VSM sodba in sklep I Cp 1143/2015

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem obsegu, to je v I., II., III. in V. in VI. točki izreka, potrdi odločba sodišča prve stopnje.

II. Prva tožena stranka in druga tožena stranka vsaka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z v uvodu navedeno sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka dedič po pokojnem J.J., nazadnje stanujočem U. ulica 9, M., do 1/6 zapuščine (I. točka izreka). Prvi toženi stranki je naložilo, da v roku 15 dni od prejema izpodbijane sodbe tožeči stranki plača 997,34 EUR (II. točka izreka), druga tožena stranka A.G., G. B. 104, Č., pa je v istem roku tožeči stranki dolžna izdati zemljiškoknjižno listino, ki je sposobna za vpis lastninske pravice na tožečo stranko J.J., U. 10, J., pri nepremičnini z ID znakom: Y k.o. Č. in pri nepremičnini z ID znakom: Y k.o. Č., vse do 3/28 celote, sicer bo to listino nadomestila izpodbijana sodba (III. točka izreka). V delu, v katerem je tožeča stranka od prve tožene stranke zahtevala plačilo 0,19 EUR, je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka). Predmetni pravdni postopek II P 1058/2013 zoper tretjo toženo in četrto toženo stranko je sodišče prve stopnje ustavilo (V. točka izreka), prvo toženo in drugo toženo stranko pa zavezalo še, da tožeči stranki v roku 15 dni povrneta njene pravdne stroške v višini 417,25 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev se pravočasno po svojih pooblaščencih pritožujeta prva tožena in druga tožena stranka.

