15. člen ZKP

Iz utrjene prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da kadar obdolženec svojo pravico do vložitve predloga za prenos krajevne pristojnosti ne izvršuje v skladu z njenim namenom, temveč jo z vlaganjem bistveno podobnih oziroma identičnih predlogov zlorablja, gre za očitno zlorabo procesnih pravic, ki jo je Vrhovno sodišče - kot tudi vsa druga sodišča - v skladu z določbo 15. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dolžno onemogočiti.

Upoštevaje teoretična izhodišča, razlagalne metode in na njih temelječe ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča RS, (zgolj) gole fotografije človeškega telesa, brez posebne seksualne konotacije, še ne dosegajo standarda pornografije oziroma pornografske vsebine, kot ključnega zakonskega znaka kaznivega dejanja po prvem odstavku 176. člena KZ-1.

Ker je bil z ugotovljeno nekonsistentnostjo obrazložitve v pritožbi in v zahtevi za varstvo zakonitosti hkrati pretrgan niz v zatrjevanju bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve pravice do obrambe iz drugega odstavka tega člena, ju Vrhovno sodišče, enako kot pred tem zatrjevano kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, po vsebini ni preizkusilo.

Odpravi dvoma v pravilnost procesnega postopanja in materialnopravnega odločanja posamičnih sodnikov niso namenjeni predlogi za izločitev sodnika oziroma predlogi za prenos krajevne pristojnosti, temveč (iz)redna pravna sredstva zoper sodne odločbe. V ravnanju obrambe je pri izvrševanju pravice do navzočnosti na narokih prepoznati zlorabo te pravice z namenom preprečiti tek kazenskega postopka, saj kljub zagovornikovem vsakokratnem zatrjevanju obsojenčevih zdravstvenih razlogov za izostanek, ne obsojenec ne njegov zagovornik nista predložila ustreznih dokazil, ki bi omogočala presojo obsojenčeve nezmožnosti za sojenje, čeprav jima je bilo večkrat pojasnjeno, da sama navedba razloga izostanka za opravičilo ne zadošča; da mora predložiti potrdilo zdravnika, da oseba ni sposobna za sojenje oziroma za sodelovanje na glavni obravnavi; ter da je obsojenec v drugi kazenski zadevi v postopku odločanja o prošnji za odlog nastopa prestajanja kazni zapora zatrjeval, da mora opravljati delo, ki ga je začel, ker bi sicer nastala občutnejša škoda, ter da pretežno skrbi za svoje otroke, ki jih vsakodnevno vozi v šolo in na obšolske dejavnosti, ker je soproga v službi in ne more. Šk

Potem ko je bilo pravnomočno odločeno, da se bo kazen zapora izvršila, ker obsojenec po lastni krivdi ni opravil niti ene ure dela v splošno korist, je vložitev novega predloga za nadomestitev kazni (praviloma) neutemeljena, glede na okoliščine konkretnega primera pa lahko meji tudi na zlorabo procesnih pravic.

Vrhovno sodišče ne more mimo dejstva, da obsojenec svojo pravico do vložitve predloga za prenos krajevne pristojnosti ne izvršuje v skladu z njenim namenom, temveč jo z množičnim vlaganjem bistveno podobnih oziroma identičnih predlogov (tako v isti kot tudi v drugih zadevah) izrazito in kontinuirano zlorablja. Odločitev o takšnem (v tej zadevi že šestem) predlogu mu je nedvomno že znana vnaprej; ta namreč pojmovno - glede na njegovo vsebino, ki je identična ali vsaj bistveno podobna njegovim prejšnjim predlogom, o katerih je Vrhovno sodišče že odločilo - ne more biti drugačna. To pomeni, da gre za vlogo, ki očitno ni imela možnosti za uspeh, vložnik pa se je kljub temu, da se je tega zavedal oziroma se je glede na navedene okoliščine tega moral zavedati, odločil za njeno vložitev. Očitno je torej, da obsojenec na ta način postopek izvršitve kazni zapora le zavlačuje oziroma ga na takšen šikanozen način poskuša odložiti, kar gotovo ne more pomeniti upravičenega razloga za vložitev predloga za prenos krajevne pristojnosti. Nasprotno, gre za očitno zlorabo procesnih pravic, ki jo je Vrhovno sodišče - kot tudi vsa druga sodišča - skladno s 15. členom ZKP dolžno onemogočiti.

