240. člen KZ-1

Izrek sodbe je nerazumljiv tedaj, ko ni jasno, na kaj se opis nanaša oziroma če se iz njega ne da ugotoviti, za kakšno kaznivo dejanje gre. Sodišče prve stopnje je v abstraktnem delu izreka sodbe, ki se izpodbija s to pritožbo, sicer res navedlo, da so obtoženci zato, da bi drugemu pridobili premoženjsko korist, z zavestnim sodelovanjem pri storitvi zlorabili svoje položaje, vendar pa je v konkretnem opisu obtožencem očitanega kaznivega dejanja določno in jasno navedeno, da se jim očita druga izvršitvena oblika in sicer opustitev njihove dolžnosti. Kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po členu 240 KZ-1 je imelo namreč v času, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno, tri izvršitvene oblike in sicer zlorabo položaja, prekoračitev pravice in opustitev dolžnosti, ki jih ima na podlagi zakona, drugega predpisa, akta pravne osebe ali pravnega posla glede razpolaganja s tujim premoženjem ali koristmi. Zlasti pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da kljub nasprotju med zakonskim, torej abstraktnim opisom kaznivega dejanja, ki sicer ni nujna sestavina izreka in dejanskim opisom, ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstav

Odločitve edinega družbenika v enoosebni gospodarski družbi ne morejo derogirati protipravnosti njegovega ravnanja, ki se kaže v prikazovanju navideznih (fiktivnih) pravnih poslov, na podlagi katerih je prišlo do nezakonitega zmanjšanja sredstev oškodovane družbe z omejeno odgovornostjo. Premoženje slednje je ne le navzven, temveč tudi v razmerju do edinega družbenika, tuje premoženje, družbenik pa mora kot poslovodja zasledovati (tudi) premoženjske interese družbe, sicer lahko uresniči vse zakonske znake kaznivega dejanja po 235. členu KZ-1.

Bistven očitek tožnici v odpovedi je bil, da je v letu 2018 angažirala svojo hči, J. J., da je kot samostojni podjetnik prek subjekta K., s. p., do junija 2023 za toženko opravljala domnevne storitve in izstavljala račune, ne da bi tožnica o zaposlitvi svoje hčere oziroma o konfliktu interesov, ki naj bi s to zaposlitvijo nastal, obvestila toženko oziroma pristojne službe v družbi C. d. o. o. S tem naj bi ravnala v nasprotju s A. internimi pravili in Kodeksom ravnanja. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi B. B. ugotovilo, da tožnica o delu svoje hčere pri toženki ni obvestila službe za skladnost in etiko ter kadrovske in pravne službe, ki niso organizirane pri toženki, ampak so organizirane v okviru družbe C. d. o. o. Vendar pa sodišče prve stopnje ni iz razloga organizacijskih specifik toženke kot članice skupine A. štelo, da tožnica ni storila očitane kršitve, temveč je pravilno zaključilo, da iz internih aktov toženke ni jasno izhajalo, ali mora delavec morebitno navzkrižje interesov prijaviti zgolj eni od naštetih oseb ali pa vsem njim ter da to ni bilo jasno niti vodstvu toženke.

Ni vseeno, na kakšen način se obdolžencu prepreči razpolaganje s predmeti ali z denarjem; v konkretnem primeru bi ob podanem utemeljenem sumu na izvršitev kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1 odvzem denarja moral biti izveden po postopku, ki je predviden za odvzem oziroma zavarovanje premoženjske koristi. Če gotovine ni mogoče neposredno povezati z nobenim kaznivim dejanjem, se ta brez pravilno izpeljanega postopka ne sme zaseči in hraniti več let zgolj zato, ker je oseba osumljena oziroma obdolžena več kaznivih dejanj zoper gospodarstvo.

Poslovodja - direktor je dolžan poslovati vestno in pošteno ter zasledovati interese gospodarske družbe, kar pa obdolženka (in obdolženi B. B.) z nakupi v živilskih trgovinah, gostinskih lokalih in plačilih na pošti zagotovo nista.

