227. člen ZKP

Procesni vlogi priče in obdolženca nista združljivi. Če je bil nekdo (v istem kazenskem postopku) zaslišan kot priča, pozneje pa kot obdolženec, je treba zapisnik o zaslišanju kot priče izločiti iz spisa. Če državni tožilec v roku dveh let ni podal izjave, da bo začel kazenski pregon, je bilo treba izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov po tedaj veljavnem ZKP uničiti.

Odločitev o združitvi dveh kazenskih postopkov vodenih zoper obtoženca, na škodo treh različnih oškodovank je prvostopenjsko sodišče oprlo na določbo 32. člena ZKP, po kateri je v primeru, če je ista oseba obdolžena več kaznivih dejanj in je za nekatere od njih pristojno okrajno sodišče, za drugo pa okrožno sodišče, pristojno okrožno sodišče (prvi odstavek 32. člena ZKP). Iz določbe petega odstavka istega člena pa izhaja, da se v takem primeru praviloma izvede enoten postopek in izda ena sama sodba. V skladu z določbo osmega odstavka navedenega člena, o združitvi postopka odloča sodišče, ki je pristojno za enoten postopek; zoper sklep s katerim je bila odrejena združitev postopka ali zavrnjen predlog za združitev postopka, pa ni pritožbe. Pri tem navajanje pritožnice, da je šlo v zadevi okrožnega sodišča vodeni zoper obtoženca za priporno zadevo, in združitev te zadeve z nepriporno, nima nobenega upoštevnega pomena.

V skladu z ustaljeno sodno prakso obdolženec v lastni zadevi nikoli ne more biti priča, saj gre za kolizijo pravic oziroma dolžnosti dveh procesnopravnih položajev, ki sta si med seboj bistveno različna in posledično nezdružljiva. Pravnega pouka obdolžencu o pravici do molka oziroma privilegija zoper samoobtožbo ne more nadomestiti pravni pouk priči po 238. členu v zvezi z drugim odstavkom 240. členom ZKP. Dosledna ekskluzijska sankcija zajema tudi dolžnost "čiščenja spisa", saj izločitev reprodukcij vsebine izjave osumljenca oziroma obdolženca, preden je ta bil ustrezno poučen, varuje temeljni cilj ekskluzije, da se sodnik, ki bo sodil v zadevi, z nedovoljenimi dokazi nikoli ne seznani, s čimer se hkrati preprečuje nevarnost, da si sodnik na podlagi neizločenih vsebin ustvari mnenje (psihološka okuženost sodnika).

Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno odločilo, da se vsebina navedenih izjav A. A. izloči ne glede na obliko, v kateri je povzeta. Sodišče prve stopnje pri utemeljevanju svoje odločitve ni izhajalo iz kršitve dolžnosti policistov, da A. A. pred podajo izjav poučijo v skladu z določbo četrtega odstavka 148. člena ZKP, pač pa iz dejstva, da se v dokaznem gradivu, ki predstavlja podlago vloženi obtožnici, nahajajo izjave obdolženca, katere je podal kot občan, ko še ni bil poučen v skladu s privilegijem zoper samoobtožbo. Takšne izjave predstavljajo dokazno gradivo, ki v skladu z določbo drugega odstavka 83. člena ZKP ne more predstavljati podlage za obtožbene očitke zoper obdolženca.

Dokazno breme je obrnjeno, kar pomeni, da je obdolženec tisti, ki mora sodišču predložiti dokaze, s katerimi utemeljuje opravičljivost izostanka in hkrati predloga za preložitev glavne obravnave, naloga sodišča pa je, da presodi, ali je opravičilo utemeljeno ali ne. V skladu s sodno prakso ni pomembno, v kateri fazi je bil obdolženec zaslišan. Bistveno je, da je bil zaslišan tako, kot to določa ZKP, in da se je prejšnje zaslišanje nanašalo na isti predmet obtožbe. Z opisano spremembo obtožbe je bila zmanjšana kriminalna količina obdolženki očitanega kaznivega dejanja, zaradi česar državni tožilec ni prestopil okvira historičnega dogodka, opisanega v prvotni obtožnici (ki je enak opisu iz zahteve za preiskavo) in ni šlo za novo (drugo) kaznivo dejanje. Opis kaznivega dejanja bi lahko prilagodilo tudi sodišče samo, ne da bi s tem kršilo identiteto med obtožbo in sodbo.

