450.c člen ZKP

Zgolj posplošeno sklicevanje na vrsto oziroma tip kršitve ter hipotetično teoretiziranje in polemiziranje z judikatom, povsem drugovrstnim predmetni kazenski zadevi, glede na sprejeto priznanje krivde obdolženega in v izpodbijani sodbi eksplicitno navedenih dokazov, ki so podano priznanje podprli ter prvostopenjsko presojo, da je obdolženemu očitano kaznivo dejanje dokazano tako v objektivnem kot v subjektivnem pogledu, sprejetih pravnih in dejanskih zaključkov ne more omajati, kaj šele ovreči.

Glede na to, da je bil obdolženec (v navzočnosti svojega zagovornika) seznanjen s pravnimi posledicami podanega priznanja in sklenjenega sporazuma, ko mu je bilo torej znano, da zoper sporazum ni pritožbe, se obdolženčeva pritožbena izvajanja, s katerimi se zavzema za znižanje stranske kazni prepovedi vožnje motornih vozil B kategorije, pokažejo kot neutemeljena.

Sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 450.č člena ZKP sporazum o priznanju krivde sprejme kot celoto, z vsemi njegovimi sestavinami, vključno s kazensko sankcijo, ki je v njem dogovorjena, in njegovih sestavin ne spreminja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta bili dogovorjeni glavna in stranska kazen obtožencu odmerjeni zakonito, v mejah predpisanih kazni (pri zaporni z uporabo omilitvenih določb) in da je obtoženec priznal krivdo v sporazumu o priznanju krivde. Dogovorjenih kazni zato v predmetnem pritožbenem postopku ni več mogoče spreminjati, saj sta bili določeni s sporazumom.

ZKP v prvem odstavku 450.č člena določa, da o sporazumu o priznanju krivde, ki ga je obdolženec sklenil z državnim tožilcem, odloča sodišče, pred katerim teče kazenski postopek, na predobravnavnem naroku, če je bil sporazum sklenjen pozneje, pa na glavni obravnavi. O navedenem sporazumu bi torej moralo odločati sodišče v ustrezni sestavi, to pa je senat, sestavljen iz dveh sodnikov in treh sodnikov porotnikov, in ne predsednica senata, saj se obdolženka pravici do zbornega sojenja ni odpovedala. Sporazum o priznanju krivde, ki ga skleneta obdolženec in državni tožilec, predstavlja le podlago za presojo sodišča, enako kot če obdolženec krivdo po obtožbi prizna. Tudi v tem primeru o sprejemu priznanja odloča senat po posvetovanju, razen če se je obdolženec zbornemu sojenju odpovedal.

Odločitev, ali naj obdolženec prizna krivdo po obtožbi ali ne, je odvisna tudi od dogovorjene kazenske sankcije - ta pa mora biti dogovorjena v mejah kazenskega materialnopravnega pravila, na katerem temelji pravna opredelitev očitanega dejanja. Pogajanja o pravni opredelitvi dejanja (pravilu iura novit curia navkljub) zmotno sporočajo, da bo sodišče svojo odločitev o sprejemu sporazuma in s tem sodbo oprlo prav na dogovorjeno pravno opredelitev in s tem tudi na dogovorjeno sankcijo, ne da bi preverjalo pravilnost pravne opredelitve. V teh okoliščinah obdolženec ne more pravilno razumeti narave in posledic sporazuma o priznanju krivde, zlasti ne obsega sodne kontrole sklenjenega sporazuma. Tveganja, da bo sodišče drugače pravno opredelilo opisano ravnanje, stranki s sporazumom ne moreta odpraviti.

