450.a člen ZKP

V opisani pravni situaciji sodišče prve stopnje presodi le zakonitost dogovorjene kazenske sankcije, kar pomeni (zgolj) preverjanje, ali je kazenska sankcija dogovorjena v zakonsko predpisanih mejah, medtem ko pooblastila, da bi presojalo primernost dogovorjene kazenske sankcije, nima, saj je bila ta dogovorjena v skladu s svobodno voljo strank sporazuma, torej obdolženca in okrajne državne tožilke. Poleg tega zagovornica prezre, da mora sodišče prve stopnje sporazum o priznanju krivde sprejeti kot celoto z vsemi njegovimi sestavinami, vključno s kazensko sankcijo, zato drugačne kazenske sankcije od dogovorjene, kar velja tako za glavno kot za stranske kazni, ne more izreči. S pravkar navedenim je skladna tudi ureditev, da dogovorjene kazni v sporazumu o priznanju krivde ne gre več spreminjati niti v pritožbenem postopku.

Zagovornik skozi pritožbeno grajo prezre, da v opisani pravni situaciji sodišče prve stopnje presodi le zakonitost dogovorjene kazenske sankcije, kar pomeni preverjanje, ali je kazenska sankcija dogovorjena v zakonsko predpisanih mejah, pri čemer pa nima pooblastila, da bi presojalo primernost dogovorjene kazenske sankcije, saj je bila ta dogovorjena v skladu s svobodno voljo strank sporazuma, torej obdolženca in ODT. Nadalje zagovornik tudi ne upošteva, da mora sodišče prve stopnje sporazum o priznanju krivde sprejeti kot celoto z vsemi njegovimi sestavinami, vključno s kazensko sankcijo, zato drugačne kazenske sankcije od dogovorjene, kar velja tako za glavno kot za stranske kazni, ne more izreči. S pravkar navedenim je skladna tudi ureditev, da dogovorjene kazni v sporazumu o priznanju krivde ne gre več spreminjati niti v pritožbenem postopku.

Zoper dele sodbe, ki so predmet sklenjenega sporazuma (kar zajema tudi odločbo o kazenskih sankcijah), je obdolžencu (in ostalim upravičencem) pravica do pritožbe po zakonu odvzeta.

Zgolj posplošeno sklicevanje na vrsto oziroma tip kršitve ter hipotetično teoretiziranje in polemiziranje z judikatom, povsem drugovrstnim predmetni kazenski zadevi, glede na sprejeto priznanje krivde obdolženega in v izpodbijani sodbi eksplicitno navedenih dokazov, ki so podano priznanje podprli ter prvostopenjsko presojo, da je obdolženemu očitano kaznivo dejanje dokazano tako v objektivnem kot v subjektivnem pogledu, sprejetih pravnih in dejanskih zaključkov ne more omajati, kaj šele ovreči.

Okoliščina, da je tujec izvršil kaznivo dejanje, sama po sebi ne zadostuje za njegov izgon iz države, saj bi v tem primeru ta stranska kazen avtomatično sledila vsaki obsodbi tujca za kaznivo dejanje, za katero je predpisana kazen več kot dve leti zapora. Prvostopenjsko sodišče ni navedlo nobene osebne okoliščine na strani obtožencev, ki bi pomenila resno grožnjo za javni red ali javno varnost. Peti odstavek 450.a člena ZKP določa, da če do sklenitve sporazuma ne pride, se iz spisa izločijo vse listine, ki se nanašajo na postopek pogajanj. Določba o izločitvi tovrstnih listin je izrecna, nepogojna ter ni povezana z nikakršno vsebinsko presojo in tudi ne z vprašanjem, kdo je dal pobudo za pogajanja oziroma zakaj ta pogajanja niso bila uspešna.

Sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 450.č člena ZKP sporazum o priznanju krivde sprejme kot celoto, z vsemi njegovimi sestavinami, vključno s kazensko sankcijo, ki je v njem dogovorjena, in njegovih sestavin ne spreminja.

Dokazi, ki so bili predmet ekskluzijskega zahtevka, so bili pred sodiščem prve stopnje izvedeni, zato sta se obsojenec in njegova obramba do njih lahko opredelila. Zoper sklep, s katerim je bilo med glavno obravnavo odločeno o izločitvi dokazov ni predvidena posebna pritožba, temveč ga je mogoče izpodbijati le s pritožbo zoper sodbo. Obsojenec in njegov zagovornik sta to možnost izkoristila in zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila pritožbi, v katerih sta med drugim uveljavljala tudi kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi zahtevi, da je bila obsojencu zaradi odločitve sodišča o zavrnitvi zahteve za izločitev nedovoljenih dokazov kršena pravica do obrambe. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da je zakonodajalec priznanju krivde pod pogoji iz drugega odstavka 51. člena KZ-1 podelil težo posebne olajševalne okoliščine. S tem stališčem je Vrhovno sodišče prepoznalo posebni pomen priznanja krivde po obtožbi (na predobravnavnem naroku) oziroma v sporazumu o priznanju krivde (določba 450a. člena ZKP), ki vpliva na višino izrečene kazni.

