394. člen ZPP

Vsebinski preizkus, ali bi zatrjevana nova dejstva in novi dokazi v zvezi z njimi lahko privedli do izdaje za stranko ugodnejše odločbe, če bi bila ta dejstva in dokazi znani že v prvem postopku, torej preizkus novih dejstev in dokazov z vidika 10. točke 394. člena ZPP ni predmet predhodnega formalnega preizkusa predloga za obnovo. Ta preizkus sodišče opravi v drugi fazi po vročitvi (pravočasnega, sicer popolnega in dovoljenega) predloga za obnovo nasprotni stranki in po neposrednem preizkusu obstoja in pomena zatrjevanih novih dejstev in dokazov na naroku.

Predlog se zavrne.

Družbenik in nekdanji direktor stečajnega dolžnika nima aktivne legitimacije za vlaganje predlogov v zvezi s potekom pravnomočno začetega stečajnega postopka, o katerih bi sodišče prve stopnje moralo odločiti s sklepom. O pogojih za začetek stečajnega postopka se odloča v predhodnem postopku, ki se zaključi s pravnomočnostjo sklepa o začetku postopka. V postopku zaradi insolventnosti ni mogoče predlagati obnove postopka.

Predpogoj za vezanost pravdnega sodišča na obsodilno kazensko sodbo je, da se o civilnopravni odgovornosti odloča na podlagi v bistvenem iste dejanske podlage, kot jo je za podlago svoje odločitve glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti vzelo kazensko sodišče. Tako pravdno kot kazensko sodišče sta se ukvarjali s poroštveno izjavo, vendar primerjava obeh sodb ne pokaže le razlike, ki je posledica različnih vidikov sojenja v obeh postopkih, temveč se izkaže, da sodišči sploh nista presojali istih ravnanj. Kazensko sodišče je v razmerju do tretjega tožnika kot oškodovanca presojalo ravnanje (in odgovornost) druge tožnice in ugotovilo, da je poroštvena izjava, ki jo je podpisal, plod njene goljufije. Pravdno sodišče pa sploh ni sodilo o (civilnem) razmerju med drugo toženko in tretjim tožencem, temveč je razsojalo o tožbenem zahtevku tožnice, ki ga je ta gradila na ločenem pogodbenem razmerju s tretjim tožencem (na tej isti poroštveni izjavi sicer).

Glede na to, da predlog za obnovo postopka ni bil vložen po odvetniku, je sodišče pravilno postopalo po določbi prvega odstavka 91. člena ZPP, kjer je določeno, da sodišče zavrže kot nedovoljeno izredno pravno sredstvo, vloženo po pooblaščencu, ki ni oseba, določena v tretjem odstavku 86. člena tega zakona, in izredno pravno sredstvo, ki ga vloži stranka sama ali njen zakoniti zastopnik, če ne izkaže izpolnitve pogojev iz četrtega odstavka 86. člena tega zakona. Tožnik je predlog za obnovo postopka vložil sam in tudi ni izkazal izpolnitve pogojev iz četrtega odstavka 86. člena tega zakona.

Obnova postopka ni namenjena ponovni pravni presoji dejstev, ki so že bila ugotovljena v predhodnem postopku, prav tako ni namenjena navajanju dejstev, ki za predlagatelja niso subjektivno nova. Predlagatelj v obnovljenem postopku tudi ne more ponovno uveljavljati ugovorov materialnopravne narave, s katerimi ni bil uspešen v predhodnem postopku, saj bi to preseglo namen in vsebino obravnavanega izrednega pravnega sredstva. Toženka bi lahko presojo dokazov z izven postopka naknadno pridobljenim mnenjem strokovnjakinje in postavitvijo novega izvedenca za preiskavo pisanj v obnovljenem postopku dosegla le ob pogoju nekrivde, ki pa ga ni izkazala.

Odločitev o zavrženju toženčevega predloga za obnovo postopka je pravilna. Golo sklicevanje na zakonske določbe ob vsebinsko praznih navedbah predloga ne zadošča. V predlogu za obnovo postopka ni navedb, ki bi utemeljevale obstoj konkretnih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je podan kateri od zakonitih obnovitvenih razlogov.