Določbo prvega odstavka 450.č člena ZKP, ki določa, da sporazum, ki je bil sklenjen po predobravnavnem naroku, sodišče presoja na glavni obravnavi, je potrebno razlagati ob upoštevanju določbe četrtega odstavka 450.a člena ZKP, ki določa, da se sporazum o priznanju krivde priloži k vloženi obtožbi, če pride do sklenitve sporazuma kasneje, pa takoj, vendar najkasneje do začetka glavne obravnave. Sodišče tako sporazum v slednjem primeru presoja in o njem odloča še pred predstavitvijo obtožnice in če sporazum sprejme, niti niso izpolnjeni pogoji za začetek glavne obravnave in se namesto glavne obravnave takoj opravi narok za izrek kazenske sankcije. Takšen sporazum se torej vedno presoja pred dejansko izvedbo glavne obravnave, pred izvedbo vseh dokazov in še celo pred branjem obtožbe. Zato navedene procesne situacije ni mogoče enačiti s situacijo, ko je priznanje podano na glavni obravnavi. Neutemeljeno je zatrjevanje obsojenčevih zagovornikov, da je odločanje o priznanju krivde na glavni obravnavi enako odločanju o priznanju krivde na predobravnavnem naroku in da ni nobenega razumsko logičnega razloga za drugačno razlago posledic priznanja krivde v različnih fazah postopka.

Sodbe, izdane na podlagi sporazuma o priznanju krivde, so v določeni meri odmik od načela iskanja materialne resnice, vendar je napačno stališče pritožnika, da sklenitev sporazuma ne pomeni, da je oseba dejansko storila očitano mu kaznivo dejanje, ker je sklenjeni sporazum zgolj rezultat pogajanj med tožilstvom in obdolženim. Sklenjen sporazum sam po sebi sicer nima nobenega pravnega učinka, kot tak še ne pomeni temelja obsodilne sodbe zgolj zato, ker z njegovo vsebino soglašata obe stranki, potrebna je namreč kontrola sporazuma in tudi njegova legitimacija s strani sodišča.

Sodišče mora presoditi izpolnjenost zakonskih pogojev iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP v zvezi z 2. točko drugega odstavka 450.č člena ZKP v fazi sklenitve in na dan podpisa sporazuma o priznanju krivde.

Izločitveni razlog po 3. točki drugega odstavka 39. člena ZKP (sodnik oziroma sodnik porotnik ne sme odločati o obtožbi, če je izdal sklep, s katerim se priznanje krivde zavrne oziroma sklep, da se sporazum o priznanju krivde zavrne) se nanaša zgolj na fazo predobravnavnega naroka. Ta izločitveni razlog se ne razteza na fazo glavne obravnave oziroma v fazo po zaključenem predobravnavnem naroku.

Iz vsebine Ustavne odločbe, na katero se sklicuje tudi pritožnik, in ko ta odločba povzema tudi uveljavljeno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, je moč zaključiti, da zgolj dejstvo, da isti sodnik, ki je sodil že soobtožencem in ki kasneje sodi tudi obtožencu istega kaznivega dejanja iz istega historičnega dogodka, samo po sebi ne pomeni kršitve objektivnega vidika nepristranskosti, če prvotna sodba zoper soobtožence v enotnem postopku ne vsebuje stališč, ki prejudicirajo kasnejšo odločitev o krivdi obtoženca, o čigar krivdi je bilo odločeno v kasnejšem postopku in po opravljenem dokazovanju (glej 7. do 10. točka obrazložitve odločbe Up-57/14 z dne 26. 1. 2017). Takšno stališče je uveljavljeno tudi s sprejetimi odločbami Vrhovnega sodišča, primeroma I Ips 14015/2013, I Ips 36893/2010, I Ips 26166/2010, I Ips 5961/2013. Ker je prispevek člana združbe pri kaznivih dejanjih, ki so bila storjena v okviru združbe, potrebno presojati po kriterijih za udeležbo in bi člana združbe lahko šteli za sostorilca kaznivega dejanja, ki je storjeno v okviru združbe, ni potrebno, da član združbe uresniči vse zakonske znake tega kaznivega dejanja, temveč zadošča, da sodeluje pri

Za kaznivo dejanje odvzema motornega vozila po prvem odstavku 210. člena KZ-1 je zagrožena kazen zapora do dveh let. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dogovorjena kazen en mesec zapora v mejah predpisane kazni in da je obdolženec priznal krivdo v sporazumu o priznanju krivde. Dogovorjene kazni zato ni več mogoče spreminjati, saj je bila določena s sporazumom.

