311. člen ZKP

Režim četrtega odstavka 340. člena ZKP, po katerem je mogoče ekskluzijske očitke uveljavljati le v pritožbi zoper sodbo, ne pa s posebno pritožbo zoper sklep o predlogu za izločitev dokazov, velja vselej po tem, ko se je glavna obravnava (enkrat oziroma prvič) že začela, ne glede na to, če se mora zaradi poteka časa po tretjem odstavku 311. člena ZKP začeti znova.

Določba tretjega odstavka 311. člena ZKP je namenjena varovanju načela neposrednosti, ki zahteva, da se glavna obravnava opravi zdržema in pred istim senatom. Iz narave roka zato izhaja, da njegovo spoštovanje ne more biti odvisno od prekinitve teka rokov, ki je urejeno zaradi sodnih počitnic z določbo 83. člena ZS. To pa pomeni, daje sodišče prve stopnje s tem, ko je zadnja dva naroka pred razglasitvijo sodbe izvedlo 24.1. 2023 in 24. 8. 2023, tj. s sedemmesečnim razmakom, določbo tretjega odstavka 311. člena ZKP prekršilo. Bistveno v predmetni zadevi pa je, da lahko pomeni prekoračitev zakonsko določenega roka, v katerem se lahko glavna obravnava še nadaljuje, relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, pri čemer pa mora biti, za uspešno uveljavljanje s pritožbo, izkazan vpliv ali možen vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe. Zgolj na podlagi pritožbenih navedb ni mogoče sklepati, da se je v konkretnem primeru pod krinko davčno-inšpekcijskih postopkov de facto vršila kazenska preiskava oziroma da je bila dejavnost uradnih oseb usmerjena v zbiranje podatkov za kasnejši kazenski postopek. Ugotoviti gre, da davcno-inšpekcijski p

Po ZMZ-1 mora biti mednarodna zaščita posamezniku predhodno priznana. To je stvar postopka po podani prošnji iz 21. člena ZMZ-1, ki ji lahko pristojni organ po 49. členu ZMZ-1 ugodi, jo zavrne ali postopek ustavi. Prosilcu je neposredno pred in med postopkom po 36. členu ZMZ-1 zagotovljeno le, da ne bo odstranjen z ozemlja R Slovenije, na področju sprejema prošnje pa je deležen pravic iz prvega odstavka 78. člena ZMZ-1. Med pravicami je tudi pravica do prebivanja v Republiki Sloveniji in gibanja znotraj območja občine, v kateri ima prosilec določen naslov začasnega prebivanja. Ker je pravica osebno, funkcionalno in krajevno omejena, tudi po stališču Vrhovnega sodišča ne more biti izenačena s pravico do prebivanja po izdanem dovoljenju iz prvega odstavka 31. člena Zakona o tujcih, ki v obrazložitvi zahteve prav tako ni omenjeno, je pa lahko edini razlog zaradi katerega obsojenčevo dejanje ne bi bilo protipravno. Ker je povzemanje listin v razmerju do branja, izvedbeno in spoznavno manj odprto je v drugem odstavku 339. člena ZKP pogojeno z: a) predhodno seznanitvijo senata ali v primeru sojenja iz 2. točke prvega odstavka 285.f člena ZKP, s seznanitvijo sodnika posameznika o

Odstop od sicer zavezujoče določbe šestega odstavka 244.a člena ZKP, ki pri videokonferenčnem zaslišanju priče zahteva navzočnost pristojne osebe pristojnega organa zaprošene države, je bil v konkretni procesni situaciji izjemoma, vendar razumno utemeljen v tedanjih (neponovljivih) izrednih razmerah zaradi pandemije nalezljive bolezni covid-19. Hkrati je bilo namenu šestega odstavka 244.a člena ZKP zadoščeno s skrbnim preverjanjem istovetnosti priče na drugačne načine, zato zaslišanje kot procesno dejanje ni bilo nezakonito. S spremembo obtožnice konkretizirani časovni parametri izvrševanja kaznivega dejanja, ki so vsebinsko izhajali že iz sklepa o preiskavi in obrazložitve obtožnice ter so bili predmet dokazovanja na glavni obravnavi, ne predstavljajo elementa presenečenja, zaradi katerega bi bil obsojenec spravljen v neugodnejši procesni položaj, njegova pravica do obrambe pa bi bila nedopustno okrnjena. Posledično je bil tudi enourni rok, ki ga je sodišče prve stopnje določilo za pripravo obrambe po spremenjeni obtožnici, povsem primeren. Pojem nedovoljenih nagrad (koristi) je treba razlagati v izključni povezavi z namenom, zaradi katerega so bile nagrade zahtevan

