163. člen ZD

Zakonske podlage, da bi lahko prišlo v okviru 128. člena ZD do omejitve dedovanja le na določeno premoženje, oziroma, da bi dajalec pomoči sam izbral, na katerem premoženju se izvede omejitev dedovanja, ni. Dajalec pomoči lahko z dediči zgolj sklene dogovor (sodno poravnavo), s katerim se dogovori o delitvi zapustnikovega premoženja, v odsotnosti dogovora pa se omejitev dedovanja izvede na celotni zapuščini v alikvotnem deležu.

Pravico do pritožbe ima samo tista stranka, ki bi ji, če bi se pokazalo, da je utemeljena, prinesla konkretno in neposredno pravno korist. Kadar si oseba z vloženo pritožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja oz. izpodbijana odločitev v njen pravni položaj ne posega, pravnega interesa za pritožbo nima. Dedinja za obravnavano pritožbo nima pravnega interesa, saj si svojega pravnega položaja z vsebinsko odločitvijo v tej zadevi ne more več izboljšati, saj vprašanje, kdo naj bi bili dediči po zapustnikovem pokojnem bratu, ne posega v njen dedni položaj in dedni delež.

Razlaga vsebine oporoke je lahko predmet odločanja zapuščinskega sodišča le, če je zapis oporoke jasen.

Razveljavitev oporoke zaradi napak volje lahko zahteva le tisti, ki ima pravni interes. To pa je zakoniti dedič, ki bi zaradi neveljavnosti oporoke prišel do koristi (zapuščine), in ne oporočni dedič, čigar pravni interes je, da oporoka ostane v veljavi kot pravni naslov, na podlagi katerega bo pridobil zapuščino.

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje glede na to, ali bodo že znani dediči po pokojnem, ugotoviti, ali je mogoče postaviti upravitelja dediščine ali pa je potrebno postaviti skrbnika zapuščine. V vsakem primeru bo treba oceniti, ali je potreba po začasnem upravljanju izkazana glede celotne zapuščine ali posameznih stvari, ter natančno opredeliti naloge upravitelja oziroma skrbnika, pri tem in pri izbiri osebe, ki ji bo naložilo opravo teh nalog, pa vzeti v ozir tudi stroškovni vidik.

Pravica katere stranke je verjetnejša, mora sodišče presoditi glede na okoliščine konkretnega primera. Pri presoji mora izhajati iz pravil o dokaznem bremenu in upoštevati do trenutka odločitve zbrano procesno gradivo. Drži izhodišče, ki ga poudarja pritožba, da je breme dokazovanja darila praviloma na tistemu, ki trdi, da je bilo darilo dano. V določenih okoliščinah (npr. v primeru predložitve listinskih dokazov, ki izkazujejo dano darilo) pa se dokazno breme prevali na tistega, ki zatrjuje, da darila ni prejel oz. še posebej v primeru, ko trdi, da denar, ki ga je prejel, ni darilo. Ravno za tak primer gre.

Na pot pravde mora sodišče napotiti tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (213. člen ZD). Meril za presojo, katera pravica je manj verjetna, zakon ne predpisuje, zato sodišče to presodi glede na okoliščine konkretnega primera, upoštevajoč trditve in dokaze strank, na katere opirajo svoje zahtevke. V obravnavanem primeru nasproti stojita dve zakonski domnevi, in sicer domneva lastninske pravice iz prvega odstavka 11. člena SPZ in domneva, ki jo DZ vzpostavlja glede skupnega premoženja zakoncev. Domneva o skupnem premoženju, ki bi nastalo med trajanjem zakonske zveze, ni podana, saj sta se zapustnik in pritožnica poročila leta 2012, sporna nepremičnina pa je bila kupljena in hiša zgrajena v letih 2007-2008.

Če je vsebina sklepa nejasna do te mere, da onemogoča njegov nedvoumen prenos v zemljiško knjigo, ne more iti za očitno napako v smislu določb o popravnem sklepu, temveč za vprašanje vsebinske pravilnosti ali jasnosti sklepa o dedovanju, ki presega okvir instituta poprave očitnih pomot.

