306. člen ZPP

Umik tožbe, ki je urejen v 188. členu ZPP, je pravdno dejanje tožnika z neposrednim pravnim učinkom. Upošteven je le, če je nepogojen. Učinkuje od trenutka, ko prispe na sodišče in ga tožnik ne more preklicati. Pri tem je soglasje toženca z umikom tožbe (drugi odstavek 188. člena ZPP) institut, ki je le v njegovo korist - toženec ima možnost, da kljub umiku tožbe vzdrži visečnost pravde in doseže meritorno odločitev v sporu. Le na njem je zato odločitev, ali bo prišlo do končanja postopka s procesno odločitvijo (ustavitev postopka) ali z meritorno (sodba). Tožnik na to, po tem, ko je tožbo umaknil, ne more več vplivati, razen, če se odpove tožbenemu zahtevku.

Toženka ni nasprotovala, da se postopek zaradi umika ustavi, prav tako se zoper sklep o ustavitvi postopka ni pritožila, zato tožnica neutemeljeno uveljavlja, da z umikom ni soglašala. Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo izhaja, da se postopek zaradi umika ustavi, vsaka stranka pa bo krila svoje stroške postopka. Tožnica je bila tako ustrezno seznanjena s posledicami, ki jih bo imel umik tožbe. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da tako tožnica kot toženka sami krijeta svoje stroške postopka, kar pomeni, da tožnica toženki ne bo dolžna povrniti stroškov postopka.

Vsebinsko isto razmerje, ki je predmet tožbenega zahtevka, je med istima strankama že rešeno v sodni poravnavi. Gre namreč za obveznost plačila po vsebini iste terjatve, ki ji skuša tožnik zdaj spremeniti zapadlost (kar vsebinske identitete terjatve ne spreminja). Nov spor o istem ni dopusten.

Pritožbeno sodišče pritrjuje sklepu sodišča prve stopnje, da se učinki sodne poravnave, ki je bila sklenjena v postopku med tožničinim dolžnikom in toženko zaradi izpodbijanja istih dejanj, kot jih izpodbija tožnica, raztezajo tudi na slednjo. Za tožničinega dolžnika A. A. je tožbo na izpodbijanje vložil stečajni upravitelj, in sicer torej v korist vseh upnikov, tudi tožnice, ki je predmetno sporno terjatev prijavila tudi v stečaj svojega dolžnika. Postopek osebnega stečaja pa je tekel tudi nad toženko. Soglasje k omenjeni poravnavi je podalo tudi stečajno sodišče v obeh stečajih, nihče od upnikov pa temu ni nasprotoval. Tudi tožnica ne, ki tedaj tudi ni izkoristila nobenega pravnega sredstva, ki ga je imela na voljo, če s tem ne bi soglašala. Pritožnica neutemeljeno navaja, da je bila to samo njena pravica in ne tudi njena dolžnost. Strogo formalno ima sicer prav, vendar pa zaradi stečaja ne more več izbirati (samostojne) pravne poti za uveljavitev terjatev nad stečajnim dolžnikom. Čeprav pri sklenitvi sodne poravnave tožnica sama kot stečajna upnica ni sodelovala, jo ta poravnava, ki jo je sklenil stečajni upravitelj s soglasjem stečajnega sodišča, veže kot vse druge stečajne

Neuspešnost postopka poravnavanja, h kateremu sta pravdni stranki dejansko pristopili, ne pomeni zavlačevanja postopka, zaradi česar bi za stranki nastala taksna obveznost.

V drugem odstavku 306. člena ZPP je določeno, da lahko poravnava obsega ves tožbeni zahtevek ali njegov del, vsebuje lahko tudi ureditev drugih spornih vprašanj med strankama, v poravnavo pa se lahko poleg strank vključi tudi oseba, ki ni stranka postopka.

V pravdnem postopku sta se dediča dogovorila tudi glede poplačila dolgov zapustnikov, pritožnica je bila seznanjena z njunim dogovorom in ga je, kolikor se nanaša na poplačilo njenega dolga, izrecno odobrila. Sodna poravnava je bila veljavno sklenjena, zato zavezuje sodišče, stranke poravnave in pritožnico. Ima namreč učinek pravnomočno razsojene stvari.

