve prenakazana na račun druge družbe. Zagovorniki trdijo, da bi moral ta očitek o vedenju obtoženca, da bo prišlo do izvršilnega postopka in rubeža oškodovankinih sredstev, vsebovati že opis očitanega kaznivega dejanja, ki pa ga izrek sodbe ne vsebuje, zato opis kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe ne vsebuje vseh zakonskih znakov obtožencu očitanega kaznivega dejanja. Zato po stališču obrambe ni mogoče sprejeti zaključka, da posamezna obtoženčeva ravnanja (nepreverjanje poštnega predalčnika, razveza depozitov itd.) pomenijo izvršitev kaznivega dejanja, ker se mu ne očita, da je vedel oziroma da je bil seznanjen s tekom izvršilnega postopka.

65Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbenih očitkov o pomanjkljivem opisu kaznivega dejanja in kršitvi kazenskega zakona, ker opis kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe vsebuje vse zakonske znake obtožencu očitanega kaznivega dejanja, ki so tudi konkretizirani. Ni podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 373. člena ZKP. Ta je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje. Zatrjevana materialna kršitev je posledica nestrinjanja obrambe z izpodbijano sodbo. V opisu kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe se namreč zatrjujejo konkretna dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na namen obtoženca drugemu pridobiti premoženjsko korist in sicer družbi H. tako, da bi ji omogočil neutemeljeno izvršbo in rubež na transakcijskem računu G. d. d., tako, da je odprl nov transakcijski račun oškodovane družbe, čeprav ga je družba že imela pri drugi banki, po izteku dobe vezave depozita in predčasni razvezi preostalih depozitnih pogodb je odredil prenos vseh teh sredstev na novo odprti račun družbe, zato da je tam zagotovil stanje preko 900.000,00 EUR, o čemer pa v četrtletju ni poročal nadzornemu svetu G. d. d., kar je vse storil z namenom, da bi družba H. pridobila ta finančna sredstva preko neutemeljene izvršbe in rubeža, saj družba G. družbi H. ni bila ničesar dolžna. V opisu so konkretizirane opustitve dolžnostnega ravnanja obtoženca, ko ni preverjal poštnega predalčnika v določnem obdobju zato, da je za družbo G. nastopila fikcija vročitve sklepa o izvršbi, v nadaljevanju pa ni vložil pravnega sredstva zoper ta sklep, zaradi česar je postal pravnomočen in izvršljiv in je prišlo do rubeža in prenosa sredstev oškodovane družbe na družbo H., kar je storil ob pomoči soobtožene E. E., ki je predhodno odprla račun družbe H. pri banki X. v Liechtensteinu, na katerega je bila nato nakazana protipravna premoženjska korist. Vsa ta konkretno navedena dejstva in okoliščine, časovna povezanost dejanj obtoženega D. D. in pomoči obtožene E. E. izkazujejo obtoženčevo vedenje, da bo uveden izvršilni postopek in da bo prišlo do izvršbe in rubeža sredstev oškodovane družbe. Trditev pritožbe, da je opis očitanega kaznivega dejanja pomanjkljiv, je neutemeljena, ker so v izpodbijani sodbi konkretizirani vsi zakonski znaki obtožencu očitanega kaznivega dejanja in zato kršitev kazenskega zakona, ki jo uveljavljajo zagovorniki, ni podana.

66Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku izpodbijane sodbe, da je bila izvršba, ki je bila dovoljena in opravljena po pravnomočnem sklepu o izvršbi upnika družbe H. zoper dolžnika oškodovano družbo G., dovoljena za terjatev, ki v resnici ni obstajala. Te svoje zaključke je izčrpno pojasnilo v sodbi v točkah 16 do vključno 20, kjer je podalo prepričljivo analizo izvedenih dokazov, ki ta zaključek podpirajo. Z razlogi sodbe se strinja tudi pritožbeno sodišče, saj so dokazno podprti, prepričljivi in pravilni. Sodišče prve stopnje je s pričami, člani in predsednikom nadzornega sveta oškodovane družbe, zakonito zastopnico te družbe, bivšim članom uprave oškodovanke ter predsednikom uprave oškodovanke, ki je nasledil obtoženca po razrešitvi s tega položaja, ugotovilo vse okoliščine, kdaj in na kakšen način je nastala družba G., to je z oddelitvijo od družbe J. in so se na novo ustanovljeno družbo G. prenesle zgolj terjatve, ki jih je imela družba J. do družb iz poslovanja z orožjem pred osamosvojitvijo Slovenije. G. pa si je te terjatve prizadevala tudi sodno izterjati. O tem, ali je obstajala kakršnakoli obveznost G. do Y. Beograd in njene pravne naslednice V., od katere naj bi družba K. 2. 10. 2007 odkupila terjatev do dolžnika družbe L., je sodišče prve stopnje zaslišalo generalnega direktorja družbe K., R. B., kot podpisnika asignacijske pogodbe z dne 12. 5. 2008 (priloga A105 - A109 - Agreement of assignment of credit). Priča R. B. je zanikal, da bi podpisal to pogodbo, zatrdil, da družba K. ni poslovala z družbo M. in ji tudi ni prodala terjatve upnika Y. do družbe L. Edini direktor do upokojitve leta 2011 v družbi M. je bil Š. B., ki je bil zaslišan kot priča in tudi sam zanikal, da bi kadarkoli posloval z družbo K., R. B. pa tudi ni poznal. Sodišče je namreč pridobilo še eno pogodbo o odstopu terjatve z dne 21. 7. 2011 (priloga A1078 - Agreement of assignment of credit), s katero naj bi upnik družba M. odstopil novemu upniku H. terjatev do dolžnika G. d. d. Tudi ta dejstva se niso izkazala za resnična, ker je direktor družbe M., priča Š. B., zanikal kakršnekoli posle z družbo H. in potrdil, da je ta dokumentacija ponarejena in da sta obe pogodbi tako z dne 12. 5. 2008 kot z dne 21. 7. 2011 ponarejeni.

67Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da terjatev Y. do pravnega prednika G. d.d. ni obstajala, tako torej tudi ne obveznosti oškodovane družbe iz poslov prodaje vojaške opreme, da obe navedeni pogodbi nista pristni, da neobstoječa terjatev ni mogla biti niti prodajana niti odstopljena, zato je zaključek v sodbi o neobstoju terjatve, za katero je bila predlagana izvršba, pravilen. In vse to je bilo obtoženemu D. D., ki je bil pred nastopom funkcije predsednika uprave v oškodovani družbi dolgoletni član njenega nadzornega sveta, znano. Sodišče prve stopnje je razčiščevalo s pričami in listinami (letnimi poročili oškodovane družbe za obdobje od leta 2009 do leta 2012 in pravnim mnenjem Odvetniške pisarne M. B., ki je bilo izdelano za oškodovano družbo 13. 2. 2012) okoliščine zapisov v zunajbilančni evidenci in je ugotovilo, da je bilo v letnih poročilih od leta 2009 do 2011 pravilno v zunajbilančni evidenčni zavedena terjatev oškodovane družbe do Y. v višini 318.646,82 EUR, da pa je bila očitno napačno ta postavka v letnem poročilu družbe za leto 2012 prikazana kot izvenbilančna obveznost do Y. v navedeni višini. Obtoženi D. D. je v zagovoru zatrjeval, da dolg iz izvršbe izvira iz naslova dolga do Y., ki naj bi bil v predhodnih letih napačno knjižen, vendar se je s pričami in listinami razjasnilo, da stališče obrambe ni točno.

68Zagovorniki namreč v pritožbi ponovno trdijo, da v letnem poročilu oškodovane družbe za leto 2012 ni prišlo do napake, ampak da so se obveznosti oškodovanke do Y. v predhodnih letih knjižile nepravilno kot terjatev do Y. in da je bila ta napaka narejena očitno tudi v oddelitvenem poročilu na katerega se sklicuje sodišče. Ali je šlo za terjatev ali za obveznost oškodovanke do Y. bi po stališču obrambe sodišče lahko ugotovilo šele po preverjanju osnovnih listin - temeljnic, na podlagi katerih so se navedene obveznosti vnesle v finančne izkaze in zaslišanjem oseb, ki so to obveznost vnesle v finančne izkaze. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da obramba tekom kazenskega postopka na prvi stopnji ni podala nobenega tovrstnega dokaznega predloga, tudi v pritožbi smiselno zatrjevana dopolnitev dokaznega postopka ostaja na povsem nekonkretizirani ravni. Sodišče je zaslišalo priče A. B., H. B., I. B., J. B., K. B., L. B., prebralo je pravno mnenje Odvetniške pisarne M. B. in listine v zvezi z oddelitvijo od družbe J. in nastankom oškodovane družbe ter ugotovilo, da slednja ni imela nobenih obveznosti do Y. Zagovorniki v pritožbi izpostavljajo izpovedbo priče J. B., predsednika uprave oškodovane družbe, ki je po razrešitvi obtoženca tega nasledil, in ni znal pojasniti, ali so bile obveznosti oškodovane družbe pravilno knjižene v poslovnih listinah oziroma ali je prišlo do napake. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je priča J. B. povedal, da je bilo v zvezi s poslovnim poročilom za poslovno leto 2012 sporno, „ali je na strani terjatev ali obveznosti izvenbilančnih, da pa se je smatralo, da bi morala biti knjižena kot terjatev, bila pa je kot obveznost, kar se je nanašalo na znesek 318.646,82 EUR“. Dopolnjevanje dokaznega postopka po presoji pritožbenega sodišča glede na navedeno ni potrebno, saj je bilo z že izvedenimi dokazi pravilno ugotovljeno, da je v letnem poročilu 2012 bilo nepravilno terjatev knjižena kot obveznost do Y., kar je bilo kasneje preknjiženo, o čemer je izrecno izpovedovala tudi zakonita zastopnica oškodovane družbe priča L. B. Enoznačnega odgovora o obstoju terjatve oziroma obveznosti oškodovane družbe do Y. tudi ni mogoče razbrati iz pravnega mnenje Odvetniške pisarne M. B., iz katerega je razvidno le, da odvetniška pisarna ni prejela nobene dokumentacije, ki bi izkazovala obstoj obveznosti oškodovanke kot pravne naslednice družbe L. do Y. v znesku 318.646,82 EUR, je pa res navedeno v tem mnenju, da če bi taka obveznost obstajala, je verjetno, da je zastarala, če je starejša od petih let. Zato je tudi sklicevanje pritožnikov na to pravno mnenje v pritožbi neutemeljeno, saj ne vzbuja nobenega dvoma v sodbene zaključke o neobstoju terjatve, za katero je bila predlagana in izvedena izvršba ter rubež sredstev oškodovane družbe.

69Zagovorniki v nadaljevanju v pritožbi povzemajo razloge sodbe navedene v točki 21, prav tako zagovor in ponavljajo, da obtoženec kot prava nevešča oseba ni vedel, da se sodne pošiljke na podlagi tako imenovanega naslovnikovega naročila o prepošiljanju pošiljk ne bodo prepošiljale v Maribor. Sodišče prve stopnje obtoženčevega zagovora v tem delu ni sprejelo, utemeljeno ga je ocenilo kot neprepričljivega. Obrazec naslovnikovega naročila (priloga A208) je po vsebini preprost, ne zahteva posebnih in tudi ne specialnih znanj, ne vsebuje zapletene pravne problematike, kar vse neutemeljeno zatrjujejo pritožniki v pritožbi. Bistvo naslovnikovega naročila je naročilo, naj se poštne pošiljke naslovljene na naslovnika prepošiljajo na drug naslov. Na tem obrazcu je povsem jasno zapisana tudi izjema z navedbo sodnih pošiljk, ki so izvzete iz tega naročila. Obtoženec je ta obrazec podpisal in ker ni obsežen, ga je sigurno tudi prebral, zato je njegovo pritožbeno sklicevanje na nevednost povsem neprepričljivo tudi pritožbenemu sodišču. Pri tem pa je nepomembno, da je oškodovano družbo v določenih drugih sodnih postopkih zastopala druga odvetniška pisarna, ki je tudi prejemala sodne pošiljke. Nesprejemljiva je tudi pritožbena trditev, da gre pri vročanju sodnih pošiljk za specialno in zapleteno pravno problematiko, ki je ne obvlada niti sodna praksa, kaj šele obtoženec kot prava nevešča oseba. Prevzem sodnega pisanja na podlagi obvestila o priporočenem pismu, ki ga običajno poštar vloži v hišni predalčnik, ni prav nobeno zapleteno opravilo. Z obvestilom o priporočenem pismu greš na pošto in tam prevzameš navedeno pošiljko.

70Zagovorniki v pritožbi trdijo, da obtoženec ni vedel, da je bil sprožen izvršilni postopek, da ni vedel, da je bilo kakršnokoli sodno pisanje vloženo v poštni predalčnik in mu zato ni mogoče očitati naklepne opustitve preverjanja poštnega predalčnika. Te pritožbene navedbe niso utemeljene. Obtoženec je prebival v Mariboru, večkrat je iz službenih razlogov prihajal v Ljubljano na sedež oškodovane družbe. Sodišče prve stopnje je z vpogledom v naloge za službene poti v kritičnem obdobju v mesecih januar do maj 2013 ugotovilo, da je med drugim kot razlog za službeno pot obtoženi navajal tudi pregled poštnega nabiralnika oziroma dvig pošte na sedežu družbe. Ta dejstva je sodišče prve stopnje pojasnilo v točki 22 in so skladna s podatki v spisu in izvedenimi dokazi. Zanesljivo so bila ugotovljena naslednja dejstva: 18. 3. 2013 je poštar pustil v hišnem predalčniku oškodovane družbe obvestilo o sodni pošiljki, 20. 3. 2013 se je obtoženec udeležil seje nadzornega sveta v Ljubljani in takrat poštnega predalčnika ni preveril, pa čeprav je to preverjal pred tem datumom ob prihodih v Ljubljano in tudi po tem, na primer 5. 4. 2013, ko je ugotovil, da je poštni predalčnik poškodovan in v njem ni bilo pošte, sodišče pa je ugotovilo, da je poštar 3. 4. 2013 v ta poštni predalčnik vložil sklep o izvršbi, saj je 2. 4. 2013 nastopila fikcija vročitve sklepa o izvršbi oškodovani družbi kot dolžniku po sklepu o izvršbi. Če bi obtoženi preverjal vsebino poštnega predalčnika 20. 3. 2013, pa je ni, potem bi bil seznanjen s sodno pošiljko, ki bi jo lahko tudi prevzel na pošti in na ta način preprečil neutemeljeno izvršbo in rubež sredstev na računu oškodovane družbe. Tako pa je sodišče prve stopnje pravilno na podlagi celovite analize vseh izvedenih dokazov in ugotovljenih dejstev in okoliščin zaključilo, da je obtoženec namerno opustil preverjanje predalčnika z namenom, da bi za oškodovanko nastopila fikcija vročitve sklepa o izvršbi, namerno je opustil tudi vložitev pravnega sredstva zoper sklep o izvršbi, zato je postal ta pravnomočen in izvršljiv, kar je imelo za posledico rubež in prenos skoraj 1 mio EUR sredstev oškodovanke na družbo H., kateri oškodovanka ni bila ničesar dolžna. Opustitev preveritve vsebine poštnega predalčnika v časovnih okoliščinah, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, in v povezavi z nadaljnjimi obtoženčevimi opustitvami ter posledicami za oškodovano družbo ter v povezavi z ravnanjem soobtožene E. E. pritrjuje zaključku sodišču prve stopnje o obtoženčevem naklepnem ravnanju z namenom, da bi pridobil protipravno premoženjsko korist drugi osebi, konkretno družbi H. Obtoženec ni podal v zagovoru nobene razlage dejstva, zakaj 20. 3. 2013, ko je prišel v Ljubljano na sejo nadzornega sveta oškodovane družbe, ni preveril vsebine poštnega predalčnika, ob tem, da je vedel za to svojo dolžnost in dejstvo, da je oškodovana družba bila praktično mirujoča družba, ki se je ukvarjala le z izterjavo terjatev, ki so bile z oddelitvijo od družbe J. nanjo prenesene. Celotno premoženje družbe so predstavljala ravno sredstva iz vezanih depozitov, ki jih je po izteku ene depozitne pogodbe pri banki E. in predčasni razvezi drugih treh pogodb pri treh bankah obtoženec prenesel na novo ustanovljeni račun pri banki F., na katerem je nato prišlo do rubeža sredstev na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi. Pritožniki trdijo, da ni bilo nobenega utemeljenega razloga za to, da bi obtoženec vsakodnevno preverjal vsebino poštnega predalčnika. Pritožbeno sodišče pa dodaja, da je bistveno, da obtoženec ravno v najbolj kritičnem času, ko je bilo že v predalčniku puščeno obvestilo o priporočenem pismu, to je o sodni pošiljki, ob prihodu v Ljubljano na sejo nadzornega sveta vsebine poštnega predalčnika ni preveril. In ta naklepna opustitev je imela poleg vseh drugih obtoženčevih predhodnih ravnanj, povezanih z depoziti in prenosi sredstev na novo odprti račun, za oškodovano družbo katastrofalne posledice, saj je izgubila vse svoje premoženje, ki ga je imela.

