269. člen ZKP

Na zasebnem tožilcu je breme substanciranja tistih osebnih podatkov, ki omogočajo indentifikacijo obdolženca. Okrajno sodišče ni stvarno pristojno za obravnavanje kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, storjenih na spletnih straneh.

Zagovornik v tej zvezi nepravilno razlaga stališče Ustavnega sodišča RS iz zadev Up-383/2011 z dne 18. 9. 2013 in Up-616/2015 z dne 20. 9. 2018 ter stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Ips 156/2016 z dne 18. 4. 2019, po katerem bi bilo lahko v izjemnih okoliščinah priznavanje absolutnosti izvršljivi odločbi v nasprotju z načelom največje koristi otroka in nespoštovanje izvršljive odločbe ne bi štelo kot zlonamerno. Neutemeljeno ga namreč razume tako, da pogojevanje izvrševanja stikov na podlagi izvršljive odločbe z rednim plačilom preživnine, že pojmovno ne more konkretizirati zakonskega znaka "zlonamernosti". Pri tem namreč prezre, da je za obstoj objektivno opravičljivega razloga za nespoštovanje izvršljive odločbe po omenjeni sodni praksi, potreben obstoj izjemnih okoliščin, ki nakazujejo, da je izvršljiva odločba o stikih v nasprotju z otrokovo največjo koristjo. V konkretnem primeru pa te izjemne okoliščine niso podane, saj ni nobenih objektivnih okoliščin, ki bi kazale, da so stiki otroka z očetom v nasprotju z otrokovo koristjo. Pritožbeno sodišče sicer ni prezrlo, da je onemogočanje stikov s strani obdolženke vsebinsko pojasnjeno v obrazložitvi izpodbijane sodb

Državna tožilka pomanjkljivosti glede pravne opredelitve obdolžencem očitanih kaznivih dejanj ni odpravila in je tako izrek obtožnice glede pravne opredelitve obdolžencem očitanih kaznivih dejanj še vedno tako nejasen, da ne omogoča nadaljnje vsebinske presoje, zato je senat z izpodbijanim sklepom skladno z določbo tretjega odstavka 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 269. člena in drugim odstavkom 276. člena ZKP obtožnico utemeljeno zavrgel. Ker vsako od dejanj v izreku obtožnice izpolnjuje zakonske znake temeljnega kaznivega dejanja iz drugega odstavka 229. člena KZ-1, bi se dejanje, ki se očita obdolženemu A. A., lahko opredelilo kot kvalificirana oblika kaznivega dejanja iz tretjega odstavka 229. člena KZ-1 le ob uporabi pravila o nadaljevanjem kaznivem dejanju po tretjem odstavku 54. člena KZ-1.

Dvojni naklep pomagača mora biti v opisu dejanja konkretiziran tako, da je razvidna povezava pomagačevega podpornega ravnanja z izvršitevnim ravnanjem glavnega storilca. V nasprotnem dejanje, ki se očita pomagaču ni kaznivo dejanje.

V obravnavani zadevi abstraktni del izreka pod točko II/1 izpodbijane sodbe resda vsebuje navedbo, da je obtoženi A. A. pridobil sredstva s tem, da je predložil lažne izjave in dokumente in je tako neustrezno uporabil sredstva proračunov, ki jih upravljajo Evropske skupnosti, vendar napačni zapis abstraktnih zakonskih znakov v skladu z uveljavljeno sodno prakso ne pomeni, da očitano dejanje ni kaznivo dejanje, če so zakonski znaki ustrezno konkretizirani v konkretnem delu očitka. Kot že pojasnjeno se za izpolnitev vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja iz drugega odstavka 229. člena KZ-1 zahteva pridobitev sredstev z alternativno določenimi izvršitvenimi oblikami (i) uporaba lažnih, nepravilnih ali nepopolnih izjav ali dokumentov ali (ii) predložitev lažnih, nepravilnih ali nepopolnih izjav ali dokumentov ali (iii) nerazkritje podatkov in iz proračunov iz prvega odstavka 229. člena KZ-1. Sodišče pritrjuje pritožnicama, da v primeru, ko so sredstva pridobljena nezakonito oziroma mimo pravil, ni mogoče govoriti o tem, da gre pri takšnih sredstvih, ki so že tako pridobljena v nasprotju s pravili, za neustrezno uporabo oziroma neupravičeno zadrževanje, zato je zapis v uvodnem (abst

