285.č člen ZKP

Storilec, ki si bo najprej pridobil na nezakonit način pridobljeno negotovinsko plačilno sredstvo, zatem pa to isto negotovinsko plačilno sredstvo tudi uporabil in si pridobil protipravno premoženjsko korist, bo kazensko odgovoren zgolj za uporabo negotovinskega plačilnega sredstva po drugem odstavku 246. člena KZ-1. Očitek tatvine oškodovančeve bančne kartice je vsebovan v zakonskem znaku "pridobljeno na nezakonit način".

Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb ter ob upoštevanju podatkov kazenskega spisa, se sodišče druge stopnje strinja s pritožnikom, da je sodišče prve stopnje kršilo 29. člen Ustave Republike Slovenije, saj dokazov za razjasnitev dejanskega stanja v smeri, ali so posamezni dokazi dovoljeni ali ne, dne 3. 7. 2024 ni izvedlo v prisotnosti obtoženega (ki je stranka postopka), kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Na ta način je bila kršena obtoženčeva pravica do obrambe, kar je vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje ni pravilno, saj 22. člen Ustave določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem ali drugimi organi, ki odločajo njegovih pravicah in pravnih interesih. Tako mora imeti vsaka stranka možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločitev. Jamstva enakega varstva pravic oziroma zahteva po kontradiktornosti pa mora biti spoštovana v vseh fazah postopka, ker le na tak način lahko obtoženi uveljavlja pravico do obrambe iz 29. člena Ustave.

Izrek denarne kazni je pogojen tako z določitvijo števila dnevnih zneskov, kot tudi z določitvijo višine denarnega zneska in šele zmnožek obeh parametrov (katerih vsebina je določena v drugem, tretjem in četrtem odstavku 47. člena KZ-1) v končni fazi privede do skupnega zneska, pri čemer šele ta skupni znesek de facto predstavlja višino obdolženemu izrečene denarne kazni. Z vidika presoje, ali je bila obdolžencu izrečena strožja kazenska sankcija, denarna kazen, ni ključna okoliščina glede s strani tožilca predlaganega števila dnevnih zneskov, ampak je potrebno upoštevati višino skupnega zneska obdolžencu izrečene denarne kazni.

Sodišče je pri izrekanju kazenske sankcije v primeru priznanja krivde v skladu z določbo šestega odstavka 285.č člena ZKP omejeno s tožilskim predlogom in obdolžencu ne sme izreči strožje kazenske sankcije od predlagane, vendar navedena prepoved velja samo pod predpostavko, da je tožilčev kaznovalni predlog zakonit. Drugi odstavek 269. člena ZKP namreč določa, da tožilec lahko predlaga kazensko sankcijo za primer priznanja, vendar samo pod pogoji in v mejah, ki jih določa kazenski zakon, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo spoštovano.

Pritožnik trdi, da je novela KZ-1G v nasprotju z Ustavo, ker je zvišala zaporno kazen za trikrat. Ocenjuje, da je treba za obtoženca uporabiti milejši zakon, to je zakon, ki je veljal pred uveljavitvijo KZ-1G. Stališče pritožnika nima podlage v prvem odstavku 7. člena KZ-1, ki določa, da se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja. Le če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat), se uporabi zakon, ki je milejši za storilca (drugi odstavek 7. člena KZ-1). V obravnavani zadevi je bilo kaznivo dejanje storjeno po uveljavitvi novele KZ-1G, zato uporaba zakona, ki je veljal še preden je bilo kaznivo dejanje storjeno, ni v skladu s 7. členom KZ-1. Zvišanje predpisane kazni za obravnavano kaznivo dejanje samo po sebi še ni razlog za trditev o neustavnosti novele KZ-1G, saj je bila ta sprejeta zaradi spremenjenih družbenih razmer, množičnih migracij in zaradi interesa Republike Slovenije, da varuje svoje meje in notranje ozemlje ter pravice odločanja o tem, kdo lahko vstopi na njeno ozemlje. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje upoštevalo vse pravno relevantne okoliščine primera, p

V obtožnici ni podan konkreten opis nevarnosti za življenje in zdravje tujcev. Tako ni opisano, kakšna nevarnost preti življenju in zdravju tujcev, torej zakaj bi lahko umrli ali bi bilo okvarjeno njihovo zdravje, saj samo nahajanje v tovornem delu vozila praviloma še ne pripelje do smrti ali okvare zdravja. Tako v primeru zakonskega znaka "povzročitve nevarnosti za življenje in zdravje ljudi", ki je veljal pred novelo KZ-1I, kot tudi "izpostavitve nevarnosti za življenje in zdravje", ki je bil uveljavljen z novelo KZ-1I, gre za konkretno ogrozitev.