Za pritožnika je na naroku za zapuščinsko obravnavo dne 2. 10. 2025 takšno dedno izjavo podal njegov pooblaščenec G. G., kar je skladno z njegovim pooblastilom in zavezuje tudi pritožnika. V skladu z določbo prvega odstavka 138. člena ZD se izjava o sprejemu dediščine ne more preklicati, o čemer je stranki poučilo tudi sodišče prve stopnje, tako v vabilu na zapuščinsko obravnavo kot tudi na samem naroku, pred podajo dednih izjav.

Dediči lahko podajo izjave vse do konca postopka in ne le do izdaje sklepa o dedovanju. Veže jih torej le pravnomočen sklep o dedovanju. To pomeni, da mora sodišče upoštevati tudi tista dejstva in dokaze, ki so podana šele v pritožbi in se nanašajo na uveljavljanje dedne pravice.

Dediči lahko podajo izjave vse do konca postopka in ne le do izdaje sklepa o dedovanju. Veže jih le pravnomočen sklep o dedovanju. To pomeni, da mora sodišče upoštevati tudi tista dejstva in dokaze, ki so podana šele v pritožbi in se nanašajo na uveljavljanje dedne pravice.

Sodišče druge stopnje je s tem, ko je enostavno prezrlo pritožbo dedičev zoper sklep o dedovanju, kršilo njihovo pravico do izjave iz 5. člena ZPP, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker dedičem s takšnim ravnanjem ni bila dana možnost vsebinskega obravnavanja njegovih pritožbenih navedb pred sodiščem druge stopnje. Opustitev vsakršnega odgovora na pritožbene navedbe dedičev pomeni tudi kršitev ustavnih pravic do izjave (22. člen Ustave) in pritožbe (25. člen Ustave).

Sodišče je ob izdaji izpodbijanega sklepa, ki v izreku (v bistvenem) glasi: "Zapuščinska obravnava po pokojni A. A. se ne opravi, ker po znanih podatkih ni zapustila premoženja.", kot to kaže spisovno gradivo, spregledalo obstoj negativne procesne predpostavke litispendence, saj je že dne 23. 1. 2024 izdalo sklep z identično odločitvijo, kot je izpodbijana.

Konkurenco izpolnjevanja zakonskih pogojev za dedovanje zaščitene kmetije je treba vedno presojati v luči namena ZDKG, ki je ravno v tem, da se prepreči drobitev zaščitenih kmetij kot kmetijskih oz. kmetijsko-gozdarskih gospodarskih enot, oz. da se ta dovoli le v izjemnih primerih, ko (zagotovo) nihče ne izpolnjuje zakonskih pogojev za prevzemnika.

Način ugotavljanja materialnega položaja predlagatelja taksne oprostitve je predpisan v Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS). Po 6. točki prvega odstavka 17. člena ZUPJS se v premoženje taksnega zavezanca štejejo tudi denarna sredstva na transakcijskem ali drugem računu kadar ne predstavljajo dohodka skladno s prvim odstavkom 12. člena ZUPJS, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja, hranilne vloge in druga denarna sredstva po izjavi posameznika.

Sodišče lahko naknadno najdeno premoženje na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju razdeli le, če je zapustnica z oporoko razpolagala z vsem svojim premoženjem. Ker izpodbijani sklep ne vsebuje nobenih razlogov o tem, ali je zapustnica razpolagala z vsem svojim premoženjem oziroma ali posestvo (zaščitena kmetija) predstavlja njeno celotno premoženje, je obremenjen z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD.

V zapuščinskem postopku so pritožbene novote načeloma dopustne. Zato je uveljavljanje pravice do vračunanja darila v dedni delež in pravice do nujnega deleža šele v pritožbi pravočasno in dopustno. Na to ne vpliva dejstvo, da je sodišče dedinje pisno pozvalo k podaji dedne izjave in da se na ta poziv pritožnica ni odzvala. Pomembno je, da gre za laično stranko, ki v zapuščinskem postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila opozorjena, da v pritožbenem postopku ne bo mogla več navajati novih dejstev in predlagati dokazov.

Upnik, ki v zapuščinskem postopku priglasi svojo terjatev do zapustnika, ni stranka zapuščinskega postopka, razen če zahteva ločitev zapuščine od dedičevega premoženja.

Temeljni pogoj za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju je zanesljiv izkaz dedičev, da premoženje obstaja, in njihovo soglasje, da to premoženje sodi v zapuščino.

S sklepom, da sodišče ne bo opravilo zapuščinske obravnave, zapuščinski postopek ni bil pravnomočno končan.