71Neutemeljene in brezpredmetne so pritožbene trditve, da je obtoženec od lastnikov družb oškodovane družbe večkrat zahteval prenos sedeža družbe v Maribor, kjer bi imel večji nadzor nad poštnim predalčnikom. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ob prihodu v Ljubljano 20. 3. 2013 ni bilo nobenih ovir, da bi vsebino predalčnika preveril, saj je prišel v Ljubljano na sestanek nadzornega sveta, kar pa se tiče navedb o spremembi sedeža družbe, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bil obtoženec predsednik uprave oškodovane družbe in bi lahko v Ljubljani najel poslovni prostor, lahko bi tudi koga zaposlil za tajniška opravila, pa dejansko ni ukrenil ničesar, še takrat, ko je službeno prišel v Ljubljano, je opustil preverjanje, ali je za oškodovanko prispela kakšna pošta. Priča Ž. Ž., predsednik nadzornega sveta, je pojasnil, da si je obtoženi zaradi lažjega dela želel preseliti sedež družbe v Maribor, da so temu v nadzornem svetu nasprotovali, da pa so se dogovorili, da se prihaja tja enkrat tedensko do 14 dni, da bi obtoženi prihajal po pošto, če bo kaj potrebnega. Sam je imel ključ od poštnega nabiralnika, za vsak slučaj, če obtoženi D. D. ne bi mogel na primer zaradi višje sile, če bi bil bolan, pregledati poštnega nabiralnika, vendar pa da vsebine poštnega nabiralnika sam ni preverjal. Iz kronologije razpisanih in izvedenih sej nadzornega sveta oškodovanke izhaja, da so bile te sklicane pogosto, tudi v kritičnem obdobju, in tako ni bilo nobenega razloga, da obtoženec ne bi ob vsakokratnem prihodu v Ljubljano preveril tudi vsebino poštnega nabiralnika.

72Zagovorniki se ne strinjajo z oceno sodišča prve stopnje, navedeno v točki 26 razlogov sodbe, da ugotovitev vloma v predalčnik obtoženca ni pretirano vznemirila. Pritožniki zatrjujejo, da je šlo po oceni obtoženca takrat le za vandalizem, da glede na potek delovnega časa (5. 4. 2013 je bil petek) ni mogel nikogar od navedene družbe obvestiti do ponedeljka, nihče od zaposlenih v družbi J. sporočila ne bi sprejel, da pa je 6. 4. 2013 v večernih urah o poškodovanju poštnega nabiralnika obvestil A. B., to je upravo družbe J. in člana nadzornega sveta oškodovanke dr. Ž. Ž. Prvo zatrjevano dejstvo je resnično, glede drugega pa je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja Ž. Ž. ugotovilo, da je Ž. Ž. obtoženec o vlomu v poštni nabiralnik obvestil 9. 4. 2013, na dan, ko sta šla skupaj na policijo podati kazensko ovadbo. Zagovorniki v pritožbi trdijo, da so bili o dogodku več dni predhodno seznanjeni A. B., T. B., Z. Z. ter vratar, pa o tem niso obvestili obtoženca, kar ne drži. Poštar Z. Z. je poškodbo poštnega nabiralnika zaznal istega dne kot obtoženec 5. 4. 2013, le da poštar dopoldne, obtoženec pa okrog 16.00 ure. Komunikacija je nato potekala med poštarjem in receptorjem, ki je zadevo sporočil naprej upravniku zgradbe na sedežu družbe J., T. B., ki je bil o tem obveščen preko sodelavca ali preko recepcije, ker je bil T. B. takrat odsoten. Pritožbeno spraševanje, zakaj nihče od predstavnikov družbe J. ni bil vznemirjan zaradi poškodbe predalčnika, niti ni bistveno, dejstvo je, da je bila ureditev tega problema v pristojnosti obtoženca, pa čeprav je bil predsednik uprave oškodovane družbe, vendar je potrebno upoštevati, da oškodovana družba ni imela nobenega zaposlenega, ampak je dejansko imela le denarna sredstva na depozitih, s katerimi si je zagotavljala obresti in sredstva za tekoče poslovanje družbe, poštni predalčnik na sedežu družbe v Ljubljani in obtoženca kot direktorja, ki je večino časa bil v Mariboru, je pa prihajal večkrat v Ljubljano na sedež družbe zaradi službenih obveznosti. Obtoženec je bil pristojen, da te stvari ureja, sodišče pa je glede na kronološko analizo njegovih ravnanj in obveščanj v povezavi z vsemi predhodnimi ugotovljenimi dejstvi, pravilno zaključilo, da ga poškodovan predalčnik ni pretirano vznemiril, kar pa niti ni odločilno dejstvo.

73V točki 28 razlogov sodbe je sodišče prve stopnje povsem pravilno in skladno z izpovedbo priče Ž. Ž. ugotovilo, da ga je obtoženec obvestil o poškodovanem predalčniku istega dne, ko sta šla podati prijavo na policijo, to je 9. 4. 2013 in zato to dejstvo ni zmotno ugotovljeno, kar neutemeljeno zatrjujejo pritožniki. Ta zaključek tudi ni v nasprotju z ugotovitvijo v točki 25, kar je bilo že pojasnjeno, saj se slednja nanaša na komunikacijo obtoženca in A. B. 6. 4. 2013. V nasprotju s katerimi listinskimi dokazi pa naj bi bila ugotovitev v točki 28 o seznanitvi Ž. Ž. s poškodbo predalčnika pa zagovorniki v pritožbi niti ne pojasnijo. Pravilni in razumni ter prepričljivi so zaključki sodišča prve stopnje o obtoženčevi naklepni opustitvi preverjanja vsebine poštnega predalčnika ravno v času vročanja sklepa o izvršbi, kar je povzročilo nastop pravnomočnosti in izvršiljivosti sklepa o izvršbi ter rubeža sredstev, kar je vse natančno pojasnjeno v točkah 29 - 30 razlogov sodbe. Neutemeljena je pritožbena trditev o pretrgani vzročni zvezi, ker je tretja neznana oseba vlomila v poštni predalčnik in odtujila sodno pisanje, kar je povzročilo negativne posledice izvršilnega postopka, ne pa obtoženčeva opustitev preverjanja vsebine poštnega predalčnika v času od 18. 3. 2013 do 5. 4. 2013. Te pritožbene navedbe niso utemeljene. Zagovorniki ne upoštevajo, da je bilo obvestilo o sodni pošiljki v poštnem predalčniku puščeno že 18. 3. 2013 in če bi čez dva dni ob prihodu v Ljubljano obtoženi vsebino predalčnika preveril, bi lahko preprečil vse nadaljnje negativne posledice za oškodovano družbo. V postopku ni bilo ugotovljeno, kdo je poškodoval poštni nabiralnik in iz njega odtujil sodno pisanje, v katerem je bil sklep o izvršbi, ki ga je 3. 4. 2013 v poštni nabiralnik vložil poštar. Obtoženčeva ravnanja, storitve in opustitve je potrebno presojati v obdobju, odkar je postal predsednik uprave, zlati pa v obdobju prve polovice leta 2013, ker se nanaša na odpiranje novega bančnega računa oškodovane družbe, čeprav je z enim in to neblokiranim ta že razpolagala, na predčasno razvezo treh depozitnih pogodb in prenos teh sredstev ter sredstev iz poteklega depozita na novo odprti račun, kjer so sredstva neobrestovano ležala skoraj štiri mesece, pri tem je oškodovani družbi nastala škoda, zaradi nenateklih obresti v višini 30.079,92 EUR, kolikor je kasneje tekom postopka obtoženi na podlagi izvensodne poravnave plačal oškodovanki. Potrebno je upoštevati tudi neprepričljive razloge za razvezo depozitov, ki jih je navajal obtoženec v zagovoru in ki jih je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo kot neprepričljive.

74Obtoženec je funkcijo predsednika uprave nastopil 20. 12. 2012, 3. 1. 2013 je odprl poštni predal pri pošti v Mariboru, nov račun družbe pri banki F. je odprl 10. 1. 2013, 15. in 16. 1. 2013 je že opravljal poizvedbe pri bankah o razvezah depozitov, 23. 1. 2013 je bil seznanjen z zahtevo za sklic skupščine in predlaganim dnevnim redom zmanjšanja osnovnega kapitala oškodovane družbe, 11. 2. 2013 je podpisal naslovnikovo naročilo za preusmerjanje pošte iz Ljubljane v Maribor, tri depozitne pogodbe je predčasno prekinil osem oziroma devet mesecev predčasno in sicer 23. in 24. 1. 2013 ter 18. 2. 2013, kar je ravno v obdobju, ko je bil seznanjen z zahtevo za sklic skupščine s predlogom za znižanje kapitala, po obtoženčevi odredbi so bila vsa sproščena sredstva iz depozitov v obdobju od 18. 1. do 22. 2. 2013 prenesena na nov transakcijski račun pri banki F. in tako je zagotovil stanje na tem računu v znesku 931.399,01 EUR. Ravno 21. 2. 2013 je soobtožena E. E. kot zakonita zastopnica družbe H. pri banki X. v Liechteinsteinu odprla račun, na katerem je bila edina pooblaščena za razpolaganje s finančnimi sredstvi. Nato je pooblaščenec družbe H. odvetnik F. F. 11. 3. 2013 vložil predlog za izvršbo na podlagi neobstoječe terjatve zoper dolžnika, v predlogu za izvršbo je bil naveden lažen podatek o zakonitem zastopniku U. B., čeprav je bil takrat direktor družbe H., V. B. O drugačnem plasiranju sredstev in njihovem plemenitenju se je obtoženec tudi po lastni navedbi le pogovarjal z C. B., medtem pa so predčasno razvezana sredstva ležala na novo odprtem računu na vpogled in neobrestovana. Do znižanja osnovnega kapitala oškodovane družbe bi ob upoštevanju skupščinskih sklepih in predpisov prišlo šele konec leta 2013. Obvestilo o poštni pošiljki je bilo vloženo v nabiralnik 18. 3. 2013, čez dva dni je bil obtoženi na seji nadzornega sveta v Ljubljani in poštnega nabiralnika ni preveril, zato je bila 2. 4. 2013 sodna pošiljka vložena v nabiralnik, obtoženi zoper sklep o izvršbi ni ugovarjal, do rubeža pa je prišlo 6. 5. 2013, in kar je najbolj ključno in za obtoženca obremenilno, sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obtoženi naslednjega dne 7. 5. 2013 vpogledal v stanje na tekočem računu, to je dan po izvršitvi sklepa o izvršbi, ko je bilo stanje 0,00 EUR in so bila vsa sredstva oškodovane družbe v višini 932.287,13 EUR zarubljena in zaradi bančne pomote najprej prenesena na osebni račun odvetnika F. F., nato pa s tremi nakazili 13. 5. 2013, 21. in 22. 5. 2013 v skupnem znesku 931.291,51 EUR nakazana na fiduciarni račun odvetnika F. F., od koder jih je ta 16. 5. 2013 v znesku 850.000,00 EUR nakazal na račun družbe H., v nekoliko manjših zneskih pa še v naslednjih dneh 22., 23. in 31. 5. 2013, skupno je F. F. na račun H. nakazal 918.128,98 EUR.

75O datumu prve seznanitve obtoženega D. D. z rubežem sredstev in iz katerih dokazov to izhaja, se je sodišče prve stopnje opredelilo v točkah 31 do vključno 35. Prepričljivi so sodbeni zaključki, da je ravno obtoženec 7. 5. 2013 vpogledal v bančni račun oškodovane družbe pri banki F. preko spletne banke ter da je bil takrat, pa čeprav le v času štirih sekund, nedvomno seznanjen s stanjem na računu, ki je bilo takrat 0,00 EUR. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sprejelo obtoženčevega zagovora, da bi lahko tudi obtoženčeva mati slučajno prav tistega dne ob prav konkretnem času, ki izhaja iz revizijske sledi, vpogledala v bančni račun oškodovane družbe, in tako oceno sprejema tudi pritožbeno sodišče. Obtoženec je v svojem zagovoru pojasnil, da je uporabljal spletno bančništvo pri banki F., da je preko istega elektronskega ključa in istega gesla dostopal do štirih transakcijskih računov, to je do računa oškodovane družbe ter do računov N. d.d., Združenja O. in njegovega osebnega računa. Takrat je živel z mamo, na izrecno vprašanje zakonite zastopnice oškodovane družbe ali je njegova mama plačevala račune G. d.d. z računa, iz elektronskega računa G. d.d., je obtoženi odgovoril, da po njemu znanih informacijah ne, da je ni nikoli prosil, da bi ona zanj te stvari izvajala, da je mogoče šla na banko.net, da se je lahko zgodilo, da je kliknila na tisto ikono zgoraj in da se ji je spletna aplikacija odprla. Obtoženec na konkretno vprašanje zakonite zastopnice, ali je plačilni promet v zvezi z G. d.d. vedno izvajal le on, ni želel odgovoriti. Tak odgovor ni prepričljiv niti pritožbenemu sodišču in če bi bil resničen, bi obtoženec predlagal zaslišanje svoje mame, česar pa obramba tekom dokaznega postopka in niti v pritožbi ni predlagala. Pritožbeno sodišče ne verjame, da je obtoženčeva mati opravila kritični vpogled v račun oškodovane družbe, ravno dan po rubežu vseh sredstev, ampak je prepričano, da je to storil obtoženec in nihče drug. Želel se je na ta način prepričati, ali je bil rubež uspešen. Pritožbeno sodišče je prepričano, da so bile štiri sekunde, ko je bil odprt zaslon s podatki o stanju na računu oškodovane družbe, povsem zadostne za seznanitev s stanjem na računu. Priča A. C. je pojasnil, da se je v spletno aplikacijo prijavil uporabnik z uporabniškim imenom ..., ki ga je uporabljal obtoženi D. D., in da je uporabniku vedno viden izgled prikazanega aktualnega stanja na računu v trenutku obiska te spletne strani. Ob 17:52:49 uri 7. 5. 2013 je bilo tam prikazano stanje 0,00 EUR, kar je sodišče ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov, to je uspešnega rubeža sredstev z računa oškodovane družbe pri banki F. in tudi na podlagi pridobljenih in na glavni obravnavi prebranih bančnih izpiskov za TRR družbe G. d.d. pri banki F. v dnevih pred rubežem in po njem. Bančni izpisek št. 26/2013 z dne 3. 5. 2013 je izkazoval "prejšnje" stanje v višini 935.936,13 EUR ter "novo" stanje v višini 932.336,13 EUR; izpisek št. 27/2013 z dne 6. 5. 2013 je izkazoval "prejšnje" stanje v višini 932.336,13 EUR in "novo" stanje v višini 0,00 EUR; naslednji izpisek št. 28/2013 z dne 31. 5. 2013 je izkazoval prejšnje stanje v višini 0,00 EUR ter novo stanje v višini 6,48 EUR. Ti bančni izpiski potrjujejo ugotovitve sodišča prve stopnje na podlagi opravljenih poizvedb pri banki F., da je družba G. z banko elektronsko poslovala in je izpiske na stanju na računu prejemala v spletno banko, kjer je bila o stanju na računu dnevno obveščena, prejemala pa je tudi izpiske v papirni obliki, ter da je bil prejemnik s stanjem na računu seznanjen takoj po spremembi stanja, kar pomeni dan po izvršbi, ne pa 10 dni po njej, glede na to, da je obtoženec v zagovoru zatrjeval, da se je s stanjem na računu po izvedenem rubežu seznanil 16. 5. 2013, ko je prejel bančni izpisek v pisni obliki po pošti od banke. Vse navedeno potrjuje, da je dan po rubežu v aplikaciji spletne banke bilo stanje sredstev 0,00 EUR, to pa je bilo navedeno tudi v pisnem izpisku z dne 6. 5. 2013, s katerim je banka bančnega komitenta tudi obvestila o spremembi in izkazuje novo stanje 0,00 EUR. Banka je torej ob spremembi stanja na računu 6. 5. 2013 oškodovani družbi poslala bančni izpisek v papirni obliki in je sodišče prve stopnje v točki 35 razlogov sodbe utemeljeno zaključilo, da je bil obtoženec tudi s papirnim bančnim izpiskom seznanjen prej, kot pa je trdil. Nedvomno pa je bil seznanjen s stanjem na računu 7. 5. 2013, saj je bilo tudi z zaslišanjem priče A. C. v povezavi z revizijsko sledjo (priloga C177) ugotovljeno, da se je uporabniku vedno na vrhu aplikacije prikazalo stanje računa in da je bilo to stanje ob vpogledu v račun oškodovanke prikazano 4 sekunde, nato pa je uporabnik preklopil vpogled na drugi račun, kjer se je zadržal 3 sekunde, nato pa se je uporabnik odjavil iz bančne aplikacije. Vse navedeno pa pomeni, da je neutemeljena pritožbena trditev, da dokazi ne potrjujejo, da je 7. 5. 2013 ob 17:52 uri spletna banka na račun oškodovane družbe prikazovala stanje 0,00 EUR, kot to navaja sodišče. Glede na predhodno navedeno, da je prišlo do rubeža 6. 5. 2013, je bil naslednjega dne 7. 5. 2013 oškodovankin račun prazen. Ker je bilo 7. 5. 2013 stanje na računu oškodovane družbe enako kot predhodnega dne po opravljenem rubežu sredstev, to je 0,00 EUR, je logično, da je banka naslednji bančni izpisek poslala oškodovani družbi šele ob prvi naslednji spremembi, to je 31. 5. 2013, na katerem se zatrjuje prejšnje stanje 0,00 EUR, kot novo stanje pa 6,48 EUR. Banka je namreč sodišču pojasnila, da pošilja papirne bančne izpiske komitentu ob vsaki spremembi na računu. Ker 7. 5. 2013 stanje na računu ni bilo spremenjeno v primerjavi s stanjem prejšnjega dne po rubežu, je logično, da banka ni izdala bančnega izpiska v papirni obliki za 7. 5. 2013 in je zato neutemeljena pritožbena trditev, da noben listinski dokaz ne prikazuje stanja dne 7. 5. 2013 v času vpogleda v spletno banko na račun oškodovanke. Trditev, da je sodišče le domnevalo, da je obtoženec 7. 5. 2013 v popoldanskih urah vpogledal na stanje na računu oškodovanke, je glede na izčrpen dokazni postopek in izvedene dokaze ter njihovo dokazno moč, ter ob upoštevanju dokazne ocene v sodbi neutemeljena.

