285. člen ZKP

Pritožbeno sodišče ne more nekritično zaobiti možnosti t. i. lažnega priznanja, na katerega je skozi pritožbeno izvajanje fokusirana zagovornica. V primerih mladoletnih storilcev, posebej kadar obstajajo indici o nasilju ali neustreznih družinskih razmerah, je namreč treba možnost prilagojenega oziroma izsiljenega priznanja presojati z večjo mero previdnosti. Sodišče prve stopnje pa se do teh okoliščin ni celovito opredelilo, prav tako pa ni jasno in zadovoljivo obrazložilo, kako jih umešča v skupno dokazno oceno vseh izvedenih dokazov.

Podatki, zaenkrat razvidni iz spisa, ne podpirajo pritožbenega stališča, da USB ključek in računalnik, na katerih naj bi se po zapisniku o zavarovanju in preiskavi podatkov elektronske naprave dejansko nahajali za obtoženca obremenilni podatki, ter obtoženčeva izjava v okviru postopka v ZPKZ, predstavljajo prima facie nedovoljene dokaze. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da imajo pravosodni policisti pri obsojencu, ki se vrne z izhoda, pravico opraviti varnostni pregled v skladu z določbami Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, pri čemer spisovni podatki kažejo, da naj bi v okviru varnostnega pregleda, v skladu z določbami tega zakona na poziv pravosodnega policista, USB ključek izročil obtoženi sam. Pritožniki tudi ne upoštevajo, da je glede na spisovne podatke (poročilo o vedenju obsojenca), računalnik predstavljal nedovoljen predmet, katerega so bili v skladu z določbami področnega zakona pravosodni policisti dolžni odvzeti. Drži, da naj bi obtoženi A. A. po izročitvi USB ključka v svojstvu obsojenca dne 8. 5. 2024 podal izjavo, ne da bi bilo izkazano, da je bil predhodno poučen o privilegiju zoper samoobtožbo, vendar pritožniki spregledajo, da naj bi šlo tudi v tem delu za

Zgolj zavzeto stališče v ugovornem postopku zoper obtožnico ni res iudicata oziroma ni procesna ovira za (ponovno) vsebinsko odločitev o vloženi zahtevi za izločitev dokazov, ki je sicer dopustna vse do konca predobravnavnega naroka oziroma do začetka glavne obravnave, ob izpolnjenem pogoju iz 4. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP pa tudi še kasneje, v nadaljnjem poteku kazenskega postopka.

Obdolženi namreč prezre, da je oporekanje vsebini izvedenskega mnenja, načinu dela sodne izvedenke in njeni nepristranskosti stvar dokazne ocene sodišča prve stopnje v nadaljevanju kazenskega postopka, ko bo v okviru postopka dokazovanja po potrebi izvedensko delo (vnovič) dopolnilo ter sodno izvedenko (ponovno) zaslišalo ali morebiti izvedenstvo zaupalo še drugemu sodnemu izvedencu, nikakor pa gre ne za vprašanje (ne)zakonitosti dokaza, za katerega ni dvoma, da je v danem primeru pridobljen na zakonit način.

Upoštevaje navedeno pritožbeno sodišče odločbo o odvzemu prostosti in pridržanju ocenjuje kot zakonito, saj je bilo obtožencu, takoj ko se je izkazalo, da ruskega jezika dejansko ne razume, preko telefonske komunikacije zagotovljeno tolmačenje v gruzijski jezik. V obravnavani zadevi pa sodišče prve stopnje po presoji izpovedi pritožbeno izpostavljenih prič in listin, ki so predmet (ne)izločitve ni ostalo v dvomu, temveč je pravilno zaključilo, da je bil obtoženec o svojih pravicah v gruzijskem jeziku ustrezno poučen. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje ni bilo v položaju, ko bi po izvedenem postopku dokazovanja moralo uporabiti načelo in dubio pro reo, zato je vsakršno polemiziranje v tej smeri povsem odveč. Kadar bi bilo nevarno odlašati, ZKP v petem odstavku 178. člena daje možnost, da se preiskovalna dejanja opravijo tudi brez navzočnosti osumljenca. Procesna posledica, ki lahko nastopi, pa je, da sodišče na izpovedbi tako zaslišanih prič ne bo moglo opreti sodne odločbe. To bo lahko stvar presoje v nadaljnjem postopku, kakor je tehtno pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 13 obrazložitve sklepa. V aktualni fazi kazenskega postopka je brez vpliva nahajanje l