V sicer pravilnem hipotetičnem razglabljanju, zakaj v okviru opravljanja posameznih preiskovalnih dejanj B. B. ni mogel prejeti pravnega pouka kot obdolženi po 227. členu ZKP, pritožba namreč povsem prezre zapovedano specifičnost procesne situacije, ko je treba (le) v primeru, če je nekdo zaslišan kot priča, pozneje pa v istem postopku o istih dejstvih zaslišan kot obdolženi, zapisnik o njegovem zaslišanju kot priče, iz spisa izločiti.

Zgolj preveritev sedeža družbe in naslova bivanja osumljene osebe ter v tej zvezi opravljeno opazovanje še ne pomeni izvajanja prikritega preiskovalnega ukrepa tajnega opazovanja.

Pravnomočna odločitev o tem, da je treba zapisnik o zaslišanju L. P. v preiskavi kot priče z dne 20. 6. 2020 iz spisa izločiti, ker se je njegov takratni status priče z vložitvijo obtožnice spremenil v status obdolženca, je torej narekovala prvostopenjskemu senatu edino možno in zakonito odločitev, to je odločitev, da iz spisa izloči še zapisnik o zvočnem posnetku in prepis zvočnega posnetka njegovega zaslišanja.

Obdolženec v lastni zadevi nikoli ne more biti priča, saj gre za kolizijo pravic oziroma dolžnosti dveh procesnopravnih položajev, ki sta si med seboj bistveno različna in posledično tudi nezdružljiva. Temeljna kavtela kazenskega postopka, in tako tudi osnovna komponenta pravice do obrambe, je obdolženčeva pravica do molka, če pa se zagovarja, (praviloma) ni dolžan govoriti resnice. Poleg same pravice do molka je izrednega pomena tudi obdolženčevo zavedanje te pravice - preden karkoli izjavi, ga je skladno z drugim odstavkom 227. člena ZKP treba o tem poučiti in to skladno z desetim odstavkom istega člena tudi zapisati na zapisnik. Nadalje ima pravica do molka pomembno dokazno procesnopravno posledico, saj se preko nje zagotavlja domneva nedolžnosti skladno s 27. členom Ustave in prvim odstavkom 3. člena ZKP. Upoštevaje tako imenovan privilegij zoper samoobtožbo, vsebovan v četrti alineji 29. člena Ustave, lahko ostane obdolženec popolnoma pasiven, vse prvine obtožnice pa mora dokazati tožilec. Po drugi strani zakon od priče zahteva aktivno ravnanje, saj je priča (praviloma) dolžna izpovedovati in pri tem vedno tudi govoriti resnico. V nasprotnem primeru se lahko kaznuje z denar

Razpravno je sposoben le, če izpolnjuje vse zakonske pogoje za samostojno opravljanje procesnih dejanj (procesna sposobnost) ter, da je sposoben sodelovati v postopku. Obdolženec ne more biti stranka v postopku, če ni subjekt kazenskega materialnega prava. To pomeni, da mora biti sposoben racionalno skrbeti in zastopati svoje interese v postopku, oziroma, da je sposoben voditi svojo obrambo na razumljiv in razumen način.

Preiskovalna sodnica ni ravnala protizakonito, ko je spoštovala željo in pravico osumljenke, da na vprašanja oškodovanca kot tožilca ne bo odgovarjala, saj je bila osumljenka pred zaslišanjem opozorjena na pravice po drugem odstavku 227. člena ZKP - s tem pa med drugim tudi na pravico, da ni dolžna odgovarjati na postavljena vprašanja. V zvezi s pritožnikovo trditvijo, da bi sodnica oškodovanca kot tožilca morala poučiti o njegovih pravicah, ki mu gredo po tem zakonu, kot to določa 14. člen ZKP, pa prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu pravilno ugotavlja, da je potrebno navedeni člen razumeti na način, da se sme pomoč nanašati na uresničevanje pravic, ki jih subjektom daje ZKP, ne more pa se nanašati na vprašanja dejanskega stanja ali pravna vprašanja, o katerih odloča sodišče v kazenskem postopku.