Z besedilom "pri vodenju (ali nadzorstvu) gospodarske dejavnosti" je zakonodajalec na abstraktni ravni opredelil zakonski znak kaznivega dejanja in z zahtevo po lastnosti vodstvenega (ali nadzorstvenega) položaja zarisal polje kaznivosti. Čeprav zakonsko ni izrecno definirano, koga lahko zajema pojem vodenja, pa to samo zase še ne pomeni kršitve načela zakonitosti. Zakon je v tem delu pomensko odprt in ga je sodišče v obravnavanem primeru napolnilo z razlago, da lahko pod obravnavani zakonski znak subsumiramo tudi dejanskega poslovodjo gospodarske družbe - torej osebo, ki vodi gospodarsko družbo, čeprav v njej nima formalnega položaja. Takšna razlaga je ustavnoskladna; sledi večinski in ustaljeni sodni praksi, je skladna z bistvom in okvirom kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1/08 in predvidljiva.

Iz opisa je dovolj jasno razvidno, da je B. B. glede opisane poslovne zveze med družbo C. in D. - ki je izhajala iz Pogodbe o trženju programov D. z dne 1. 11. 2006 - (hkrati) deloval v okviru vodilne funkcije v društvu D. Zato je pri izvršitvi tega posla imel nedvomno dolžnost ravnati v korist D. in poskrbeti, da bo plačilo predvidenih sponzorskih sredstev po navedeni pogodbi dejansko izvedeno. Kot je jasno določeno v kazenskopravnem očitku in je razvidno tudi iz njegovega konteksta kot celote, pa je, nasprotno, deloval v njegovo izključno škodo.

Dvojni naklep pomagača mora biti v opisu dejanja konkretiziran tako, da je razvidna povezava pomagačevega podpornega ravnanja z izvršitevnim ravnanjem glavnega storilca. V nasprotnem dejanje, ki se očita pomagaču ni kaznivo dejanje.

Način izvršitve po (v času odločanja pritožbenega sodišča že pravnomočni) obtožnici storjenega kaznivega dejanja in kasnejšega kaznivega dejanja davčne zatajitve (ravnanja obdolženca), tudi po oceni pritožbenega sodišča jasno kažejo na preračunljivost obdolženca pri ravnanju s premoženjem in s tem brez dvoma predstavljajo konkretne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče zaključiti, da je podana utemeljena, realna nevarnost, da bo obdolženi sam ali preko pooblaščencev odtujil ali obremenil njemu lastne nepremičnine, ki predstavljajo edino premoženje obdolženca, iz katerega je mogoče realno pričakovati izpolnitev zahtevka za odvzem premoženjske koristi, in s tem onemogočil ali znatno otežil izpolnitev tega zahtevka.

Čeprav 86. člen KZ-1 poudarja specialno prevencijo in resocializacijo storilca, kot je izražena v 45.a členu KZ-1, sodišče pri presoji ne more in ne sme zanemariti drugih namenov kaznovanja določenih s 45.a členom KZ-1. V nasprotju z napačnim razumevanjem pritožnika, 45.a člen KZ-1 ostaja pomemben tudi v fazi odločanja o načinu izvršitve kazni. Na njem temelji celoten sistem kaznovanja in ga ni mogoče zanemariti niti v stanju ex post res judicata, niti ga ni mogoče preglasiti z instituti NIK, saj ti izhajajo iz njega. Zato mora sodišče v fazi odločanja o NIK upoštevati vse z zakonom določene namene kaznovanja. To vključuje tudi varovanje temeljnih vrednot in načel pravnega reda ter ozaveščanje storilca in drugih o nedopustnosti izvrševanja kaznivih dejanj z nameni povračilnosti ter specialne in generalne prevencije. Sodišče prve stopnje z upoštevanjem objektivnih okoliščin ni izničilo institutov NIK. Nasprotno, osredotočanje zgolj na subjektivne okoliščine in stanje obsojenca brez kakršne koli povezave s kaznivim dejanjem bi spodkopalo samo osnovo kaznovanja - cilje, ki jih želi doseči. Le s tehtanjem vseh okoliščin je mogoče doseči resnični namen alternativnega kaznovanja, ki u

