224. člen ZD

Nova dejstva in novi dokazi so vsebina obnovitvenega predloga, če so obstajali že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, pa stranka zanje ni vedela do trenutka, ko je še lahko navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze. Zapuščinsko sodišče ni pristojno za ugotovitev oziroma podelitev statusa zaščitene kmetije, ampak je to stvar ustreznega upravnega postopka. Upravni postopek za določitev spornih nepremičnin za zaščiteno kmetijo pa je bil začet šele po pravnomočnosti relevantnega dela sklepa o dedovanju, posledično je bila po njegovi pravnomočnosti izdana tudi odločba o določitvi zaščitene kmetije, na katero se sklicuje tožnik. Sporne nepremičnine tako v času teka relevantnega dela zapuščinskega postopka niso imele statusa zaščitene kmetije, zato sodišče na takšen status tudi ni moglo in ni bilo dolžno vezati uporabe materialnopravnih odločb. Morebitna kasnejša sprememba statusa spornih nepremičnin ne predstavlja novega dejstva v pomenu 10. točke 394. člena ZPP

Tožnik z dediščinsko tožbo od toženca zahteva opravo takšnih pravnih dejanj, da bo tožniku pravno in dejansko zagotovljen položaj, ki mu kot dediču pripada. Tožnica tega pri oblikovanju tožbenega zahtevka ni upoštevala, saj z njim zahteva razveljavitev izdanega dodatnega sklepa o dedovanju in vrnitev zakonitega dednega deleža na ½ parcele, česar pa s tožbo v pravdi ne more zahtevati. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, bi razveljavitev dodatnega sklepa ter dodelitev zakonitega dednega deleža lahko morebiti dosegla le v zapuščinskem postopku z vložitvijo pravočasne pritožbe, česar pa ni izkoristila. Tožničine navedbe o nekaterih postopkovnih nepravilnostih ter očitki o zmotni uporabi materialnega prava, ne omogočajo sklepa, da je izpolnjen pogoj, ki ga za uveljavljanje zahtevka v pravdi predpisuje 224. člen ZD.

Izločitev po 32. členu ZD je dopustno predlagati do konca obravnave, kar je utrjeno stališče sodne prakse. Sodišče prve stopnje je ob prekinitvi postopka pritožnika ustrezno poučilo, da bo, če ne bo pričel pravde, odločilo ne glede na zahtevke, glede katerih ga je napotilo na pravdo. Ker pritožnik izločitve sporne parcele ni zahteval v tožbenem predlogu in posledično o tem ni bilo odločeno, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo četrtega odstavka 213. člena ZD ter z izpodbijanim sklepom še nerazdeljeno zapuščino zapustnika razdelilo med dediče. Iz povedanega sledi, da „dvojna“ napotitev za „isto“ zapustnikovo premoženje v zapuščinskem postopku ni dopustna.

Sredstva, ki jih je toženka iz naslova od pokojnika prejetega denarja namenila za kupnino za apartma, torej predstavljajo skupno premoženje toženke in pokojnega, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Pravilno je nadalje obrazložilo, da apartma, ki je bil kupljen s temi sredstvi, zato ne predstavlja toženkinega posebnega premoženja. Tak status bi lahko imel le tisti ustrezen del, glede katerega bi bila kupnina poravnana iz leta 1995 prejetih 10.000.000 ITL. Ker pa toženka ni navedla, koliko kupnine je poravnala iz tega naslova oziroma kakšno vrednost so ta sredstva ob nakupu predstavljala, je sodišče utemeljeno zaključilo, da ni dokazala, da je v apartma vložila svoje posebno premoženje in da ta nepremičnina ne predstavlja skupnega premoženja pokojnega in toženke.

Kadar imajo zapuščino v posesti druge osebe, ki niso dediči, ali če sodedič posest utemeljuje na kakšni ne-dedni pravni podlagi, lahko dedič pravno varstvo uveljavlja z lastninsko tožbo v rokih po splošnih določbah stvarnega prava. Z dediščinsko tožbo po 141. členu ZD pa lahko pravno varstvo uveljavlja zoper druge dediče, ki posest tako kot on opirajo na določbe dednega prava. Katera pravila o zastaranju bo treba uporabiti, je tako odvisno od narave pravice. Ni pravilno stališče sodišča druge stopnje, da za uveljavljanje vseh navedenih pravic, ne glede na njihovo naravo, veljajo roki za obnovo postopka, ampak je pravilno stališče, da za uveljavljanje dediščinske tožbe, ne glede na to, ali jo dedič uveljavlja med ali po zapuščinskem postopku, veljajo zastaralni roki iz 141. člena ZD. Že v času veljavnosti novele je treba ZPP-D upoštevati, da se določbi 286. in 286.a člena ZPP dopolnjujeta in da se sodišče pri odločanju o prepoznih navedbah stranke ne sme zadovoljiti le s presojo njene krivde, ampak mora presoditi tudi, ali bi dopustitev (pre)poznih navedb pomenila zavlečenje reševanja spora. Po oceni Vrhovnega sodišča pa je bila napačna že presoja sodišča druge stopnj