Dejstva in pravo niso v razmerju vzroka in posledice, ampak sta samostojna pogoja, od katerih je odvisna pravilnost posamezne sodne odločbe. Čeprav uporaba prava sledi ugotovljenim dejstvom, ta drugačna kot pravilna ne morejo biti. V nasprotnem sodna odločba že zaradi nepravilno ugotovljenih dejstev ni vzdržna, pa je tako pravilna ali napačna uporaba zakona brezpredmetna. Nekaznivost dejanja je v fazi kazenskega postopka, ko ta mimo položajev iz 285.a do 285.č in 450.a do 450.č člena ZKP še niso predmet dokazovanja v ožjem smislu, mogoče preizkusiti le z vidika njihove določenosti v kazenskem zakonu, z vidika razlogov, ki kaznivost dejanja inkriminacijsko ali vrednostno izključujejo, pa ne. Navedbe v odgovoru na predlog za podaljšanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi so enako kot navedbe v samem predlogu, predmet ocene in ne predmet odločitve. Šele tedaj jih je v primerih nepravilnega povzemanja obravnavati znotraj tako imenovane protispisnosti iz zgornje zakonske določbe, sicer so del dejanskega preizkusa. Pogoja iz 502. člena ZKP sta zaradi razmerja splošnega in posameznega še vedno toliko povezana, da okoliščin, po katerih je bil ugoto

Pravilo drugega odstavka 354. člena ZKP (iura novit curia) velja za vsako sodbo, torej tudi za sodbo, izdano na podlagi priznanja krivde. Pravna opredelitev dejanja je podvržena preizkusu sodišča, ki je - kljub sporazumu strank - dolžno samo presoditi utemeljenost obtožbe z vidika vseh možnih pravnih podlag. Sodišče mora tudi v primeru priznanja krivde, ki je podano neposredno na predobravnavnem naroku ali na glavni obravnavi, odločiti ob smiselni uporabi določb, ki urejajo zavrnitev sporazuma o priznanju krivde v primeru razpolaganja s pravno opredelitvijo.

Sporazum o priznanju krivde, s katerim sta soglašali obe stranki, je bil predložen sodišču, ki ga je sprejelo. Sodišče prve stopnje zato drugačne kazenske sankcije, vključno z dogovorjeno višino glavne in stranske kazni, sploh ni moglo izreči.

Ker je subjekt pogajanja in sporazuma tudi sicer le konkretni obtoženec, pa je razumljivo, da sklenjeni sporazum ne more posegati v pravice ali dolžnosti drugih obtožencev, niti ni dolžnost tožilca, da bi o posledicah sklenjenega sporazuma za druge osebe, obtoženca o tem posebej seznanil. Po drugem odstavku 450.č člena ZKP je bilo sodišče dolžno presoditi, ali je bil sporazum sklenjen v skladu z določbami 450.a, 450.b in 450.c člena ZKP in ali so glede priznanja krivde izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 285.c člena ZKP. Res je, da z uveljavitvijo instituta priznanja krivde ne pridejo več v poštev tiste določbe kazenskega postopka, ki se nanašajo na ugotavljanje dejanskega stanja, kar v primeru, ko se premoženjska korist odvzame tistemu obtožencu, ki je krivdo priznal, ne bi smelo biti problematično. Drugače pa je, ko se taka korist odvzame drugi osebi, ki v postopku ni bila obtožena in ki jo zaradi priznanja krivde obtoženca, zadenejo posledice odvzema, sama pa zaradi značilnosti postopka v dokaznem postopku ni sodelovala. Vendar takim osebam pravica do pravnega varstva zaradi opisane procesne situacije ne more biti okrnjena.