347. člen ZKP

Vsebinski pogoji za dopustnost najdbe (odkritja) predmetov po 217. členu ZKP v zakonu niso določeni, temveč so odvisni od dejanskih okoliščin posameznega primera glede na izoblikovana vodila v sodni praksi, pravni teoriji ter v ostali znanstveni in strokovni literaturi. O očitno nepričakovano najdenih predmetih (angleško: plain view) med hišno preiskavo sta se Ustavno in Vrhovno sodišče že izrekli, pravna teorija pa glede tega praviloma povzema sodno prakso Vrhovnega sodišča ZDA. Ob pogoju, da je ravnanje izvajalcev znotraj odredbe za hišno preiskavo, je za dopustnost najdbe predmetov ključnega pomena, da je bila ta nepričakovana in nenamerna.

Sodišče druge stopnje navedb v zaključni besedi tožilstva podani na glavni obravnavi ne more upoštevati kot pritožbenih navedb. Zaključne besede tožilke po končanem dokaznem postopku so namenjene tožilčevi presoji dokazov, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi, obrazložitvi tožilčevih sklepov o dejstvih, ki so pomembna za odločbo ter podaji in obrazložitvi njegovega predloga o obtoženčevi kazenski odgovornosti, o določbah kazenskega zakona, ki naj se uporabijo, ter o olajševalnih in obteževalnih okoliščinah, ki bi jih bilo treba upoštevati pri odmeri kazni, lahko pa poda tudi predlog o vrsti in višini kazni, varnostnih ukrepih ter sme predlagati, naj se izreče sodni opomin ali pogojna obsodba, kot določa 347. člen ZKP. Gre torej za fazo postopka pred sodiščem prve stopnje pred odločitvijo senata o končanju glavne obravnave in izrekom odločbe in tudi v tem delu je sodba sodišča prve stopnje podvržena preizkusu, ki ga sodišče druge stopnje ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v smislu določbe prvega odstavka 383. člena ZKP opravi po uradni dolžnosti. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje kot pritožbene navedbe upoštevalo navedbe t

Sklicevanje na vsebino 7. člena Protokola št. 14 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin je brezpredmetno, ker gre za postopkovne določbe, ki veljajo pred Evropskim sodiščem za človekove pravice.

Pritožbeno sodišče ni dolžno izrecno odgovoriti na vse navedbe stranke v pritožbi, saj je v določenih primerih tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in jih obravnavalo. Sodišče pa se ni dolžno opredeliti le do očitno neutemeljenih ali nerelevantnih navedb stranke. Temeljna oblika nadaljevanega kaznivega dejanja po 1. odstavku 217. člena KZ lahko preraste v kvalificirano obliko po 2. odstavku, ker je storilec s posameznimi istovrstnimi dejanji ob seštevku povzročil veliko premoženjsko škodo, če je podan direkten naklep storilca v odnosu do skupne škode oziroma skupne vrednosti. Zato je treba v vsakem posameznem primeru ugotoviti storilčev subjektivni odnos do povzročitve velike premoženjske škode. Senat ni vezan na predlog tožilca glede vrste kazenske sankcije in višine kazni, ki ga poda v okviru besede strank (347. člen ZKP).

Ni kršitev, če se sodišče strinja s predlogom državne tožilke glede višine kazni.

Drugačna ocena okoliščin, ki so bile upoštevane pri odmeri kazni, pomeni uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Sodišče prve stopnje pri izrekanju kazni ni vezano na predlog okrožnega državnega tožilca, ki ga ta poda na glavni obravnavi. Zato je lahko izrečena kazen milejša ali strožja od predlagane.

Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali so obtoženci storili kaznivo dejanje, ocenilo zbrano dokazno gradivo ter v razlogih sodbe določno in popolnoma obrazložilo dokazno oceno.

Ob oceni posameznih dokazov je sodišče pravilno štelo, da je dejanje dokazano na podlagi izpovedbe oškodovanca, ki je podrobno opisal, kje je videl storilce ter kaj so nosili v rokah.

Preden sodišče zavrne kot neverodostojno pričo, ki obremenjuje obtoženca, mora vsestransko preizkusiti, ali je izpovedba priče sprejemljiva ali ne, njeno izpovedbo je treba pretehtati tudi obenem z drugimi dokazi. Zgolj okoliščina, da je pričina hči sošolka oškodovanke, še ne more biti razlog za zavrnitev pričevanja.

Obtoženec je kot stražar enkrat izstrelil iz puške, ker se je stražarskemu mestu pri vhodu v kasarno bližal nek drug vojak. Obtožen je bil poskusa kaznivega dejanja umora, storjenega v bistveno zmanjšani prištevnosti (alkohol). Izrečena je bila oprostilna sodba, ker ni bilo dokazano, da bi obtoženec streljal proti prihajajoči osebi, ne pa samo opozorilno, morebitna kršitev pravil stražarske službe pa za obstoj zatrjevanega kaznivega dejanja nima tehtnosti. Oprostilno sodbo je sodišče druge stopnje potrdilo.

Z izpovedbami prič, ki zatrjujejo, da so bile ob dogodku pod vplivom alkohola, da niso nekega dogodka videle oz. da se ne spominjajo, se ne more zavrniti izpovedba zasebnega tožilca, ki o nekem dogodku določno in logično izpoveduje.

Sodba nima nobenih razlogov, zakaj ne verjame izpovedbi zasebne tožilke, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Sodišče je dolžno vestno pretehtati vsak dokaz posebej (člen 347 ZKP) kar pomeni, da mora tako ravnati tudi z vsako izpovedbo, jo analizirati in povedati iz katerih razlogov priči verjame ali ne. Zato je podana kršitev ZKP po členu 347 v zvezi z 2. odstavkom 364. člena ZKP, ta kršitev pa bi mogla vplivati na pravilnost sodbe.

Prepričljivost dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, ob zagotovljeni kontradiktornosti, ni večja od prepričljivosti dokazov, izvedenih v preiskavi, ko je kontradiktornost izostala, če ostali dokazi oz. indici opravičujejo drugačne zaključke. Zaenkrat ZKP dokaznega pravila o vrednosti posameznih dokazov glede na stopnjo postopka ne pozna.

Načelo, da sodišče opre sodbo le na dokaze, izvedene na glavni obravnavi, ne pomeni, da je sodišče vezano le na zagovor, ki ga je podal obtoženec na glavni obravnavi.