321. člen ZKP

Odločitev o združitvi dveh kazenskih postopkov vodenih zoper obtoženca, na škodo treh različnih oškodovank je prvostopenjsko sodišče oprlo na določbo 32. člena ZKP, po kateri je v primeru, če je ista oseba obdolžena več kaznivih dejanj in je za nekatere od njih pristojno okrajno sodišče, za drugo pa okrožno sodišče, pristojno okrožno sodišče (prvi odstavek 32. člena ZKP). Iz določbe petega odstavka istega člena pa izhaja, da se v takem primeru praviloma izvede enoten postopek in izda ena sama sodba. V skladu z določbo osmega odstavka navedenega člena, o združitvi postopka odloča sodišče, ki je pristojno za enoten postopek; zoper sklep s katerim je bila odrejena združitev postopka ali zavrnjen predlog za združitev postopka, pa ni pritožbe. Pri tem navajanje pritožnice, da je šlo v zadevi okrožnega sodišča vodeni zoper obtoženca za priporno zadevo, in združitev te zadeve z nepriporno, nima nobenega upoštevnega pomena.

Sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča o dovoljenosti vložitve navedenega predloga obrambe dne 29. 5. 2024 kljub določbi drugega odstavka člena 83 ZKP v zvezi s 4. točko tretjega odstavka člena 285.a ZKP, poleg tega pa je, upoštevaje četrti odstavek člena 340 ZKP, z napačnim pravnim poukom zagovornikom podelilo pravico, ki je zakon ne predpisuje: v primeru, da sodišče na glavni obravnavi izda poseben sklep v zvezi z izločitvijo dokazov, se lahko tak sklep izpodbija le s pritožbo zoper sodbo (četrti odstavek člena 340 ZKP).

Ne glede na drugačne trditve zagovornika v pritožbi, predlog za izločitev dokazov bil vložen po začetku glavne obravnave. Glavna obravnava se namreč v skladu s prvim odstavkom 321. člena ZKP začne s predstavitvijo obtožnice oz. zasebne tožbe (na okrajnem sodišču s predstavitvijo obtožnega predloga). Glavna obravnava se lahko v posamezni zadevi začne samo enkrat in ta se je v obravnavani zadevi začela 28. 10. 2022. Dejstvo, da je 28. 10. 2022 pomotoma prišlo do tega, da ni bil predstavljen eden izmed obdolžilnih predlogov, ki je bil nato predstavljen na naroku za glavno obravnavo 15. 5. 2023, ne pomeni, da se je takrat glavna obravnava začela znova. Nadalje je potrebno poudariti, da se glavna obravnava začne z branjem obtožnega predloga in ne šele s trenutkom, ko se zaključi predstavitev obtožnega akta. Zato v obravnavani zadevi za presojo, ali je bil predlog za izločitev dokazov vložen pred ali po začetku glavne obravnave, ni odločilnega pomena, da se je predstavitev obdolžilnih predlogov zaključila na naroku 15. 5. 2023. Prav tako ni bistveno, da je predlog za izločitev dokazov bil podan pred začetkom dokazovanja, saj je odločilen trenutek začetka branja obtožnega akta.

Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje kršilo določilo 321. člena in 443. člena ZKP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, s čemer uveljavljajo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi razpisalo tri naroke za glavno obravnavo. Dne 16. 5. 2021 se zaradi odsotnosti državnega tožilca narok ni opravil, izven glavne obravnave pa je sodišče zaslišalo priči. Na naroku dne 9. 6. 2021 je sodišče pomotoma zapisalo, da se glavna obravnava nadaljuje z dokazovanjem, na njej pa je obdolženec podal svoj zagovor. Na naroku dne 30. 6. 2021 je sodišče prve stopnje saniralo procesno pomanjkljivost, in sicer izostali začetek naroka z branjem obtožnega predloga ter po modifikaciji obtožnega predloga v korist obdolženca, v nenavzočnosti obdolženca izreklo predmetno sodbo. Pritožnik ima sicer prav, da se glavna obravnava v skrajšanem postopku začne s predstavitvijo obtožnega predloga ali zasebne tožbe, ki jo prebere tožilec, kot tudi, da narok dne 9. 6. 2021, ko je sodišče "nadaljevalo z dokazovanjem" namesto začelo z glavno obravnavo, ni bil izveden v skladu s prvim odstav