Obe pritožbi smiselno zatrjujeta kršitev obdolženčevega privilegija zoper samoobtožbo, s tem ko izpostavljata, da obdolženec pred podajo izjave v pravdnem postopku ni bil poučen o tem, da se ni dolžan zagovarjati in odgovarjati na vprašanja, če se zagovarja, pa ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivdo. Pritožbama ni mogoče pritrditi. Privilegij zoper samoobtožbo je ustavna kategorija iz 4. alineje 29. člena Ustave, pouk po 227. členu ZKP pa je sredstvo za zaščito tega privilegija. Gre za splošno in mednarodno priznan standard, ki leži v osrčju pojma poštenega sojenja, kot ga zagotavlja 6. člen EKČP. Bistvo privilegija zoper samoobtožbo v povezavi s prepovedjo izsiljevanja izpovedb je v tem, da morajo organi pregona obdolžencu pustiti, da je povsem pasiven oziroma da se sam zavestno, razumno in predvsem prostovoljno odloča, ali bo z njimi sodeloval ali ne. Domet privilegija se razteza na vse tiste postopke, v katerih se de facto vrši kazenska preiskava oziroma v katerih je dejavnost uradnih oseb usmerjena v zbiranje podatkov za kasnejši kazenski postopek. Izjave, ki so jih od osumljenca v okviru izvajanja svojih zakonskih pooblastil zbrali drugi organ

Obdolženkino zdravstveno stanje v povezavi z razmerami v ZPKZ Ig v zvezi z zdravniško oskrbo ne more vplivati na sklenjen sporazum o priznanju krivde. Njene trditve v smeri prisiljenja v sklenitev sporazuma o priznanju krivde, ostajajo zgolj na ravni navedb, medtem ko vsi ostali podatki v spisu kažejo ravno nasprotno. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje v točki 2. obrazložitve, da je obdolženka razumela pravno naravo in posledice danega priznanja ter da je bilo dano prostovoljno, da je bilo jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu.

Sodišče je tisto, ki skrbi za procesno disciplino in v okviru čvrstega procesnega vodstva presoja upravičenost razlogov za preložitev procesnega dejanja.

V obravnavani zadevi izdelano izvedensko mnenje izvedenca požarne stroke F.P. sicer ne povzema izrecnih izjav obdolženega D. S. o očitanem kaznivem dejanju, niti tega ne zatrjuje obramba v predlogu za izločitev dokazov. Vendar pa se izvedensko mnenje (glede na dejanske ugotovitve na naroku za obravnavo predloga za izločitev dokazov) v celoti vsebinsko opira (tudi) na kasneje izločeno nedovoljeno izpovedbo obdolženega, torej na nedovoljen dokaz. Zato je posledično logično, da se sodna odločba na to izvedensko mnenje ne more in ne sme opirati. Ta prepoved sicer nima izrecne podlage v prvem odstavku 251. člena ZKP, in tudi ne zahteva izločitve po drugem odstavku 83. člena ZKP, vendar je treba upoštevati dejstvo, da izvedensko mnenje izhaja vzročno-posledično iz izločene, nedovoljene izpovedbe obdolženega iz faze preiskovalnih dejanj. Čeprav izvedensko mnenje samo po sebi ni bilo pridobljeno nezakonito, je torej dokaz, pridobljen na podlagi vednosti o nedovoljenem dokazu, oziroma z reprodukcijo izločenega nedovoljenega dokaza.