Uveljavljanje zahtevka, poleg obstoječega zahtevka, je sprememba tožbe (drugi odstavek 184. člena ZPP). Ko je tožba vročena toženi stranki, je za spremembo potrebna njena privolitev. Tudi če tožena stranka ne soglaša, lahko sodišče spremembo tožbe dovoli, če misli, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP). Pritožbeno sodišče soglaša, da dodan tožbeni predlog (razširitev tožbe) temelji na drugačnem dejanskem stanju od obravnavanega in ni v kakršnikoli povezavi z obravnavanim zahtevkom (ugotovitev ničnosti oporoke). V pritožbi je argumentirano, da bi se tudi očitki o ponarejeni oporoki potrdili, če bi bila ugotovljena toženčeva nepoštenost in ponarejanje podpisov v upravnem postopku. Pritožbenemu očitku ni mogoče pritrditi, saj gre za dvoje samostojnih, krajevno in časovno ločenih razmerij in dvoje krajevno in časovno ločenih dejanj, ki naj bi izkazovali toženčevo nepoštenost. Iz splošne ocene o ne/poštenosti osebe ni mogoče sklepati na ravnanje v konkretnem primeru. Sklep o dedovanju rešuje vprašanje, kdo je dedič zapustnikovega premoženja. Po 220. členu ZD pravnomočen sklep o dedovanju veže stranke, ki so sodelovale

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali mora sodišče prve stopnje, kljub temu, da se v zadevi pred sodiščem prve stopnje ni uporabljal Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E, Uradni list RS št. 10/2017 z dne 27. 2. 2017), presoditi in obrazložiti, ali bi dopustitev navedb pravdne stranke, podanih po prvem naroku za glavno obravnavo, zavleklo reševanje spora, - ali subjektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka po drugem odstavku 396. člena ZPP (v povezavi z 224. členom ZD) teče od vročitve odločbe stranki (vročitev v skladu z zakonom), ali pa rok teče od trenutka, ko je ugotovljeno in nesporno, da je stranka odločbo prejela in ji je bila dejansko vročena.

Materialni udeleženci imajo pravico do vlaganja pravnih sredstev zoper meritorno odločbo, ki se nanašajo na njihove pravice iz zapuščine. Pritožba razdedinjene hčerke zapustnice je dovoljena. Vprašanje razdedinjenja je bilo v obravnavanem primeru kot predhodno vprašanje za izdajo sklepa o dedovanju pravnomočno rešeno v pravdi, zato zapuščinskega postopka ni mogoče več prekinjati. Vložitev ustavne pritožbe zoper pravnomočno sodbo, s katero je ugotovljeno razdedinjenje dediča, ni razlog za prekinitev zapuščinskega postopka.

S tožbo izpodbijani dedni dogovor z dne 19. 11. 2019 je po vsebini sodna poravnava. Ker ima le-ta učinke pravnomočne sodbe, so zoper njo mogoča le izredna pravna sredstva. Stranke jo lahko izpodbijajo le s tožbo za razveljavitev (zaradi napak volje, sodelovanja sodnika, ki bi moral biti izločen, ter kršitve pravil o pravdni sposobnosti in zastopanju; glej 392. člen ZPP).

Tudi pri presoji utemeljenosti ugovora zastaranja sodišče opravlja subsumpcijo dejanskega stanja pod določeno pravno normo. Te trditve pa mora toženec podati pravočasno, to je do konca prvega naroka za glavno obravnavo (286. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilna procesna odločitev prvostopenjskega sodišča, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja, ali ima toženec na spornem stanovanju pravico, ki upravičuje njegovo bivanje v njem, temveč bo počakalo na rešitev tega vprašanja na matičnem področju (v pravdi pred Okrožnim sodiščem v Kranju). Pravnomočen sklep o dedovanju zavezuje zgolj osebe, ki so v zapuščinskem postopku sodelovale, in še to samo glede pravice do dedovanja ali do volila (220. člen ZD). Zato dejstvo, da je bila tožničina mati v zapuščinskem postopku proglašena za lastnico sporne nepremičnine, v razmerju do toženca, ki v zapuščinskem postopku ni sodeloval, ne pomeni pravnomočno razsojene stvari.