Določba 340. člena ZKP jasno sporoča, da se smejo zapisniki o izpovedbah prič, soobtožencev ali že obsojenih udeležencev pri kaznivem dejanju prebrati samo v izjemnih primerih, ki so posebej določeni v zakonu. Čeprav se je glavna obravnava zaradi poteka več kot osemnajstih mesecev od zadnjega naroka začela znova, sodišče prve stopnje ni sledilo zakonskim določbam o neposrednem zasliševanju prič, temveč je kljub izrecnemu nasprotovanju obrambe prebralo zapisnike o njihovih izpovedbah. V tem je tudi samo prepoznalo navzkrižje z določbo drugega odstavka 340. člena ZKP, a je štelo, da tovrstna kršitev ni imela nobenega vpliva na zakonitost sodbe. Takšno prvostopenjsko ravnanje po presoji Vrhovnega sodišča kaže, da sodišče prve stopnje v konkretnem kazenskem postopku ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev, kar pomeni, da je odločalo arbitrarno (samovoljno).

Z vidika načela neposrednosti je vseeno, iz katerega razloga pride do preložitve glavne obravnave. Opredelitev zadeve kot nujne ali nenujne, ne vpliva na tek roka po tretjem odstavku 311. člena ZKP. Navzočnost zagovornika v smislu šestega odstavka 244.a člena ZKP, ki določa, da je lahko ob zaslišanju priče v tujini preko videokonference navzoč zagovornik, ni namenjena izvajanju pravice do obrambe, saj je ta zagotovljena že s prisotnostjo obtoženca in zagovornika na glavni obravnavi in možnostjo postavljanja vprašanj. Možnost navzočnosti zagovornika je namenjena le njegovemu dodatnemu nadzoru nad pravilnostjo poteka zasliševanja in verodostojnostjo izpovedbe. Pri obtoženi J. J., ki se ji sodi v izločenem postopku, gre za očitek, ki se nanaša na isti sistem dajanja nedovoljenih nagrad, zato njeno zaslišanje kot priče ni združljivo s položajem obdolženke. Njeno zaslišanje tudi ni nujno zaradi zagotavljanja pravice do obrambe obtoženih D. D. in Č. Č., saj se izpodbijana sodba ne opira na njeno morebitno obremenilno izjavo v zagovoru, niti kaj takega ne izhaja iz podatkov spisa, niti tega ne zatrjujejo zagovorniki. Mnenje, ki ga izdela izvedenec, zaposlen pri NFL, n

V skladu s prvim odstavkom 6. člena ZOPOKD je pravna oseba, ki je v stečaju, lahko kazensko odgovorna ne glede na to, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno pred uvedbo stečajnega postopka ali med njim, vendar se ji ne izreče kazen, temveč le odvzem premoženjske koristi in varnostni ukrep odvzema predmetov. Trditev, da dejanje ni kaznivo dejanje, če v njegovem opisu ni vključena označba dopolnilne norme, ni skladna z ustaljeno sodno prakso. Drugače je le v primeru, ko dopolnilna norma nadomešča tudi del opisa dejanja kot dogodka v stvarnosti, ko mora biti jasno označeno, katera je ta dopolnilna norma, saj spreminjanje njene označbe lahko že pomeni spreminjanje opisa konkretnega dejanja iz obtožbe. Prvostopno sodišče do konca glavne obravnave ni odločilo o dokaznih predlogih in tudi ni ne v zapisniku o glavni obravnavi ne v sodbi obrazložilo svoje odločitve o tem, da jih ne bo izvedlo. Na tak način je sodišče kršilo določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP, po kateri mora sodišče v obrazložitvi sodbe navesti tudi, iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim predlogom strank. Res je bil dokazni predlog podan še preden se je glavna obravnava znova pričela, ko se sicer

Rok iz tretjega odstavka 311. člena ZKP, ki ureja kdaj se mora preložena glavna obravnava začeti znova, je namenjen varovanju načela neposrednosti. Zaradi zagotavljanja načela neposrednosti določbe ZZUSUDJZ o prekinitvi teka rokov na rok iz tretjega odstavka 311. člena ZKP nimajo vpliva. Prekoračitev zakonsko določenega roka, v katerem se lahko glavna obravnava še nadaljuje, lahko pomeni relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, pri čemer pa mora biti, za njeno uspešno uveljavljanje z zahtevo za varstvo zakonitosti, izkazan vpliv ali, če je vložnik kršitev uveljavljal že v pritožbi, možen vpliv na zakonitost sodbe.