Glede na takšno procesno situacijo bo šele v nadaljevanju kazenskega postopka, potem, ko bo S. S. poučena v skladu z določbami 236. člena ZKP izjavila, ali bo uveljavljala pravno dobroto, da zoper moža ne priča oziroma v primeru pričanja na podlagi vsebine njene izpovedbe mogoče odločiti, ali se sme sodna odločba opirati na njen zagovor kot osumljenke v fazi preiskave. Odločitev o tem, ali gre za dokaz, ki ga je potrebno izločiti iz spisa in posledično, v skladu z dokritno sadežev zastrupljenega drevesa ravnati enako tudi glede vseh dokazov, ki izvirajo oziroma so pridobljeni na podlagi njenega zagovora, bo torej mogoče sprejeti v nadaljevanju kazenskega postopka.

Obtoženi v pritožbi utemeljeno opozarja, da na naroku za glavno obravnavo dne 22. 5. 2017 ni bil ustrezno poučen o njegovih pravicah, čeprav je na naroku odgovarjal na vprašanja. Sodišče prve stopnje je prvi narok za glavno obravnavo sicer pravilno opravilo v nenavzočnosti obtoženca, vendar pa začetek sojenja v nenavzočnosti obtoženca ne izključuje dolžnosti sodišča, da obtoženca ob podajanju pripomb in odgovorov na naslednjem naroku ne pouči v skladu s petim odstavkom 321. člena ZKP. Izrecna zakonska določba o pravnem pouku za obtoženca na glavni obravnavi tudi ne more biti sanirana z okoliščino, da je bil obtoženi o tem poučen že ob prvem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom. Če bi se sodba opirala na ta dokaz, bi to pomenilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožba v zvezi s slednjim navaja, da naj bi se sodba oprla na obtoženčeve izjave v zvezi z dejanjem na škodo zakoncev B., vendar pa to zatrjevanje izgubi svojo relevantnost ob v nadaljevanju obrazloženih zaključkih pritožbenega sodišča, da pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe opisano dejanje ni kaznivo dejanje. Glede očitanega dejanja iz 2. točke izpodbijane sodbe

Obvestila sodišča obdolžencu o višini stroškov za izvedenca ni mogoče šteti za nedovoljen pritisk nanj v smislu osmega odstavka 227. člena ZKP.

Vročitev vabila na zaslišanje z nadomestno vročitvijo obdolženčevi materi je bila pravilno opravljena, na vabilu je bil naveden pouk obdolžencu, da mora sodišču takoj sporočiti spremembo naslova in tudi nameravano spremembo bivališča ter pouk o posledicah, če se vabilu ne bo odzval, zato ne drži trditev, da sodišče obdolženca ni poučilo v skladu s prvim odstavkom 227. člena ZKP.

Pripravljalna dejanja so sama po sebi vrednostno nevtralna, kriminalno (kazensko) vsebino pa dobijo šele, ko jih povežemo z namenom storiti kaznivo dejanje. Gre za poseben namen storilca, da bo izvršil določeno kaznivo dejanje, ki običajno velja za izjemno nevarno oziroma resno; posebnega namena storilca pri pripravljalnih dejanjih izvršiti kaznivo dejanje pa se ne sme zamenjevati s subjektivnimi znaki kaznivih dejanj, kot na primer „z namenom“, ko gre za psihične procese. Kadar je zakonski znak kaznivega dejanja dovolj opredeljen in ni pomensko odprt, je mogoče tudi v dejanskem opisu konkretnega življenjskega primera pri navedbah zakonskega znaka uporabiti enako pojmovno opredelitev in ga nato obravnavati kot dejstvo. Sprejem obljube je sporazum, dogovor, lahko je izrecen ali tih, lahko gre za sprejem s konkludentnim dejanjem, med tistim, ki nagrado obljublja oziroma daje, in tistim, ki jo sprejema, ali sprejme obljubo nagrade, darila, ali koristi. Komunikacijski način je lahko viden navzven tako, da pusti zaznavne sledi v zunanjem svetu, lahko pa gre za prikrito ravnanje (in praviloma je tako), ki se tudi manifestira v zunanjem svetu in so okoliščine takšne komuni