Vsebinski pogoji za dopustnost najdbe (odkritja) predmetov po 217. členu ZKP v zakonu niso določeni, temveč so odvisni od dejanskih okoliščin posameznega primera glede na izoblikovana vodila v sodni praksi, pravni teoriji ter v ostali znanstveni in strokovni literaturi. O očitno nepričakovano najdenih predmetih (angleško: plain view) med hišno preiskavo sta se Ustavno in Vrhovno sodišče že izrekli, pravna teorija pa glede tega praviloma povzema sodno prakso Vrhovnega sodišča ZDA. Ob pogoju, da je ravnanje izvajalcev znotraj odredbe za hišno preiskavo, je za dopustnost najdbe predmetov ključnega pomena, da je bila ta nepričakovana in nenamerna.

Pritožnik trdi, da je novela KZ-1G v nasprotju z Ustavo, ker je zvišala zaporno kazen za trikrat. Ocenjuje, da je treba za obtoženca uporabiti milejši zakon, to je zakon, ki je veljal pred uveljavitvijo KZ-1G. Stališče pritožnika nima podlage v prvem odstavku 7. člena KZ-1, ki določa, da se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja. Le če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat), se uporabi zakon, ki je milejši za storilca (drugi odstavek 7. člena KZ-1). V obravnavani zadevi je bilo kaznivo dejanje storjeno po uveljavitvi novele KZ-1G, zato uporaba zakona, ki je veljal še preden je bilo kaznivo dejanje storjeno, ni v skladu s 7. členom KZ-1. Zvišanje predpisane kazni za obravnavano kaznivo dejanje samo po sebi še ni razlog za trditev o neustavnosti novele KZ-1G, saj je bila ta sprejeta zaradi spremenjenih družbenih razmer, množičnih migracij in zaradi interesa Republike Slovenije, da varuje svoje meje in notranje ozemlje ter pravice odločanja o tem, kdo lahko vstopi na njeno ozemlje. Obtoženec je bil že ob odvzemu prostosti in pridržanju poučen, da ima pravico uporabljati svoj jezik in če ne

Volja strank sporazuma o priznanju krivde pravno učinkuje oziroma zamejuje polje sodnega odločanja le glede vprašanj, ki so v sporazumu izrecno dogovorjena. Odločanje o izostalih vprašanjih, vključno z izrekom fakultativnega varnostnega ukrepa, pa ne pomeni nedovoljenega dopolnjevanja volje strank.

Pritožnik povzema abstraktne zakonske znake kaznivega dejanja, pri čemer tako imenovano četrto obliko izvršitvenega ravnanja iz tretjega odstavka 308. člena KZ-1 napačno navaja, saj se dikcija, ki jo izpostavlja pritožnik, nanaša na kaznivo dejanje pred novelo KZ-1I, sedaj oziroma v času storitve očitanega kaznivega dejanja, pa se glasi "kdor enega ali več tujcev z namenom pridobitve premoženjske koristi zase ali za koga drugega nezakonito spravi čez mejo ali ozemlje države, jih po njem prevaža ali omogoči nezakonito prebivanje na njem". Iz opisa kaznivega dejanja je razvidno, da se obtožencu očita ravno prej navedena izvršitvena oblika. Le če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat), se uporabi zakon, ki je milejši za storilca (drugi odstavek 7. člena KZ-1). V obravnavani zadevi je bilo kaznivo dejanje storjeno po uveljavitvi novele KZ-1G, zato uporaba zakona, ki je veljal, še preden je bilo kaznivo dejanje storjeno, ni v skladu s 7. členom KZ-1.

Kolikor pritožnik navaja, da obtoženec ni storil očitano dejanje in je iz strahu priznal kaznivo dejanje, je potrebno ugotoviti, da tega pritožnik ni izkazal. Iz zapisnika predobravnavnega naroka izhaja, da je obtoženec krivdo priznal, ob priznanju se je za dejanje opravičil. V zagovoru ni zanikal izvršitve očitanega kaznivega dejanja, je pa opisoval, da je bil v dejanje prisiljen, vendar pri tem ni opisoval sile, ki se ji ni mogel upreti. Opisal je slabo finančno stanje in fizično nasilje sostorilca oziroma organizatorja nad njim, pri čemer naj bi do nasilja prišlo še pred odhodom iz Bosne. Takšno ravnanje sostorilca oziroma organizatorja, ki je bilo tudi časovno in krajevno odmaknjeno, ni moglo predstavljati prisiljenosti v smislu 23. člena KZ-1, saj bi lahko obtoženec z izvrševanjem dejanja prenehal. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je kaznivo dejanje pravilno kvalificirano po šestem odstavku 308. člena KZ-1, saj se je pet tujcev prevažalo v tovornem delu vozila, sedeče stisnjene na tleh, brez sedežev in varnostnih pasov, s katerimi bi se lahko pripeli, s čimer je bilo ogroženo njihovo življenje in zdravje, še toliko bolj pa bi bilo, če bi prišlo do nenadnih prometnih s