Na podlagi teorije o limitirani akcesornosti udeležbe je za presojo kaznivosti ravnanja obdolžene B. B. kot pomočnice zadoščala ugotovitev, da je bilo storjeno naklepno kaznivo dejanje v objektivnem pomenu, medtem ko krivda glavnega storilca z vidika presoje pomoči ni (bila) relevantna. Pravilna je zato utemeljitev izpodbijanega sklepa, da razpravljajoča sodnica za presojo očitkov obdolženi B. B. ni bila dolžna predhodno ovrednotiti ravnanj obdolženega A. A. in njegove vloge pri očitanem kaznivem dejanju, ter na podlagi vseh ugotovljenih relevantnih okoliščin posledično pravilen in razumen sklep, da zgolj dejstvo, da je sodnica sprejela sporazum o priznanju krivde za obdolženko, samo po sebi ne zadošča za objektivno utemeljen dvom v njeno nepristranskost. Drži sicer, da sprejem priznanja krivde pomočnika pri delictum proprium ni mogoč brez opredelitve do statusa glavnega storilca, kot poudarja zagovornica, vendar ne tudi kot individualno določene osebe. Da je bilo očitano ravnanje obdolženca v nasprotju z interesi zavarovalnice, povsem določno opredeljuje (že) navedba, da ji je na opisan način povzročil škodo. Dejanske ugotovitve potrjujejo posebno lastnost obd

Obtoženec se pravici do zbornega sojenja lahko odpove samo v fazi predobravnavnega naroka, saj določba 2. točke drugega odstavka 285.f člena ZKP ne daje podlage za odločitev, da bi se tej pravici odpovedal tudi v kasnejših fazah kazenskega postopka.

Vprašanje dvojne kaznivosti je procesna predpostavka za vodenje kazenskega postopka. Načelo iura novit curia (sodišče pozna pravo) velja tudi v primeru tujega prava, zato je sodišče dolžno po uradni dolžnosti pridobiti podatke o tujem pravu ter opraviti presojo identiteto norme. Kraj in čas storitve dejanja nista zakonska znaka kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1, saj že zaradi njegove kolektivne narave ni mogoče zahtevati natančno krajevno in časovno opredelitev posameznih dejanj, temveč predstavljata sestavni del opisa kaznivega dejanja, s katerim se obtožencu omogoči uspešno obrambo. Razlogi za sprejetje obtoženčevega priznanja ne sodijo v obrazložitev sodbe. Sodišče se v obrazložitvi omeji zgolj na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel. Čas prebit v ekstradicijskemu priporu se ne upošteva pri priporu v postopku pred vložitvijo obtožnice (maksimalni čas 6 mesecev), saj določbe 201. in 205. člena ZKP zanj niso uporabljive.

Ob odločanju o ugovoru senat sicer lahko odloči tudi o stvarni pristojnosti, vendar mora takšno odločitev sprejeti še preden ugovor zavrne kot neutemeljen.

Pritožbena navedba, da so bili zvočni posnetki narejeni, ne da bi oškodovanka vedela za snemanje in da je bila z njimi seznanjena šele po njihovem nastanku, ne more spremeniti dejstva, da oškodovanka nastanku posnetkov ne nasprotuje in da s snemanjem pogovora med njo in C. C. ni bilo nedovoljeno poseženo v pravico do zasebnosti obdolženca.

Sodišče prve stopnje je namreč ravnalo pravilno, ko je odločilo, da se obdolžencu vozniško dovoljenje ne sme izdati v obdobju dveh let in šestih mesecev, računajoč od pravnomočnosti sodbe dalje, saj lahko pravne posledice tega varnostnega ukrepa nastopijo šele s pravnomočnostjo izpodbijane sodbe, in ne prej (tretji odstavek 72. člena KZ-1). Prav tako je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je obdolžencu na podlagi šestega odstavka 324. člena KZ-1 odvzelo vozilo, s katerim je očitano kaznivo dejanje izvršil. Zakon namreč jasno določa, da se motorno vozilo, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu odvzame tistemu storilcu, ki nima pravice voziti motornega vozila. Ker obdolženec ni imel dovoljenja za vožnjo, vozilo pa je bilo tudi neregistrirano, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so za odvzem vozila izpolnjeni zakonski pogoji po šestem odstavku 324. člena KZ-1, ki je obligatoren varnostni ukrep, kot je to pojasnilo v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe.

Kadar so na strani obtoženca podane okoliščine, ki nakazujejo, da zaradi svojega duševnega stanja, nižje izobrazbe ali iz drugih razlogov zakonskega besedila pravnih poukov ni sposoben razumeti, strokovna pomoč zagovornice sodišča prve stopnje ne odvezuje dolžnosti, da obtoženca pouči na njemu razumljiv način ter da z vprašanji tudi vsestransko preveri nedvoumnost danega priznanja. Preveritev in presoja obtoženčeve procesne sposobnosti razumevanja narave in posledic priznanja krivde (če je potrebno tudi s pomočjo izvedenca psihiatrične stroke) ter prostovoljnosti, jasnosti in popolnosti priznanja morata biti še toliko bolj skrbni, poglobljeni in previdni, če krivdo priznava obtoženec z duševnimi motnjami.