Odlog po 1. točki prvega odstavka 24. člena ZIKS-1 in sicer, da obsojenec ni sposoben nastopiti kazni zapora zaradi bolnišničnega zdravljenja, je namreč neizkazan že spričo tega, da obsojenec v prošnji ni zatrjeval, da se nahaja v bolnišnici in tega tudi sedaj v pritožbi ne izpodbija. Glede zakonskega razloga po 2. točki prvega odstavka 24. člena ZIKS-1, ki je podan takrat, ko kdo v obsojenčevi družini umre, ali je huje bolan in nujno potrebuje obsojenčevo pomoč, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obsojenec ni dokazal hujše bolezni svoje tašče, niti tega, da tašča, ki živi v Ukrajini, nujno potrebuje njegovo pomoč. Pritožbena razlaga obsojenca, da bi ga sodišče prve stopnje moralo pozvati k dopolnitvi prošnje s predložitvijo potrebne dokumentacije, ni utemeljena, saj določba drugega odstavka 25. člena ZIKS-1 izrecno navaja, da je k prošnji za odlog treba predložiti tudi dokaze za odločitev. To pomeni, da bi ustrezna dokazila moral predložiti že sam obsojenec k prošnji, česar pa ni storil. Tudi sedaj v pritožbi ne navaja, zakaj tega ni storil oziroma ni mogel storiti. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločbo sicer res izdalo 20. 3. 2025 oziroma šest mes

Da zgolj subjektivno prepričanje obdolženca o sodnikovi nepristranskosti, ki ni podprto z nobeno takšno konkretno okoliščino, ki bi pri obdolžencu in drugih osebah (javnosti) lahko objektivno vzbujala dvom o nepristranskosti sodnika, ne more biti razlog za izločitev, izhaja iz kazenskoprocesne teorije14. Sodnik mora biti izločen, če je podana takšna okoliščina, da bi vsak razumen človek sklepal, da obdolženec ne bo deležen nepristranskega sojenja. Ker se izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP lahko tudi zlorablja, zlasti zahteve obdolženca so v praksi pogosto motivirane z namenom zavlačevanja postopka, mora biti tudi odločitev o zahtevi za izločitev sodnika po tej točki vsestransko in skrbno pretehtana. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice glede razlage prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) o nepristranskem sodišču se sodnikova nepristranskost domneva, dokler tisti, ki zahteva izločitev, ne dokaže nasprotno. Nepristranskost se lahko preverja na več načinov - s subjektivnim pristopom, ki je osredotočen na osebne lastnosti sodnika med sojenjem, in objektivnim pristopom, kjer gre za vprašanje, a

Tolmačenje osumljencem v predkazenskem postopku je tako manj formalno od tistega, ki ga morajo biti osumljenci deležni pred sodiščem, in je bistveno, da razumejo prejeta obvestila in dane jim pravne pouke, naloga policistov oziroma drugih uradnih oseb pa je, da zagotovijo, da obvestila in pouke razumejo oziroma se prepričajo, da so jih zares razumeli. Primarno se pravica do uporabe jezika zagotavlja s prevajanjem v materni jezik strank, ki so tujci oziroma ne razumejo jezika, v katerem teče postopek. Vendar pa pravica strank, da v kazenskem postopku uporabljajo svoj jezik in s tem povezano dolžnost sodišča, da zagotovi prevajanje, ne pomeni, da se mora procesno dejanje oziroma glavna obravnava prevajati izključno v njihov materni jezik, saj pred sodišči (in prej v predkazenskem postopku) ni mogoče zagotoviti prevajanja (tolmačenja) v vse svetovne jezike. Pravica do uporabe materinega jezika tako ni absolutna. Kadar tolmačenje v materni jezik ni zagotovljeno oziroma ga ni mogoče zagotoviti ali ga ni mogoče zagotoviti pravočasno (4. člen ZKP uporablja pojem "takoj", ki po sodni praksi pomeni v razumnem času - tako npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 43549/2020 z dne

Tako v prvostopenjskem kot v pritožbenem postopku je v sferi oškodovanca, ki uveljavlja premoženjskopravni zahtevek v adhezijskem postopku, trditveno in dokazno breme, da se z raziskovanjem utemeljenosti zahtevka kazenski postopek ne bo preveč zavlekel.