Tako pravna teorija kot sodna praksa sta enotni, da so obnovitveni razlogi iz 10. točke 394. člena ZPP lahko le tista dejstva in tisti dokazi, ki so obstajali že takrat, ko je tekel prvotni oziroma prejšnji postopek, in bi lahko privedli do ugodnejše odločbe za stranko, če bi bili uporabljeni v prejšnjem postopku. Ni izpolnjen pogoj iz 9. točke 394. člena ZPP, ki za obnovo postopka terja pravnomočno spremembo, razveljavitev ali odpravo odločbe, na katero se opira odločba sodišča prve stopnje.

S sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani je bil kazenski postopek ustavljen, zaradi umika obtožnega predloga, ki ga je zoper tožnika podalo SDT RS. Tak sklep pa tudi umik obtožnega predloga SDT RS ne predstavljata novega dokaza oz. dejstva, ker se v prejšnjem postopku sploh ni mogel uporabiti, saj je nastal po pravnomočnosti sodbe v individualnem delovnem sporu, zoper katero tožnik vlaga izredno pravno sredstvo.

Dovoljenost predloga za obnovo postopka, ki se sklicuje na nova dejstva in nove dokaze, je odvisna od presoje, ali je stranka nova dejstva in nove dokaze mogla uveljavljati brez svoje krivde, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo (drugi odstavek 395. člena ZPP). Izkazati mora tudi, da glede tega dokaza ni ravnala (procesno) neskrbno. Če ta predpostavka ni izpolnjena, sodišče predlog na podlagi povsem jasne določbe prvega odstavka 398. člena ZPP kot nedovoljen zavrže. Tožnik bi lahko dokaze, na katere se sklicuje v predlogu za obnovo, ob zadostni skrbnosti predložil že v prejšnjem postopku. Glede na očitke v izredni odpovedi, ki jih je tožnik zanikal ter ob vedenju, da je zoper njega podana kazenska ovadba, ni neživljenjsko niti nerazumno pričakovati, da bi v zvezi s tem opravil ustrezne poizvedbe pri tožilstvu, torej preveril, ali se v tožilskem spisu nahajajo morebitni razbremenilni dokazi, oziroma predlagal, da dokumentacijo pridobi sodišče. Tožnik je v dokaznem postopku vsekakor to možnost imel, če nanjo ni pravočasno pomislil, mora procesne posledice takšne opustitve nositi sam.

Glede védenja o novih dejstvih je namreč že Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zvezi s predlogom za obnovo postopka na podlagi 10. točke 394. člena ZPP zavzelo jasno in enotno stališče (ki je uporabljivo tudi glede obnovitvenega razloga iz 11. točke citiranega člena ZPP), da rok ni vezan na trenutek, ko je stranka pridobila možnost navesti nova dejstva, temveč ko je imela možnost, da to stori. V obravnavanem primeru to pomeni, da je potrebna presoja ustrezne procesne skrbnosti tožnice kot predlagateljice obnove postopka in ugotovitev, ali bi tožnica ob zahtevani skrbnosti že pred 14. 1. 2025, ko je prejela pravnomočno kazensko sodbo v delu premoženjskopravnega zahtevka, lahko zvedela za pravnomočnost sodbe v delu glede krivde in kazenske sankcije, ki je po ugotovitvah sodišča prve stopnje nastopila dne 17. 9. 2024. Glede na ugotovljeno dejstvo, da se je tožnica kot oškodovanka zoper kazensko sodbo pritožila (le) v delu, ki se nanaša na premoženjskopravni zahtevek, pritožbeno sodišče meni, da bi tožnica to lahko zvedela. Po prejemu kazenske sodbe bi se morala prepričati o njeni pravnomočnosti glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti toženca. Zavedati bi s

S predlogom za obnovo postopka ni dopustno uveljavljati napačnosti ugotovitev oziroma pravne presoje (pri čemer je bila izdana sodba tudi že pritožbeno preizkušena), prav tako razloga za obnovo postopka ne more predstavljati nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno in odpravljanje morebitnih hib dokaznega postopka in dokazne ocene. Nasprotno stališče bi pretirano ošibilo vrednoto pravnomočnosti in odprlo možnosti za vedno novo preverjanje dokazne ocene, na kateri temelji pravnomočna odločba, čemur izredna pravna sredstva niso namenjena.