3Prva tožena stranka (v nadaljevanju prvi toženec) prvostopenjsko sodbo in sklep izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Opozarja, da je sodišče prve stopnje postopalo v nasprotju z določbo 7. člena ZPP, ko je svojo odločitev oprlo na tožbo z dne 25. 7. 2014 v prilogi A7, saj te dokazne listine tožeča stranka ni vložila v spis, prvi toženec pa z njo sploh ni bil seznanjen in se o njej ni imel možnosti izjaviti. Zmotna je tudi prvostopenjska razlaga, da je prekluzija v skladu z 286. členom ZPP nastopila že 23. 6. 2014 z zaključkom prvega naroka za glavno obravnavo. V tej povezavi pritožnik izpostavlja, da je sodišče prve stopnje na prvem naroku pravdne stranke uvodoma sicer poučilo skladno z 286. členom ZPP, vendar pa je nato zapisalo in sklenilo, da se zaradi vsega predhodno navedenega na naroku poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo preloži na 15. 9. 2014 od 9:00 uri. Ob tem, ko je prvi toženec prepričan, da ni šlo za pisno napako, pa v tej povezavi izpostavlja še, da je bil na prvem naroku prisoten brez pooblaščenca in je torej nastopal kot prava nevešča oseba, ki mu postopkovna pravila niso poznana. Četudi bi sodišče štelo, da je bil prvi narok za glavno obravnavo zaključen 23. 6. 2014, je prvi toženec trditve in dokazne predloge po tem datumu podal brez svoje krivde, saj je verjel sodišču, da je prvi narok preložen na 15. 9. 2014. Tudi sicer pa navedbe prvega toženca v pripravljalni vlogi z dne 3. 9. 2014 in z dne 7. 7. 2014 ter na naroku 8. 10. 2014 (narok razpisan za 15. 9. 2014 je bil preklican in preložen) predmetnega postopka v ničemer ne bi mogle zavleči, zato bi jih sodišče prve stopnje že glede na drugi odstavek 286. člena ZPP moralo obravnavati. Na naroku dne 23. 6. 2014, upoštevaje, da je prvi toženec nastopal brez pravnega strokovnjaka, pa je bil kršen tudi 285. člen ZPP, saj je bilo materialno procesno vodstvo sodišča nezadostno opravljeno. Sodišče namreč ni poskrbelo za ustreznost podanih dokaznih predlogov oziroma da se ti ustrezno dopolnijo v danem roku. Izpodbijana odločba pa ima tudi pomanjkljivosti zaradi katerih se ne da preizkusiti, saj sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in med seboj na nasprotju, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče tožbo tožnika v skladu s 394. oziroma 396. členom ZPP v zvezi z 224. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) namreč šteje za pravočasno, ne pojasni pa, kaj predstavlja obnovitveni razlog in kdaj naj bi tožeča stranka zanj dejansko izvedela. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov o tem, kdaj naj bi se tožeča stranka seznanila z zapuščinskim postopkom, ki je v zadevi I D 1525/2012 tekel po pokojnem J.J. Prvostopenjskega zaključka, da je bila predmetna tožba vložena pravočasno skladno s prvim odstavkom 396. člena ZPP, zato ni mogoče preizkusiti. Določb ZPP o obnovi postopka pa po prepričanju pritožbe niti ni mogoče uporabiti. Tudi sicer pa bi sodišče prve stopnje moralo po opravljenem naroku za obravnavanje predloga za obnovo najprej s sklepom odločiti, ali se obnova dovoli in v katerem delu se dovoli. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je bistveno kršilo pravila postopka. Sodišče prve stopnje pa obnovitveni razlog po 2. točki 394. člena ZPP tudi napačno razlaga. Ni namreč bistveno, kdaj je bila stranki vročena končna odločba, v konkretnem primeru sklep o dedovanju z dne 4. 1. 2013 ali dodatni sklep o dedovanju z dne 13. 8. 2013, ampak da stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Ta pa je bila tožeči stranki po prepričanju pritožbe v zapuščinskem postopku I D 1525/2011 zagotovljena. Tožeča stranka je namreč za ta postopek vedela, prav tako pa je vedela, da se more k dedovanju priglasiti, vendar pa vedoma in namerno v zapuščinskem postopku ni hotela sodelovati. Glede pravočasnosti oziroma zastaranja dediščinske tožbe je uporabiti kvečjemu 141. člena ZD, vendar pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdaj naj bi tožeča stranka zvedela za svojo pravico ter za posestnika stvari zapuščine (procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Neutemeljeno pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi ugovor aktivne in pasivne legitimacije. Tožeča stranka ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe, ker ni »naknadno najdeni dedič,« ki ne bi mogel sodelovati v zapuščinskem postopku. S smrtjo zapustnika ter tekom zapuščinskega postopka je bila namreč seznanjena še pred pravnomočnim zaključkom tega postopka, kakor ugotavlja prvostopenjsko sodišče že samo (iz tega razloga tudi obnovitveni razlog po 2. točki 394. člena ZPP ne more biti podan). Vezanje pravočasnosti tožbe na vročitev sklepa o dedovanju z dne 4. 1. 2013 ali katerega koli drugega pisanja v zapuščinskem postopku I D 1525/2011 je zato v nasprotju s prvim odstavkom 396. člena ZPP in 141. člena ZD, saj je ob uporabi teh določb predmetna tožba v vsakem primeru prepozna. Sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo tudi 108. člen ZPP. V obravnavanem primeru je namreč potrebno šteti, da je bila tožba vložena šele 5. 12. 2013, ko je tožeča stranka tožbo dopolnila, ne pa že 16. 9. 2013. Prekoračena pa je bila tudi trditvena podlaga tožeče stranke s tem, ko izpodbijana sodba ugotavlja, da tožeči stranki zaradi nezakonitega postopanja sodišča naj ne bi bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, ker mu sklep o dedovanju z dne 4. 1. 2013, sklep naslovnega sodišča I Cp 612/2013 z dne 10. 6. 2013 in dodatni sklep o dedovanju z dne 13. 8. 2013 naj ne bi bil vročen, saj tega tožeča stranka ni navajala. Ker tožeča stranka uveljavlja ugotovitev, da je zakoniti dedič po zapustniku, pa bi vsi dediči, torej tudi tretji toženec in četrta toženka, ki sta bila s sklepom o dedovanju I D 1525/2011 z dne 4. 1. 2013 prav tako razglašena kot zakonita dediča po pokojnem J.J., rojenem 11. 8. 1933, kot nujni enotni sosporniki morali nastopati na strani tožene stranke. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka za tek zapuščinskega postopka po pokojnem J.J. vedela, vendar pa je zmotno presodilo, da naj bi bil prvi toženec nedobroverni posestnik zapuščine, ker naj bi vedel, da tožeča stranka hoče sodelovati v zapuščinskem postopku, saj tožeča stranka tega niti ni zatrjevala, s čemer je prekoračena tudi ponujena trditvena podlaga. Ugotovitev sodišča v tem delu pa je tudi protispisna (absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Z vidika pravilne uporabe materialnega prava pa pritožnik opozarja še na nesklepčnost predmetne tožbe. Z ozirom, da tožeča stranka v tej sama zatrjuje, da tožene stranke niso edini zakoniti dediči po pokojnem J.J., je prvi toženec že v postopku na prvi stopnji opozarjal, da tožeča stranka uveljavlja več (1/6 zapuščine) kot ji gre (1/35 zapuščine), v zvezi z višjim zahtevkom pa ne postavi trditvene podlage. Do tako postavljenega ugovora pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo (absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Glede na navedeno prvi toženec sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi v celoti ugodi, izpodbijano sodbo in sklep v celoti spremeni tako, da predmetno tožbo zavrže oziroma zavrne, podredno pa naj jo razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v novo odločanje, tožeči stranki pa v vsakem primeru naloži plačilo pravdnih stroškov prvega toženca s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Druga tožena stranka (v nadaljevanju drugi toženec) prvostopenjsko odločitev izpodbija v I., II., III. in VI. točki izreka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Z ozirom, da je tožeča stranka v teku predmetnega postopka spreminjala navedbe o tem, ali je za smrt pokojnega J.J. ter za tek zapuščinskega postopka po njem vedela ali ne, pritožba prvostopenjskega argumenta, da je tožeča stranka čakala na ustrezno »vabilo« zapuščinskega sodišča, ne sprejema. Tožeča stranka je za uvedbo, tek ter zaključek zapuščinskega postopa I D 1525/2011 namreč nedvomno vedela, zato je posledično tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ni bila seznanjena z ediktalnim postopkom po 206. členu ZD, zmoten. Za lastnino na nepremičninah zapustnika je bila tožeča stranka po prepričanju pritožbe zelo zainteresirana, izhajajoč iz navedenega je zato vsekakor imela interes spremljati potek zapuščinskega postopka, o katerem se je, kljub svojem zanikanju, večkrat pogovarjala tako s S.S., kot tudi s prvim in drugim tožencem samim. Vsi navedeni pa so tožeči stranki pojasnili, da se mora v zapuščinskem postopku prijaviti glede na izdan oklic dedičem. To pravico po določbi 206. člena ZD pa je tožeča stranka v zapuščinskem postopku po zapustniku opustila le iz njej znanih razlogov. Čeprav je bilo postopanje zapuščinskega sodišča v abstraktnem smislu nezakonito, pa v konkretnem primeru o nezakonitem postopanju sodišča, zaradi katerega možnost obravnavanja v zapuščinskem postopku I D 1525/2011 tožeči stranki ni bila zagotovljena, kar bi utemeljevalo obnovitveni razlog po 2. točki 394. člena ZPP, ni mogoče govoriti. Tovrstna pravda je namreč korektivno sredstvo, s katerim oseba, ki v pravnomočno zaključenem zapuščinskem postopku ni sodelovala, uveljavi svojo pravico do zapuščine v pravdi. Iz predmetnega dokaznega postopka pa po prepričanju pritožbe izhaja, da bi tožeča stranka to pravico lahko uveljavila že v zapuščinskem postopku. Glede na navedeno drugi toženec sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi, prvostopenjsko sodbo in sklep razveljavi, ter tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov drugega toženca s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5Tožeča stranka na vloženi pritožbi ni odgovorila.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7Sodišče druge stopnje je odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsegu, to je v I., II., III., V. in VI. točki izreka, preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu procesnih kršitev, na katere naslovno sodišče pazi po uradni dolžnosti in jih uveljavlja tudi prvi toženec v svoji pritožbi, ne ugotavlja. Sodišče prve stopnje je zavzelo jasne in razumljive razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, tako da je izpodbijano odločitev mogoče preizkusiti. Podane pa niso niti preostale pritožbeno zatrjevane kršitve določb postopka iz prvega odstavka ter 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V okviru pravočasno ponujenega procesnega gradiva (286. člen ZPP), na katerega je pri pravnem sklepanju skladno z razpravnim načelom vezano (prvi odstavek 7. člena ZPP v zvezi z 212. členom ZPP), je sodišče prve stopnje pravno relevantno dejansko stanje v celoti in pravilno razjasnilo, ob tako ugotovljeni dejanski podlagi pa je prvostopenjska odločitev tudi materialnopravno pravilna.