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku poseglo v tožilski obtožni akt, ki je obema obtoženima (B. B. in A. A.) očital navedeni očitek kot sostorilcema, tako, da ga je pripisalo (le) obtoženemu A. A., kar pa je po oceni pritožbenega sodišče v skladu z določili ZKP, ki dajejo tudi sodišču možnost, kolikor na glavni obravnavi izvedeni dokazi pokažejo drugačno dejansko stanje, kakor ga zatrjuje tožilec, spremeniti obtožnico tako, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku in da ima le-ta spremenjena dejstva in okoliščine, ki predstavljajo zakoniti znak kaznivega dejanja. Abstrakten in konkreten del obtožnice sicer predstavlja celoto, a je sodišče vezano na dejstveni, torej konkreten opis zakonskih znakov kaznivega dejanja in ne na prepis abstraktnih zakonskih znakov. Povedano drugače, obtožnica bi bila sestavljena v skladu z zakonom (269. člen ZKP) tudi, kolikor bi abstraktni del v opisu kaznivega dejanja izostal, zato napačen zapis abstraktnih zakonskih znakov ne pomeni, da očitano kaznivo dejanje ni kaznivo dejanje, če so zakonski znaki ustrezno konkretizirani v konkretnem delu očitka. V sodni praksi je sprejeto stališče, da je za uresničevanje

Obtožni predlog je sestavljen v skladu z določbo 269. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) tudi, če bi abstraktni del kaznivega dejanja izostal. Posledično, napačni zapis abstraktnih zakonskih znakov ne pomeni, da očitano dejanje ni kaznivo dejanje, če so zakonski znaki ustrezno konkretizirani v konkretnem delu očitka. Predvsem pa se v obravnavani zadevi, kot je že pojasnjeno, v abstraktnem delu izreka očitata dve alternativno določeni izvršitveni obliki, to je zalezovanje in omejevanje svobode gibanja. Oba abstraktna očitka sta v konkretnem opisu ovsebinjena. Glede na navedeno je očitek zagovornikov, da je v obravnavanem kazenskem postopku bilo kršeno načelo zakonitosti s tem, da je bil obsojenec obsojen za dejanje, ki ni kaznivo, neutemeljen. Res je sicer, da abstraktni del opisa vsebuje poleg očiteka "omejevanja svobode gibanja" še navedbo z "grožnjo z napadom na življenje in telo", kar ni (nujen) sestavni del te alternativno določene izvršitvene oblike, vendar navedeno na zakonitost izreka ni in ne more vplivati. Storilec namreč izpolni zakonske znake tega kaznivega dejanja že s konkretiziranim očitkom omejevanja svobode gibanja. V obravnavani zadevi ne gre za to, d

Če državno tožilstvo po začetku glavne obravnave spremeni obtožbo tako, da v opis (nekaznivega) dejanja vnese njegove konstitutivne zakonske znake, je sodišče dolžno takšni modifikaciji odreči pravno relevantnost in odločiti o prvotni obtožbi na podlagi 1. točke 358. člena ZKP.

Glede razmejitve pripravljalnih dejanj od poskusa je v slovenski kazenskopravni teoriji in praksi uveljavljena formalno-objektivna teorija, ki kot razmejitev določa točko, kjer storilec z izvršitvenimi ravnanji prične z uresničevanjem zakonskih znakov kaznivega dejanja in s tem preide v fazo poskusa storitve kaznivega dejanja. Če pa se ob presoji določenega kaznivega dejanja pojavi dvom o tem, ali gre zgolj za pripravljalno dejanje ali pa že za poskus, moramo ugotoviti, katera ravnanja se pri določenem kaznivem dejanju štejejo za izvršitvena. Pomanjkljivosti navedenega teoretičnega koncepta se pokažejo predvsem pri kaznivih dejanjih, ki ne vsebujejo natančnega opisa izvršitvenega ravnanja in je zato težje določiti točko, v kateri je storilec zapustil stadij priprav in začel z izvrševanjem kaznivega dejanja. V literaturi je tako zastopano stališče, ki predstavlja širitev formalno-objektivnega merila, in sicer da za začetek poskusa zadostuje že ravnanje, ki je bilo tako blizu biti kaznivega dejanja, da bi storilec dejanje lahko izvršil že v naslednjem trenutku brez nadaljnjih vmesnih ravnanj. Izvršitveno ravnanje kaznivega dejanja umora je tako le neposredno poseganje v človekovo