Manjkajoče sestavine uvoda izpodbijanega sklepa niso vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Ker v postopkih zaradi insolventnosti veljajo načela hitrosti postopka, zagotavljanja najboljših pogojev za poplačilo upnikov in enakega obravnavanja upnikov, je obveznost prizadevanja sodišča za mirno rešitev zadeve omejena. Tudi če je upnik sam v predlogu zatrjeval, da dolžnica nima premoženja, v stečajno maso poleg premoženja stečajnega dolžnika ob začetku tega postopka, spada tudi vse premoženje in dohodki, pridobljeni med postopkom, zato je podan pravni interes upnika za vodenje postopka osebnega stečaja. Predložitev sklepov sodnega registra o pripojitvi tudi po 24. členu ZIZ zadošča za prehod terjatve na novega upnika. Vpis prenosa hipoteke v zemljiško knjigo ima le publicitetni učinek. Ni pomembno, ali je do blokade računa dolžnice prišlo prav zaradi realizacije sklepa o izvršbi tistega upnika, ki je podal predlog za začetek postopka zaradi insolventnosti. Zakon te povezave ne zahteva.

Kot je razbrati iz pritožbe, pritožnik očitno ni zadovoljen s sklenjeno sodno poravnavo, kar pa ni upoštevno. Sklenjena sodna poravnava ima moč pravnomočne sodne odločbe (res iudicata) in zavezuje stranke poravnave. Izpodbijati jo je mogoče le z izrednimi pravnimi sredstvi, predvidenimi v zakonu.

Pisna odpoved pogodbe o zaposlitvi po vročitvi veže obe pogodbeni stranki. Stranki lahko le s sporazumom odpravita učinke enostranske odpovedi. Toženka se učinkom vročene odpovedi - kot enostranske pisne izjave o prenehanju pogodbe o zaposlitvi - torej ni mogla izogniti zgolj s tem, da je tožnici poslala dopis. Kadar je o odpovedi pogodbe o zaposlitvi že sprožen spor pred sodiščem, lahko stranki sporazumno odpravita učinke enostranske odpovedi le ob hkratnem upoštevanju veljavnih postopkovnih določb, sicer mora sodišče v skladu z 2. členom ZPP o vloženi tožbi oziroma o tožbenem zahtevku odločiti. Ker gre za spor o zakonitosti odpovedi, zgolj preklic odpovedi s strani delodajalca ne pomeni izpolnitve tožbenega zahtevka. Glede na določbe ZPP, ki jih je v takem primeru treba upoštevati, se lahko spor konča na podlagi pripoznave zahtevka s strani toženke, ki hkrati pomeni tudi pripoznavo nezakonitosti odpovedi (316. člen ZPP), ali pa na podlagi sklenjene sodne poravnave (306. člen ZPP), seveda pa lahko delavec ob soglasju nasprotne stranke umakne tožbo (188. člen ZPP). Tožnica je po prejemu preklica izredne odpovedi z vlogo 15. 2. 2022 umaknila tožbo. Šele s tem je prišl

Ker tožnica ni stranka sodne poravnave, jo ta v skladu s subjektivnimi mejami pravnomočnosti ne zavezuje. Na njen položaj bi sicer lahko vplivala, če bi kot pravnomočna odločba v svetu prava ustvarilo novo dejstvo, ki učinkuje erga omnes. Ker je bilo pravno razmerje v resnici oblikovano (prenos lastninske pravice) šele s sklenitvijo sodne poravnave (v kateri je prvič vsebovano tudi ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo za prenos lastninske pravice na tožnico), to na predhodno pridobljeno prisilno hipoteko ne more več vplivati. Lastninskopravna razpolaganja ne morejo imeti učinka za nazaj.

Ker tožnica ni stranka sodne poravnave, jo ta v skladu s subjektivnimi mejami pravnomočnosti ne zavezuje. Na njen položaj bi sicer lahko vplivala, če bi kot pravnomočna odločba v svetu prava ustvarilo novo dejstvo, ki učinkuje erga omnes. Ker je bilo pravno razmerje v resnici oblikovano (prenos lastninske pravice) šele s sklenitvijo sodne poravnave (v kateri je prvič vsebovano tudi ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo za prenos lastninske pravice na tožnico), to na predhodno pridobljeno prisilno hipoteko ne more več vplivati (245. člen ZIZ). Lastninskopravna razpolaganja ne morejo imeti učinka za nazaj.