8Tožeča stranka kot zakoniti dedič drugega dednega reda po pokojnem J.J., rojenem 11. 8. 1933, umrlem 7. 7. 2011, v predmetni pravdi uveljavlja svojo dedno pravico (15. člen ZD v zvezi z 12. členom ZD), glede na to, da je zapuščinski postopek po imenovanem zapustniku že pravnomočno zaključen, v njem pa tožeča stranka ni sodelovala. V zadevi je nesporno, da so bili s sklepom o dedovanju I D 1525/2011 z dne 4. 1. 2013, ki je postal pravnomočen 10. 6. 2013, kot dediči na podlagi zakona po zapustniku razglašeni prvi toženec in drugi toženec, vsak do deleža 1/3 zapuščine, ter tretji toženec in četrta toženka, vsak do deleža 1/6 zapuščine, pri čemer zapuščino predstavljajo denarna sredstva v višini 5.984,06 EUR ter že v 1. točki predmetne obrazložitve navedeni nepremičnini, vsaka do 9/14 celote.(1) Z ozirom, da je v citiranem sklepu o dedovanju hkrati zaobsežen tudi dedni dogovor zakonitih dedičev (2), pa je sodišče prve stopnje ugovor pasivne (stvarne) legitimacije pravilno zavrnilo. Dedni dogovor po svoji vsebini namreč predstavlja sporazumno delitev zapuščine, ki je bila do tedaj v skupni lasti dedičev. (3) Ker je z delitvijo zapuščine razdružena dediščinska skupnost, pa s tem hkrati preneha tudi procesna nujnost, da vsi (zakoniti) dediči v pravdi nastopajo kot enotna pravdna stranka na pasivni strani.(4) Da argument dediščinske skupnosti kot razlog za nujno sosporništvo na pasivni strani (196. člen ZPP) v obravnavanem primeru ni podan, pa je pravilno pojasnjeno že v 8. in 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Z ozirom, da so zakoniti dediči po pokojnem J.J. v takšnem materialnopravnem razmerju, da je predmetni spor mogoče rešiti le za vse enako (potencialni enotni sposporniki), pa se subjektivne meje pravnomočnosti predmetne odločitve, četudi niso stranke tega postopka, raztezajo tudi nanje.(5)