76Sodišče prve stopnje se je v točkah 36 do 37 razlogov sodbe opredelilo do obtoženčevega zagovora, v katerem je pojasnjeval razloge za predčasno razvezo depozitnih pogodb, ki pa sodišča prve stopnje utemeljeno niso prepričali. Obtoženec se je že kmalu po nastopu funkcije predsednika uprave oškodovane družbe začel pri bankah zanimati za predčasno razvezo depozitnih pogodb, čeprav mu je bilo znano še iz opravljanja funkcije člana nadzornega sveta v obdobju pred tem, da oškodovana družba dejansko pridobiva sredstva le iz obresti iz vezanih depozitov, da je določena sredstva dobila s prodajo poslovnih prostorov ter da si je prizadevala izterjati nanjo prenesene terjatve, kar je bilo v tej odločbi že pojasnjeno. Obresti od depozitov so bile za družbo pomembne, obtoženec pa je sproščena sredstva pustil ležati nevezana, neobrestovana, kot sredstva na vpogled na bančnem računu pri banki F., kar izpodbija prepričljivost njegovega zagovora in pritožbenih navedb, da je želel ta sredstva plemenititi. O tem se je le pogovarjal z C. B., vendar pa nič konkretnega v zvezi s plemenitenjem sredstev do rubeža ni storil. Seznanjen je bil tudi, da bi, če bi vsi postopki v zvezi z izpeljavo skupščine in izglasovanim sklepom o znižanju osnovnega kapitala družbe potekali skladno s predpisi in predpisanimi roki, do tega prišlo šele konec leta 2013. Tudi zato ni bilo nobene potrebe po sprostitvi denarnih sredstev v januarju in februarju 2013 iz razloga poplačila delničarjev. Dan po vpogledu v stanje na računu in dva dni po rubežu je bil obtoženec navzoč na skupščini družbe 8. 5. 2013, kjer pa ni nikogar seznanil niti z razvezo depozitov niti z odprtjem novega računa, še manj pa z dejstvom, da je prišlo do rubeža sredstev in da je družbin račun spraznjen. Sodišče prve stopnje ni prezrlo obtoženčevega zagovora, da je bil Č. B. zainteresiran za hitrejše izplačilo delničarjem, saj se je do tega opredelilo na strani 46 razlogov sodbe v točki 37. Utemeljeno je, kot že rečeno, zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje Č. B. in C. B., ker je sodišče prve stopnje že z drugimi dokazi ugotovilo, kakšno je bilo stanje sredstev na računu družbe, kako je bilo z depoziti, kdaj bi iztekli, kolikšne obresti bi se natekle in kakšna škoda je nastala zaradi predčasne razveze teh depozitnih pogodb, pa tudi vse časovne okoliščine, kdaj bi lahko po najboljšem scenariju prišlo do znižanja osnovnega kapitala in izplačila sredstev delničarjem. Zaradi neizvedbe predlaganih dokazov - zaslišanja navedenih prič - sodišče ni kršilo obtoženčeve pravice do obrambe in ustavnih jamstev iz 29. člena Ustave RS. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, v obravnavani kazenski zadevi pa je sodišče prve stopnje razpolagalo z dovolj drugimi dokazi, na podlagi katerih je lahko ocenilo obtoženčev zagovor in zaključilo, da obtoženi ni imel prav nobenega razumnega razloga za predčasno razvezo depozitnih vlog, zlasti pa ne tistih, ki jih je v zagovoru navajal.

77Pritožbene navedbe, da obtoženec ni imel dolžnosti poročanja o razvezi depozitov so neutemeljene. Do vsebinsko enakega zagovora se je sodišče prve stopnje opredelilo v sodbi v točkah 38 do 41. Kot ključno je zaključilo, da bi moral obtoženi poročati nadzornemu odboru o predčasnih razvezah depozitov, ker je to vplivalo na donosnost in prihodke družbe, ki je sveža sredstva pridobivala le iz nateklih obresti od vezave deponiranih sredstev pri bankah. Priča H. B. je izpovedala o pretekli praksi prejšnje uprave, ki je na vsaki seji nadzornega sveta poročala o depozitih, o obrestnih merah, vezavah, ročnosti, o planiranju kratkoročnih in dolgoročnih depozitov. Potrdila je, da je predčasna razveza depozitnih pogodb vplivala na donosnost in prihodke družbe, kar so v svojih izpovedbah potrdile tudi priče Ž. Ž., K. B. in L. B. Izguba obresti zaradi predčasne razveze depozitov v znesku okoli 30.000,00 EUR je tudi po presoji pritožbenega sodišča takšna okoliščina, ki je narekovala obtožencu poročanje nadzornemu svetu, ker je šlo za posle, ki so pomembno vplivali na donosnost in prihodke ter plačilno sposobnost družbe. Priča B. C. je izpovedala, da je družba G. iz naslova vezave depozitov prejemala finančna sredstva, in sicer skoraj polovico proračuna je financirala s sredstvi depozita okrog 30.000,00 do 40.000,00 EUR odvisno od gibanja obrestnih mer po posameznih obdobjih ter da so to bili edini prihodki družbe G. Ocenila je, da je bila predčasna razveza depozitnih pogodb zavestna odločitev, da družba ne bo ustvarjala prihodkov, v konkretnem primeru pa je predčasna razveza pomenila tudi višje stroške, ker so banke za predčasni odpoklic zaračunale bančne penale. Ocenila je, da če bi bil nadzorni svet pravočasno o nameravanih predčasnih prekinitvah depozitnih pogodb seznanjen, se s tem ne bi strinjali. Dodala je, da pa je potrebno celostno ocenjevati predčasne odpoklice denarnih sredstev, odprtje novega transakcijskega računa, plasiranje vseh sredstev na novo odprti račun in puščanje sredstev tam neobrestovanih in to „celostno gledanje“ je sodišče prve stopnje upoštevalo pri svojem zaključku o obtoženčevi opustitvi poročanja nadzornemu svetu o teh dejstvih. O škodi zaradi izgube obresti razvezanih depozitov v višini 30.000,00 EUR je govorila tudi priča L. B. in da bi sama kot predsednica uprave o odprtju novega transakcijskega računa in razvezi depozitov nadzorni svet obvestila. Poslovnika za delo uprave priča L. B. v času zaslišanja predsednica uprave G. d.d. ni našla. Tudi priča Ž. Ž. je ocenil, da bi za predčasno razvezo depozitnih pogodb v konkretnem primeru in za odprtje novega računa uprava morala imeti soglasje nadzornega sveta.

78Sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da je bil obtoženec na podlagi četrte alineje prvega odstavka 272. člena ZGD-1 dolžan v zvezi z depozitnimi pogodbami poročati enkrat v četrtletju nadzornemu svetu, zlasti, ker so bile obresti iz depozitov praktično edini dohodek družbe, in je s tem bila podana njihova pomembnost oziroma pomemben vpliv na donosnost in plačilno sposobnost družbe, ki je bila mirujoča družba in ni poslovala. Zato je bil obtoženi D. D. o teh poslih dolžan poročati nadzornemu svetu, kar pa je opustil z očitanim namenom. Povsem logično zaključuje tožilka v odgovoru na pritožbo, da če bi obtoženec o teh poslih poročal nadzornemu svetu, bi moral tudi pojasniti, zakaj je razvezal depozitne pogodbe, zakaj je odprl nov račun, zakaj denar leži neobrestovan na novem računu, zakaj se je zavestno odpovedal pričakovanim obrestim, ki niso bile majhne, kot predsednik uprave družbe in njen zakoniti zastopnik pa je ravnal v nasprotju z dolžnostmi vestnega in poštenega gospodarstvenika iz prvega odstavka 263. člena ZGD in v nasprotju z določbo četrtega odstavka 1. člena pogodbe o poslovodenju, sklenjene med oškodovano družbo in obtožencem 1. 1. 2013. Pravilno je sodišče prve stopnje obtoženčevo celotno ravnanje označilo kot nepošteno, nevestno in škodljivo za družbo, pa tudi, da je tako ravnal z namenom, da pridobi protipravno premoženjsko korist družbi H. in da je ravnal z direktnim naklepom.

79Ker so neobrestovana sredstva družbe v višini skoraj 1 mio EUR štiri mesece ležala na novo odprtem bančnem računu, so neutemeljene pritožbene navedbe o obtoženčevem namenu plasiranja teh denarnih sredstev na trg drugim pravnim subjektom, da bi dosegel bistveno večji donos in da ker se glede na ta namen plasiranja ni vedelo, ali bo to ravnanje vplivalo na donosnost in plačilno sposobnost družbe. Te pritožbene trditve o obtoženčevih namenih so nesprejemljive, ostajajo na ravni trditev, hipotez, saj je dejstvo, da obtoženec ni plemenitil sproščenih sredstev iz depozitov, ampak jih je pustil ležati na računu neobrestovane, čeprav so bile ravno obresti pričakovani prihodki za plačilo tekočih obveznosti družbe, saj drugih dohodkov družba ni imela. V trenutku predčasne razveze treh depozitnih pogodb in po poteku ene vezave, ko ni ponovno vezal teh sredstev oziroma jih ni plasiral nikamor drugam, se je nedvomno zavedal, da oškodovana družba ne bo pridobila obresti, ki bi jih, če bi ne prekinil depozitnih pogodb.

80Zagovorniki v pritožbi neutemeljeno zatrjujejo, da je prišlo do rubeža denarnih sredstev oškodovane družbe zaradi spleta okoliščin, ne pa zaradi obtoženčevega naklepnega ravnanja. Izpostavljajo, da obtoženec ni bil v nobenem stiku s soobtoženo E. E. in soobtoženim F. F., kar je ugotovilo tudi sodišče in da je obtoženec imeli štiri telefonske klice z Č. C., preden je postal predsednik uprave tri, enega pa 16. 1. 2013, kar tudi ne more potrjevati očitka, da je s soobtoženo E. E. komuniciral posredno preko drugih oseb. Pritožniki trdijo, da je bila protipravna premoženjska korist pridobljena družbi H., s katero obtoženec ni imel nič skupnega, zato je neutemeljen zaključek sodišča, da je obtoženec imel namen tej družbi pridobiti protipravno premoženjsko korist, poleg tega ni nobenega indica ali dokaza, da bi bil obtoženi z navedenim ravnanjem okoriščen.

81Okoriščenje obtoženca se z obtožbo v tem kazenskem postopku ne očita, zato je ta pritožbena trditev neutemeljena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo pogosto telefonsko komunikacijo med soobtoženo E. E. in Č. C., ki je bil povezan z družbo A., na račun katere je E. E. po prejemu denarnih sredstev iz nezakonite izvršbe na račun družbe H. prenakazala večji del sredstev in na ta način oprala denar, ki je izviral iz predhodnega kaznivega dejanja. Pogosto sta bila v stikih tudi Č. C. in F. F., s tem, da je bil F. F. pooblaščenec družbe H., upnice v izvršilni zadevi, Č. C. pa F. F. znanec in stranka, saj je bil F. F. takrat odvetnik. Oba sklopa komunikacij pa segata v isto obdobje, v čas od septembra do decembra 2012 in od januarja do julija 2013. To je pa najbolj ključno obdobje, povezano z obravnavanimi kaznivimi dejanji. Konec leta 2012 je obtoženi D. D. postal predsednik uprave oškodovane družbe, v kateri je bil predhodno od vsega začetka tudi član nadzornega sveta in so mu bile vse statusne in premoženjske ter finančne okoliščine v zvezi s to družbo znane. Prva polovica leta 2013 pa je bila ključna za izvedbo načrta, ki so ga obtoženci imeli, torej obtoženi D. D. drugemu pridobiti premoženjsko korist z zlorabo svojega položaja in opustitvijo dolžnostnega ravnanja pri oškodovani družbi, pri katerem mu je z odprtjem računa družbe H. pomagala soobtožena E. E., ki je tudi skupaj z Č. C. prala s kaznivim dejanjem pridobljen denar in z njim razpolagala, kar je natančno pojasnjeno v razlogih izpodbijane sodbe ter tako razdrobila sled za denarjem in zavestno sodelovala pri zakritju izvora denarja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo komunikacijo med D. D. in Č. C., 18. 12. 2012 sta bila v stiku telefonski številki, ki sta ju uporabljala, to je dva dni preden je bil D. D. imenovan za člana uprave, dvakrat 19. 12. 2012 in nato 16. 1. 2013. Ta zadnji datum pa, kot ugotavlja pritožbeno sodišče, sega v čas tik pred predčasno razvezo depozitov oziroma dva dni pred iztekom vezave pri banki E. Sodišče prve stopnje je utemeljeno kljub odsotnosti pogostejše komunikacije med D. D. in Č. C. ter neobstojem komunikacije D. D. s E. E. na podlagi celotne in izčrpne in zelo natančne analize vseh izvedenih dokazov, utemeljeno sklepalo na časovno in vsebinsko usklajeno ravnanje obtoženega D. D. in E. E. ter zato utemeljeno ocenilo, da njuna ravnanja, takšna kot so bila ugotovljena za oba obtoženca tudi glede na njihovo vsebino, vrsto in časovne okoliščine, niso bila naključna. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, kar ugotavlja tudi izpodbijana sodba, da obtoženec kljub seznanitvi s praznim računom oškodovane družbe 7. 5. 2013 o tem ni obvestil nobenega, pa čeprav je bil naslednjega dne navzoč na skupščini družbe, ampak je člane nadzornega sveta o rubežu seznanil šele 16. 5. 2013, ko je bila na račun družbe H. iz fiduciarnega računa obtoženega F. F. že prenesena večina zarubljenih sredstev, to je 850.000,00 EUR. V nekaj dneh zatem je E. E. iz računa družbe H. dvignila 58.000,00 EUR 27. 5. 2013, na družbo A. pa je 21. 5. 2013 nakazala 850.000,00 EUR, nato pa še 7. 6. 2013 znesek 8.300,00 EUR ter tega istega dne tudi zaprla račun. Ob tem ni mogoče prezreti, da terjatev H. do oškodovane družbe ni obstajala, da sta bili družbi H. in A. nedelujoči "off shore" družbi, ki sta poslovali le preko računa, prvo navedena družba le za kratko časovno obdobje zgolj zato, da so nanjo prispela sredstva iz neutemeljene in nezakonite izvršbe, upoštevati pa je potrebno tudi specifične okoliščine na strani oškodovane družbe, ki ni bila gospodarski subjekt v običajnem pomenu te besede, saj ni opravljala gospodarske dejavnosti, ampak je bila ustanovljena s točno določenim namenom, izterjati nanjo prenesene terjatve ter v končni fazi na podlagi izvedenega zmanjšanja osnovnega kapitala izplačati delničarje. Oškodovana družba je bila oškodovana za znaten znesek, nekaj malega manj kot 1mio EUR, to je bilo njeno edino premoženje, ki verjetno ne bo nikdar povrnjeno.

82Pritožniki zatrjujejo, da sodišče prve stopnje ni pravilno presojalo standarda skrbnosti vestnega in poštenega gospodarstvenika po določbi prvega odstavka 263. člena ZGD-1 in standarda skrbnosti dobrega gospodarja, ki izhaja iz pogodbe o poslovodenju, ki jo je z oškodovano družbo sklenil obtoženec.

83Te pritožbene trditve niso utemeljene, ostajajo na ravni trditve, so pavšalne ter niso konkretizirane. Po določi prvega odstavka 263. člena ZGD-1 mora član organa vodenja ali nadzora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe. Elementa standarda skrbnosti po tej določbi - vestnost in poštenje - se vselej dokazujeta konkretno, povezano z zatrjevanim škodljivim ravnanjem in nastalo škodo. Vestna oseba sprejme takšno odločitev, kakršno je v danih in načrtovanih okoliščinah objektivno sprejeti v najboljšem interesu družbe. Poštenost pomeni spoštovanje predpisov, poleg ustave, zakonskih in podzakonskih predpisov tudi aktov družbe in seveda tudi spoštovanje obveznosti, ki v konkretnem primeru izhajajo tudi iz Pogodbe o poslovodenju, ki sta jo sklenila oškodovana družba in obtoženec. Ta pogodba v 4. odstavku 1. člena določa, da mora predsednik uprave svojo funkcijo opravljati s skrbnostjo dobrega gospodarja in družbi nuditi v času opravljanja svoje funkcije vsa svoja znanja, izkušnje in sposobnosti. Ravnanje v „dobro družbe“ pomeni zvestobo družbi v smislu popolnega in prednostnega upoštevanja njenih interesov v nasprotju z interesi posameznega člana uprave ali katerekoli druge fizične ali pravne osebe, katere interesi so si z interesi družbe v navzkrižju, pomeni tudi dolžnost upoštevanja interesov družbe z vidika posledic, do katerih bo privedlo ravnanje njenih organov.

84Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbenimi navedbami, da gre za dva različna standarda, da gre za nižjo zahtevano skrbnost po pogodbi o poslovodenju v primerjavi z določbo prvega odstavka 263. ZGD-1, obe določbi se seveda po vsebini dopolnjujeta in ne izključujeta. Zato izpodbijana sodba glede stopnje potrebne skrbnosti ni v nasprotju z izvedenimi dokazi, kot to zatrjujejo pritožniki, niti ni sodišče kršilo določb kazenskega zakona (katerih pritožniki prav tako ne navedejo).

85Obtoženi je bil dolžan ravnati v korist družbe, pa je zlorabil svoj položaj in opustil dolžnostno ravnanje, ki ga je imel na podlagi zakona in akta pravne osebe, ki jo je zastopal, glede razpolaganja s tujim premoženjem oškodovane družbe. Družbi je zaradi njegovih ravnanj in opustitev nastala škoda, družbi H. je bila pridobljena velika premoženjska korist in vsa njegova ravnanja so bila usmerjena ravno v ustvaritev možnosti in pogojev za dovolitev in opravo izvršbe za neobstoječo terjatev in preko nje pridobitev protipravne premoženjske koristi družbi H. Zagovorniki v pritožbi niti ne pojasnijo, kaj pa naj bi bilo glede na obtoženčevo ravnanje oziroma opustitve do oškodovane družbe ali manj skrbno ali vestno, dejstvo je, da je oškodovani družbi nastala nepopravljiva škoda, ker obtoženi D. D. ni ravnal v njeno korist, kot ugotavlja sodba, ravnal je nevestno in nepošteno in negospodarno.

86Zagovorniki v pritožbi navajajo, da motiv obtoženca tretjim neznanim osebam omogočiti pridobitev protipravne premoženjske koristi, od katerega sam ni imel nič, ni bil ugotovljen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da motiv ni znak tega kaznivega dejanja, je pa sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi na ravni gotovosti in prepričanosti presodilo, da je obtožencu šlo za to, da na podlagi neutemeljene izvršbe sredstva oškodovane družbe pridobi družba H. Zagovorniki trdijo, da obtoženčeva ravnanja po rubežu jasno kažejo na njegovo nevpletenost, ker je urgiral pri pooblaščencu, poizvedoval o razlogih za izvršbo, ker je po pooblaščeni odvetniški družbi vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje in podal kazensko ovadbo zoper neznanega storilca. Sodišče je iz obtoženčevih predhodnih ravnanj in opustitev sklepalo na njegov naklep in namen drugemu pridobiti protipravno premoženjsko korist, po razkritju rubeža članom nadzornega sveta je seveda moral ravnati tako, kot je, vendar ta njegova naknadna prizadevanja segajo v čas, ko so bila oškodovankina sredstva že prenakazana na račun družbe H. in za oškodovano družbo izgubljena. Zato navedene pritožbene trditve ne morejo izpodbiti pravilnih in popolnih zaključkov sodišča prve stopnje o obtoženčevi krivdi. Nikakor ni mogoče prezreti, da je obtoženec že od 7. 5. 2013 vedel za rubež in nastalo škodo, pa do 16. 5. 2013 o tem ni obvestil nikogar in v tem času ni storil (podvzel) ničesar, nič od tega kar je storil šele po 16. 5. 2013. Vztrajanje pritožnikov, da obtoženec ni vedel za izvršilni postopek in da je bil z rubežem sredstev iz računa oškodovanke seznanjen šele 16. 5. 2013, ko je prejel papirni bančni izpisek, da se je šele takrat seznanil s stanjem na računu oškodovanke, je neutemeljeno in sodbenih zaključkov ne more omajati niti v najmanjšem delu.

87Zaključki sodbe, da je kaznivo dejanje storil ob pomoči soobtožene E. E., so navedeni v točki 43 na strani 51 sodbe in so tudi pritožbenemu sodišču razumljivi, logični in prepričljivi. Zagovorniki v zvezi s temi zaključki trdijo le, da je takšno stališče sodišča prve stopnje nerazumljivo in da je nemogoče, da bi kaznivo dejanje storil ob pomoči osebe, ki je ni poznal in jo je prvič srečal šele v sodni dvorani in da nasprotnega dokaza ni. Tudi ta trditev ostaja na ravni nestrinjanja z razlogi izpodbijane sodbe, ki pa v ničemer ne vpliva na zaključke o njegovi krivdi in dokazanosti kaznivega dejanja v objektivnem in subjektivnem delu.

88Štiri telefonske klice med obtoženim in Č. C. je sodišče prve stopnje ugotovilo z izvedenimi dokazi in segajo v ključna obdobja tik preden je D. D. postal predsednik uprave oškodovane družbe oziroma v času obtoženčevega poizvedovanja pri bankah o razvezah depozitov in predčasni prekinitvi depozitov. 18. 12. 2012 je bil obtoženec še član nadzornega sveta oškodovane družbe, 20. 12. 2012 je bil imenovan za člana uprave. Zagovorniki v pritožbi trdijo, da so bili ti štirje telefonski klici vzpostavljeni mesec ali dva preden se obtoženim očita usklajeno ravnanje, ko je E. E. 11. 2. 2013 odprla račun pri banki X. za družbo H. ter, da je zadnji telefonski klic z Č. C. obtoženi opravil 16. 1. 2013, ko ni bil predsednik uprave in zato je sodišče napačno zaključevalo o usklajenem ravnanju obtoženega in soobtožene E. E., poleg tega pa obtoženi D. D. Č. C. ni poznal, z njim se ni nikoli osebno ali poslovno družil, Č. C. je poznal le kot znanega ... poslovneža, ki se ukvarja s prodajo nepremičnin in zato je obtoženec z njim vstopil v stik.

89Pritožbeno sodišče ugotavlja, da obtoženi D. D. prvič v pritožbi zatrjuje znanstvo s soobtoženim Č. C. oziroma prvič šele v pritožbi navaja razloge, zakaj je bil v zaznanem telefonskem stiku s Č. C. V zagovoru tega ni omenjal, zato pritožbeno sodišče ocenjuje te pritožbene navedbe kot prilagoditev ugotovitvam sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi in ker tudi niso z ničemer izkazane, jih pritožbeno sodišče ocenjuje kot neutemeljene. Obtoženi D. D. je bil od ustanovitve družbe G. seznanjen s celotno njeno finančno situacijo in njenim delovanjem ter njeno specifiko, saj je bil najprej član nadzornega sveta te družbe in v tem svojstvu seznanjen z vsemi dejstvi in okoliščinami, s katerimi je nato razpolagal in jih izkoristil, ko je nastopil funkcijo člana uprave 20. 12. 2012. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, so bila vsa obtoženčeva ravnanja načrtovana, premišljena in izvedena časovno in vsebinsko usklajeno z ravnanjem soobtožene E. E., zato so pravilni zaključki izpodbijane sodbe, da je obtožencu očitano kaznivo dejanje dokazano in da je podana tudi njegova krivda.

90Zagovorniki izpodbijajo odločbo o kazenski sankciji in sodišču očitajo, da je napačno odmerilo kazen, pri odmeri pa neutemeljeno upoštevalo način storitve kaznivega dejanja, to je zlorabo izvršbe na podlagi verodostojne listine, ker obtoženec sploh ni sodeloval v izvršilnem postopku, in se mu to tudi ni očitalo, zato sodišče prve stopnje navedene okoliščine ne bi smelo upoštevati pri odmeri kazni.

91Pritožbeno sodišče se z zagovorniki ne strinja. Ravno način storitve kaznivega dejanja v obravnavanem primeru povečuje težo kaznivega dejanja zato, ker sistem vlaganja izvršb na podlagi verodostojne listine preko aplikacije e-izvršba organu odločanja, to je sodišču oziroma Centralnemu oddelku za verodostojno listino (v nadaljevanju COVL), ne omogoča kontrole oziroma preverjanja zahtevka v smislu dokaznega postopka, zato je sklep o izvršbi na COVL izdan samodejno. Z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine preko aplikacije e-izvršba se namreč ni preverjalo, ali ima terjatev iz predloga svoj temelj v verodostojni listini, ali ne. V tem dokaznem postopku pa se je ugotovilo, da je bila izvršba dovoljena in opravljena po pravnomočnem sklepu o izvršbi za terjatev, ki v resnici ni obstajala. Pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da je bil inštitut izvršbe na podlagi verodostojne listine pri tem kaznivem dejanju zlorabljen, čeprav je namenjen upnikom, da se jim olajša pot do poplačila terjatve, zato je ravno način izvršbe in vse okoliščine, ki so temu botrovale, vključno z višino oškodovanja oškodovane družbe, potrebno upoštevati pri odmeri kazni v večji meri, kar je tudi pravilno storilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče se ne strinja z zagovorniki, da obtoženec ni sodeloval v izvršilnem postopku, res ni aktivno sodeloval, je pa z opustitvami preverjanja poštnega predalčnika in z nevložitvijo pravnega sredstva zoper sklep o izvršbi omogočil, da je sklep o izvršbi postal pravnomočen in izvršljiv in da je prišlo do rubeža in prenosa znatnih sredstev družbe G. na račun družbe H., kateri je bila na ta način pridobljena protipravna premoženjska korist.

92Zmotna je pritožbena trditev, da bi sodišče prve stopnje moralo pri odmeri kazni upoštevati obtoženčevo priznanje krivde. Obtoženčevo priznanje krivde na glavni obravnavi ni bilo sprejeto, v zagovoru pa je storitev kaznivega dejanja zanikal, zato sodišče prve stopnje utemeljeno obtoženčevega nesprejetega priznanja ni štelo kot olajševalne okoliščine.

93Zagovorniki izpostavljajo še časovno oddaljenost od storitve kaznivega dejanja, da so minila že več kot štiri leta, vendar pa tej okoliščini pritožbeno sodišče ne daje tolikšne teže kot obramba. Ta popolnoma spregleda škodo, ki je nastala oškodovani družbi, izgubila je vsa svoja sredstva, delničarji so posredno tudi oškodovani zaradi ravnanja obtoženca, škoda družbi še ni bila povrnjena in je vprašanje, ali kdaj sploh bo. Sodišče prve stopnje je te posledice dejanja ustrezno ovrednotilo in jih upoštevalo pri odmeri kazni. Upoštevalo pa je nekaznovanost kot olajševalno okoliščino ter s strani obtoženca delno odpravo škode s plačilom zneska obresti po predčasno razvezanih depozitnih pogodbah.

94Neutemeljena je tudi primerjava izrečene kazni treh let in desetih mesecev zapora, ki jo pritožbeno sodišče ocenjuje kot primerno in pravično kazen, s kaznovalnim predlogom tožilke, ki je bil vezan na predhodna pogajanja z obtožencem za primer priznanja krivde, ki pa navsezadnje na glavni obravnavi ni bilo sprejeto. Tožilka v odgovoru na pritožbo pojasnjuje, zakaj je predlagala v končni besedi višjo zaporno kazen, kot je bila predhodno dogovorjena za primer priznanja krivde in sicer zaradi obtoženčevega ravnanja po storjenem dejanju, ko je potekala glavna obravnava in je obtoženec v februarju 2013 vzpostavil stik s pričo A. C., ki je bil kmalu po sestanku zaslišan kot priča glede revizijske sledi vpogleda v transakcijski račun družbe G. O tem sestanku je priča A. C. tudi obvestila sodišče z dopisom. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje te okoliščine pri izbiri kazenske sankcije in odmeri kazni obtožencu izrecno ni upoštevalo kot obteževalne okoliščine, je pa upoštevalo težo kaznivega dejanja, naravo in posledice ter zlasti način storitve, zlorabo izvršbe na podlagi verodostojne listine.

95Sodišče prve stopnje je kazen odmerilo znotraj zakonsko predpisanih okvirov, sklicevanje na tožilkin predlog o vrsti in višini kazni za primer priznanja krivde pa ni relevantno, ker obtoženčevo priznanje krivde na glavni obravnavi ni bilo sprejeto. Sodišče prve stopnje je težo in pomen obtoženčevih ravnanj presojalo celostno, zato tudi pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje sprejema in pritožbeno oceno o napačni odmeri in previsoki kazni zavrača kot neutemeljeno. Razlogov za izrek milejše sankcije pritožbeno sodišče ni našlo, izrecno pa ne izhajajo niti iz pritožbe obtoženčevih zagovornikov. Sodišče prve stopnje je v zvezi z izrekom kazenske sankcije okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni, pravilno in popolno ugotovilo, jih primerno upoštevalo in tudi v sodbi obrazložilo.

96Pritožbeno sodišče ugotavlja, da razlogi, s katerimi so zagovorniki obtoženega D. D. izpodbijali sodbo, niso podani, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti po prvem odstavku 383. člena ZKP. Zato je pritožbo zagovornikov obtoženega D. D. zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki mu je bila izrečena.

B. Pritožba obtožene E. E. in njenih zagovornikov

Pritožba zagovornikov

97Zagovorniki obtožene E. E. v pritožbi uveljavljajo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker ocenjujejo, da bi se moral senat sodišča prve stopnje po tem, ko je zavrnil sprejem priznanja krivde obtoženega D. D. na glavni obravnavi, izločiti skladno z določbo 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP. Ocenjujejo, da se izločitveni razlog v takšni procesni situaciji razteza tudi v fazo glavne obravnave, zlasti, če obtoženec prizna krivdo na glavni obravnavi pred pričetkom izvajanja dokazov. Ocenjujejo, da je bilo zaradi ravnanja predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je s sklepom Su 26/2016 z dne 28. 9. 2016 zavrnil zahtevo zagovornikov vseh treh obtožencev za izločitev senata in z ravnanjem predsednice senata, ki se ob ponovnih izjavah obtoženega D. D., da priznava krivdo, iz sojenja ni izločila, kršeno določilo 23. člena Ustave, ker je o obtožbi in o pravicah obtožencev odločalo pristransko sodišče.

98Zagovorniki trdijo, da tudi obrazložitev sodbe v točkah 5 in 6 izkazuje kršitev Ustave. V pritožbi zelo na kratko in parcialno povzemajo vsebino sodbe v teh delih, ki se nanaša na povzetek procesne situacije na narokih, na katerih je obtoženi D. D. priznaval krivdo po obtožbi, ki je senat ni sprejel in na zahteve obrambe za izločitev predsednice senata in porotnikov, ki je bila prvič zavrnjena s sklepom predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani Su 29/2016 z dne 28. 9. 2016, nato pa zavržena s sklepom razpravljajočega senata na glavni obravnavi. Zagovorniki ne sprejemajo teh razlogov sodbe, trdijo, da je obrazložitev "privlečena za lase", v nasprotju z izrekom kaznivega dejanja po točko I/1, saj je v opisu kaznivega dejanja obtoženega D. D. v abstraktnem delu ostal očitek, da mu je pri tem pomagala E. E., v konkretnem opisu pa na strani 4 v drugem odstavku zapis: ... zato, da bi družbi H. omogočil neutemeljeno izvršbo... V točki I/2 se E. E. v izreku očita, da je bila dejanski ekonomski upravičenec oziroma edina zakonita zastopnica družbe H. in je zato po stališču obrambe obrazložitev v točki 5 in 6 izpodbijane sodbe v nasprotju z izrekom, odločitev o zavrnitvi predloga za izločitev predsednice senata in sodnikov porotnikov pa v nasprotju z 22. členom Ustave in določili Zakona o kazenskem postopku. Trdijo, da je prekršena določba 29. člena Ustave RS, ki določa, da je vsakomur zagotovljena pravica, da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe, ker predsednica senata ni dopustila roka za pripravo obrambe, pri čemer je sama ocenila, da se sprememba obtožbe ne nanaša na E. E. in zato obrambi te obtoženke te možnosti ni dala.

99Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba pri utemeljitvi procesnih kršitev in kršitev navedenih določb Ustave skopa, praktično brez obrazložitve, pomeni zgolj nestrinjanje zagovornikov s procesnimi odločitvami, ki so bile sprejete na glavni obravnavi v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ker se je bistveno bolj obsežno do vsebinsko enakih zatrjevanih procesnih kršitev in kršitev Ustave pritožbeno sodišče že opredelilo pri presoji utemeljenosti pritožbe zagovornikov obtoženega D. D., se v izogib ponavljanju na predhodne razloge te sodbe sklicuje.