V opisu kaznivega dejanja je najprej pojasnjeno, da je obtoženec A. A. in B. B. vodil do dogovorjene lokacije, kar je v nadaljevanju konkretizirano s tem, da je bila njegova vloga voziti pred vozilom A. A. in B. B. in jima s svojo vožnjo kazati pot do kraja, kjer bodo tujce sprejeli v vozilo, nato pa tudi do kraja, kjer bi tujce morali odložiti. Kazati pot do kraja še ne pomeni, da je obtoženec A. A. in B. B. vodil tik do kraja prevzema tujcev, ampak vključuje tudi vožnjo v bližino kraja. Pritožnik izpostavlja drugi odstavek 59. člena KZ-1, ki navaja okoliščine, ki jih sodišče prve stopnje presodi, ko se odloča o tem ali bo preklicalo pogojno obsodbo, vendar v tej določbi te okoliščine niso taksativno naštete, ampak so primeroma navedene okoliščine, ki se nanašajo na storjena kazniva dejanja in storilca. Te okoliščine je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in jim dalo pravo težo ter je ravnalo pravilno, ko je obtožencu preklicalo pogojno obsodbo, saj je očitno, da ga izrečena pogojna obsodba ni odvrnila od storitve novega (obravnavanega) kaznivega dejanja. Sodišče je vezano na predlog državnega tožilca za izrek kazenske sankcije le v primeru sporazuma o priznanju

V obravnavanem primeru izrečene sodbe na podlagi sklenjenega sporazuma o priznanju krivde, ki ne zajema pritožbeno problematiziranega (fakultativno določenega) varnostnega ukrepa odvzema predmetov, bi dodajanje te kazenske sankcije v sodbo, glede na navedene zakonske podlage in upoštevaje sprejeta stališča sodne prakse, pomenilo nedovoljeno dopolnjevanje volje strank.

Čeprav je državna tožilka v obtožnem predlogu predlagala izrek stranske kazni prepoved vožnje motornega vozila B kategorije, pa je sodišče smelo, ko je sprejelo priznanje krivde, obdolžencu izreči prepoved vožnje motornega vozila za kategorije AM, B, B1 in G. Tožilka je na predobravnavnem naroku opredelila kaznovalni predlog tako, da se je sklicevala na sklep iz 137. člena ZKP, ki ga je sodišče izdalo pred predobravnavnim narokom, vsebuje pa prepoved vožnje motornih vozil kategorij AM, B, B1 in G. Nerazveljavljen del sodbe sodišča prve stopnje iz prvega sojenja je odločba o krivdi in pravni opredelitvi (skupni izraz: krivdorek), ki je postal pravnomočen z drugostopenjsko odločitvijo, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 4. 3. 2022 (prvi odstavek 129. člena ZKP). Ker pa je sodeča sodnica v novem sojenju ponovno odločila o krivdi zoper obdolženega A. A. zaradi kaznivega dejanja nevarne vožnje po 1. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1, pa je na opisan način zagrešila kršitev kazenskega zakona v vprašanju iz 3. točke 372. člena ZKP (ne bis in idem).

Po določbi prvega odstavka 285. č člena ZKP narok za izrek kazenske sankcije opravi sodišče v taki sestavi kot pri odločanju o obtožnici na glavni obravnavi, razen če sta se stranki sporazumeli, da ga opravi predsednik senata. Navedena določba pa strankama ne daje izbirne pravice glede sestave senata temveč le pravico, da se sporazumeta glede sestave senata, ki bi sicer bil pristojen za obravnavo v zadevi ali pa za predsednika senata.

V primeru sklenjenega sporazuma o priznanju krivde pomeni naknadno določen odvzem predmetov nedovoljeno dopolnjevanje volje strank, zato sodišče tega ukrepa, potem ko je sporazum enkrat sprejelo, ne bi smelo izreči.

Iz zapisnika o predobravnavnem naroku z dne 13. 12. 2021 namreč izhaja zgolj, da je sodnica posameznica pozvala obdolženca in navzočega višjega državnega tožilca, da se izjavita o sestavi sodišča pri opravi naroka za izrek kazenske sankcije (l. št. 374), o čemer se je izjavil le višji državni tožilec, ne pa tudi obdolženec.

Pritožbene trditve o kršitvi kazenskega zakona s sklicevanjem na kršitve cestnoprometnih predpisov, ki niso zakonski znak po prvem odstavku 324. člena KZ-1 in niti pogoj za obstoj tega kaznivega dejanja, so neutememeljene.