9V povezavi z zgoraj navedenim pa velja na tem mestu z vidika pravilne uporabe materialnega prava pojasniti še, da je sodišče prve stopnje pri pravni presoji utemeljenost zahtevka tožeče stranke po višini pravilno izhajalo zgolj iz kroga zakonitih dedičev po zapustniku, kot so ugotovljeni v pravnomočnem sklepu o dedovanju I D 1525/2011 z dne 4. 1. 2013. Ne gre spregledati, da je redna pot za uveljavljanje dedne pravice zapuščinski postopek, funkcija pravde pa je zgolj korektivna. Četudi je vzeti v ozir, da tako kot tožeča stranka v predmetni zadevi svojo dedno pravico v razmerju do s sklepom o dedovanju razglašenih dedičev po zapustniku uveljavljajo tudi drugi domnevno prikrajšani zakoniti dediči po njem s posebno tožbo (priloga A7), pa je kljub dejstvu, da sodišče prve stopnje predlogu pravdnih strank za združitev obeh zadev v skupno obravnavanje (300. člen ZPP) ni sledilo (narok za glavno obravnavo 26. 11. 2014, šesti odstavek na strani 5 zapisnika), izpodbijano odločitev mogoče preizkusiti kot pravno pravilno. Upoštevaje časovne meje pravnomočnosti sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi namreč upošteva zgolj tiste okoliščine, ki nastanejo do trenutka zaključka glavne obravnave.(6) Ker pa je bilo v obravnavanem primeru na zadnjem naroku za glavno obravnavo 26. 11. 2014 še negotovo, ali bodo tudi drugi zatrjevani zakoniti dediči po zapustniku svojo dedno pravico v pravdi uspeli uspešno uveljaviti, saj bo o tem mogoče sklepati šele po pravnomočni odločitvi o zahtevku iz tožbe z dne 25. 7. 2014 (priloga A7), pa je sodišče prve stopnje pri presojanju utemeljenosti predmetnega zahtevka krog zakonitih dedičev po pokojnem pravilno ugotavljajo zgolj izhajajoč iz pravnomočnega sklepa o dedovanju po zapustniku I D 1525/2011 z dne 4. 1. 2013, upoštevaje pri tem tudi tožečo stranko. Na tej osnovi pa je na podlagi 15. člena ZD v zvezi z 12. členom ZD pravilno zaključilo, da je tožeča stranka zakoniti dedič po pokojnem J.J. do 1/6 zapuščine. Izračunu dednega deleža tožeče stranke v tej višini kot takšnemu, posledično pa tudi skladno s tem toženima strankama naloženi dajatvi, pa pritožbi niti ne oporekata. V kolikor se bo po pravnomočni odločitvi v predmetni zadevi glede na izid še odprtega pravdnega postopka po tožbi v prilogi A7, v okviru katere bo zaradi vezanosti na pravnomočno odločitev v predmetni zadevi kot zakonitega dediča po pokojnem potrebno upoštevati tudi tožečo stranko, pokazalo, da krog zakonitih dedičev po zapustniku presega v predmetnem postopku upoštevanega, kar bi narekovalo ugotovitev nižjega dednega deleža v korist tožeče stranke, pa bo podana podlaga za vložitev predloga za obnovo predmetnega pravdnega postopka (10. točka 394. člena ZPP).

10V kolikor se prvi toženec v povezavi s tožbo z dne 25. 7. 2014 v prilogi A7 sklicuje na relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, pa mu velja odvrniti, da ta v tej povezavi ne more biti podana. Nasprotno kot zatrjuje pritožba je tožeča stranka tožbo z dne 25. 7. 2014 v prilogi A7 sodišču prve stopnje namreč predložila s pripravljalno vlogo z dne 25. 8. 2014 (list. št. 61). V kolikor toženima strankama ni bila posebej vročena, pa sta bila z njeno vsebino tako prvi toženec kot drugi toženec, z ozirom, da sta na poziv razpravljajoče sodnice na zadnji glavni obravnavi 26. 11. 2014 pojasnila, da sta na tako vloženo tožbo, po kateri prav tako nastopata na pasivni strani, že odgovorila, zagotovo seznanjena. Tako predloženo dokazno listino pa je sodišče prve stopnje skladno s četrtim odstavkom 286. člena ZPP pravilno sprejelo kot pravočasno iz razlogov, ki jih navaja v 4. točki svoje obrazložitve. Po zgoraj obrazloženem pa zgolj dejstvo, da je bila tožba v prilogi A7 vložena, ko o zahtevku iz te do 26. 11. 2014 še ni bilo pravnomočno odločeno, na pravilnost odločitve v predmeti zadevi v ničemer ne vpliva.