100Pritožbeno sodišče se pri presoji pritožbe zagovornikov obtožene E. E. sklicuje tudi na že zavzeta stališča v zvezi s pritožbenimi očitki zagovornikov obtoženega D. D., da je tožilka nedopustno spreminjala obtožbo in ves čas, kar pa ni res. Glede na izvedeni dokazni postopek in na vsebino izvedenih dokazov je tožilka vsakokrat drugače ocenila dejansko in pravno situacijo, kateri je prilagodila opis kaznivih dejanj očitanih obtožencem v obtožbi.

101Nasprotja med izrekom v točki I/2 in razlogi sodbe v točkah 5 in 6 sodbe pritožbeno sodišče ni zaznalo, zato smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. V opisu kaznivega dejanja pod točko I/2 se obtoženi E. E. očita naklepna pomoč pri izvršitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1B, opisanega pod točko I/1, za katerega je bil obtoženi D. D. spoznan za krivega. Sodišče prve stopnje je obtoženo E. E. spoznalo za krivo kaznivega dejanja pomoči pri zlorabi položaja na podlagi tretje in četrte spremenjene obtožnice, medtem ko se obrazložitev v sodbi v točkah 5 in 6 nanaša na opis dejanja v zvezi z drugo spremembo obtožnice z dne 11. 11. 2016. Tej sta sledili še dve spremembi - z dne 23. 1. 2017 in 27. 1. 2017. Zato je zmotno stališče pritožnikov, da je podana navedena bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker primerjajo opis dejanja v izpodbijani sodbi z opisom dejanja v drugi od štirih modifikacij obtožbe, kar pa ni sprejemljivo in s temi razlogi ni mogoče utemeljiti zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Obtoženi E. E. izrečena obsodilna sodba za dve kaznivi dejanji se je nanašala na spremenjeno obtožnico z dne 23. 1. 2017 in z dne 27. 1. 2017, to je na tretjo in četrto spremembo obtožbe.

102Neutemeljen je tudi pritožbeni razlog nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Bistvo pritožbenih navedb je nestrinjanje z razlogi sodbe, slednji so pritožbenemu sodišču prepričljivi in dokazno podprti in se z njimi strinja.

103Zagovorniki v pritožbi trdijo, da nobena od zaslišanih prič ni potrdila, da bi E. E. poznala, nobena od prič ni vedela povedati ničesar o njenem sodelovanju v obravnavani kazenski zadevi, kar velja tudi za priči D. C. in E. C. Pritožbeno sodišče se strinja, da nobena od zaslišanih prič (Š. B., Z. Z., E. C., R. B., Ž. Ž., K. B., I. B., A. B., J. B., D. C., T. B., H. B., L. B., A. C. in F. C.) ni izpovedovala obremenilno za obtoženo E. E. V svojih izpovedbah je z ničemer niso povezovali s poslovanjem oškodovane družbe G., družb J., M. in K. ter z vloženim predlogom za izvršbo. Vendar pa to ne velja za oceno listinskih dokazov, ki so bili izvedeni in prebrani na glavni obravnavi in katerih celovito dokazno oceno je podalo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. To oceno pa je sodišče prve stopnje podalo tudi v povezavi z vsemi drugimi izvedenimi dokazi, ki se nanašajo na odločilna dejstva in okoliščine v zvezi s kaznivim dejanjem očitanim obtoženemu D. D., saj je v sodbi natančno razčlenilo vsa ravnanja obtoženega D. D. in ugotovilo časovno usklajeno ravnanje D. D. z E. E., za katero je tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno zaključilo, da je obtoženemu D. D. naklepno pomagala pri izvršitvi njegovega kaznivega dejanja, pa čeprav neposrednega znanstva oziroma komunikacijskih telefonskih stikov med njima ni ugotovilo. Je pa utemeljeno zaključilo, da je listine in podatke, ki so bili potrebni obtoženemu F. F. zato, da je na sodišču vložil predlog za izvršbo za upnico družbo H., s katero je bila nedvomno povezana obtožena E. E., in proti dolžniku oškodovano družbo G., v kateri je bil takrat predsednik uprave obtoženi D. D., obtoženemu F. F. izročila obtožena E. E.

104Povezanosti obtožene E. E. z družbo H., upnico v predmetni izvršbi, je sodišče ugotovilo na podlagi pridobljenih bančnih podatkov iz tujine in podatkov registra ter na podlagi predhodnih ravnanj obtoženega D. D., ki so bila prav tako dokazana v tem kazenskem postopku in na podlagi nadaljnjih ravnanj E. E., ko je na bančni račun v tujini prišel denar zarubljen oškodovani družbi, do katerega pa družba H. sploh ni bila upravičena, kar je obtoženka vedela. Zato je neutemeljena pritožbena trditev, da je sodišče o krivdi obtoženke sklepalo brez dokazov in da obstaja resen dvom v sodbi ugotovljeno dejstvo, da je tuj račun pri tuji banki za družbo H. odprla osebno obtožena E. E.

105Kot že rečeno ima sodba izčrpne razloge ravno o teh bistvenih okoliščinah, pritožba izpostavlja razloge sodbe v točkah 50, 51 in 52, katerih bistvo so zaključki sodišča prve stopnje, da je bila obtožena E. E. imetnik računa družbe H., gospodarski upravičenec v tej družbi, da je račun v banki X. 11. 2. 2013 odprla ona, kar je z gotovostjo ugotovilo na podlagi bančne dokumentacije pridobljene iz tujine, konkretno iz listine "ugotovitev identitete dejanskega ekonomskega upravičenca". Tujega bančnega uslužbenca nobena od strank v kazenskem postopku ni predlagala za pričo, ta listina pa je bila pridobljena na podlagi mednarodnega zaprosila za pravno pomoč. Dvoma v te listine pritožbeno sodišče nima, prav tako sprejema kot prepričljive vse razloge sodbe v tem delu. Protispisna je pritožbena trditev, da je na navedeni listini (list. št. 1461 - 1462), kjer je izkazana ugotovitev identitete osebe, ki je odprla bančni račun pri banki X., lastnoročni pripis, da se je stranka podpisala ob navzočnosti bančnega uslužbenca. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta pripis ni na navedeni listini, ampak na drugi (list. št. 1452 - kartica z vzorcem podpisa in pooblastilo). Sodišče prve stopnje je v okviru mednarodne pravne pomoči pridobilo tudi fotokopijo potnega lista na ime E. E. s fotografijo in pripisom v nemščini, da je kopiran iz originala, zato pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbenih dvomov v pravilnost ugotovitve identitete osebe, ki je v Liechtensteinski banki X. odprla bančni račun, na katerega so bila nakazana sredstva iz predmetne izvršbe. Zato je neutemeljena pritožbena trditev, da je bila V. B. na njegovem računalniku zasežena in shranjena tudi fotokopija potnega lista E. E. enaka kot je bila zasežena na banki v Liechtensteinu. Bančni uslužbenec je razpolagal z izvirnikom potnega lista, ki ga je skopiral in to označil na fotokopiji potnega lista. Zagovorniki v pritožbi v utemeljitev svojega resnega dvoma, ki pa se pritožbenemu sodišču ne poraja v tej kazenski zadevi, trdijo, da obtoženka ni odprla bančnega računa v banki X. v okviru pomoči h kaznivemu dejanju, ki ga je storil obtoženi D. D. Izpostavljajo, da je V. B. (ki je bil prvotno tudi med obtoženci) razpolagal s kopijo potnega lista obtoženke, da obtožena ni prepričana, da je obrazec za otvoritev računa sploh podpisala, da ta ni izpolnjen z njeno pisavo, da je zato v zagovoru predlagala postavitev izvedenca grafologa glede tega dejstva, da bančni uslužbenec, ki je račun odprl, ni bil zaslišan, ter da je bila direktorica družbe H. obtožena v obdobju do 12. 2. 2013, kar je bilo vpisano v tuji register 25. 3. 2013, od takrat dalje pa je bil direktor V. B. in je bil torej v spornem času (torej v času odpiranja računa v tuji banki) zakoniti zastopnik V. B., sodba pa v točki 50 ugotavlja, da so bile vse transakcije izvedene po 16. 5. 2013.

106Te pritožbene navedbe niso utemeljene. Okoliščina, da je V. B. razpolagal s kopijo potnega lista obtoženke, ne vpliva na presojo sodišča prve stopnje, da je bančni uslužbenec v tuji banki razpolagal z originalom njenega potnega lista. Ne samo, da je bila identiteta obtoženke, ko je odprla račun v tuji banki, ugotovljena na podlagi njenega potnega lista, podpisa ustreznih listin, tudi obtoženka je v zagovoru povedala, da je ona odprla račun v banki X. Zato so vsa nadaljnja izvajanja njenih zagovornikov v pritožbi neutemeljena, saj so v nasprotju z njenim zagovorom in s prebranimi listinami na glavni obravnavi. Obramba je predlagala postavitev izvedenca grafologa zaradi primerjave pisave na pooblastilu družbe H. odvetniku F. F. s pisavo obtožene E. E. in ne zato, da bi se primerjal njen podpis s podpisom na obrazcu za otvoritev računa v banki X. Dokazni predlog je bil podan zaradi ugotavljanja drugega dejstva in ne tega, ki ga uveljavlja pritožba, zato je tudi ta v tem delu neutemeljena. Glede na priznanje obtoženke, da je v banki X. odprla račun, ker nihče ni predlagal zaslišanja bančnega uslužbenca, ki je ta račun odprl, dejansko stanje glede tega dejstva ni bilo zmotno niti nepopolno ugotovljeno.

107Sodišče prve stopnje je v sodbi ugotovilo vse okoliščine v zvezi s statusom obtoženke v družbi H., točna obdobja, ko je bila družbenica, direktorica in ekonomska upravičenka, oziroma, da je bila ves čas tudi pooblaščenka za razpolaganje s sredstvi na novo odprtem računu pri banki X. Gre za različne statuse, ki pa se med seboj ne izključujejo in zato je neutemeljena pritožbena trditev, da je obrazložitev sodbe v nasprotju z izrekom glede na obdobja, ko je bila obtoženka dejanski ekonomski upravičenec oziroma zakonita zastopnica družbe H. in ker sodišče v sodbi ni pojasnilo vloge V. B. kot direktorja in edinega zakonitega zastopnika od 16. 5. 2013 dalje. Zatrjevana bistvena kršitev kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, posamezni statusi obtoženke v družbi H. se ne izključujejo, pritožniki pa ne upoštevajo dopisa V. B. banki X. z dne 3. 7. 2013 (priloga C61), iz katerega izhaja, da ni vedel za obstoj računa pri tej banki. Tudi ta dopis, ki je ocenjen v točki 51 razlogov izpodbijane sodbe, izpodbija zagovor E. E., da je delovala po V. B. navodilih, ko je odprla in dvignila gotovino iz računa družbe H.

108Pritožniki se ne strinjajo z ugotovitvami sodišča, da je bila E. E. dejanska ekonomska upravičenka v družbi H., trdijo, da je sodišče nedopustno poseglo v opis obtožbe in očitek tožilstva razširilo z očitkom, da je bila E. E. dejanski ekonomski upravičenec družbe H., s čimer naj bi ji skušalo naprtiti motiv za njeno ravnanje in na njeno škodo razširilo obtožbeni očitek, kar kaže na pristranskost sodišča.

109Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožniki. Sodišče prve stopnje ni v škodo obtoženke poseglo v opis kaznivega dejanja pod točko I/2, v katerem se ji očita kaznivo dejanje pomoči pri kaznivem dejanju, ki ga je storil obtoženi D. D. V prvotni obtožbi je tožilstvo glede statusa obtoženke v opisu naklepne pomoči pod točko I zatrjevalo, da je bila ekonomska upravičenka v družbi H. in edina pooblaščena na tekočem računu te družbe; v zvezi s pranjem denarja pa, da je bila pooblaščena za razpolaganje s tekočim računom in nekdanja direktorica družbe H. (točka II prvotne obtožbe). V prvi modifikaciji obtožbe in v drugi modifikaciji obtožbe so ostali opisi statusa E. E. v družbi H. enaki. S tretjo modifikacijo je tožilstvo v opis kaznivega dejanja pri obtoženemu D. D. navedlo, da je dejanje storil ob pomoči E. E., ki je bila 11. 2. 2013 zakonita zastopnica družbe H., pri opisu kaznivega dejanja naklepne pomoči obtoženemu D. D. za E. E. v točki I/3 pa ji je očitalo, da je bila edina zakonita zastopnica in edina pooblaščena oseba za razpolaganje s finančnimi sredstvi družbe H. in se v tem delu obtožba ni več spreminjala. Pri opisu kaznivega dejanja pranja denarja pod točko II, je tožilstvo v tretji modifikaciji zapisalo enako kot v vseh predhodnih modifikacijah obtožbe in v prvotni obtožbi, da je bila edina pooblaščena za razpolaganje s finančnimi sredstvi na računu družbe H., izpustilo pa je zapis, da je bila nekdanja direktorica družbe H. v določenem obdobju. S četrto modifikacijo, ki se je nanašala samo na opis kaznivega dejanja pod točko II v zvezi s kaznivim dejanjem pranja denarja očitanim obtoženi E. E., je tožilstvo dodalo v 14. vrstici za besedo „pomočnica“ besedilo: "prav tako je vedela, da družba H. in ona sama, kot pooblaščenka na transakcijskem računu nista upravičeni do tega denarja, ker za to ni bilo nobene ekonomske in pravne podlage", v ostalem je ostala obtožnica nespremenjena, tožilka je obrazložila to spremembo s pojasnilom, da gre za ponovitev navedb iz točke I/3.

110Sodišče prve stopnje je v sodbi v točki 57 pojasnilo vsebino in razloge posega v opis kaznivega dejanja. Navedlo je, da je izpustilo tisti del opisa, ki se je nanašal na opis dejanj obtoženega F. F., ker ga je oprostilo obtožbe za njemu očitano kaznivo dejanje v zvezi z očitkom pomoči pri kaznivem dejanju, ki ga je storil obtoženi D. D. Glede na izvedeni dokazni postopek je v zvezi z lastnostjo obtoženke pri odpiranju računa pri banki X. opis kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja obtoženega D. D. v obtožbi opisanega pod točko I/3, v izpodbijani sodbi pa pod točko I/2 dopolnilo z navedbo, da je bila v družbi H. tudi dejanski ekonomski upravičenec, saj je to ugotovilo na podlagi listinskega gradiva v zvezi z odpiranjem računa, ni pa poseglo v nadaljnji opis kaznivega dejanja, da je bila v tej družbi tudi zakonita zastopnica.

111Pritožbeno sodišče ugotavlja, da z dopolnitvijo opisa tega kaznivega dejanja sodišče ni prekoračilo obtožbe, ampak je očitek iz obtožbe v zvezi z lastnostjo obtoženke pri odpiranju računa v banki X. še bolj nazorno opredelilo z drugo sopomenko. Sodišče ni kršilo 354. člena ZKP, saj je med obtožbo in obsodbo še vedno podana identiteta tako glede dejanja kot glede storilke. V obtožbi in v vseh njenih modifikacijah se ves čas zatrjuje, da je bila na računu, ki ga je odprla pri tuji banki, obtožena edina pooblaščena za razpolaganja s finančnimi sredstvi na računu družbe H., kar se enako navaja tudi pri kaznivem dejanju pranja denarja. Ali je bila ali ne v času odpiranja računa družbenica, oziroma zakonita zastopnica, direktorica družbe H., in vpisana v sodni register ravno takrat, ko je odprla račun oziroma, ko je izvajala transakcije, s katerimi je prala nezakonito pridobljeni denar, niti ni odločilno dejstvo. Bistveno je, da je bila oseba, ki je bila upravičena odpreti račun družbe H. pri banki X. (iz katerega je nato izvajala transakcije, dvige denarja in prenakazila družbi A.), saj je z odprtjem bančnega računa obtožencu D. D. pomagala pri storitve njegovega kaznivega dejanja, ker je dejansko na ta način ustvarila možnosti oziroma pogoje za dovolitev in opravo izvršbe za neobstoječo terjatev in preko nje pridobitev protipravne premoženjske koristi družbi H., pri tem pa je potrebno upoštevati tudi časovno usklajeno njeno ravnanje z ravnanjem obtoženega D. D., pa čeprav so se statusno gledano direktorji v družbi H. spreminjali. Enkrat je bil to po registrskih podatkih (kar ugotavlja tudi sodba v točki 51) V. B. (od 31. 12. 2009 do 17. 4. 2012), nato E. E. kot direktorica in lastnica (od 17. 4. 2012 do 25. 3. 2013) in nato ponovno V. B. (od 25. 3. 2013), ko pa je bila E. E. hkrati tudi ekonomska upravičenka, kar je sklepati iz dejstva, da V. B. ni vedel, da je odprla račun v tej banki in da je bila edina pooblaščena za razpolaganje s sredstvi na tem računu. E. E. je 11. 2. 2013 odprla račun v slamnati družbi H., ki ni poslovala, 14. 5. 2013 je sklenila navidezno posojilno pogodbo z družbo A. za znesek 850.000,00 EUR kot dolgoročno posojilo, pa čeprav je bila tudi družba A. le navidezna nedelujoča (slamnata) družba, kar je v sodbi tudi ugotovljeno. Ta navidezna pogodbo z družbo H. je bila sklenjena dan po tem, ko je F. F. na svoj fiduciarni račun 13. 5. 2013 prejel znesek 863.162,53 EUR iz rubeža sredstev oškodovane družbe. 16. 5. 2013 je F. F. nakazal 850.000,00 EUR družbi H., E. E. je ta isti znesek nakazala na družbo A. 21. 5. 2015, 27. 5. 2013 je iz računa družbe H. dvignila 58.000,00 EUR, 7. 6. 2013 je nakazala še 8.300,00 EUR na račun družbe A., nato pa istega dne ta račun tudi zaprla. Če obtoženka ne bi bila ekonomska upravičenka oziroma edina pooblaščena za razpolaganje s finančnimi sredstvi, kar po oceni pritožbenega sodišča dejansko pomeni eno in isto, kljub temu, da formalno gledano v času opravljanja transakcij ni bila direktorica družbe H., potem teh transakcij niti ne bi mogla opraviti. Zagovorniki izpostavljajo, da E. E. kot direktorica v navedenem obdobju ni bila prijavljena na naslovu v Londonu, stalno bivališče je imela v Sloveniji. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se je londonski naslov družbe izrecno nanašal na vročanje (priloga B57). Kje je imela obtožena E. E. prijavljeno stalno ali začasno bivališče in kje je dejansko bivala za presojo njene kazenske odgovornosti ni pravno relevantno dejstvo.

112Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi okoliščine v zvezi s tako imenovano avtentično kodo, ki je bila najdena med listinami med hišno preiskavo pri V. B., ki je omogočala spreminjanje podatkov v sodnem registru. Vendar pa ta okoliščina niti ni bistvena, ker je ključno dejstvo tisto, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, da je obtoženka odprla bančni račun pri banki X. za slamnato družbo H., da je bila pooblaščena za razpolaganje s sredstvi, da je izvajala transakcije, ki so v sodbi natančno časovno in zneskovno opredeljene in da je ta bančni račun zaprla, ko je ves denar iz predhodnega kaznivega dejanja bil opran. Avtentična koda zanjo kot pomočnico pri kaznivem dejanju obtoženega D. D. ni pravno relevantno dejstvo glede na konkretni očitek pomoči, ki se je realiziral v odprtju računa pri tuji banki zato, da so tja lahko prispela sredstva oškodovane družbe na podlagi rubeža v izvršilnem postopku in da je na ta način družba H. pridobila protipravno premoženjsko korist, ki je izvirala iz kaznivega dejanja, pri katerem je sodelovala kot pomočnica. Avtentična koda zanjo ni pomembna tudi zato, ker se ji ne očita podpis pooblastila, ki je bil izročen obtoženemu F. F. zato, da je lahko nastopal kot pooblaščenec družbe H. v izvršilnem postopku. Trditev pritožbe, da je bila obtoženka v družbi H. direktorica le do 12. 2. 2013 in da s kaznivimi dejanji nima nič, je ovržena tudi z dejstvom, da ji je banka 5. 3. 2013 (list. št. 1479) sporočila informacije o odprtih računih v tej družbi. Obtoženka ni bila „domnevna“ ekonomska upravičenka kot neutemeljeno zatrjujejo pritožniki, ampak dejanska ekonomska upravičenka, oziroma pooblaščena oseba za razpolaganje s sredstvi družbe H., navsezadnje so jo v tem svojstvu obravnavali v navedeni banki.

113Zagovorniki prepletajo pritožbena razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena in zmotne ugotovitve dejanskega stanja s trditvami, da se sodišče v sodbi ni opredelilo do zagovora obtoženke, kjer je pojasnila način registracije podjetij, ki je V. B. omogočal, da je manipuliral z njo in jo izkoristil za „svoje rabote“. Pritožbena kritika ni utemeljena. Sodišče se je opredelilo do obtoženkinega zagovora v sodbi na strani 59, v točki 56 in na strani 60, ko je zavrnilo zagovor v delu, v katerem je navajala, da jo je V. B. imenoval za direktorico družbe H. brez njenega vedenja in soglasja ter da jo je o tem seznanil naknadno brez pojasnil. Sodišče ji tega upravičeno ni verjelo, saj je že predhodno ocenilo v sodbi, da se je vseh okoliščin povezanih z odpiranjem računa in posredovanjem podatkov obtoženemu F. F. kot pooblaščencu družbe H. za vložitev predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ter vseh okoliščin pomoči pri kaznivem dejanju, ki ga je storil obtoženi D. D., zavedala in to tudi hotela storiti. Tudi iz obtoženkinih transakcij na bančnem računu družbe H. je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da je točno vedela, kaj počne in zakaj ter kakšen namen je zasledovala ves čas.

114Neutemeljena je pritožbena trditev, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do listinskih dokazov v spisu, med katerimi zagovorniki v pritožbi le naštevajo določene predmete, ki so bili najdeni in zaseženi pri hišni preiskavi pri V. B., ne da bi pritožba povedala, katera dejstva iz njih izhajajo in kakšen vpliv naj bi te listine oziroma predmeti imeli na zaključke sodbe. Poleg tega je zavrnitev določenih dokaznih predlogov obrambe najti v točki 9 sodbe. Zagovornik izpostavljajo razne sim kartice, štampiljke različnih družb, vizitke, čeke, prenosni računalnik, dokumentacijo različnih tujih družb in dopise banki za druge tuje družbe, ki niso povezane z obtožbenimi očitki v tej zadevi, pa tudi rokovnik, ki je bil zasežen V. B. Zakaj naj bi našteti materialni dokazi izključevali E. E. kot dejansko ekonomsko upravičenko družbe H. in s tem kot osebo, „ki bi imela kakršenkoli interes pomagati D. D., pomagati oškodovati G. d.d. oziroma pridobiti korist družbi A.“, pritožniki ne pojasnijo in ne obrazložijo, zato se v tem delu pritožba niti ne da preizkusiti. V čem naj bi bil zaseg listin in predmetov V. B. v hišni preiskavi bistven za presojo izpodbijane sodbe za kazniva dejanja očitana obtoženi E. E., pritožniki ne pojasnijo.

115Kot že rečeno se je sodišče prve stopnje do zavrnitve dokaznih predlogov obtožene E. E. opredelilo v točki 9. Zagovorniki trdijo, da so bili dokazni predlogi predlagani v zvezi s poizvedbami o načinu registracije pooblaščenih oseb, izvedenstvom računalnika oziroma elektronskih naprav V. B., postavitvijo grafologa zaradi primerjave na pooblastilu družbe H. odvetniku F. F., preiskave V. B. zaseženega računalnika in branjem priloge A2281 (gre za zapis v rokovniku zaseženemu V. B.) zaradi potrditve zagovora obtoženke oziroma izvedbe razbremenilnih dokazov, a je sodišče pokazalo precejšnje nerazumevanje načina registracije družb, ki odločilno potrjuje obtoženkin zagovor, in je dokazne predloge zavrnilo.

116Pritožbene trditve niso utemeljene. Način registracije družb za obtoženki očitana kazniva dejanja ni bistven, ker je sodišče ugotovilo, da se je osebno zglasila v banki X. in tam odprla račun, iz njega izvajala transakcije in ga kasneje tudi zaprla. Obtoženka je zaslišana na policiji v predkazenskem postopku in na glavni obravnavi potrdila, da je vedela, da je bila postavljena za direktorico v družbi H., zato so v nasprotju z njenim zagovorom pritožbene trditve, da bi s predlaganimi poizvedbami o načinu registracije pooblaščenih oseb lahko potrdila, da je bila brez svoje vednosti ali privolitve postavljena za direktorico oziroma družbenika družbe H. Ker je sodišče prve stopnje V. B. posest avtentične kode ugotovilo z izvedenimi dokazi, predvsem z branjem listin zaseženemu V. B., je bil neutemeljen tudi pritožbeni predlog, da se odredi izvedenstvo računalnika oziroma elektronskih naprav zaseženih V. B., da bi se ugotovilo ali vsebujejo avtentično kodo, ki je omogočala spreminjanje registrskih podatkov. Ker se obtoženki ne očita, da je podpisala pooblastilo, ki naj bi ga podpisal U. B., s pooblastilom pa je razpolagal F. F., ko je vložil predlog za izvršbo kot pooblaščenec družbe H., je bila tudi predlagana postavitev izvedenca grafologa zaradi primerjave pisave na pooblastilu družbe H. odvetniku F. F. s pisavo obtožene E. E. utemeljeno zavrnjena. Povezave med V. B. in Č. C. je sodišče prve stopnje ugotovilo z analizo telefonske komunikacije med njima, zato ni bilo potrebno prebrati strani 22 in njene hrbtne strani v rokovniku zaseženemu V. B., sodišče prve stopnje pa je v sodbi navedlo, da so tudi drugi dokazi omogočali oceno o vlogi E. E. pri kaznivem dejanju. Z zavrnitvijo dokaznih predlogov ni bila kršena obtoženkina pravica do izvajanja dokazov v njeno korist, saj sodišču ni potrebno izvesti vsakega dokaza, ki ga obramba predlaga, zlasti pa ne tistega, s katerim bi se ugotovila dejstva, ki so bila z drugimi dejstvi že ugotovljena, ali pa so za razsojo zadeve brezpredmetna. Ker sodišče ni verjelo obtoženki, da je bila tako naivna in s strani V. B. izkoriščena oseba, kot se je skušala prikazati v zagovoru, ampak je ugotovilo njeno aktivno ravnanje pri izvršitvi kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju obtoženega D. D. in pri kaznivem dejanju pranja denarja, je bila tudi iz tega razloga utemeljena zavrnitev predlaganih dokazov.

117Pritožniki izpodbijajo zaključke navedene v točki 43 razlogov sodbe, ko je sodišče prve stopnje sklepalo na časovno usklajeno ravnanje obtoženih D. D. in E. E., pa čeprav med D. D. in E. E. niso bili ugotovljeni telefonski stiki. Izpodbijana sodba je izčrpna v svoji argumentaciji, dokazno podprta, razumna in bistveno bolj natančna, kot pa pritožba obtoženkinih zagovornikov, ki v pritožbi izražajo le nestrinjanje z dejanskimi in pravnimi zaključki sodbe izrečene obtoženi E. E. Neutemeljeno trdijo, da gre pri zaključkih sodbe o vsebinski in časovni usklajenosti ravnanja D. D. in E. E. za čisto špekulacijo, da njena pomoč pri kaznivem dejanju obtoženemu D. D. ni dokazana z nobenim dokazom, da med njima ni bilo telefonskih stikov, da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zagovora obtoženke o znanstvu in komunikaciji s pokojnim Č. C., ki je bil zakoniti zastopnik in pooblaščena oseba za razpolaganje s sredstvi družbe A., ki je bila udeležena kot slamnata družba pri pranju denarja in na katero je obtoženka prenakazala določena sredstva iz neutemeljene izvršbe. Sodišče ni sklepalo na obtoženkino krivdo zgolj na podlagi časovne usklajenosti z ravnanji obtoženega D. D., ampak tudi na podlagi ocene zaseženih listin obtoženemu F. F., ki se nanašajo na izvršbo, med temi pa bančna dokumentacija iz banke X., dve ponarejeni pogodbi, na katerih res ni podpisa obtožene E. E., vendar se je sodišče prve stopnje z zaslišanjem podpisnikov pogodb s pričami Š. B. in R. B. prepričalo, da navedeni pogodbi, ki ju pritožniki imenujejo cesijski pogodbi (z dne 21. 7. 2011 sklenjeno med družbo M. in H. ter z dne 12. 5. 2008 sklenjeno med družbama K. in M.) nista pristni. V dokaznem postopku se ni niti potrdilo, ali je U. B., ki naj bi podpisal pooblastilo odvetniku F. F. za sprožitev izvršilnega postopka, sploh resnična oseba, saj oseba s takim imenom in priimkom iz registrskih podatkov, ki jih je pridobilo sodišče v postopku mednarodne pravne pomoči, ne izhaja.

118Zagovorniki v pritožbi ponavljajo trditve, da ni bilo komunikacije med D. D. in obtoženko ter med F. F. in obtoženko, da ni znana vsebina zaznanih komunikacij med F. F. in Č. C. ter med Č. C. in E. E., zato sodišče prve stopnje ne bi smelo sklepati, da so bili stiki in komunikacija med Č. C. in E. E. namenjeni pomoči h kaznivemu dejanju D. D. Te pritožbene kritike se nanašajo na razloge sodbe v zvezi z kaznivim dejanjem pranja denarja na straneh 57 – 59. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bila presoja teh stikov narejena v povezavi z bančnimi transakcijami in da je potrebno sodbo upoštevati v celoti, ne pa le posameznih kratkih izsekov iz sicer zelo obširne dokazne ocene, ki se v razlogih povezuje v delu sodbe, ki se nanaša na obtoženega D. D. in v delu, ki se nanaša na obtoženo E. E. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodbe v točki 53, da je vso potrebno dokumentacijo in listine ter podatke o novo odprtem računu obtoženemu F. F. posredovala ravno obtožena E. E., ker je ta račun, na katerega so prispela sredstva iz izvršbe v škodo oškodovane družbe, odprla ravno ona, F. F. pa je s temi podatki nedvomno razpolagal, ko jih je v izvršilnem postopku uporabil. Bančna listina o odprtju računa (A1061) je bila zasežena na hišni preiskavi pri obtoženemu F. F. v njegovem izvršilnem spisu povezanim s sporno izvršbo. S pritožbeno trditvijo, da obtoženka ni mogla in ni storila kaznivega dejanja pomoči k zlorabi položaja D. D., opisanega v točki I/1 izpodbijane sodbe, se pritožbeno sodišče ne strinja.

119Neutemeljena je pritožba istega pritožnika v zvezi s kaznivim dejanjem pranja denarja, opisanega pod točko II izpodbijane sodbe, ker tudi v tem delu pritožbe pritožniki trdijo, da obtoženki to kaznivo dejanje ni dokazano, da je ves čas le sledila navodilom V. B., kateremu je bila v prejšnjih službah podrejena, da ni vedela, od kod je prišel denar na račun, da ni poznala njegovega izvora, da je izvrševala le voljo V. B. kot dejanskega lastnika, direktorja in ekonomskega upravičenca družbe H., da njeno ravnanje ni kaznivo, ker ni subjektivnega elementa kaznivega dejanja, da je bila s strani V. B. in Č. C. zlorabljena zato, da je odprla račun, nato pa po navodilih in zahtevah V. B. dvignila denar in opravila prenakazila in da noben izvedeni dokaz te teze obrambe ni izpodbil ter da se je v tem kazenskem postopku znašla po tem, ko je V. B. zaradi slabega zdravstvenega stanja postal nesposoben za udeležbo v tem kazenskem postopku.

120Pritožbene trditve niso utemeljene. Obtoženka je bila že od začetka med osumljenci in potem tudi v fazi preiskave med obdolženci in po obtožbi med obtoženci. Zdravstveno stanje V. B. ni povezano z njej dokazanimi kaznivimi dejanji, sodišče prve stopnje ni sprejelo obtoženkinega zagovora o podrejenosti V. B. in Č. C., ampak je ugotovilo njeno aktivno in naklepno pomoč pri kaznivem dejanju obtoženega D. D., pa tudi direktni naklep pri njenem ravnanju, ki ga je v sodbi celovito ocenilo in pravilno pravno opredelilo kot kaznivo dejanje pranje denarja. Sodbeni razlogi so tudi v tem delu jasni in izčrpni ter prepričljivi, zato jih pavšalne pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti.

121Sodišče prve stopnje je v sodbi ugotovilo, kako je obtoženka razpolagala z denarnimi sredstvi, pridobljenimi iz predhodnega kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1B storjenega na škodo družbe G. in kako je del denarja dvignila v gotovini in kdaj ter kolikšen del in kdaj je prenesla na račun družbe A., prav tako slamnate družbe, prejemnice koristi iz kaznivega dejanja in da je s tem razdrobila sled za denarjem in zavestno sodelovala pri zakritju izvora denarja. Natančno je ugotovilo kronologijo nadaljnje pretvorbe tako opranega denarja, ko je Č. C. kot zakoniti zastopnik družbe prejemnice koristi dvignil znatna sredstva iz računa te družbe ter tudi kupil določeno število delnic in enot plemenite kovine srebra.

122Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta se istega dne na banki X. v Liechtensteinu zglasila obtožena E. E. in Č. C., kar je ugotovilo tudi iz časovnih okoliščin in zneskov transakcij iz računa družbe H. na račun družbe A., je neutemeljena pritožbena trditev, da je šlo za prenos sredstev med dvema računoma pri isti banki in ne za prenakazila in da zato obtoženka ni mogla ali morala vedeti, da bi s tem prenakazilom lahko bilo karkoli narobe. Povsem drugače je njeno ravnanje z razpolaganjem z nezakonito pridobljeno premoženjsko koristjo ugotovilo sodišče prve stopnje, sodba je v zvezi s tem zaključki povsem jasna. Zlasti je zgovorno dejstvo, da je po zadnji transakciji 7. 6. 2013, po zadnjem nakazilu denarja iz računa družbe H. na račun družbe A., ta račun zaprla. Odprla pa ga je zgolj zato, da so nanj prispela sredstva, s katerimi je bila pridobljena protipravna premoženjska korist, ki jo je z nadaljnjimi razpolaganji oprala. Vse elemente kaznivega dejanja pranja denarja je za obtoženko sodišče prve stopnje v sodbi ugotovilo, tudi ravnanje v sosotorilstvu s Č. C., ker družba H. oškodovani družbi ni bila ničesar dolžna, terjatev, za katero je bila predlagana izvršba, ni obstajala, listine niso bile pristne, zato je nedvomno bilo obtoženki znano od kod izvira denar in za kaj ga plasira naprej in da je pri obeh kaznivih dejanjih, torej tudi pri pranju denarja ravnala z direktnim naklepom. Razlogi v sodbi točkah 61, 47 in 51 niso protispisni, ker je v točki 47 povzet obtoženkin zagovor, v točki 51 sodišče ugotavlja časovne okoliščine njenega statusa kot direktorice v družbi H., v točki 61 pa se je sodišče opredelilo do obstoja direktnega naklepa pri obtoženki. Zakaj bi bili razlogi sodbe v navedenih točkah sami s seboj v nasprotju oziroma protispisni, pritožniki v pritožbi niso konkretizirali, ampak le zatrjevali.

Pritožba obtoženke

123Obtoženka neutemeljeno zatrjuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ugotovilo niti obrazložilo njenega naklepa pri kaznivem dejanju pomoči pri kaznivem dejanju, ki ga je storil obtoženi D. D. Sodba ima o naklepu razloge v točkah 43, 53 in 56, saj gre za povezana ravnanja obtoženega D. D. in obtožene E. E., kar je v sodbi ugotovljeno in obrazloženo na podlagi katerih dokazov in okoliščin je sodišče prve stopnje ta zaključek napravilo, zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo neutemeljeno zatrjuje obtoženka v pritožbi.

124Tudi ta obtoženka ne sprejema zaključkov sodišča prve stopnje, da je bila v kritičnem času od odprtja do zaprtja računa družbe H. pri banki X. ekonomska upravičenka oziroma edina pooblaščena za razpolaganje s sredstvi na tem računu, da je s temi sredstvi tudi razpolagala ter po zadnji transakciji, s katero je oprala protipravno pridobljeno korist iz predhodnega kaznivega dejanja, ki ga je storil obtoženi D. D. in pri katerem mu je E. E. pomagala, bančni račun zaprla. Neutemeljena je pritožbena trditev, da se sodišče v sodbi ni opredelilo do registrskih podatkov, ki izkazujejo kdo in v katerem obdobju je bil direktor ali družbenik v družbi H. in da ti podatki kažejo, da nikdar ni bila ekonomska upravičenka družbe H. Te pritožbene navedbe niso utemeljene. Obtoženka po vsebini vendar bistveno manj izčrpno uveljavlja enake pritožbene razloge kot njeni zagovorniki, zato se pritožbeno sodišče sklicuje na predhodne razloge sodbe, ko je odgovarjalo na pritožbo njenih zagovornikov. Iz razlogov sodbe v točki 50 izhaja, da je sodišče prve stopnji na podlagi bančne listine "ugotovitev identitete dejanskega ekonomskega upravičenca" ugotovilo, da je bila obtoženka tudi ekonomska upravičenka v družbi H.

125Sodišče je na podlagi registrskih podatkov v spisu ugotovilo, kdaj je bila obtoženka direktorica družbe H., kdaj pa družbenica, je pa tudi s pridobljeno bančno dokumentacijo ugotovilo, da je bila obtoženka tista oseba, ki je odprla bančni račun za družbo H. in na kakšen način je bila v banki ugotovljena njena identiteta kot dejanskega ekonomskega upravičenca. Pritožnica se sklicuje na dopis V. B., ki ga je poslal banki X. in v katerem zatrjuje, da je on lastnik in ekonomski upravičenec družbe H. Pritožba ne pove, na kateri dopis se ta trditev nanaša, kar pa bi bilo nujno v konkretni kazenski zadevi ne samo zato, ker je potrebno pritožbo obrazložiti, da se sploh da preizkusiti, ampak tudi zato, ker sodni spis obsega preko 2.500 prilog. Če pa pritožba misli na dopis V. B. z dne 3. 7. 2013 (priloga C61), pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je do dokazne moči te listine in z njo ugotovljenega dejstva v tej sodbi že opredelilo pri presoji pritožbe njenih zagovornikov in se na predhodna svoja stališča tudi sklicuje.

126Neutemeljena je pritožbena trditev, da se sodišče prve stopnje v sodbi ni opredelilo do avtentične kode, ki je bila najdena med listinami zaseženimi V. B. na hišni preiskavi. Sodba ima o tem razloge pri oceni obtoženkinega zagovora. Del dokazne ocene je tudi presoja, da je bila obtoženka pooblaščena za razpolaganje s sredstvi na računu družbe H., da je z njimi razpolagala, kar pomeni, da je bila ekonomska upravičenka in ti razlogi sodbe ne terjajo nobene dodatne razlage. Sodišče je ugotovilo razpolaganje s sredstvi, način pranja denarja in povezave obtožene E. E. z Č. C., s katerim je ravnala pri kaznivem dejanju pranja denarja v sostorilstvu. Na ravni pavšalnega nestrinjanja je pritožbena trditev, da tudi če bi bila ekonomska upravičenka družbe H., ima vedno nadzor nad računom tudi direktor. Sodišče prve stopnje je v sodbi ugotovilo, da je obtoženka sprejela denar iz predhodnega kaznivega dejanja, dvignila je gotovino, nakazala je del denarja na A. in nato zaprla račun, kar pomeni, da je imela nadzor nad premoženjem in sredstvi družbe H., ki, kar je bilo že večkrat povedano, sploh ni bila pravi gospodarski subjekt, saj ni opravljala nobene gospodarske dejavnosti, obstajala je le na papirju in v obliki bančnega računa, ki je bil za kratek čas odprt in nato zaprt, ko je bil denar, ki je bil nakazan z rubežem sredstev oškodovane družbe nanj, opran naprej. Vsako nestrinjanje obtoženke z razlogi sodbe ne pomeni bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak predstavlja po vsebini pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

127Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila 7. 6. 2013 obtoženka v banki X., saj to izkazujejo njene transakcije na bančnem računu družbe H., glede na to, da je bila edina pooblaščena za razpolaganje s sredstvi na tem računu. Nobena drugačna razlaga ni sprejemljiva, tudi ne pritožbena trditev, da je vedno bila 7. 6. v Ljubljani zaradi praznovanja rojstnega dne njenega sina G. C. Tudi do teh dejstev se je sodišče v sodbi opredelilo v točki 54 na strani 58, ko je presojalo opravljene transakcije 7. 6. 2013 in elektronsko komunikacijo med osebami H. C., Č. C., E. E. in ko je ocenjevalo ugotovljeno dejstvo, da je bil takoj po zadnji transakciji denarja na družbo A. račun družbe H. zaprt. To so neizpodbitna dejstva, ki dokazujejo pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, trditve o praznovanju rojstnega dne ravno v letu 2013 v Ljubljani in njeni navzočnosti v Ljubljani pritožba tudi z ničemer ni izkazala. Objava bilance stanja na dan 30. 9. 2012 s strani V. B. in ne s strani E. E. v ničemer ne vpliva na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je obtoženka bančni račun 7. 6. 2013 v banki X. v Liechtensteinu zaprla.

128Odločbo o kazenski sankciji izrečeni obtoženi E. E. za obe kaznivi dejanji in izrek enotne kazni je pritožbeno sodišče preizkušalo na podlagi pritožbe obtoženkinega zagovornika in na podlagi določbe 386. člena ZKP, ker je obtoženka vložila pritožbo tudi iz pritožbenega razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Uvodoma slednja sicer navaja, da se pritožuje tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji in stroških postopka ter premoženjskopravnih zahtevkih, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da teh pritožbenih razlogov v pritožbi ni utemeljila z ničemer.

129Zagovorniki v pritožbi trdijo, da bi moralo sodišče kot olajševalno okoliščino upoštevati tudi, da je mati mladoletnega otroka za katerega skrbi in da po obravnavanih kaznivih dejanjih ni storila novega kaznivega dejanja. Nekaznovanost je sodišče prve stopnje pri obeh kaznivih dejanjih upoštevalo kot olajševalno okoliščino. Neizvrševanje novih kaznivih dejanj se pričakuje od vsake odrasle in odgovorne osebe, zato te okoliščine pritožbeno sodišče ni ocenilo kot olajševalne, ki bi kakorkoli vplivala na izbiro kazenskih sankcij in odmero kazni za obe kaznivi dejanji. Zakaj naj bi bilo materinstvo samo po sebi olajševalna okoliščina pritožniki v pritožbi ne pojasnijo. Drugih pritožbenih razlogov v zvezi z odločbo o kazenski sankciji pritožniki v pritožbi ne navajajo.

130Pritožbeno sodišče pa glede na razloge sodbe, težo kaznivih dejanj, okoliščine in način storitve ter nastale posledice za oškodovano družbo ocenjuje, da je sodišče prve stopnje obtoženki za vsako kaznivo dejanje določilo povsem primerno in ustrezno glavno kazen zapora, za kaznivo dejanje pranje denarja tudi obvezno predpisano stransko denarno kazen, ki je bila odmerjena v primerni višini, izreklo ji je pravično kazensko sankcijo enotno zaporno kazen in denarno kazen. Razlogov za poseg v odločbo o kazenski sankciji pritožbeno sodišče ni našlo niti v razlogih sodbe niti v pritožbah obtoženke in njenih zagovornikov.

131Odločitev o premoženjskopravnem zahtevku je sodišče obrazložilo v točki 65 in se z razlogi v izpodbijani sodbi v tem delu pritožbeno sodišče strinja. Zavrača pritožbeno trditev obtoženkinih zagovornikov, da je sodišče prve stopnje obtoženki premoženjskopravni zahtevek naložilo s sodbo še enkrat, čeprav je bilo o njem že odločeno na podlagi pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani, s katerim je bilo družbi H. naloženo v plačilo 932.287,13 EUR ter izvršilne stroške v višini 1.137,00 EUR. Do te pritožbene trditve se je sodišče prve stopnje v že citirani točki sodbe opredelilo, ko je navedlo, da je obveznost družbe H. po pravnomočnem sklepu upoštevalo pri odločitvi o solidarni obveznosti obtoženega D. D. in obtožene E. E. do višine glavnice. Več kot trditve, da naj bi bila sodna odločba z naloženo obveznostjo družbi H. že naložena, pritožniki v pritožbi tudi ne navedejo.

132Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče, ker je ugotovilo, da pritožbeni razlogi obtožene E. E. in njenih zagovornikov niso podani in ker izpodbijana sodba ni obremenjena z nobeno kršitvijo, na kar je pazilo pritožbeno sodišče v okviru pritožbenih navedb obeh pritožnikov in po uradni dolžnosti na podlagi 383. člena ZKP, je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki ji je bila izrečena.

C. Pritožba tožilke

Pritožba tožilke zoper oprostilno sodbo

133Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega F. F. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1B v zvezi s 38. členom istega zakona. Zaključilo je, da je opis obtožencu očitanega kaznivega dejanja pomanjkljiv, saj se mu očita, da je kot odvetnik vložil predlog za izvršbo, kaj je obsegal, na čem temeljil, čemur sledi navedba, da je vedel, da je izvršba neutemeljena in da na škodo družbe G. pridobiva protipravno korist družba H. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da v opisu kaznivega dejanja ni konkretiziran očitek o vedenju, da je izvršba neutemeljena in da opisanemu ravnanju obtoženca kot odvetnika še ni mogoče pripisati pomena pomoči pri kaznivem dejanju, ki ga je storil obtoženi D. D. Po oceni sodišče prve stopnje je izvršba lahko neutemeljena iz različnih razlogov, vsaka neutemeljenost pa sama po sebi še ne pomeni pomoči pri storitvi kaznivega dejanja. Zato je podan razlog za izrek oprostilne sodbe iz 1. točke 358. člena ZKP, ker dejanje, za katerega je obtoženi F. F. obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje. Hkrati je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi razloge za oprostilno sodbo iz 3. točke 358. člena ZKP, da ni dovolj dokazov, da je obtoženec storil dejanje, katerega je obtožen.

134Oprostilno sodbo izpodbija tožilka in utemeljeno zaključuje, da ni podan razlog za oprostitev iz 1. točke 358. člena ZKP, ker je sodišče spregledalo, da se obtožencu poleg tega, da je vedel, da gre za neutemeljeno izvršbo, očita še, da je kot pomočnik deloval tudi z vedenjem, da pomaga pri pridobitvi protipravne premoženjske koristi družbi H. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je opis kaznivega dejanja očitan obtoženemu F. F. zadosten, pa čeprav je obtoženi F. F. v svojstvu odvetnika družbe H. in njen pooblaščenec vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine zoper dolžnika družbo G. Obtoženemu F. F. se očita, da je vedel, da je izvršba neutemeljena in da na škodo družbe G. pridobiva protipravno korist družbe H. Kazenskopravni očitek, da je vedel, da gre za neutemeljeno izvršbo in rubež na škodo družbe G. je zadostno konkretiziran in še dodatno podkrepljen z navedbo, da je vedel, da gre tudi za pridobitev protipravne premoženjske koristi družbi H. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je zapis subjektivnega elementa, da je vedel, da gre za neutemeljeno izvršbo in pridobitev koristi drugi družbi na škodo oškodovanke, dolžnika po predlogu za izvršbo, zadostno konkretiziran v opisu dejanja, sam zaključek o obstoju tega vedenja in dokazanosti pa je stvar obrazložitve sodbe. Ni potrebno, da se vedenje storilca dodatno konkretizira v opisu kaznivega dejanja zgolj zato, ker se obtoženemu F. F. očita pomoč pri storitvi kaznivega dejanja pri opravljanju odvetniške storitve za stranko. Zato se pritožbeno sodišče v tem delu strinja s pritožbo tožilke, da opis kaznivega dejanja v obtožnici in v izreku izpodbijane sodbe vsebuje se zakonske znake očitanega kaznivega dejanja.

135Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da izvedeni dokazi obtoženemu F. F. očitane udeležbe pri storitvi kaznivega dejanja ne dokazujejo. Svojo oceno je podalo v točkah 67 do 70. Razlogi izpodbijane sodbe so v tem delu pravilni, kljub zavrnitvi dokaznega predloga tožilke, da se prebere rokopis zasežen F. F. (priloga A 1062). Sodišče prve stopnje je zavrnitev tega dokaznega predloga utemeljilo na strani 19 izpodbijane sodbe, ko je navedlo, da bi bilo mogoče le s pomočjo grafologa ugotavljati, komu pripada rokopis, da je pa še vedno časovni nastanek rokopisa vprašljiv, ker ni datiran, zato tega rokopisa ne bi bilo mogoče povezati z obtožbenimi očitki, kljub temu, da sta v postopku zaslišani priči E. C. in D. C. ob predočbi rokopisa rekli, da je podoben pisavi obtoženega F. F.

136Tožilka v pritožbi izpostavlja dejstva, na podlagi katerih ocenjuje, da je rokopis napisal obtoženi F. F.: ta listina je bila zasežena obtožencu ob hišni preiskavi; nahajala se je v odvetniškem spisu, ki se je nanašal na predmetno izvršbo; rokopis se je nahajal v tem spisu takoj za obvestilom E. E. o odprtju TRR družbe H. pri banki X.; iz rokopisa je mogoče razbrati, da je bilo pooblastilo dostavljeno po kurirju, v rokopisu je naveden priimek U. B. ter da "B. P." pozna iz druženj na pravniških dnevih. Ker sta tudi priči E. C. in D. C. ob predočenju rokopisa potrdili, da je pisava podobna odvetnikovi, in ker je samo obtoženi F. F. delal na zadevi H., rokopis pa je podoben pisavi na dokumentih, ki so bili zaseženi obtožencu, ker obtoženec v kazenskem postopku ni nikoli zanikal, da bi bil rokopis njegov, tožilka sklepa z gotovostjo, da gre za rokopis obtoženega F. F.

137Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so točne trditve tožilke o lokaciji nahajanja rokopisa in časovnih okoliščinah zasega, pa tudi, da je bil pooblaščenec družbe H. izvršilnem postopku ravno obtoženi F. F. Iz nahajanja tega rokopisa kot druge listine v odvetniškem izvršilnem spisu takoj za obvestilom banke X. E. E. o odprtju transakcijskega računa družbe H. pa ni mogoče zaključevati, da je obtoženi vedel, da je izvršba, ki jo je predlagal, neutemeljena in da na škodo družbe G. pridobiva protipravno korist družbi H. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi že v točki 53, pri obrazložitvi obsodilne sodbe izrečeni obtoženi E. E., ugotovilo, da je slednja posredovala F. F. vse podatke, ki jih je ta potreboval za vložitev predloga za izvršbo. S tem pa je bila tudi dokazana povezava med E. E. in F. F.