Prav tako je zadostno konkretiziran goljufivi namen obdolžencev, ki je samostojni zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja. Poseben namen obdolžencev (dolus coloratus), torej namen sebi ali drugemu pridobiti protipravno premoženjsko korist, je podan, kadar oseba, ki zasleduje določeno premoženjsko korist, za povečanje lastnega ali tujega premoženja nima pravne podlage in se tega tudi zaveda. Bistvo zavarovalniške goljufije je, da so inkriminirana le pripravljalna dejanja, ko je storilec v pravnem odnosu z zavarovalnico. Gre za fazo ravnanj pred izvršitvijo oziroma začetkom izvrševanja goljufije, pri čemer so kazniva tista, ki so alternativno našteta v drugem odstavku 211. člena KZ-1. Obdolženki se v konkretnem primeru očita, da je z namenom, da bi drugim pridobila protipravno premoženjsko korist, lažno prikazala škodni dogodek.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da glede na to, da na podlagi odredbe Vrhovnega sodišča procesni roki v ne nujnih zadevah niso tekli od 16. 3. 2020 in so začeli teči 1. 6. 2020 upoštevajoč, da je bila zadnja glavna obravnava v tej kazenski zadevi opravljena dne 24. 1. 2020, dne 9. 6. 2020 še ni pretekel 3-mesečni rok, ki bi zahteval, da bi moralo sodišče glavno obravnavo začeti znova. Sodišče prve stopnje je s takšnim postopanjem kršilo določbo tretjega odstavka 311. člena ZKP. Državni tožilec sme na glavni obravnavi spremeniti obtožbo, če po njegovi oceni izvedeni dokazi kažejo na drugačno dejansko stanje, kot ga je videl pri vložitvi obtožnice. Tožilec lahko spremeni obtožnico tako, da spremeni opis dejanskega stanja v obtožbi v korist ali v škodo obtoženca, vendar se mora predmet obtožbe še vedno nanašati na isti historični dogodek. Sprememba opisa dejanja ima lahko za posledico tudi spremembo pravne opredelitve kaznivega dejanja po strožjem ali milejšem kazenskem zakonu. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma, da predmetno kaznivo dejanje ni bilo storjeno pri opravljanju gospodarske dejavnosti, saj je obe posojilni pogodbi obtoženi z oško

Ustavno sodišče je razpravno sposobnost opredelilo kot skupek telesnih in duševnih značilnosti, ki morajo biti podane, da lahko obdolženi sodeluje v kazenskem postopku. To je tudi nujni pogoj, da lahko obdolženec v postopku nastopa v vlogi subjekta, ki je sposoben vsebinskega udejanjanja svojih pravic. Dokazovanje z novim izvedencem ni potrebno, ko sodišče pri presoji dveh izvedenskih mnenj sledi samo enemu od njiju, kadar zaključi, da sta izvid in mnenje enega izvedenca popolna in v skladu z dejanskimi okoliščinami, potrjenimi z ostalimi podatki kazenskega spisa. Še toliko bolj velja to v primeru, ko sta izvedenski mnenji skladni. Samo v primeru, če je zaradi ugotovljenih nasprotij med dvema izvedencema podan dvom v pravilnost obeh, je sodišče ugotovljena nasprotja dolžno odpraviti z odreditvijo tretjega izvedenca. Pogoju, da je bila obsojenka že zaslišana, je bilo zadoščeno že s tem, da ji je bila dana realna možnost, da se lahko zagovarja, pa se je, klub izrecnemu opozorilu sodišča, da bo štelo, da se zagovarja z molkom, odločila, da zagovora ne bo podala. Na tej podlagi se izkaže, da je zgrešeno tudi vložnikovo stališče, da bi moralo prvostopenjsko sodišče v skla

Prvi odstavek 353. člena ZKP določa, da sodišče na novo začne glavno obravnavo, če med posvetovanjem spozna, da bi bilo potrebno dopolniti postopek ali razjasniti posamezno vprašanje. Vendar pa na novo začeti glavno obravnavo ne pomeni, da se znova prebere obtožnica in ponovijo vsi že izvedeni dokazi, temveč se ta nadaljuje v ustreznem delu oziroma fazi. Glavna obravnava se mora namreč na novo začeti, ker je bila že končana, ni pa razlogov, da bi se morala začeti od začetka. Kdaj se mora glavna obravnava začeti znova, določa 311. člen ZKP, in sicer, če se je spremenila sestava senata ali če je bila glavna obravnava preložena za več kot tri mesece, predsednik senata pa lahko odloči, da se začne znova tudi v primeru, ko je bila obravnava preložena.