Sporazum ni nedovoljen in ni nezakonit dokaz, ki bi ga bilo treba izločiti iz spisa. Ker ga sodišče ni sprejelo, ga ne zavezuje. Zatrjevanje vpliva sporazuma na odločanje sodišča ne more biti odločilno, ker je potrebno upoštevati, da je nosilec sodne funkcije profesionalni (poklicni) sodnik od katerega je zato mogoče pričakovati, da bo v zadevi odločal nepristransko, objektivno ter zakonito. Ekskluzijska sankcija iz petega odstavka 450.a člena ZKP za sporazum v navedeni procesni situaciji ne velja.

ZKP v prvem odstavku 450.č člena določa, da o sporazumu o priznanju krivde, ki ga je obdolženec sklenil z državnim tožilcem, odloča sodišče, pred katerim teče kazenski postopek, na predobravnavnem naroku, če je bil sporazum sklenjen pozneje, pa na glavni obravnavi. O navedenem sporazumu bi torej moralo odločati sodišče v ustrezni sestavi, to pa je senat, sestavljen iz dveh sodnikov in treh sodnikov porotnikov, in ne predsednica senata, saj se obdolženka pravici do zbornega sojenja ni odpovedala. Sporazum o priznanju krivde, ki ga skleneta obdolženec in državni tožilec, predstavlja le podlago za presojo sodišča, enako kot če obdolženec krivdo po obtožbi prizna. Tudi v tem primeru o sprejemu priznanja odloča senat po posvetovanju, razen če se je obdolženec zbornemu sojenju odpovedal.

Ne glede na to, da obdolženec krivdo za kaznivo dejanje po obtožbi prizna že s podpisom sporazuma, ta sporazum nima nobenega učinka dokler ga sodišče ne sprejme. Ker o sporazumu o priznanju krivde vselej odloča sodišče, mora obsojenec krivdo za kaznivo dejanje priznavati (tudi) v času odločanja sodišča. To pomeni, da sodišče sporazuma, od katerega je obdolženec odstopil še preden je sodišče o njem odločilo, ne sme sprejeti. Obdolženec mora osebno pred sodnikom podati jasno in popolno priznanje, ki sodnika prepriča tam in takrat. Zato je relevantno priznanje, ki je dano ali vsaj vnovič preverjeno pred sodnikom. S tem, ko je sodišče sprejelo sporazum o priznanju krivde, od katerega je obsojenec na glavni obravnavi odstopil, je bila napačno uporabljena 2. točka 450.č člena ZKP, kršena pa je bila tudi 4. alineja 29. člena URS. Namen obvezne obrambe v primeru sporazuma o priznanju krivde ni pogojena z višino predpisane kazni (ne gre torej za razlog iz 70. člena ZKP, na katerega sta odločitev oprli nižji sodišči), marveč zato, da se obdolžencu zagotovi položaj enakopravne stranke v postopku pogajanj o priznanju krivde. Glede na to, da drugi odstavek 450.a člena ZKP izrecno določ

Sporazum o priznanju krivde je po svoji naravi pogodba med obdolžencem in državnim tožilcem, v sklenitev katere vodijo svobodna in nezavezujoča pogajanja, motiv oziroma notranji obdolženčevi nagibi za sklenitev le tega pa na njeno veljavnost ne vplivajo. V skladu s tretjim odstavkom 450.č člena ZKP sodišče, če sprejme sporazum o priznanju krivde, postopek nadaljuje smiselno, kot da je obtoženec izjavil, da priznava krivdo po obtožbi, to je po 285.č členu ZKP. Slednji v šestem odstavku določa, da se sodba glede obrazložitve izreka o krivdi omeji samo na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel. Zato vložnik neutemeljeno uveljavlja, da prvostopenjska sodba nima razlogov o sprejemu sporazuma o priznanju krivde, da v njej niso navedeni dokazi, ki podpirajo sporazum. Ker se je obsojenec s sklenitvijo sporazuma o priznanju krivde odpovedal ugotavljanju dejanskega stanja na podlagi dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, vložniku tudi ni mogoče pritrditi, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo neposrednosti izvajanja dokazov s tem, ko je predsednik senata pridružene kazenske spise zoper obsojenca in dokaze v njih po

Določbo prvega odstavka 450.č člena ZKP, ki določa, da sporazum, ki je bil sklenjen po predobravnavnem naroku, sodišče presoja na glavni obravnavi, je potrebno razlagati ob upoštevanju določbe četrtega odstavka 450.a člena ZKP, ki določa, da se sporazum o priznanju krivde priloži k vloženi obtožbi, če pride do sklenitve sporazuma kasneje, pa takoj, vendar najkasneje do začetka glavne obravnave. Sodišče tako sporazum v slednjem primeru presoja in o njem odloča še pred predstavitvijo obtožnice in če sporazum sprejme, niti niso izpolnjeni pogoji za začetek glavne obravnave in se namesto glavne obravnave takoj opravi narok za izrek kazenske sankcije. Takšen sporazum se torej vedno presoja pred dejansko izvedbo glavne obravnave, pred izvedbo vseh dokazov in še celo pred branjem obtožbe. Zato navedene procesne situacije ni mogoče enačiti s situacijo, ko je priznanje podano na glavni obravnavi. Neutemeljeno je zatrjevanje obsojenčevih zagovornikov, da je odločanje o priznanju krivde na glavni obravnavi enako odločanju o priznanju krivde na predobravnavnem naroku in da ni nobenega razumsko logičnega razloga za drugačno razlago posledic priznanja krivde v različnih fazah postopka.