138Izpovedbi že navedenih prič o podobnosti rokopisa s pisavo obtoženega F. F. nista zadostni za ugotovitev obtoženčeve krivde, kot to zmotno zaključuje tožilka. Obtoženi F. F. je bil odvetnik, ukvarjal se je z izvršbami tudi sicer in ne samo v konkretnem postopku in sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dokazni postopek posebnosti v zvezi s pripravo predloga za izvršbo niti ni pokazal, sploh pa ne povezav obtoženca z osebami povezanimi z oškodovano družbo oziroma s soobtoženci. Tožilka iz vsebine rokopisa sklepa, da je rokopis obtoženi napisal ob prejemu pooblastila za zastopanje in podatkov o računu družbe H. Ker čas nastanka rokopisa ni znan, iz vsebine dokumenta tega ni mogoče z gotovostjo sklepati. Bili so pridobljeni podatki od operaterjev mobilne telefonije, v katerih je bila zaznana telefonska komunikacija med F. F. in Č. C., vendar sodišče prve stopnje ugotavlja obstoj njunega poslovnega in prijateljskega odnosa, ugotovljeni stiki obtoženega F. F. z obtoženim D. D. pa segajo v čas po odkritju rubeža in prenosu sredstev oškodovane družbe, kar pa tudi samo po sebi in izolirano od vseh izvedenih dokazov ne dokazuje obtoženčeve pomoči pri kaznivem dejanju obtoženega D. D. Tožilstvo tekom dokaznega postopka nikoli ni predlagalo postavitve izvedenca grafologa, da bi se ugotovilo, ali je sporni rokopis res od obtoženega F. F. Tudi glede navajanja tožilke, da je pisava na rokopisu podobna ostalim zaseženim listinam, ki jih je napisal obtoženi F. F., velja, da gre za oceno tožilke, ne pa za z gotovostjo ugotovljeno dejstvo.

139Tožilka izpostavlja, da je obtoženi F. F. v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine predlagal izvršbo zgolj na enem transakcijskem računu oškodovanke, ki je bil odprt pri banki F. in da je samo obtoženi D. D. vedel, da so na tem računu vsa razpoložljiva finančna sredstva G. Res tega niso vedeli člani nadzornega sveta oškodovane družbe in zakonita zastopnica večinske lastnice oškodovane družbe priča K. B., vendar je potrebno upoštevati, da se odvetnik sam odloča, na katera sredstva bo predlagal izvršbo in v kakšnem vrstnem redu, poleg tega lahko v primeru neuspešne izvršbe razširi izvršbo na druga sredstva ter tako doseže poplačilo upnikove terjatve. Pritožbeno sodišče se strinja, da je obtoženi D. D. vedel za novo odprti račun oškodovane družbe in za višino sredstev na njem in da je to lahko indično dejstvo, vendar pa ni dokazov, da je ta podatek F. F. dobil ravno od obtoženega D. D. Podobnost zneska sredstev na računu oškodovanca z višino zneska, za katerega je obtoženi F. F. vložil predlog za izvršbo, bi lahko bil indic, vendar prav tako ne dokazuje, da je obtoženi F. F. vedel, da naklepno pomaga pri kaznivem dejanju in da je to tudi hotel.

140Neutemeljena je pritožbena trditev, da se sodišče ni opredelilo do dejstva, da je obtoženi D. D. vedel za novo odprti račun in višino tam naloženih sredstev oškodovane družbe. Tožilstvo ni ponudilo nobenega dokaza, ta tudi ni bil izveden na glavni obravnavi, da je D. D. to informacijo posredoval obtoženemu F. F., saj jo je ta dobil od E. E., kar ugotavlja tudi sodba v že citirani točki 53. Zato smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

141Pretežni del pritožbe tožilka namenja zagovoru obtoženega F. F., ga povzema in iz njega zaključuje, da predstavlja zgolj navajanje poteka običajnega izvršilnega postopka, da pa obtoženi F. F. v zagovoru ni pojasnil ključnih dejstev obravnavane izvršbe, ki jo tožilka ocenjuje kot neobičajno izvršbo v skoraj milijonskem znesku, in ker je F. F. vložil predlog za izvršbo samo na en transakcijski račun oškodovane družbe.

142Prav ima tožilka, da bi bilo potrebno zagovor obtoženega F. F. prebrati na glavni obravnavi. Iz 325. člena ZKP izhaja, da če obtoženec na glavni obravnavi izjavi, da se ne želi zagovarjati ali če noče odgovarjati na posamezna vprašanja, prebere predsednik senata njegovo prejšnjo izpovedbo ali del te izpovedbe. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da se obtoženi F. F. v preiskavi ni zagovarjal in ni odgovarjal na vprašanja. Zagovor je podal na prvi glavni obravnavi 15. 9. 2016 (list. št. 1318), ko je pojasnil, da se je pri njem oglasila stranka z željo, da se vloži izvršilni predlog na podlagi terjatve, ki se je izkazovala z verodostojno listino, konto kartico, da je stranko poučil o posebnostih elektronske izvršbe, da ima možnost nasprotna stranka vložiti ugovor in potem sodišče sklep o izvršbi razveljavi in se terjatev stranke dokazuje v pravdnem postopku. Navedel je, da je izvršbo vložil in to je vse, kar je imel za povedati. Glavna obravnava se je nato nadaljevala 22. 9. 2016, obtoženec ni dopolnjeval zagovora, naslednja obravnava 17. 11. 2016 (list. št. 1343) pa se je zaradi spremembe porotnikov začela znova in je obtoženi F. F. po prejetih pravnih poukih izjavil, da se ne bo zagovarjal. V taki procesni situaciji bi sodišče moralo prebrati obtoženčev prejšnji zagovor, ker ga pa ni, se sodba na njegov zagovor tudi ne opira oziroma ga ne ocenjuje, ker ta dokaz na glavni obravnavi, ki se je začela znova in nadaljevala, ni bil izveden.

143Vendar pa tudi to dejstvo samo po sebi ne spremeni zaključka sodišča prve stopnje, da izvedeni dokazi udeležbe pri storitvi kaznivega dejanja ne potrjujejo.

144Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obtoženi F. F. v izvršilnem postopku urgiral izdajo potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti z vlogo z dne 26. 4. 2013, v kateri je navajal točno določene datume o poteku vročitve pisemskih pošiljk oškodovani družbi in lastna predvidevanja, da je prišlo že do fikcije vročitve sklepa o izvršbi. Tožilka v pritožbi trdi, da je skrajno neverjetno, da bi v milijonski izvršbi prišlo do fikcije vročitve sklepa, zato je po njenem v povezavi z drugimi dokazi (ki jih tožilka konkretno ne navede) podatke o neuspelem vročanju obtoženi F. F. dobil od obtoženega D. D.

145Pritožbeno sodišče se s takim razmišljanjem tožilke ne strinja, saj je potrebno upoštevati, da je preverjanje pravnomočnosti sklepa o izvršbi ravnanje, ki ne odstopa od običajnega ravnanja v izvršilnem ali kateremkoli drugem sodnem postopku. Glede izvršilnih postopkov pa je splošno znano, da mora upnik preverjati potek izvršilnega postopka in nastop pravnomočnosti sklepa o izvršbi. Dejstvo je tudi, da odvetnik pri vlaganju predloga za izvršbo ni dolžan preverjati verodostojnosti listine, na podlagi katere vlaga predlog za izvršbo, saj je to predmet pravdnega postopka, če dolžnik vloži ugovor zoper sklep o izvršbi. Splošno znano je tudi dejstvo, da ima pooblaščenec tekom celotnega izvršilnega postopka možnost, da preko spletne strani e-sodstvo ugotovi, kdaj je bil dolžniku vročen predlog za izvršbo oziroma sklep o izvršbi kot tudi, ali je prišlo do fikcije vročitve, zato je pritožbeno izpostavljanje F. F. urgence za izdajo potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti v predmetnem izvršilnem postopku dejstvo, ki pa samo po sebi ne dokazuje njegovega naklepa pri storitvi očitanega kaznivega dejanja.

146Pritožbeno sodišče se strinja s tožilko, da je šlo za visok znesek izvršbe, da zoper sklep o izvršbi ni bil vložen ugovor, da je prišlo do fikcije vročitve, da je oškodovana družba ostala praktično brez premoženja, da je F. F. urgiral za izdajo potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, da je predlagal kot sredstvo izvršbe le en transakcijski račun oškodovane družbe, tistega, na katerem je bil ves denar, vendar pa ni mogoče zahtevati od obtoženca, da se zagovarja, saj je njegova pravica tudi, da se ne zagovarja oziroma se zagovarja z molkom, kar pa ni dokaz njegove krivde.

147Sodišče prve stopnje je z izvedenimi dokazi ugotovilo, kdo je bil povezan z družbo H., da sta to bila obtožena E. E. in V. B., da je obtoženi F. F. prejel vse podatke in listine za vložitev predloga za izvršbo od E. E., dejstvo, da je v izvršilnem postopku obtoženi F. F. vložil pritožbo pa predstavlja dokaj običajno odvetniško opravilo, tako kot zastopanje na narokih, vlaganje pritožbe in dogovor s stranko o višini odvetniške storitve. Vsa ta dejstva tožilka izpostavlja v pritožbi, vendar ne pomenijo trdnega dokaza, na podlagi katerega bi bilo sodišče lahko prepričano, da je obtoženec F. F. storil kaznivo dejanje na način in v obsegu, kot mu to tožilstvo očita, in da je tudi podana njegova krivda, torej da mu je dejanje dokazano v objektivnem in subjektivnem delu. Zagovornik obtoženega F. F. v odgovoru na pritožbo uveljavlja, da Ustava Republike Slovenije v 29. členu določa, da nihče ni dolžan izpovedovati zoper sebe ali svoje najbližje in da je tako določeno tudi v četrtem odstavku 148. člena ZKP in v drugem odstavku 227. člena ZKP. Glede na to pravico obtoženega in načelo, da vsakdo velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni dokazana s pravnomočno sodbo, obtoženčevega molka oziroma dejstva, da se ni zagovarjal, ni mogoče šteti obtožencu v breme in tudi ni mogoče iz tega česarkoli zaključevati. Naloga tožilstva je, da dokaže utemeljenost obtožbe in krivdo obtoženca, zgolj sklepanja tožilstva ne omogočajo prepričanja, da je obtoženi F. F. vedel, da pomaga pri protipravni in neutemeljeni izvršbi v korist družbe H. in v škodo G. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožilke zoper oprostilno sodbo izrečeno obtoženemu F. F. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano oprostilno sodbo. Pri preizkusu izpodbijane sodbe v tem delu prav tako ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po prvem odstavku 383. člena ZKP.

Pritožba tožilke zoper obsodilno sodbo v zvezi z odločbo o odvzemu premoženjske koristi družbi A. Ltd.

148Delno je utemeljena pritožba tožilke zoper obsodilno sodbo, da bi sodišče prve stopnje moralo s sodbo družbi A. Ltd. (v nadaljevanju A.) odvzeti pridobljeno protipravno premoženjsko korist, ki izvira iz kaznivega dejanja pranja denarja, za katerega je bila obsojena obtožena E. E.

149Sodišče je v sodbi na strani 66 pojasnilo, da ker je ugodilo premoženjskopravnemu zahtevku oškodovane družbe, ne prihaja v poštev odvzem premoženjske koristi z odvzemom premoženja obtožene E. E. in družbe A., ker je odvzem premoženjske koristi v razmerju do premoženjskopravnega zahtevka subsidiaren.

150Z obsodilno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obtožena E. E. iz računa družbe H., na katerega je najprej sprejela protipravno premoženjsko korist iz kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1 (v nadaljevanju: predhodno kaznivo dejanje) storjenega na škodo družbe G., nato pa protipravno premoženjsko korist nakazala družbi A. (v nadaljevanju: prejemnica koristi), Č. C. pa je kot pooblaščenec za razpolaganje iz računa prejemnice koristi s preostalim delom denarja razpolagal tudi tako, da je 25. 6. 2013 kupil 140 delnic družbe B. AG in 530 enot plemenite kovine srebra. Z obsodilno sodbo izrečeno obtoženi E. E. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so navedene delnice in srebro premoženje, ki je bilo prejemnici koristi pridobljeno s kaznivim dejanjem pranja denarja. Ugotovilo je, na kakšen način je obtožena E. E. prala denar, na kakšen način je z denarjem razpolagala, da ga je del dvignila v gotovini, del pa prenesla na račun prejemnice koristi in s tem razdrobila sled za denarjem in zavestno sodelovala pri zakritju izvora denarja. Sodišče prve stopnje je v obsodilni sodbi ugotovilo med drugim tudi, kako je potekala nadaljnja pretvorba tako opranega denarja in sicer, da je Č. C. kot zakoniti zastopnik družbe prejemnice koristi kupil že navedeno število delnic in enot plemenite kovine srebra.

151Tožilka v pritožbi zoper obsodilno sodbo utemeljeno zatrjuje, da predstavljajo delnice in enote plemenite kovine srebra premoženje, ki je predmet kaznivega dejanja pranja denarja, za katerega je bila obsojena obtožena E. E. Prav ima tudi, da je družba A. prejemnica premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s predhodnim kaznivim dejanjem po 240. členu KZ-1B in oprana s kaznivim dejanjem pranja denarja po 245. členu KZ-1B, zato bi moralo tudi po stališču pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje že s sodbo prejemnici koristi A. odvzeti premoženjsko korist in sicer delnice in enote plemenite kovine srebra.

152Tožilka utemeljeno izpodbija stališče sodišča prve stopnje v sodbi, da družbi A. ni mogoče odvzeti premoženjske koristi pridobljene s kaznivim dejanjem, ker je sodišče prve stopnje z obsodilno sodbo ugodilo premoženjskopravnemu zahtevku oškodovane družbe G. in ker je odvzem premoženjske koristi v razmerju do premoženjskopravnega zahtevka subsidiarne narave.

153Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je načelno pravilno stališče sodišča prve stopnje, da isto premoženje ne more biti hkrati predmet odvzema premoženjske koristi in prisojenega premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca, vendar pa se to pravilo lahko uporabi v obravnavani kazenski zadevi le za obtoženo E. E., kateri je sodišče prve stopnje kot pomočnici pri storitvi predhodnega kaznivega dejanja naložilo v plačilo (solidarno s soobtoženim D. D.) škodo povzročeno z izvršitvijo predhodnega kaznivega dejanja. Ne velja pa to stališče v konkretnem primeru tudi za družbo A., ki ni obdolženka v tem kazenskem postopku, je pa po ugotovitvah sodišča prve stopnje v obsodilni sodbi prejemnica opranega denarja, torej protipravne premoženjske koristi, ki je s prenakazili iz računa družbe H. prispela na račun družbe A., iz računa slednje družbe pa je bil denar v pretežni večini dvignjen kot gotovina, del pa porabljen za nakup delnic in enot plemenite kovine srebra.

154Ker torej tožilka utemeljeno zatrjuje, da je družba A. pridobila premoženje, ki izvira iz kaznivega dejanja pranja denarja, ji ga je kot prejemnici koristi potrebno odvzeti tako, kot predlaga tožilka v pritožbi.

155Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožilke delno ugodilo in izpodbijano obsodilno sodbo v točki I spremenilo tako, da je gospodarski družbi A. odvzelo 140 delnic z oznako B. AG po ceni 30.270,37 CHF in 530 enot plemenite kovine srebra ZKB Silver ETF Klasse A (CHF) po ceni 30.544,44 CHF, ki so zavedeni v banki X. AG iz Kneževine Liechtenstein, št. portfolia ... Pri tem premoženju ne gre za škodo, ki je bila povzročena s kaznivim dejanjem, zato družba G. po tem premoženju ne more poseči s pravnimi sredstvi. Pritožbeno sodišče je pritožbi državne tožilke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v obsodilnem delu spremenilo tako, kot je bilo zgoraj pojasnjeno in kot izhaja iz izreka te odločbe, ker nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem, zato je bilo potrebno to premoženje odvzeti družbi A. na podlagi tretjega odstavka 73. člena KZ-1 v zvezi s 74. členom KZ-1, v preostalem delu pa je pritožbo tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

156Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi tožilke delno ugodilo in izpodbijano obsodilno sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe, v preostalem delu je pritožbo tožilke in v celoti pritožbe zagovornikov obtoženega D. D., obtožene E. E. in njenih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

157Ker zagovorniki obtoženega D. D., obtožena E. E. in njeni zagovorniki s pritožbami niso uspeli, je pritožbeno sodišče obtožencema na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka in sicer sodno takso. Sodno takso je odmerilo skladno s taksno tarifo Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ob upoštevanju zapletenosti in obsežnosti te kazenske zadeve, izrečenih kazenskih sankcij ter njunih premoženjskih razmer razvidnih iz podatkov spisa in izpodbijane sodbe

158Obtoženi D. D. je dolžan plačati sodno takso v znesku 1.050,00 EUR (taksna tarifa 7115 in 7122), obtožena E. E. je dolžna plačati sodno takso v znesku 1.950,00 EUR (taksna tarifa 7115 za glavno kazen in 7115 za stransko kazen, 7122).

159Ker je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožilke zoper oprostilno sodbo in potrdilo oprostilno sodbo izrečeno obtoženemu F. F., je odločilo, da po drugem odstavku 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP stroški pritožbenega postopka v zvezi z oprostilno sodbo in sicer potrebni izdatki obtoženega F. F. in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika postavljenega po uradni dolžnosti bremenijo proračun.