Glede predlaganih dokazov - prepisov zvočnih posnetkov oziroma zapisnikov zaslišanja prič v kazenskem postopku, ki je tekel zoper sodelavca, ki je bil pri spornem dogodku prav tako udeležen, ne gre za nove dokaze skladno z 10. točko prvega odstavka 394. člena ZPP, saj ti niso obstajali že v času sojenja oziroma v času prejšnjega postopka, ki se je pravnomočno zaključil 16. 1. 2020. Dokazi, ki so nastali kasneje (31. 8. 2022 in 15. 2. 2023), tako ne morejo biti pravnorelevantni razlog za obnovo postopka, ker se v prejšnjem postopku sploh niso mogli uporabiti.

Revija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali je poroštvena izjava, ki je pridobljena s kaznivim dejanjem, ki ga je na škodo tretje tožene stranke storila druga tožena stranka, nična; če da, ali ničnost te poroštvene izjave učinkuje napram vsem, konkretno tudi napram tožeči stranki, ki ima terjatev do tretje tožene stranke zgolj in samo na podlagi te poroštvene izjave? 2. Ali je pravilna presoja višjega sodišča, da v konkretni zadevi v pravdnem postopku in v kazenskem postopku ni bil obravnavan isti historičen dogodek oziroma ne gre za identiteto dejanskega stanja, ter ali je pravilno stališče, da je v primeru, kadar je poroštvena izjava, ki predstavlja podlago za poroštveno obveznost tretje tožene stranke do tožeče stranke, pridobljena s kaznivim dejanjem goljufije, ki ga je na škodo tretje tožene stranke storila druga tožena stranka, potrebno institut grožnje, prevare in ničnosti pogodbe obravnavati ločeno?

Določbe 394. člena ZPP, po kateri je krivo pričanje razlog za obnovo le v primeru, da je bila oseba, ki naj bi krivo pričala, pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje krive izpovedbe, ni mogoče obiti s ponovnim zaslišanjem teh prič (s ponovno izvedbo že izvedenih dokazov).

S procesnega vidika med strankama pogodbe pravnomočna ugotovitev, da je pogodba nična, neposredno učinkuje tudi na položaj tretjih oseb. Pravilno pritožba opozori na ugovorni razlog iz 8. točke 55. člena ZIZ, ko gre za razlog, ki preprečuje izvršbo, če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Tako vsekakor drži, da se bo v primeru ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe v izvršbi, v kateri zavarovalnica, ki je poplačala tožnikovo obveznost do tožene stranke iz naslova kreditnega pogodbe, od tožnika na podlagi pravnomočne sodbe zahteva poplačilo, tožnik lahko v ugovoru skliceval na pravnomočno ugotovljenost ničnost kreditne pogodbe. Prvi odstavek 101. člena OZ določa, da v dvostranskih pogodbah ni nobena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izhaja iz narave posla, a vendar je za uveljavljanje potreben ugovor sočasne izpolnitve.

Postopkovna pravila so stvar nacionalnega prava. Skladno z načelom enakovrednosti postopkovna pravila ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje v nacionalnem pravu, skladno z načelom učinkovitosti pa ne smejo biti izoblikovana tako, da v praksi onemogočajo ali pretirano otežujejo uresničevanje pravic, ki jih podeljuje pravni red EU. Varstvo potrošnika ni absolutno, pravo EU nacionalnega sodišča ne zavezuje, da ne uporabi nacionalnih postopkovnih pravil, po katerih odločba postane pravnomočna, čeprav bi se s tako neuporabo lahko odpravila kršitev določbe iz Direktive 93/13, ne glede na njeno naravo, če sta spoštovani načeli enakovrednosti in učinkovitosti.