Dedinje so se z dednim dogovorom sporazumele o delitvi in načinu delitve dela zapuščine, katerega obseg ni bil sporen, in so na podlagi dispozitivnih pravic že v okviru zapuščinskega postopka uredile vprašanje delitve z dednim dogovorom, s čimer je nastala pogodba civilnega prava. Ta ima učinek sodne poravnave. Zapuščinsko sodišče je, v skladu s 3. odstavkom 214. člena ZD, takšen dedni dogovor zajelo v izrek sklepa o dedovanju, s čimer pa sklenjeni dedni dogovor ni izgubil učinka sodne poravnave. Dedič lahko dedni dogovor izpodbija s tožbo,5 medtem ko v zapuščinskem postopku s pritožbo njegove razveljavitve ali spremembe ne more doseči.

Sodna poravnava je sporazum, s katerim stranke uredijo svoja civilnopravna razmerja. Sklenejo ga v pisni obliki pred sodnikom v pravdnem ali nepravdnem postopku, z učinki pravnomočne sodbe. Ker mora sodnik že ob sklepanju sodne poravnave paziti, da ta ne bi nasprotovala prisilnim predpisom in morali, saj v tem primeru sodne poravnave ne sme dovoliti, je sodna praksa enotna, da je morebitno takšno kršitev možno uveljavljati le z zahtevo za varstvo zakonitosti kot izrednim pravnim sredstvom, so pravno zmotni pritožbeni očitki o materialnopravni zmotnosti presoje sodišča prve stopnje, ko to ni upoštevalo materialnopravnih določb OZ, ki se nanašajo na delno ničnost pogodbe.

Predlog za izdajo soglasja sodišča je procesno dejanje v glavnem postopku zaradi insolventnosti, ki pa ga je upravičen sodišču podati (le) upravitelj stečajnega postopka in je potrebno le v okviru 322. člena ZFPPIPP. V obravnavanem primeru sklenjena sodna poravnava ne predstavlja posla upravljanja stečajne mase, zaradi tega tudi ni podlage za uporabo 322. člena ZFPPIPP in odločanje sodišča o soglasju k sodni poravnavi.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - Ali je sodišče druge stopnje v okoliščinah konkretnega primera v nepravdnem postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča pravilno uporabilo pravila ZPP o prekluziji? - Ali sta sodišči prve in druge stopnje v okoliščinah konkretnega primera pravilno uporabili pooblastilo iz tretjega odstavka 43. člena ZVEtL-1?

Dejstvo, da je dedni dogovor vsebovan v sklepu o dedovanju, ni razlog, zaradi katerega bi ga dediči, ki so ga sklenili, lahko izpodbijali. Pritožnik lahko dedni dogovor izpodbija s tožbo, v zapuščinskem postopku pa njegove razveljavitve ali spremembe ne more doseči.

V nasprotju z bistvom inkriminacije 240. člena KZ-1 je teza, da gospodarski družbi, ki je bila zaradi ravnanj vodstvenega kadra udeležena v pravnih poslih, za katere zakon določa ničnostno sankcijo, v zvezi s temi posli pa ji je zaradi zmanjšanja premoženja nastala premoženjska škoda, ne bi bilo mogoče priznati statusa oškodovanca v kazenskem postopku. Iz zakonskega besedila drugega odstavka 245. člena KZ-1 jasno izhaja t. i. dvojna kaznivost, saj storilec oziroma udeleženec pri t. i. predikatnem kaznivem dejanju, iz katerega izvira denar ali premoženje, v realnem steku odgovarja za kaznivo dejanje pranja denarja, če tako v objektivnem kot subjektivnem pogledu izpolni zakonske znake tega kaznivega dejanja. Pri pranju denarja ne gre le za varstvo premoženja kot pri kaznivem dejanju po 240. členu KZ-1, temveč za varstvo zakonitega in nemotenega delovanja finančnega in gospodarskega sistema. Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo, da storilec tudi z nakazili znotraj bančnega sistema izpolni zakonske znake pranja denarja. Prav tako je ničkolikokrat presodilo, da pri opisovanju subjektivnega odnosa storilca zadošča sklicevanje na zakonske prvine očitanega kaznivega dejan