330. člen ZKP

Čeravno je obdolženi po poklicu šofer oziroma taksist z uradno registrirano dejavnostjo, to nikakor ne pomeni, da lahko s prevozi potnikov na območju EU kot sostorilec soprispeva k izvrševanju kriminalnega početja. V nasprotnem bi namreč nezakonite prevoze migrantov v in po območju EU legitimno izvajali izključno šoferji oziroma taksisti z ustrezno registrirano dejavnostjo.

330. člen ZKP določa, da če obdolženec med glavno obravnavo prizna krivdo po obtožbi in se nato to priznanje sprejme, sodišče glavno obravnavo nadaljuje ob smiselni uporabi določb 285.c in 285.č členu tega zakona. Obdolženec je bil na naroku deležen vseh pravnih poukov, ko pa je nato med glavno obravnavo, po izvedbi večine dokazov, krivdo priznal, pa ga sodišče ni bilo dolžno poučiti po 285.a členu ZKP, saj postopek ni bil v fazi predobravnavnega naroka.

Pojem družinske skupnosti je tiha blanketa, katerega vsebino KZ-1 ne določa. Zato je treba za ugotovitev vsebine tega pojma kot dopolnilni predpis h KZ-1 upoštevati še Zakon o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND), kot poudarjajo tudi teoretični viri.2 Tako je v prvem odstavku 2. člena ZPND kot družinski član med drugim opredeljen tudi zunajzakonski partner (1. alineja), osebe, ki živijo v skupnem gospodinjstvu (10. alineja), kot tudi osebe, ki so v partnerskem razmerju, ne glede na to, ali živijo v skupnem gospodinjstvu (11. alineja).

Glede na vsebino zapisnika o glavni obravnavi z dne 29. 7. 2022 ni jasno, ali je obtoženec dejansko priznal kaznivi dejanji po obtožnici, saj iz zapisnika ni razvidno, ali je predsednica senata pred sprejemom priznanja krivde opravila presojo, ko jo zahteva določba 285.c člena ZKP, ki je bila v konkretnem primeru še toliko bolj na mestu, saj je bila zoper obtoženca vložena neposredna obtožnica, na predobravnavnem naroku krivde za očitani kaznivi dejanji ni priznal, na glavni obravnavi pa se o očitanih kaznivih dejanjih tudi ni izjasnjeval.

Trditvenemu bremenu nezakonitosti delovanja državnega organa (tožilstva) obramba ne more zadostiti s posplošenimi namigovanji, da naj bi državno tožilstvo selekcioniralo dokazno gradivo ali da bi v predkazenskem postopku zbrani podatki morda lahko vsebovali tudi razbremenilno vsebino (t. i. fishing expedition). Objektivna nedosegljivost prič kot dokaznih sredstev obstaja tudi, kadar se pristojni organi zaprošene države kljub skrbnemu in vztrajnemu ravnanju našega sodišča ne odzivajo na zaprosila za izvedbo zaslišanj prek mednarodne pravne pomoči, posredovana po diplomatski poti. Iz utrjene sodne prakse izhaja, da je zahtevi po poštenem sojenju zadoščeno, kadar je obdolžencu (obrambi) vsaj enkrat v postopku omogočeno, da se sooči z obremenilnimi pričami, da se seznani z njihovimi izpovedbami ter da se nanje lahko odzove. Če sodišče ne sprejme obrambnih tez glede neke pravnorelevantne okoliščine ali če zavrne povezan dokazni predlog, še ne pomeni, da je šlo pri tem za rezultat vnaprej oblikovane dokazne ocene. Za nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno pri odločanju o dokaznih predlogih gre takrat, kadar sodišče predlog za dokazovanje relevantnega dejstva zavrne kot neusp

Sodišče prve stopnje ni nepravilno uporabilo določb ZKP, ki urejajo predobravnavni narok in potek glavne obravnave, niti ni prekršilo pravic obrambe, saj je obdolženca seznanilo z njegovo pravico vzeti si zagovornika, ki pa je obdolženec, iz le njemu znanih razlogov, ni izkoristil. V okviru predkaznovanosti lahko sodišče upošteva vse izrečene pravnomočne obsodbe in ne le tiste, ki se nanašajo na istovrstna kazniva dejanja. Obdolženca pa je šteti za predkaznovanega tako pri splošnem kot tudi specialnem povratništvu in zakon sodišča pri odmeri kazni ne omejuje le na upoštevanje specialnega povratništva, kot to zmotno menijo pritožniki.