Glede na določbe Direktive 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih in drugi ter četrti odstavek 74. člena ZKP, ki temeljijo na zagotavljanju pravice do poštenega sojenja in pravice do obrambe, torej ne glede na to, ali zagovornik zastopa stranko po pooblastilu ali po uradni dolžnosti ali po brezplačni pravni pomoči, stroški tolmačenja za zaupni pogovor obdolženca z odvetnikom vedno bremenijo proračun. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je zavrnilo plačilo nagrade in potrebnih izdatkov tolmačke za tolmačenje pogovorov zagovornika in obdolženca v prostorih ZPKZ, obdolžencu, ki je tujec in ne govori slovenskega jezika, onemogočilo posvet z zagovornikom v svojem jeziku.

Stvarne pristojnosti sodišč v kazenskem postopku ne določata pravilno poimenovanje obtožnega akta in pravilna navedba kaznivega dejanja, temveč dejstva in okoliščine iz 25. člena ZKP. Po prvem odstavku 397. člena ZKP je podlaga za novo sojenje obtožnica, o kateri je bilo odločeno z razveljavljeno sodbo in ne prvotna obtožnica, če je bila ta kasneje spremenjena.

Ugovor pravne narave je lahko sestavni del ugovora zoper obtožnico, ki ga je obdolženi B.V. vložil 27. 2. 2013, sodišče prve stopnje pa ga je že s sklepom I Ks 52458/2010 z dne 8. 10. 2013, kot neutemeljenega zavrnilo. Lahko pa je tudi sestavni del odgovora na obtožbo, vendar šele po predstavitvi obtožnice, ko se je torej glavna obravnava že začela (prvi odstavek 321. člena v zvezi z drugim odstavkom 322. člena ZKP). Kdaj sta odredba za hišni preiskavo in odredba iz prvega odstavka 156. člena ZKP v zadostni meri obrazloženi, je dejansko vprašanje, odvisno od okoliščin posameznega primera. Pritožnikova pripomba o identičnosti vsebine in obrazložitev, bržkone odredb za hišne preiskave, je sicer točna, vendar mora biti hkrati upoštevana nespremenjenost kaznivih dejanj, njihovih osumljencev in končno, da so bile hišne preiskave odrejene na različnih naslovih. V takšnem primeru kakšna posebna ali dodatna individualizacija, kolikor je sploh mogoča, ni potrebna.

Izločitveni razlog po 3. točki drugega odstavka 39. člena ZKP (sodnik oziroma sodnik porotnik ne sme odločati o obtožbi, če je izdal sklep, s katerim se priznanje krivde zavrne oziroma sklep, da se sporazum o priznanju krivde zavrne) se nanaša zgolj na fazo predobravnavnega naroka. Ta izločitveni razlog se ne razteza na fazo glavne obravnave oziroma v fazo po zaključenem predobravnavnem naroku.

Sodišče je tisto, ki skrbi za procesno disciplino in v okviru čvrstega procesnega vodstva presoja upravičenost razlogov za preložitev procesnega dejanja.