Razlaga drugega odstavka 91. člena KZ-1 ne izključuje večkratnega ponovnega začetka njegovega teka. Do tega položaja bo prišlo, ko bo pravnomočna sodba razveljavljena večkrat. Zahteva, da mora očitek pomagaču vsebovati opis povezave med dejanjem storilca in pomagačevim prispevkom, ne pomeni, da mora opis zatrjevati pomagačevo zavest o pojavni obliki, v kateri se realizira premoženjska korist. Tudi za ugotovitev pomagačevega odnosa do storilčevega dejanja je dovolj, da je ugotovljena pomagačeva laična ocena prepovedanosti storilčevega ravnanja. Okoliščina, da je odločanje o pritožbi zoper sodbo širše in da presega prvotno odločitev o zahtevi za razrešitev zagovornika, pomeni, da višje sodišče - seveda v mejah pritožbenih navedb - opravlja razširjeno, celovito presojo poštenosti postopka. To pa je položaj, v katerem ni mogoče prepoznati okoliščine, zaradi katere bi bili obdolženčevi dvomi v nepristranskost sodnikov, opravičeni.

Napačno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je v 191. členu KZ-1 kot eno izmed alternativno naštetih izvršitvenih ravnanj inkriminirano tudi ravnanje "z grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganjati iz skupnega prebivališča ali omejevati svobodo gibanja", saj gre v tem primeru v skladu z uveljavljenimi teoretičnimi stališči za dve različni izvršitveni ravnanji, in sicer (1) za grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo z namenom preganjanja oškodovanca iz skupnega prebivališča in (2) za omejevanje svobode gibanja, zato ne drži, da je inkriminirana tudi grožnja z namenom omejevanja svobode gibanja (čeprav izvršitveni ravnanji v zakonu povezuje veznik ali). Kljub temu je neutemeljen očitek, da dejanje, ki se očita obdolžencu, sploh ni kaznivo dejanje. Obtožni predlog načeloma res predstavljata celoto, a je sodišče vezano zgolj na dejstveni, torej konkretni opis zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, in ne na prepis abstraktnih zakonskih znakov kaznivega dejanja. Povedano drugače, obtožni predlog bi bil sestavljen v skladu z zakonom (269. člen ZKP) tudi, če bi abstraktni del v opisu kaznivega dejanja izostal, zato napačen zapis abstraktni

Če državno tožilstvo ob predstavitvi obtožnice po spremembi sodne prakse glede (ne)konkretiziranosti zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije obtožnice ustrezno ne modificira, je kasnejša modifikacija nedopustna in ji mora sodišče odreči pravno veljavnost ter odločiti o prvotno vloženi obtožnici.

Spravljanje v zmoto pristojnega organa (AJPES, notar) je v obeh dejanjih opisano in v zadostni meri konkretizirano, medtem ko nadaljnje spravljanje v zmoto pristojnega registrskega sodišča ter prepovedana posledica nista z ničemer opisana in konkretizirana.

Opis dejanja je treba preučiti z vidika, ali ob očitku, da obveznosti niso bile izpolnjene, iz opisa izhajajo okoliščine na strani obtoženca in sostorilke, iz katerih je mogoče razbrati njuno zavest, da kljub podanim zavezam in obljubam do izpolnitve ne bo prišlo. Sodišče druge stopnje ob tem izpostavlja, da je presoja konkretiziranosti preslepitvenega ravnanja in preslepitvenega namena odvisna od vsakega primera posebej, torej glede na vsak konkreten opis dejanja kot celoto, pri čemer je treba opis dejanja natančno analizirati v vsakem konkretnem primeru.