ZKP v prvem odstavku 450.č člena določa, da o sporazumu o priznanju krivde, ki ga je obdolženec sklenil z državnim tožilcem, odloča sodišče, pred katerim teče kazenski postopek, na predobravnavnem naroku, če je bil sporazum sklenjen pozneje, pa na glavni obravnavi. O navedenem sporazumu bi torej moralo odločati sodišče v ustrezni sestavi, to pa je senat, sestavljen iz dveh sodnikov in treh sodnikov porotnikov, in ne predsednica senata, saj se obdolženka pravici do zbornega sojenja ni odpovedala. Sporazum o priznanju krivde, ki ga skleneta obdolženec in državni tožilec, predstavlja le podlago za presojo sodišča, enako kot če obdolženec krivdo po obtožbi prizna. Tudi v tem primeru o sprejemu priznanja odloča senat po posvetovanju, razen če se je obdolženec zbornemu sojenju odpovedal.

Glede na besedilo določbe tretjega odstavka 308. člena KZ-1 in v skladu s sodno prakso je namreč kaznivo tudi zgolj enkratno spravljanje enega ali več tujcev, ki nimajo dovoljenja, čez mejo ali ozemlje države za plačilo in za obstoj kaznivega dejanja zadošča že, da je plačilo obljubljeno. V skladu s 23. členom Zakona o Ustavnem sodišču namreč sodišče prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno ustavnosti le, če samo meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven. Posebne olajševalne okoliščine kot materialni razlogi za omilitev kazni imajo izrazito subjektivni temelj in so zato v zakonu tudi določeni manj restriktivno kot pa formalni razlogi za omilitev kazni po prvi alineji 50. člena KZ-1. Zato morajo biti te okoliščine logično in očitno nedvoumno takšne narave, da bi prevladale na splošno in ne le v posamezno ugotovljenem primeru. Po oceni pritožbenega sodišča finančna stiska obdolžencev zaradi nastale gospodarske krize ne predstavlja posebnih olajševalnih okoliščin.

Določbo prvega odstavka 450.č člena ZKP, ki določa, da sporazum, ki je bil sklenjen po predobravnavnem naroku, sodišče presoja na glavni obravnavi, je potrebno razlagati ob upoštevanju določbe četrtega odstavka 450.a člena ZKP, ki določa, da se sporazum o priznanju krivde priloži k vloženi obtožbi, če pride do sklenitve sporazuma kasneje, pa takoj, vendar najkasneje do začetka glavne obravnave. Sodišče tako sporazum v slednjem primeru presoja in o njem odloča še pred predstavitvijo obtožnice in če sporazum sprejme, niti niso izpolnjeni pogoji za začetek glavne obravnave in se namesto glavne obravnave takoj opravi narok za izrek kazenske sankcije. Takšen sporazum se torej vedno presoja pred dejansko izvedbo glavne obravnave, pred izvedbo vseh dokazov in še celo pred branjem obtožbe. Zato navedene procesne situacije ni mogoče enačiti s situacijo, ko je priznanje podano na glavni obravnavi. Neutemeljeno je zatrjevanje obsojenčevih zagovornikov, da je odločanje o priznanju krivde na glavni obravnavi enako odločanju o priznanju krivde na predobravnavnem naroku in da ni nobenega razumsko logičnega razloga za drugačno razlago posledic priznanja krivde v različnih fazah postopka.