Namen inkriminacije kaznivega dejanja pranja denarja je v preprečevanju vnosa premoženja, ki izvira iz kaznivih dejanj v zakonit finančni in gospodarski obtok. Vendar navedeno ne pomeni, da mora konkretno kaznivo dejanje pranja denarja samo po sebi ogroziti gospodarstvo države. Kaznivo dejanje pranja denarja je podano, kadar storilec opravi kakršenkoli premik denarja ali premoženja, za katerega ve, ali bi moral vedeti, da izvira iz kaznivega dejanja in se zaveda ali vsaj pristane na to, da bo zaradi tega premika prikrito, da denar izvira iz kaznivega dejanja oziroma bo oteženo sledenje denarju, ki izvira iz kaznivega dejanja. Obsojenci so s prejemom nakazil na račun in hranjenjem denarja na računu izpolnili zakonska znaka sprejema in hrambe denarja. Z nadaljnjim razpolaganjem (nakazili) s tem premoženjem (dobroimetjem) so uresničili še nadaljnje zakonske znake kaznivega dejanja pranja denarja, to je zamenjavo, razpolago in uporabo denarja pri gospodarski dejavnosti. Nakazila znotraj bančnega sistema je tako šteti kot prenos denarja in z njim so obsojenci izpolnili zakonske znakov kaznivega dejanja pranja denarja. Vsako nadaljnje nakazilo, na drug bančni račun, ki je

Obtoženi v pritožbi utemeljeno opozarja, da na naroku za glavno obravnavo dne 22. 5. 2017 ni bil ustrezno poučen o njegovih pravicah, čeprav je na naroku odgovarjal na vprašanja. Sodišče prve stopnje je prvi narok za glavno obravnavo sicer pravilno opravilo v nenavzočnosti obtoženca, vendar pa začetek sojenja v nenavzočnosti obtoženca ne izključuje dolžnosti sodišča, da obtoženca ob podajanju pripomb in odgovorov na naslednjem naroku ne pouči v skladu s petim odstavkom 321. člena ZKP. Izrecna zakonska določba o pravnem pouku za obtoženca na glavni obravnavi tudi ne more biti sanirana z okoliščino, da je bil obtoženi o tem poučen že ob prvem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom. Če bi se sodba opirala na ta dokaz, bi to pomenilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožba v zvezi s slednjim navaja, da naj bi se sodba oprla na obtoženčeve izjave v zvezi z dejanjem na škodo zakoncev B., vendar pa to zatrjevanje izgubi svojo relevantnost ob v nadaljevanju obrazloženih zaključkih pritožbenega sodišča, da pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe opisano dejanje ni kaznivo dejanje. Glede očitanega dejanja iz 2. točke izpodbijane sodbe

1. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka na način, da je nedopustno poseglo v obdolženkino pravico do obrambe, s tem ko ni dovolilo, da bi na glavni obravnavi dne 25. 1. 2017 podala svoj zagovor kadar bi to želela in sicer po zaslišanju zanjo obremenilnih prič, s poukom, da če ga ne poda takoj, to pravico izgubi. Navedena kršitev ni podana. Po določbi 300. člena ZKP glavna obravnava poteka v tistem redu, ki je določen v tem zakonu, senat pa sme spremeniti določeni red obravnavanja zaradi posebnih okoliščin, zlasti če je veliko obdolžencev, veliko kaznivih dejanj ali če je dokazno gradivo obsežno. Nič od navedenega, kar bi narekovalo spremembo v zakonu določenega reda glavne obravnave, v obravnavani zadevi ni zaslediti.

Po nobeni zakonski določbi sodišče obdolženčevega priznanja ni dolžno sprejeti in razen v primeru sprejetega sporazuma o krivdi, predlogu državne tožilke iz drugega odstavka 269. člena ZKP oziroma šestega odstavka 321. člena ZKP ni dolžno slediti. Priznanje in predlog sta predmet proste presoje, ki mora biti pravilna. Obdolženčevo priznanje, kot izjava o krivdi po obtožbi ni izjava, ki bi jo bilo sodišče dolžno sprejeti, ampak jo je dolžno le, enako kot obdolženčevo izjavo, s katero krivdo po obtožbi zanika, preizkusiti. To je glede na uporabljeno pogojno obliko v 330. členu ZKP jasno.