Če državno tožilstvo po začetku glavne obravnave spremeni obtožbo tako, da v opis (nekaznivega) dejanja vnese njegove konstitutivne zakonske znake, je sodišče dolžno takšni modifikaciji odreči pravno relevantnost in odločiti o prvotni obtožbi na podlagi 1. točke 358. člena ZKP.

Kadar se sodno pisanje na delovnem mestu naslovnika izroči osebi, pooblaščeni za sprejemanje pošte, je taka nadomestna vročitev procesno veljavna, ne glede na to, ali je oseba pisanje dejansko predala naslovniku ali ne.

Kljub sklepu sodišča, da se glavna obravnava odloži, da bi se obtožencu na glavni obravnavi zagotovilo tolmačenje v bosanski jezik, ne zagovornik ne obtoženec, ki je izrecno želel tolmačenje na glavni obravnavi, v nadaljevanju glede postopanja s predlogom okrožne državne tožilke za odreditev pripora in izjave o tem predlogu, nista zahtevala prisotnosti sodnega tolmača ali dodatnega časa, da se na drug način zagotovi obtožencu pravica do uporabe lastnega jezika (npr. s prevodom in podajo izjave v njegovem lastnem jeziku bodisi na zapisnik ali pisno). Poleg tega je obtoženec, ki je ves čas predhodnega postopka s sodiščem komuniciral brez tolmača, na vprašanje predsednice senata tudi sam (ne le po zagovorniku) zavzel stališče do predloga tožilstva ravno glede okoliščine, ki jo izpostavlja zagovornik v pritožbi, pri čemer ni nasprotoval, da se o tem vprašanju na sodišču izjavlja brez pomoči sodnega tolmača. Uveljavljanje domnevne kršitve pravice do jezika šele v pritožbi se glede na opisane dejanske okoliščine konkretnega primera pokaže kot možna zloraba procesnih pravic, kar pa je skladno z določbo 15. člena ZKP sodišče dolžno onemogočati.

Zakonska zahteva po obvezni navzočnosti na glavni obravnavi v obdolženčevem primeru ni absolutna, ampak je skladna z načelom sorazmernosti ter prilagojena zakonski zahtevi po učinkoviti izvedbi kazenskega postopka v 15. členu ZKP. Iz tega tudi izjema v prvem odstavku 442. člena ZKP, po kateri sodnik posameznik sme odločiti, da se v primerih, ko na glavno obravnavo ne pride pravilno vabljeni obdolženec, ta sme opraviti pod pogojem, da njegova navzočnost ni nujna in da je pred tem bil že zaslišan.

Ker se skladno s 95. členom ZKP stroški oškodovanca in njegovega pooblaščenca v obsodilni sodbi vselej naložijo v plačilo obdolžencu, bi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi te stroške moralo naložiti v plačilu obdolžencu. Če namreč v odločbi o glavni stvari ni odločeno o tem, kdo je dolžan te stroške plačati, z izdajo posebnega sklepa takšne odločitve ni mogoče nadomestiti. S tem, ko v izpodbijani sodbi ni odločilo o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca, čeprav bi moralo, je sodišče prve stopnje sicer kršilo 105. člen ZKP, vendar pa s tem po presoji pritožbenega sodišča ni zagrešilo kršitve v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Odsotnost odločitve o premoženjskopravnem zahtevku namreč ne šteje kot odsotnost odločilnih dejstev, saj se slednja nanašajo na predmet obtožbe, kar pa premoženjskopravni zahtevek ni.

Če je opis dejanja v vloženi obtožnici nesklepčen in ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov, mora sodišče brez nepotrebnega izvajanja dokazov izreči oprostilno sodbo po 1. točki 358. člena ZKP. Modifikacija obtožnice v smeri dopolnjevanja opisa dejanja predstavlja zlorabo procesne pravice, zato ji mora sodišče odreči veljavnost in odločiti o prvotno vloženi obtožnici.

Če državno tožilstvo ob predstavitvi obtožnice po spremembi sodne prakse glede (ne)konkretiziranosti zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije obtožnice ustrezno ne modificira, je kasnejša modifikacija nedopustna in ji mora sodišče odreči pravno veljavnost ter odločiti o prvotno vloženi obtožnici.