11Procesno kršitev relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP pa prvi toženec neutemeljeno uveljavlja tudi z grajo prvostopenjskih zaključkov glede nastopa prekluzije po 286. členu ZPP ter zaradi nezadostnega materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP). Glede na dejstvo, da je sodišče prve stopnje na naroku dne 23. 6. 2014 po neuspešno zaključenem poravnalnem naroku, ko je sklenilo, da se opravi javna glavna obravnava (prvi odstavek 305.c člena ZPP), pravdne stranke izrecno poučilo o tem, da morajo najkasneje na tem naroku navajati nova dejstva in v tej zvezi predlagati dokaze ter se opredeliti do navedb in ponujenih dokazov nasprotne stranke, saj bodo to kasneje lahko storile le še iz nekrivdnih razlogov, na kar so pravdne stranke podale navedbe in predlagale dokaze, sodišče prve stopnje pa je že sprejelo dokazni sklep, je bil namreč tega dne tudi po presoji naslovnega sodišča prvi narok za glavno obravnavo zaključen. Zapis v sklepu na peti strani zapisnika, da se poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo preloži na 15. 9. 2014 ob 9:00 uri, je tako mogoče pripisati izključno pisni pomoti pri sestavi zapisnika. O tem je sklepati že z ozirom, da je bil poravnalni narok (305.a člen ZPP) na naroku dne 23. 6. 2014 že opravljen in neuspešno zaključen (kar kasnejše možnosti za sklenitev sodne poravnave sicer ne izključuje - prvi odstavek 306. člena ZPP), sodišče prve stopnje pa je glavno obravnavo preložilo zaradi zaslišanja pravdnih strank in prič, kar je po prepričanju sodišča druge stopnje kot zgoraj obrazloženo lahko pravilno razumela tudi laična stranka. Nasprotno ni mogoče sklepati niti z ozirom, da je sodišče prve stopnje pravdnim strankam na naroku 23. 6. 2014 naložilo, da ustrezno substancirajo dokazni predlog za vpogled v zapuščinski spis I D 1525/2011. Na tej osnovi tudi laična pravdna stranka ni mogla graditi prepričanja, da lahko novo procesno gradivo izven okvirov naloženega preciziranja dokaznih predlogov pravočasno ponudi še tudi po zaključku naroka za glavno obravnavo 23. 6. 2014. Z ozirom, da je sodišče prve stopnje laično sklicevanje prvega toženca na podatke zapuščinskega spisa smiselno obravnavalo kot dokazni predlog za vpogled v listine tega spisa, pravdnima strankama pa glede na zahtevo, da morajo biti dokazni predlogi v pravdnem postopku vselej podani določno in obrazloženo, naložilo, da opredelita, v katere listine zapuščinskega spisa naj sodišče vpogleda, in jima za to določilo rok, pri čemer se bile stranke opozorjene tudi, da se zapuščinska zadeva I D 1525/2011 nahaja kot priloga predmetnega pravdnega spisa, pa pritožbena zatrjevanja, da sodišče prve stopnje na podlagi 285. člena ZPP ni poskrbelo za ustreznost podanih dokaznih predlogov oziroma, da se ti dopolnijo v danem roku, ne vzdržijo kritične presoje. To velja sploh, ko so pravdne stranke v danem roku dokaz z vpogledom v zapuščinski spis dejansko v potrebni meri konkretizirale (pripravljalna vloga tožeče stranke na list. št. 48, pripravljalna vloga prvega toženca na list. št. 50 in pripravljalna vloga drugega toženca na list. št. 56, vse z dne 7. 7. 2014).

12Tudi sicer pa dejstvo, da sodišče prve stopnje, razen glede substanciranja dokaznega predloga po vpogledu v zapuščinski spis, novih navedb in dokaznih predlogov v pripravljalni vlogi prvega toženca z dne 7. 7. 2014, z dne 3. 9. 2014 ter na glavni obravnavi dne 8. 10. 2014 ni upoštevalo kot pravočasnih, na odločitev v predmetni zadevi v ničemer ne vpliva. Dokazno podprte trditve o tem, da je bila tožeča stranka s smrtjo zapustnika ter s tekom zapuščinskega postopka po njem seznanjena, ki jim je sodišče prve stopnje po kritičnem tehtanju izvedenih dokazov (8. člen ZPP) tudi sledilo, sta toženi stranki namreč pravočasno ponudili. Na obstoj pasivne stvarne legitimacije (7) ter na sklepčnost tožbe pa sodišče pazi po uradni dolžnosti v okviru pravilne uporabe materialnega prava, trditve o tem, da so zakoniti dediči po zapustniku zraven tožeče stranke ter dedičev po pravnomočnem sklepu o dedovanju z dne 4. 1. 2013 še tudi druge osebe, pa je pravočasno podala tožeča stranka sama. Razlogi, zakaj navedeno na sklepčnost predmetne tožbe oziroma na utemeljenost tožbenega zahtevka v celotnem obsegu ne vpliva, pa so pojasnjeni že zgoraj (9. točka obrazložitve). Ugovor zastaranja predmetnega zahtevka po 141. člena ZD, čeprav predmetne odločitve s to določbo niti ni potrebno utemeljevati, je bil na pasivni strani, upoštevaje, da sta prvi in drugi toženec enotna sospornika ter učinek njunih pravdnih dejanj (196. člen ZPP),(8) pravočasno podan (navedbe prvega toženca v odgovoru na tožbo z dne 8. 4. 2014 in na prvem naroku za glavno obravnavo 23. 6. 2014). Na potek prekluzivnih rokov za vložitev tožbe po 396. členu ZPP pa sodišče pazi po uradni dolžnosti. Vprašanje, ali je tožeča stranka t. i. novi dedič v smislu 141. člena ZD (ugovor aktivne legitimacije, ki ga sodišče tudi sicer obravnava v okviru pravilne uporabe materialnega prava) in ali sta prvi toženec in drugi toženec poštena posestnika zapuščine skladno z isto določbo, pa za odločitev v predmetni zadevi ni pravno relevantno, kakor pravilno zaključi že sodišče prve stopnje. Tožeča stranka svojo dedno pravico po zapustniku namreč utemeljeno uveljavlja že na podlagi 224. člena ZD, kot izhaja iz obrazložitve v nadaljevanju.