Sodnikov sprejem priznanja krivde katerega od soobdolženih sam po sebi ne predstavlja razloga za njegovo izločitev v poznejšem postopku zoper obdolžence, ki krivde niso priznali. Sodnik o krivdi in kazenski sankciji odloča za vsakega obdolženca posebej, pri tem pa glavni obravnavi na podlagi presoje vseh dokazov v skladu s 355. členom ZKP znova odloča o krivdi tistega soobdolženca, ki krivde na predobravnavnem naroku ni priznal. Glede vsebine zgodnejših sodb, ki so bile ob sodelovanju istega sodnika izdane zoper druge soobdolžence, je slovenska (ustavno)sodna praksa že sprejela stališče, da je objektivni vidik sodnikove nepristranskosti kršen takrat, ko zgodnejša sodba zoper soobdolženca vsebuje presojo konkretnih ravnanj obdolženca, o katerih je sodišče odločalo v poznejšem postopku zoper njega. Po stališču Vrhovnega sodišča dvoma v nepristranskost razpravljajoče sodnice ne more vzbuditi niti okoliščina, da je sodnica pred sprejemom sporazumov o priznanju krivde soobtoženih presojala, ali je njihovo priznanje podprto z drugimi dokazi v spisu (drugi odstavek 450.č člena ZKP in prvi odstavek 285.c člena ZKP). Pri presoji sodnikove nepristranskosti ni relevantno

Obdolženca sta krivdo priznala med glavno obravnavo in v tem primeru ZKP ne predvideva vračanja kazenskega postopka v fazo predobravnavnega naroka, vsled česar sodišče prve stopnje tudi ne postopa po 285.a členu ZKP. Zato zagovornik nima prav, ko v pritožbi navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo obdolžencema dati pravni pouk po 5. točki tretjega odstavka 285.a člena ZKP. Dikcija 330. člena ZKP, po kateri je pravilno postopalo sodišče prve stopnje, je namreč jasna in po njej v primeru, ko obdolženi prizna krivdo po obtožbi med glavno obravnavo in ko sodišče to priznanje sprejme, glavno obravnavo nadaljuje ob smiselni uporabi določb 285.c in 285.č člena ZKP. Sodišče prve stopnje je ravnalo skladno z navedeno zakonsko določbo, kar povsem jasno izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi.

Sodišče mora presoditi izpolnjenost zakonskih pogojev iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP v zvezi z 2. točko drugega odstavka 450.č člena ZKP v fazi sklenitve in na dan podpisa sporazuma o priznanju krivde.

V obravnavanem primeru gre za dokončano kaznivo dejanje in ne zgolj za poskus. Dejstvo je, da sta obtoženca tujce, ki niso imeli predpisanih dokumentov za prehod meje in dovoljenj za vstop v državo, po tem, ko so jih drugi sostorilci usmerili peš po gozdu preko slovensko-hrvaške meje spravila v avto. Dejstvo je, da je potrebno na opisano dogajanje gledati kot celoto, kjer sta bila obdolženca nenadomestljivi člen za dosego končnega cilja, t.j. prihoda tujcev na končno destinacijo R. I.. Nikakršnega dvoma ni o tem, da so tujci slovensko-hrvaško mejo prestopili ilegalno, kar bi gotovo ne storili, v kolikor ne bi imeli zagotovila, da jih na slovenski strani meje čakata obtoženca zato, da jih odpeljeta naprej proti Italiji. S tem sta obtoženca kaznivo dejanje tudi dokončala, vse dogajanje po tem, ko sta obtoženca tujce v avto že sprejela, pa je samo nadaljevanje že dokončanega kaznivega dejanja.

Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo izhaja, da je obtoženec dejanje po obtožbi priznal, pri čemer se sodišče prve stopnje (senat) po obtoženčevem priznanju ni umaknilo k posvetovanju, temveč je bil brez posvetovanja senata sprejet in razglašen sklep, da predsednica senata sprejema priznanje krivde. S tem pa je prvostopenjsko sodišče napravilo kršitev po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP glede na to, da so na predobravnavnem naroku stranke vztrajale, da v tej kazenski zadevi sodi senat treh sodnikov.