Teža kaznivega dejanja v smislu predpisane, pa tudi izrečene kazni, se v fazi odločanja o nadomestitvi izvršitvi kazni umika v ozadje, sploh pri delu v splošno korist, saj te okoliščine med zlasti upoštevnimi ni, nasprotno pa je ta okoliščina izrecno navedena v splošnih pravilih za odmero kazni (prvi odstavek 49. člena KZ-1). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje preveliko in odločilno težo pri sprejemu odločitve o predlogu obsojenega A. A., podanem po zagovornici, za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist napačno namenilo okoliščinam, ki so bile odločilne pri odmeri kazni, in bi morale glede na vse predhodno navedeno v tej fazi odločanja stopiti globoko v ozadje. Pritožbeno sodišče tako v izvršitvi kazni zapora z delom v splošno korist vidi priložnost, ponujeno obsojenemu A. A., da bo skozi svoj prispevek družbi (še dodatno) razmislil o preteklem pravno nevzdržnem ravnanju, s tem pa zavestno poravnal lastno storjeno nepravo z nasprotnim pozitivnim ravnanjem, ki bo v splošno korist.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo pravilo iz 367. člena OZ v povezavi s 129. členom ZKP s tem, da je začetek tega roka vezalo na sam nastop pravnomočnosti kazenske oprostilne sodbe, in ne na datum seznanitve tožnice s pravnomočno sodbo in napotitvijo na pravdo. Tožnica bi lahko tožbo v zvezi s terjatvijo, s katero je bila napotena na pravdo, vložila pri pristojnem sodišču že ves čas trajanja kazenskega postopka; ni mogoče šteti, da je bila seznanjena s tem, da lahko vloži tožbo, šele tedaj, ko je bila s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo oziroma k vložitvi tožbe na delovno sodišče.

Po opisu je obtoženi vzpostavil vzporedni posel prevozov rabljenih vozil kot sistemski okvir za nadaljnje posamične fakte svojega ravnanja, pri čemer te fakte povezujejo tako objektivni kot subjektivni dejavniki, kar terja zaključek, da celotno zatrjevano obtoženčevo ravnanje predstavlja tako dejansko in pravno homogeno celoto, da bi bila opredelitev posamičnih faktov znotraj nadaljevanega kaznivega dejanja kot zaključenih, neživljenjska, saj posamični fakti pomenijo samo kvantitativno povečevanje v začetku obtoženčevega delovanja vzpostavljenega "neprava"; čas storitve enovitih kaznivih dejanj pa se, tudi v zvezi z vprašanjem uporabe kazenskega zakona, določa po zadnjem od faktov, ko je izvršitveno ravnanje materialno dokončano, kot v primeru trajajočih kaznivih dejanj, ki so pojavna oblika enovitega kaznivega dejanja. Glede vprašanja uporabe kazenskega zakona bi bilo treba pri obravnavanem kaznivem dejanju šteti kot čas storitve avgust 2019 in zato uporabiti KZ-1E, ki za obstoj temeljnega kaznivega dejanja po členu 240 KZ-1 predpisuje zadostnost že eventualnega naklepa pri storilcu in s tem širi polje kaznivosti. Ob sicer pravilnih dejanskih ugotovitvah prvostopenjskega

Opis dejanja kot preteklega dogodka, ki je predmet preiskave, mora biti konkreten in jasen, saj je le tako obdolžencu oziroma osumljencu omogočena učinkovita obramba. Pri tem mora biti pomagačevo ravnanje konkretizirano do te mere, da je mogoče ugotoviti, ali to ravnanje dejansko predstavlja podporo ali olajšanje h kaznivemu dejanju glavnega storilca, in ker je pri pomoči naklep "dvojen," mora ta zajeti tako samo ravnanje pomoči kot tudi dejanje glavnega storilca.