Dokazi na znova začeti glavni obravnavi se niso izvajali v skladu z določbami ZKP, saj ni mogoče, da bi prvostopenjsko sodišče v tako kratkem času izvedlo dokazno gradivo v takšnem obsegu, vendar pritožnik ne izkaže vzročne zveze - v ničemer ne pojasni, kako naj bi navedena kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje za branje zapisnikov o ogledu kraja kaznivega dejanja in rekonstrukciji na glavni obravnavi v skladu s prvim odstavkom 339. člena ZKP ne potrebuje soglasja strank.

V obravnavanem primeru ne gre za izločitev dokazov na podlagi določbe 83. člena ZKP, pač pa za izločitev dokazov na podlagi določbe četrtega odstavka 340. člena ZKP. Po tej določbi se sme sklep, s katerim je bilo odločeno o izločitvi dokazov, izpodbijati le s pritožbo zoper sodbo.

Namen inkriminacije kaznivega dejanja pranja denarja je v preprečevanju vnosa premoženja, ki izvira iz kaznivih dejanj v zakonit finančni in gospodarski obtok. Vendar navedeno ne pomeni, da mora konkretno kaznivo dejanje pranja denarja samo po sebi ogroziti gospodarstvo države. Kaznivo dejanje pranja denarja je podano, kadar storilec opravi kakršenkoli premik denarja ali premoženja, za katerega ve, ali bi moral vedeti, da izvira iz kaznivega dejanja in se zaveda ali vsaj pristane na to, da bo zaradi tega premika prikrito, da denar izvira iz kaznivega dejanja oziroma bo oteženo sledenje denarju, ki izvira iz kaznivega dejanja. Obsojenci so s prejemom nakazil na račun in hranjenjem denarja na računu izpolnili zakonska znaka sprejema in hrambe denarja. Z nadaljnjim razpolaganjem (nakazili) s tem premoženjem (dobroimetjem) so uresničili še nadaljnje zakonske znake kaznivega dejanja pranja denarja, to je zamenjavo, razpolago in uporabo denarja pri gospodarski dejavnosti. Nakazila znotraj bančnega sistema je tako šteti kot prenos denarja in z njim so obsojenci izpolnili zakonske znakov kaznivega dejanja pranja denarja. Vsako nadaljnje nakazilo, na drug bančni račun, ki je

Sodišče prve stopnje je predlog zagovornika za izločitev sodnice zavrglo s sklepom na podlagi določila petega odstavka 42. člena ZKP na glavni obravnavi dne 27. 1. 2017, ker je ugotovilo, da gre za očitno neutemeljeno zahtevo. Tako svojo odločitev je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo.

Obdolženec mora imeti v primeru, ko je izpovedba priče oziroma zagovor soobdolženca edini dokaz ali dokaz, na katerem v odločilni meri temelji obsodilna sodba, realno možnost, da vsaj enkrat v postopku preveri resničnost in zanesljivost oziroma verodostojnost izpovedb prič (ali zagovorov soobdolžencev) oziroma, da je vsaj enkrat navzoč pri izvedbi tega dokaza, to je tedaj, ko priča ali soobdolženec daje izjavo.

Izvedba ukrepa po prvem odstavku 149.b člena ZKP ni nesorazmerno posegla v ustavno zagotovljene pravice obsojenca do komunikacijske zasebnosti in varstva osebnih podatkov. Ker gre za ukrep, s katerim se preiskujejo, odkrivajo in preganjajo kazniva dejanja, je obravnavani ukrep bil primeren za dosego navedenega cilja. Šlo je za huda kazniva dejanja, ki niso bila usmerjena le zoper premoženje oškodovank, temveč tudi zoper njihovo osebno integriteto. Javni interes za odkrivanje tovrstnih kaznivih dejanj in njihovih storilcev je bil zato velik, ukrep pa nujen za dosego pravno legitimnega cilja. Obdolženec mora imeti v primeru, ko je izpovedba priče oziroma zagovor soobdolženca edini, ali dokaz, na katerem v odločilni meri temelji obsodilna sodba, realno možnost, da vsaj enkrat v postopku preveri resničnost in zanesljivost oziroma verodostojnost izpovedb prič (ali zagovorov soobdolžencev), oziroma da je vsaj enkrat navzoč pri izvedbi tega dokaza.

V kolikor pride do kršitve načela neposrednosti zaradi prekoračitve zakonsko določenega roka, v katerem se lahko glavna obravnava še nadaljuje, gre za relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, pri čemer pa mora biti, za njeno uspešno uveljavljanje z zahtevo za varstvo zakonitosti, izkazan vpliv ali, če je vložnik kršitev uveljavljal že v pritožbi, možen vpliv na zakonitost sodbe.