Izločitveni razlog po 3. točki drugega odstavka 39. člena ZKP (sodnik oziroma sodnik porotnik ne sme odločati o obtožbi, če je izdal sklep, s katerim se priznanje krivde zavrne oziroma sklep, da se sporazum o priznanju krivde zavrne) se nanaša zgolj na fazo predobravnavnega naroka. Ta izločitveni razlog se ne razteza na fazo glavne obravnave oziroma v fazo po zaključenem predobravnavnem naroku.

Po nobeni zakonski določbi sodišče obdolženčevega priznanja ni dolžno sprejeti in razen v primeru sprejetega sporazuma o krivdi, predlogu državne tožilke iz drugega odstavka 269. člena ZKP oziroma šestega odstavka 321. člena ZKP ni dolžno slediti. Priznanje in predlog sta predmet proste presoje, ki mora biti pravilna. Obdolženčevo priznanje, kot izjava o krivdi po obtožbi ni izjava, ki bi jo bilo sodišče dolžno sprejeti, ampak jo je dolžno le, enako kot obdolženčevo izjavo, s katero krivdo po obtožbi zanika, preizkusiti. To je glede na uporabljeno pogojno obliko v 330. členu ZKP jasno.

Sodišče prve stopnje ni odločilo o sprejemu obdolženčevega priznanja krivde na glavni obravnavi in priznanja ni sprejelo niti ga ni zavrnilo. Zato bi morala sodba vsebovati izrek o krivdi, odločbo o kazenski sankciji in druge odločbe, ki jih mora vsebovati izrek obsodilne sodbe, vse odločbe pa bi morale biti tudi ustrezno obrazložene.

Namen zakonodajalca z uveljavitvijo novega petega odstavka 420. člena ZKP ni bil omejiti vrhovnega državnega tožilca pri vlaganju zahteve za varstvo zakonitosti, temveč nasprotno, ohraniti možnost, da vrhovni državni tožilec (lahko) deluje kot korektiv v primerih, kadar stranke niso izpolnile pogojev iz petega odstavka 420. člena ZKP. Zato je treba to določbo razlagati na način, da pogoj iz navedene določbe ne velja za vrhovnega državnega tožilca. Pri predobravnavnem naroku gre za fazo kazenskega postopka, ki je namenjena razjasnitvi določenih dejanskih in pravnih vprašaj pred začetkom glavne obravnave, zato sodišče ne more (ponovno) razpisovati predobravnavnega naroka, ko je ta že bil opravljen in je glavna obravnava že bila začeta.

Institut priznanja krivde pomeni, da obdolženi prizna krivdo po obtožnem aktu, torej v okviru očitka dejanskega stanja, kot je opisan v obtožnem aktu. S sprejetjem priznanja je postopek v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja kaznivega dejanja in krivde zaključen in pride v fazo naroka za izrek kazenske sankcije. Sodišče nima več pooblastila za izvajanje dokazov glede dejanskega stanja kaznivega dejanja, državni tožilec pa ni več upravičen spreminjati obtožnega akta tudi glede elementov, ki niso znak kaznivega dejanja, v kolikor ti pomenijo bistvene okoliščine za položaj obdolženega.

Med dopustne osebne (personalne) dokaze sodi poleg izpovedb prič ter izvida in mnenja izvedenca tudi zagovor obdolženca. Kadar je priznanje edino dokazno sredstvo, v kazenskem postopku nima procesno pravnih učinkov in za obsodilno sodbo ne zadošča, še vedno pa ima tudi v takšnem primeru priznanje lastnost dokaza oziroma dokaznega sredstva. Sodišče druge stopnje je v razlogih sodbe navedlo, da "je tudi zagovor obtoženca ali soobtoženca podvržen dokazni oceni sodišča", v nadaljevanju pa, da "zagovor soobtoženca ni dokaz v formalnem smislu". Formalno nasprotje v razlogih pritožbenega sodišča zato res obstaja, vendar ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj se nasprotje ne nanaša na odločilno dejstvo, pač pa na vprašanje pravne narave.