13Kot izpostavljeno že zgoraj je redna pot za uveljavljanje dedne pravice zapuščinski postopek, pravdni postopek pa zgolj izjemoma. Pravda ima torej korektivno funkcijo, dopustna pa je v z zakonom (ZD) določenih primerih. Konkretni primer zakonskemu dejanskemu stanu iz 222. člena ZD ter tretjega in petega odstavka 213. člena ZD ne ustreza, dedne pravice po pravnomočnosti sklepa o dedovanju pa tožeča stranka tudi na temelju 223. člena ZD ne more uveljaviti. Z ozirom, da je bila tožeča stranka v zapuščinskem postopku I D 1525/2011 nesporno navedena kot zakonita dedinja (nečak zapustnika po njegovem bratu Š.) po pokojnem J.J. (zapisnik o zapuščinski obravnavi z dne 7. 7. 2011, list. št. 15 zapuščinskega spisa I D 1525/2011), je z vidika pravnomočno zaključenega zapuščinskega postopka ni moč opredeliti kot novega dediča, ki se je pojavil šele po tem, ko je sklep o dedovanju po zapustniku I D 1525/2011 z dne 4. 1. 2013 dne 10. 6. 2013 postal pravnomočen. Utemeljeno pa tožeča stranka svojo dedno pravico v pravdi uveljavlja na temelju 224. člena ZD v zvezi z 2. točko 394. člena ZPP, ker ji zaradi nepravilnega postopanja zapuščinskega sodišča pravica do obravnavanja v zapuščinskem postopku in s tem možnost, da svojo dedno pravico uveljavi že v njem, ni bila zagotovljena. Za utemeljitev postavljenega zahtevka na tej pravni podlagi pa je tožeča stranka v nasprotju z izvajanji prvega toženca v njegovi pritožbi ponudila ustrezno trditveno podlago. Že v tožbi je ob izrecnem sklicevanju na obnovitveni razlog iz 2. točke 394. člena ZPP in povzemanju njegove dikcije zatrjevala, da je bilo v zapuščinskem postopku prekršeno načelo kontradiktornosti, saj tožeča stranka ni prejela niti vabila za zapuščinsko obravnavo niti sklepa o dedovanju in gre za osebo, ki ni sodelovala v zapuščinskem postopku, zato je predmetna tožba tudi vložena pravočasno. Kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje v nasprotju z določbo prvega odstavka 7. člena ZPP pri odločanju prekoračilo s strani pravnih strank podana zatrjevanja o pravno relevantnih dejstvih, zato ni podana. Pravno pravilna in s procesno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neobremenjena pa je prvostopenjska pravna presoja, da je predmetna tožba vložena pravočasno, svojo dedno pravico po zapustniku pa tožeča stranka utemeljeno uveljavlja v obsegu, kot izhaja iz izpodbijanega izreka.

14V 224. členu ZD je določeno, da se zapuščinski postopek po pravnomočnosti sklepa o dedovanju (ali sklepa o volilu), četudi so podani pogoji za obnovo postopka po določbah pravdnega postopka, ne obnovi, temveč lahko stranke uveljavljajo svoje pravice v pravdi. Glede na izpostavljeno zakonsko dikcijo velja najprej zavrniti zatrjevanja pritožbe, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka, ker ni s sklepom odločilo, ali se obnova postopka dovoli, saj citirano določilo jasno določa, da se zapuščinski postopek ne obnovi, saj stranke ob podanih pogojih za obnovo svoje pravice uveljavljajo v pravdi. Da se izpodbijana sodba opira na obnovitveni razlog iz 2. točke 394. člena ZPP in iz kakšnih razlogov sodišče prve stopnje sklepa, da je ta podan, pa je vse izčrpno argumentirano v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Kot pravilen je potrebno podpreti prvostopenjski zaključek, da je bila tožeči stranki pravica do obravnavanja v zapuščinskem postopku in s tem možnost, da že v tem uveljavi svoja dednopravna upravičenja, odvzeta. Dejstvo, da je bila tožeča stranka na zapuščinski obravnavi navedena kot zakoniti dedič po pokojnem, zapuščinsko sodišče pa kljub temu, da biva v Sloveniji, njenega naslova ni skušalo ugotoviti z namenom vabljenja k sodišču, temveč jo je k sodišču vabilo z oklicem dedičem po 206. členu ZD,(9) brez da bi ji predhodno kot dediču neznanega bivališča brez pooblaščenca postavilo začasnega zastopnika (4. točka drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZPP, vse v zvezi z 163. členom ZD, ter 3. odstavek 206. člena ZD), takšno sklepanje namreč narekuje. Sodišče prve stopnje s podlago v izvedenih dokazih, kar naslovno sodišče v izogib nepotrebnemu ponavljanju v celoti kot pravilno povzema, v 10. točki obrazložitve sicer ugotavlja, da je bila tožeča stranka s smrtjo zapustnika, z zapuščinskim postopkom po njem ter s tem, da se more v tem postopku prijaviti k dedovanju, seznanjena, ko je bil zapuščinski postopek še v teku. Vendar pa navedeno ne predstavlja okoliščine, zaradi katere bi tožeči stranki lahko odrekli sodno varstvo njene dedne na temelju 2. točke 394. člena ZPP v pravdi. Četudi je tožeča stranka izhajajoč iz določb prvega odstavka 123. člena ZD (10) in 132. člena ZD (11) za svojo dedno pravico po pokojnem vedela že ob prejemu informacije o njegovi smrti (8. 7. 2011, ko jo je o tem obvestil prvi toženec, oziroma najkasneje na dan pogreba, na katerem je bila tožeča stranka prisotna), prav tako pa je bila seznanjena s tekom zapuščinskega postopka po njem, to, pri čemer okoliščina, ali je tožeča stranka vedela za ediktalni postopek (206. člen ZD), nima nobenega razlikovalnega pomena, na zaključek, da je zapuščinsko sodišče v nasprotju s procesnimi pravili poseglo v pravico tožeče stranke do obravnavanja, ne vpliva. Izkustveno sprejemljivi in logično dojemljivi so namreč prvostopenjski zaključki o tem, da je tožeča stranka, z ozirom, da je bila predhodno že udeležena v zapuščinskih postopkih, vabilo na zapuščinsko obravnavo po pokojnem J.J. upravičeno pričakovala. Skladno z 205. členom ZD v zvezi s 165. členom istega zakona (12) bi zapuščinsko sodišče tožečo stranko namreč moralo vabiti k sodišču, v primeru neznanega bivališča pa bi moralo njen pravni položaj zavarovati vsaj s postavitvijo začasnega zastopnika skladno z določili ZPP. Ker tega zapuščinsko sodišče ni storilo, ne vzdrži pritožbeno prepričanje, da je bila tožeča stranka prikrajšanja za uveljavljanje dedne pravice v zapuščinskem postopku izključno iz razlogov na njeni strani. Tak zaključek pa utrjujejo tudi v zvezi z obravnavanim vprašanjem v sodni praksi že zavzeta stališča.(13)