Soglasje družbenikov, ki se prezrcali v institut "privolitve oškodovanca" lahko vodi v izključitev protipravnosti ravnanja. Vendar sta sodišči pravilno izpostavili temeljne pogoje za veljavnost takšnega soglasja.Vseskozi je ustaljeno stališče, da mora biti soglasje družbenikov i.) jasno in nedvoumno, ii.) dano vnaprej in iii.) ne sme biti protipravno. Ravno zadnji pogoj je tisti, ki tudi edinemu družbeniku voljo o razpolaganju s premoženjem družbe znatno omejuje; njegovo ravnanje namreč ne sme biti v nasprotju s kogentnimi pravili (gospodarskega) prava. Omejitvi, ki ju mora sodišče pri poseganju v opis dejanja na podlagi 354. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) spoštovati, sta dve; i.) v opis ne sme poseči tako, da bi se nanašal na drugo kaznivo dejanje - v smislu historičnega dogodka - niti tako, da bi razširilo sodbo na nov historični dogodek; dejanje je sicer lahko drugačno, ne sme pa biti drugo in ii.) sodišče v opis ne sme poseči tako, da bi vodil v odločbo, ki bi bila za obdolženca manj ugodna; poseg sodišča v škodo obdolženca je prepovedan. Po 6. alineji 144. člena ZKP je oškodovanec tisti, kateremu je kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s

Na podlagi teorije o limitirani akcesornosti udeležbe je za presojo kaznivosti ravnanja obdolžene B. B. kot pomočnice zadoščala ugotovitev, da je bilo storjeno naklepno kaznivo dejanje v objektivnem pomenu, medtem ko krivda glavnega storilca z vidika presoje pomoči ni (bila) relevantna. Pravilna je zato utemeljitev izpodbijanega sklepa, da razpravljajoča sodnica za presojo očitkov obdolženi B. B. ni bila dolžna predhodno ovrednotiti ravnanj obdolženega A. A. in njegove vloge pri očitanem kaznivem dejanju, ter na podlagi vseh ugotovljenih relevantnih okoliščin posledično pravilen in razumen sklep, da zgolj dejstvo, da je sodnica sprejela sporazum o priznanju krivde za obdolženko, samo po sebi ne zadošča za objektivno utemeljen dvom v njeno nepristranskost. Drži sicer, da sprejem priznanja krivde pomočnika pri delictum proprium ni mogoč brez opredelitve do statusa glavnega storilca, kot poudarja zagovornica, vendar ne tudi kot individualno določene osebe. Da je bilo očitano ravnanje obdolženca v nasprotju z interesi zavarovalnice, povsem določno opredeljuje (že) navedba, da ji je na opisan način povzročil škodo. Dejanske ugotovitve potrjujejo posebno lastnost obd

Dejstvo, da obtoženi B. B. v preiskavi ni mogel zaslišati C. C. iz objektivnega razloga, na uresničevanje njegove pravice ne vpliva, pač pa je zato pomembno le še vprašanje, ali je obtožencu ta pravica bila omogočena kasneje, na glavni obravnavi. Procesno gledano mu je ta pravica bila zagotovljena, saj je C. C. na glavni obravnavi 9.12.2021 poleg vprašanj, ki mu jih je zastavil državni tožilec, odgovoril tudi na vprašanja obtoženega B. B., vendar pa je bil njegov odgovor pričakovan - da se ničesar ne spominja. Pravica do zaslišanja prič še ne pomeni tudi pravice do odgovora. Priča se namreč lahko posluži zakonskih bonitet, na primer privilegirana priča, upravičena odklonitev odgovora, sklicevanje na pravico molka pri soobdolžencih, lahko pa se dejansko zgodi tudi, da se priča dogodka več ne spominja. Odločanje na korespondenčni seji je sicer zakonsko dopustno, vendar v obravnavanih okoliščinah taka seja ni bila smiselna in zato tudi v tem kaže na obtoženčevo zlorabo položaja, ki je v izreku sodbe tudi vsebovana z očitkom, da je sklenitev posla dosegel na korespondenčni seji. Z vidika presoje zlorabe položaja obtoženega A. A. pa je bistveno stanje stvari in pozn