Ob tem pa ne gre prezreti, da je iz izreka odredbe o hišni preiskavi povsem jasno in določno razviden tudi namen hišne preiskave, pri čemer je preiskovalni sodnik v nadaljevanju še pojasnil, da je potrebno upoštevati tudi družinsko povezanost in lastniško strukturo družbe Dialog-si.net, ki je v neposredni lasti žene obdolženega B. V. in posledično obstoj verjetnosti, da je navedene predmete B. V. prenesel tudi na naslov, kjer prebiva.

V izreku izpodbijane sodbe naveden opis kaznivega dejanja, katerega storitev se obdolžencu očita, ima vse zakonske znake kaznivega dejanja nasilja v družini iz prvega odstavka 191. člena KZ-1E. Iz obširnega opisa kaznivega dejanja izhaja, da je obdolženec izvajal nasilje nad svojo zunajzakonsko partnerico H.P. štiri ure in pol. Z njo je fizično obračunal že na stopnišču stanovanjskega bloka, kjer jo je davil, nato pa spravil v njen osebni avto in jo z roko začel vleči za lase, ji glavo udarjal v steklo, armaturno ploščo, nato pa jo zvlekel iz avtomobila, kjer jo je udarjal z rokami po celem telesu, jo večkrat z nogo brcnil v nogo ter jo vrgel na tla in kričal "splavila boš, itak otrok ni moj" ter jo nato vrgel v osebni avto in jo odpeljal približno 100 m naprej do samopostrežne avtopralnice, kjer jo je ponovno zvlekel iz vozila in jo še naprej pretepal, jo vlačil po asfaltu, jo davil in ji govoril, da bo vsakič naslednjič davljenje trajalo 20 sekund dlje. Nato se je morala vsesti v avto in ga peljati, pri čemer se je želela odpeljati do Policijske postaje, kar je obdolženec opazil, povlekel ročno zavoro tako, da se je avto ustavil ter jo nato, ko mu je hotela pobegniti iz vozila

Utemeljeni razlogi za sum, kot eden izmed pogojev za zakonitost hišne preiskave, morajo biti po prvem odstavku 214. člena ZKP podani že v času izdaje odredbe za hišno preiskavo.

Pravilnik o izvajanju Zakona o trošarinah (ZTro) ni bil sprejet "mimo" tega zakona, ampak na podlagi tega zakona kot izvedbeni akt, saj v devetem odstavku 29.a člena določa, da podrobnejše določbe o izdaji in prenehanju veljavnosti dovoljenja, o načinu zavarovanja in vrsti instrumentov zavarovanja plačila trošarine v skladu s tem členom predpiše minister, pristojen za finance. Pravilnik o izvajanju ZTro je v 18. členu (vloga za izdajo dovoljenja začasno pooblaščenemu prejemniku) v prvem odstavku določal, da vložnik vloži vlogo za izdajo dovoljenja iz prvega odstavka 29.a člena ZTro pri carinskem uradu, ki je krajevno pristojen glede na sedež vložnika, drugi odstavek pa je določil, kaj mora vloga vsebovati. V točki 3 je tako določil, da mora vloga vsebovati tudi podatke o predvidenem obsegu, količini trošarinskih izdelkov po posameznih vrstah, ki jih bo prejel v obdobju 12 mesecev. Pritožba torej nima prav, ko navaja, da ZTro ne določa, da bi moral vlagatelj zahteve predložiti te podatke, saj to določa ZTro preko izvedbenega akta Pravilnik. Pritrditi pa ji ni moč niti tedaj, ko se sklicuje na določbo 23. člena ZTro, da opisani podatek (podatek o predvidenih dobavah) ni vplival na

Obdolženka je krivdo po obtožbi na glavni obravnavi priznala, sodišče je njeno priznanje sprejelo in na tej podlagi, po opravljenem naroku za izrek kazenske sankcije, izreklo sodbo na podlagi sprejetega priznanja krivde. Tako izrečena sodba pa se v skladu z določbo drugega odstavka 370. člena ZKP ne sme izpodbijati iz razloga po 3. točki prvega odstavka tega člena, to je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zakon o kazenskem postopku izjemo od načela zbornega sojenja pred okrožnim sodiščem določa v 285.f členu. V primeru, ko se obtoženi odpove pravici do zbornega sojenja, o tem odloči predsednik senata. Če predsednik senata ne sprejme odločitve, da bo v zadevi sodil sodnik posameznik, je za sojenje pristojen senat, kot je predpisan v 25. členu ZKP. Navedena določba ne daje podlage za odločitev, da bi lahko sodil senat v drugačni sestavi, kot je predpisan v 25. členu ZKP.

Višje sodišče torej pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da je preiskovalna sodnica z ustrezno obrazložitvijo izdanih odredb opravila presojo navedb iz predlogov za odreditev ukrepa, torej presojo o tem, ali obstajata vsebinska in zakonska podlaga za izdajo odredb, s tem pa zadostila kriterijem in zahtevam po garantni funkciji sodišča. Zagovorniki zato nimajo prav, da naj bi preiskovalna sodnica z izdajo navedenih odredb prekršila tudi obdolženčevo pravico do sodnega varstva, zagotovljeno s 23. členom Ustave.