ZKP ne pozna posebnega, skrajšanega ali poenostavljenega postopka za izvedbo obravnave, ko je sodba sodišča prve stopnje razveljavljena le delno (na primer le glede odločbe o (stranski) kazni), v odločbi o krivdi pa je že postala pravnomočna - v takem primeru je v ponovljenem postopku primerna smiselna uporaba določb ZKP o glavni obravnavi. Tako bi bilo mogoče kot ustrezno opredeliti povzemanje oziroma temu ustrezno predstavitev razveljavitvenega sklepa sodišča druge stopnje namesto povzemanje obtožbe; v celoti bi moral biti podan pouk obdolžencem po 320. členu in po petem odstavku 321. člena ZKP, obdolžencu bi moralo biti omogočeno, da se izjavi o vseh okoliščinah, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije; dokazni postopek bi se moral omejiti le na izvedbo tistih dokazov, ki so pomembni za odločanje glede razveljavljenega dela sodbe; stranke, oškodovanec in zagovornik bi morale imeti zaključno besedo; izrečena oziroma razglašena sodba pa bi morala imeti v izreku ustrezno sklicevanje na sodbo, ki je glede izreka o krivdi že pravnomočna.

S tem, ko sodišče glavne obravnave, ki jo je zaradi spremenjenega senata začelo znova, zatem ni vodilo skladno z zakonskimi določbami, je kršilo pravice obrambe, vendar kršitev na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe ni vplivala, niti tega v zahtevi za varstvo zakonitosti vložnik ni zatrjeval.

Sama okoliščina, da sodišče ni takoj po spremembi obtožbe obdolženca vprašalo, ali je razumel obtožbo, ne predstavlja kršitve pravice obrambe, ki je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe.

Kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin po 240. členu KZ je blanketne narave, zato mora biti v opisu kaznivega dejanja glede poslovnih listin navedeno, na podlagi katerih zakonskih oziroma podzakonskih predpisov se te listine vodijo. Zakonski znak "uporaba krive poslovne listine kot prave" je izpolnjen in je listina uporabljena, če storilec na kakršenkoli način listino spravi v promet, v katerem pride do izraza njena pravna pomembnost, to pa je tudi v primeru predložitve listine pristojnemu organu.

V okviru izvajanja ukrepa tajnega opazovanja in sledenja ter slikovnega snemanja dobljeni dokaz se lahko uporabi tudi zoper osebo, zoper katero ukrep ni bil odrejen, če je sodelovala pri izvršitvi kaznivega dejanja z osebo, zoper katero je bil odrejen. Opazovanje določene osebe ne pomeni zgolj opazovanja v trenutkih, ko je vidna, ampak zaznavanje vseh situacij, povezanih z njo, torej tudi njenega položaja (tako tudi tretji odstavek 149.a člena ZKP). Če je ta v objektu, je z njegovim opazovanjem nujno povezano tudi zaznavanje oseb, ki vstopajo ali izstopajo, pri čemer pomeni fotografiranje dokumentiranje zaznanega. Ugotavljanje, ali je bila izzvana kriminalna dejavnost, predpostavlja ugotovitev okoliščin, na podlagi katerih je mogoče narediti sklep, da je bila oseba napeljana k storitvi kaznivega dejanja. Ugotavljanje le-teh pa ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Sostorilca ali soudeleženca, zoper katerega je kazenski postopek pravnomočno končan, je mogoče zaslišati kot pričo v kazenskem postopku zoper drugega storilca ali udeleženca. Pojma nevarnost za življenje in zdravje tretjih oseb i

V primerih subjektivne koneksitete, ko ena oseba stori več kaznivih dejanj, se praviloma izvede enoten postopek (7. odstavek 32. člena ZKP). To pomeni, da je mogoče začeti postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti šele, ko je pravnomočno odločeno glede vseh kaznivih dejanj, zajetih z obtožbo. Mogoče pa so tudi izjeme.