Sodbe, izdane na podlagi sporazuma o priznanju krivde, so v določeni meri odmik od načela iskanja materialne resnice, vendar je napačno stališče pritožnika, da sklenitev sporazuma ne pomeni, da je oseba dejansko storila očitano mu kaznivo dejanje, ker je sklenjeni sporazum zgolj rezultat pogajanj med tožilstvom in obdolženim. Sklenjen sporazum sam po sebi sicer nima nobenega pravnega učinka, kot tak še ne pomeni temelja obsodilne sodbe zgolj zato, ker z njegovo vsebino soglašata obe stranki, potrebna je namreč kontrola sporazuma in tudi njegova legitimacija s strani sodišča.

Sodišče mora presoditi izpolnjenost zakonskih pogojev iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP v zvezi z 2. točko drugega odstavka 450.č člena ZKP v fazi sklenitve in na dan podpisa sporazuma o priznanju krivde.

Ker pritožba obdolženega zoper napadeno sodbo po zakonu ni nedovoljena (člen 390 ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi obdolženega odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Glede na navedeno pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe in predloge obdolženega ni odgovarjalo.

Izločitveni razlog po 3. točki drugega odstavka 39. člena ZKP (sodnik oziroma sodnik porotnik ne sme odločati o obtožbi, če je izdal sklep, s katerim se priznanje krivde zavrne oziroma sklep, da se sporazum o priznanju krivde zavrne) se nanaša zgolj na fazo predobravnavnega naroka. Ta izločitveni razlog se ne razteza na fazo glavne obravnave oziroma v fazo po zaključenem predobravnavnem naroku.

Za kaznivo dejanje odvzema motornega vozila po prvem odstavku 210. člena KZ-1 je zagrožena kazen zapora do dveh let. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dogovorjena kazen en mesec zapora v mejah predpisane kazni in da je obdolženec priznal krivdo v sporazumu o priznanju krivde. Dogovorjene kazni zato ni več mogoče spreminjati, saj je bila določena s sporazumom.

Po določbi petega odstavka 450.a člena ZKP se iz spisa izločijo vse listine, ki se nanašajo na postopek pogajanj brez sklenitve sporazuma. Določba o izločitvi tovrstnih listin je izrecna, nepogojna ter ni povezana z nikakršno vsebinsko presojo dokazov in tudi ne z vprašanjem, kdo je dal pobudo za pogajanja. Povzemanje in sklicevanje na vsebino izločenih dokazov v obrazložitvi zahteve za preiskavo ni dopustno, saj lahko povzroči, da se sodišče seznani z vsebino izločenega dokaza. Čeprav pri zahtevi za preiskavo ne gre za dokaz, pa se s tovrstnim vnašanjem vsebine nedovoljenega dokaza v spis in seznanjanjem sodišča z njim povzroči, da izločitev nedovoljenih dokazov izgubi svoj učinek oziroma se na ta način zaobide tiste pravice obdolženca, katere so varovane z ekskluzijo.

Dejstva in pravo niso v razmerju vzroka in posledice, ampak sta samostojna pogoja, od katerih je odvisna pravilnost posamezne sodne odločbe. Čeprav uporaba prava sledi ugotovljenim dejstvom, ta drugačna kot pravilna ne morejo biti. V nasprotnem sodna odločba že zaradi nepravilno ugotovljenih dejstev ni vzdržna, pa je tako pravilna ali napačna uporaba zakona brezpredmetna. Nekaznivost dejanja je v fazi kazenskega postopka, ko ta mimo položajev iz 285.a do 285.č in 450.a do 450.č člena ZKP še niso predmet dokazovanja v ožjem smislu, mogoče preizkusiti le z vidika njihove določenosti v kazenskem zakonu, z vidika razlogov, ki kaznivost dejanja inkriminacijsko ali vrednostno izključujejo, pa ne. Navedbe v odgovoru na predlog za podaljšanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi so enako kot navedbe v samem predlogu, predmet ocene in ne predmet odločitve. Šele tedaj jih je v primerih nepravilnega povzemanja obravnavati znotraj tako imenovane protispisnosti iz zgornje zakonske določbe, sicer so del dejanskega preizkusa. Pogoja iz 502. člena ZKP sta zaradi razmerja splošnega in posameznega še vedno toliko povezana, da okoliščin, po katerih je bil ugoto

Čeprav je sodišče sprejelo odločitev o preklicu poprejšnjega priznanja krivde, pa ekskluzijska sankcija iz petega odstavka 450a. člena ZKP ne velja za izločanje listin iz kazenskega spisa, ki dokazujejo predhodno in kasneje preklicano priznanje krivde.