15Ob tem, ko je po zgoraj obrazloženem obnovitveni razlog iz 2. točke 394. člena ZPP podan, pa je predmetna tožba tudi vložena pravočasno. Z ozirom, da se dedna pravica v pravdi skladno z 224. členom ZD uveljavlja pod pogoji za obnovo postopka po določbah ZPP, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je vložena v prekluzivnih rokih iz 396. člena ZPP.(14) Ob uporabi citirane določbe pa se vprašanje poštenosti (dobrovernosti) posestnika zapuščine, na katero 141. člen ZD veže zastaranje pravice zahtevati zapuščino, ne pokaže kot pravno relevantno, zato ga sodišče prve stopnje ni bilo dolžno obravnavati. V kolikor je to storilo (opomba št. 8 izpodbijane sodbe), pa v tej povezavi sprejeti zaključki na pravilnost prvostopenjske presoje glede pravočasnosti tožbe ob uporabi 224. člena ZD v zvezi s 396. členom ZPP v ničemer ne vplivajo (zato tudi zatrjevanj pritožbe o bistveni kršitvi določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma s sklicevanjem na to postopkovno kršitev smiselno grajane prvostopenjske dejanske presoje v tej povezavi ni potrebno argumentirano obravnavati). V primeru obnovitvenega razloga iz 2. točke 394. člena ZPP, ki je izkazan tudi v predmetni zadevi, vložitev tožbe z objektivnim petletnim rokom ni omejena (tretji odstavek 396. člena ZPP). Upoštevaje, da subjektivni tridesetdnevni rok za vložitev tožbe v primeru obnovitvenega razloga iz 2. točke 394. člena ZPP začne teči od dneva vročitve odločbe stranki, pa je sodišče prve stopnje, z ozirom, da je ob vpogledu v zapuščinsko zadevo ugotovilo, da tožeči stranki odločbe zapuščinskega sodišča (sklep o dedovanju I D 1525/2011 z dne 4. 1. 2013, ki je postal pravnomočen v zvezi s sklepom naslovnega sodišča I Cp 612/2013 z dne 10. 6. 2013, ter dodatni sklep o dedovanju z dne 13. 8. 2013, ki je postal pravnomočen 18. 9. 2013) niso bile vročene in z njimi ni bila seznanjena, pravilno zaključilo, da je bila predmetna tožba dne 16. 9. 2013 vložena pravočasno. Četudi izhajamo iz prepričanja, da je tožeča stranka vedela, da je bil zapuščinski postopek po zapustniku že zaključen, pa to ni zadostna osnova za sklep, da je bila z vsebino pravnomočnih sklepov o dedovanju tudi seznanjena. Kljub dejstvu, da bi po obrazloženem predmetna tožba veljala za pravočasno četudi bi bila vložena šele 5. 12. 2013, pa velja prvemu tožencu odvrniti, da glede na določbo četrtega odstavka 108. člena ZPP, skladno s katero šteje, da je bila tožba, ki je bila popravljena oziroma dopolnjena v roku, ki ga je postavilo sodišče (v obravnavanem primeru 4. 12. 2013, ko je bila dopolnitev tožbe priporočeno dodana na pošto, pri čemer jo je sodišče prejelo 5. 12. 2013), vložena tisti dan, ko je bila prvič vložena, sodišče prve stopnje pravilno pojasnjuje, da je bila predmetna tožba vložena 16. 9. 2013. O kršitvi določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP zaradi nepravilne uporabe 108. člena ZPP v obravnavani zadevi zato ne more biti govora.

16Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi prve tožene stranke in druge tožene stranke skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeni zavrnilo in v izpodbijanem obsegu, to je v I., II., III., V. in VI. točki izreka, odločbo sodišča prve stopnje potrdilo. Prva tožena stranka s svojo pritožbo prvostopenjsko odločbo sicer izpodbija v celoti, vendar je naslovno sodišče to glede na vsebino pritožbenih izvajanj smiselno obravnavalo zgolj kot pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo v delu, ki zanjo ni ugodna. Za izpodbijane zavrnilnega dela prvostopenjske odločbe (IV. točka izreka) prva tožena stranka namreč nima pravnega interesa, kar bi formalno narekovalo celo zavrženje njene pritožbe v tem obsegu (prvi odstavek v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP).

17Ker toženi stranki ne beležita pritožbenega uspeha, skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

---.---

Op. št. (1) : Zapuščinsko sodišče je z dodatnim sklepom o dedovanju I D 1525/2011 z dne 13. 8. 2013 sicer odločilo še o dedovanju naknadno najdenega premoženja zapustnika (denarna sredstva v višini 8.128,94 EUR), vendar pa tožeča stranka v predmetnem postopku na tej podlagi ničesar ne zahteva, pravdno sodišče pa odloča zgolj v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP).

Op. št. (2) : Prvi toženec in tretji toženec I.G. sta svoj dedni delež pri nepremičninah kot predmetu zapuščine odstopila sodediču - drugemu tožencu, tako da je slednji poleg svojega dednega deleža 1/3 dedoval še dedni delež 1/6 I.G. in dedni delež 1/3 prvega toženca, do čim je četrta toženka S.A.K. dedovala svoj dedni delež 1/6, denarna sredstva pa so dediči dedovali po zakonitih dednih deležih.

Op. št. (3) : Tako tudi VS RS v sodbi II Ips 888/2008 z dne 7. 4. 2011.

Op. št. (4) : Do delitve zapuščine so pravice dedičev enotne in nedeljive - dediči imajo le svoje deleže v skupnosti dedičev (tako VS RS v sklepu II Ips 275/2014 z dne 11. 12. 2014). Z delitvijo zapuščine (dedni dogovor) med dediči preneha dediščinska skupnost (tako VS RS v sklepu II Ips 89/2012 z dne 6. 6. 2013).

Op. št. (5) : N. Betetto v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 255.

Op. št. (6) : Tako tudi VSL sodba I Cp 3416/2014 z dne 4. 3. 2015.

Op. št. (7) : Vprašanje, ali je tožena prava stranka glede na pravila materialnega prava o enotnem oziroma nujnem sosporništvu, je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava (utemeljenosti tožbenega zahtevka), ne pa preizkus, ali so podane procesne predpostavke za pravdo (N. Betetto v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 257).

Op. št. (8) : Pravdno dejanje enega enotnega sospornika se razteza na druge enotne sospornike, če je to dejanje načelno koristno za vse enotne spospornike, upoštevajoč končni cilj v pravdi (N. Betetto v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 260).

Op. št. (9) : 206. člen ZD: »(1) Če se ne ve, ali je kaj dedičev, povabi sodišče z oklicem tiste, ki mislijo, da imajo pravico do dediščine, da se priglasijo sodišču v enem letu od objave oklica v Uradnem listu Republike Slovenije. (2) Oklic se nabije na sodno desko sodišča in objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, po potrebi pa tudi na drug primeren način. Če zapuščino sestavlja premoženje majhne vrednosti, se oklic objavi samo na sodni deski sodišča. (3) Po prvem in drugem odstavku tega člena ravna sodišče tudi, če je dediču postavljen začasni zastopnik zato, ker je prebivališče neznano, pa nima pooblaščenca, ali zato, ker živi dedič ali njegov zakoniti zastopnik, ki nima pooblaščenca, v tujini, vročitev pa se ni mogla opraviti. (4) Po preteku roka iz prvega odstavka tega člena opravi sodišče zapuščinsko obravnavo na podlagi izjave postavljenega skrbnika in podatkov, s katerimi razpolaga.«

Op. št. (10) : Prvi odstavek 123. člena ZD: »S smrtjo se uvede dedovanje po umrlem.«

Op. št. (11) : 132. člen ZD: »Pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti.«

Op. št. (12) : 165. člen ZD: »(1) Ves čas postopka mora sodišče gledati na to, da se pravice strank čimprej ugotovijo in zavarujejo. (2) Sodišče vzame v presojo vsak predlog prizadetih oseb, ki ga te dajo pisno ali ustno.«

Op. št. (13) : Nujni dedič, ki je sodeloval v zapuščinskem postopku, pa v njem ni uveljavljal nujnega deleža, lahko to stori kasneje v pravdi, vendar le ob pogojih za obnovo postopka (tako VS RS v sklepu II Ips 460/2000 z dne 24. 5. 2001). V primeru uveljavljanja dedne pravice v pravdi na podlagi 223. člena ZD, torej v primeru, ko je sklep o dedovanju že pravnomočen, prizadeti dedič pa je bil v tem prezrt, je sodišče zavzelo stališče, da dejstvo, da je tožeča stranka za smrt zapustnika in zapuščinski postopek po njem vedela, ne predstavlja pravno relevantne okoliščine, ki bi onemogočila uspešno sodno varstvo njene pravice (tako VSL v sodbi II Cp 4991/2007 z dne 9. 1. 2008, na katero se sklicuje že sodišče prve stopnje).

Op. št. (14) : VS RS sklep II Ips 144/1997 z dne 5. 6. 1997.