Kadar je za dediščinsko tožbo aktivno legitimiranih več sodedičev, lahko s tožbo vsak posamezen sodedič uveljavlja svojo dedno pravico neodvisno od drugih. Dediči zato niso nujni enotni sosporniki. V sodni praksi je res sprejeto stališče, da je dediščinska tožba po 141. členu ZD tožba enega dediča proti ostalim sodedičem istega zapustnika, vendar pa to ne pomeni, da tožnica, ki ni dedinja po pokojnem A. A. (po katerem je bil napačno izdan dodatni sklep o dedovanju), ampak dedinja po pokojnem z istim imenom (ki je bil lastnik sporne nepremičnine), za dediščinsko tožbo ni aktivno legitimirana. Upoštevati je namreč treba, da gre v tej zadevi za specifičen primer, in da se tako tožnica kot toženka s sklicevanjem na dedno pravico potegujeta za zapuščino istega zapustnika. Ni pravilno stališče dedinje, da bi drug dedič lahko dedno izjavo o odstopu dednega deleža drugemu dediču lahko dal le v zapuščinskem postopku. Zapuščinski postopek oziroma postopek za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju je pravnomočno zaključen in sodedič te možnosti nima več. Pravice, da z dednim deležem razpolaga, pa mu le zato, ker se o dedni pravici razpravlja v pravdi, ni mogoče odvzeti.

Namreč, dokler upravičenec ne izkoristi vseh pravnih možnosti, ki jih ima na voljo za odpravo ali zmanjšanje škode, se ne more uspešno sklicevati na odškodninsko odgovornost države za ravnanje njenega organa. Tudi na pravnega naslednika ne more preiti več pravic, kot jih je imel pravni prednik.

Sodišče prve stopnje je pojasnilo (tč. 17 obrazložitve), da gre za (še vedno) dopustno oblikovan zahtevek, ki je ugotovitvene narave, saj se z dediščinsko tožbo uveljavlja tudi ugotovitev dedne pravice, a pravilno pojasnilo, da mora biti za ugotovitveno tožbo izkazan pravni interes, tega pa tožeča stranka ni izkazala. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, s čimer se pritožbeno sodišče strinja, da bi sicer načeloma dediču bilo priznati interes, da se ugotovi njegova dedna pravica, kar velja na načelni ravni tudi za konkretni primer, ko zoper tožnico teče postopek osebnega stečaja, kar je vezano na poplačilo upnikov, vendar bi se tudi na obstoj takšnega dejstva in ogrozitvene posledice, ki se jih s takšno ugotovitveno tožbo lahko na edini način odpravi, tožeča stranka morala trditveno določno sklicevati, da bi sodišče presojalo obstoj njenega pravnega interesa, pa takšnih trditev, kot je pravilno ugotovilo, ni postavila.

Redna pot za uveljavljanje dedne pravice je torej zapuščinski postopek, funkcija pravde je zgolj korektivna. V obravnavanem primeru je tožnik sodeloval v zapuščinskem postopku, tako da bi moral svojo dedno pravico uveljavljati znotraj zapuščinskega postopka in ne kot želi prikazati s pritožbo v okviru dediščinske tožbe.

V zapuščinskem postopku obnova ni mogoča.

Vloženo izredno pravno sredstvo ne predstavlja zakonskega razloga za prekinitev zapuščinskega postopka.

Sodišče druge stopnje dodaja, da način vodenja postopka kaže na že trdno izoblikovano stališče sodnika, ki je v zadevi odločal. Da zagotovi učinkovit potek sojenja je ob upoštevanju dejstva, da je v zadevi že tretjič odločalo v postopku na drugi stopnji, na podlagi 356. člena ZPP odredilo, da se nova obravnava opravi pred drugim sodnikom.

Kadar je zapuščinska obravnava končana s pravnomočnim sklepom o dedovanju, pa so podani pogoji za obnovo postopka po 394. členu ZPP, se zapuščinski postopek ne obnovi, ampak lahko stranke svoje pravice uveljvljajo v pravdi.

Nujni dedič mora vselej uveljavljati zahtevek za vračanje daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža neposredno v pravdi, kadar obdarjenci niso udeleženci zapuščinskega postopka, pa tudi tedaj, če sam ni sodeloval v zapuščinskem postopku (223. člen ZD), če po napotilu sodišča ni sprožil pravde med zapuščinskim postopkom, ali če ga sodišče ni napotilo na pravdo, pa bi ga moralo (četrti in peti odstavek 213. člena ZD), če obstajajo pogoji za obnovo zapuščinskega postopka (224. člen ZD), končno pa tudi v primerih, ko ni zapuščine, ker je pokojnik s celotnim svojim premoženjem razpolagal že za časa svojega življenja in ga ob smrti ni imel več.