Procesno postopanje sodnika in vrsta odločitve, ki jo sodnik sprejme v okviru svojih pristojnosti, ne glede na to, ali so pravilne ali ne, same po sebi, brez navedbe dodatnih okoliščin, ki bi kazale na pristranskost sodnika, ne morejo biti podlaga za njegovo izločitev. V opisu kaznivega dejanja v izpodbijani sodbi se prepleta opis zavesti obdolženke, da kaznivi dejanji, ki ju je naznanila, nista bili storjeni, z opisom, za kateri dejanji je obdolženka podala krivo ovadbo. Iz takšnega opisa kaznivega dejanja je mogoče izluščiti po eni strani obdolženkino zavest in védenje, da dejanji, ki se preganjata po uradni dolžnosti, nista bili storjeni, na drugi strani pa tudi, kateri kaznivi dejanji nista bili storjeni.

Sodišče je pri izrekanju kazenske sankcije v primeru priznanja krivde v skladu z določbo šestega odstavka 285.č člena ZKP omejeno s tožilskim predlogom in obdolžencu ne sme izreči strožje kazenske sankcije od predlagane, vendar navedena prepoved velja samo pod predpostavko, da je tožilčev kaznovalni predlog zakonit. Drugi odstavek 269. člena ZKP namreč določa, da tožilec lahko predlaga kazensko sankcijo za primer priznanja, vendar samo pod pogoji in v mejah, ki jih določa kazenski zakon, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo spoštovano.

V določenih primerih kaznivih dejanj davčne zatajitve, ko niti v abstraktnem niti v konkretnem delu opisa ni izrecno navedeno, da je storilec želel pridobiti veliko premoženjsko korist, po stališču Vrhovnega sodišča opis kaznivega dejanja zadostuje zahtevi po konkretizaciji, če je obravnavani zakonski znak jasno prepoznati v dejanskih očitkih, ki jih vsebuje opis kaznivega dejanja, zato izostanek dobesednega zapisa tega subjektivnega zakonskega znaka sam po sebi ne zadostuje za zaključek, da opis ni konkretiziran. Upoštevajoč okoliščine, zakonsko določene davčne stopnje in naravo davka je jasno, kakšen je bil znesek neupravičene premoženjske koristi in tudi to, da je pridobitev koristi v točno tej višini tista posledica, ki jo je obtožena zasledovala.

Pravno napačna je teza izpodbijanega sklepa, da sta obdolženkin predlog in nepodpis pogodbe o plačilu obveznosti na obroke izven obravnavanega časovnega okvira izvajanja posla (pri tem sodišče prve stopnje spregleda še nedosegljivost obdolženke za predstavnike oškodovanca), torej da gre za irelevantne okoliščine v luči konkretizacije namena preslepitve. Vrhovno sodišče je že zavrnilo stališče, da je preslepitev mogoča le do zapadlosti terjatev oškodovanca (v predmetni zadevi je zadnji račun zapadel v plačilo 28. 1. 2020). Judiciralo je, da so za konkretizacijo subjektivnega elementa oziroma storilčevega preslepitvenega namena lahko relevantne tudi post festum spremljajoče dejanske okoliščine, ki za nazaj kažejo na storilčev prejšnji namen preslepitve in na zavest, da obveznosti ne bodo izpolnjene.

Iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da je obdolženec kaznivo dejanje storil po verbalnem sporu z oškodovancem, ki je intenziviral do te stopnje, da je oškodovanec udaril obdolženca, na kar se je obdolženec odzval z izrečenimi besedami. Obdolženec je torej storil kaznivo dejanje v specifičnih okoliščinah, ko je zaradi očitne razburjenosti ob razvoju dogodkov reagiral z izrečenimi besedami. Res je oškodovancu izrekel grožnjo usmerjeno v njegovo življenje in telo, a glede na okoliščine dogajanja, slednji ni mogoče pripisati večje teže. Grožnja namreč ni bila izrečena načrtovano in vnaprej premišljeno, temveč le kot trenutni odziv na stres celokupnega dogajanja. Upoštevaje pri tem, da je obdolženec star približno 73 let in je nekaznovan, kar utemeljuje stališče pritožbenega sodišča, da v obravnavani zadevi ne gre za izkaz njegovega rednega modusa operandi, temveč le za odziv na dejansko dogajanje in prejeti udarec s strani oškodovanca. Po prepričanju pritožbenega sodišča je torej vzrok za njuno disfunkcionalno reševanje spora iskati pri obeh. Glede na ugotovljene okoliščine bi po prepričanju pritožbenega sodišča z obsodilno sodbo za obdolženca, ob ugotovljeni znatno manjši te