2. člen ZPP

V času od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do predmetne odločitve, je prišlo v primerih kreditov v CHF v zvezi z zastaranjem dajatvenih zahtevkov do sprejema nadaljnje sodne prakse, in sicer je VSRS v zvezi s tem vprašanjem odločilo v zadevah II Ips 58/2025 z dne 1. 4. 2026 in II Ips 59/2025 z dne 15. 4. 2026. V slednji je VSRS tudi povzelo oblikovana stališča SEU in VSRS glede tega vprašanja in se pri tem izrecno sklicevalo tudi na stališče sodbe SEU C-561/21 (Banko Santaader SA), iz katere izhaja, da od potrošnika ni mogoče pričakovati, da bo storil korak, ki spada v okvir pravnega raziskovanja. VSRS je tako poudarilo, da je izdaja odločbe o ničnosti pogodbe oziroma njena pravnomočnost zgolj časovna točka, ki lahko omogoča sklepanje, da se je potrošnik najkasneje takrat seznanil oziroma bi se lahko seznanil z nepoštenostjo pogodbenih pogojev in pravno oceno posledic te nepoštenosti, pri čemer je še poudarilo, da potrošnikova subjektivna zaznava lahko nastopi že prej - na ponudniku (banki) pa je, da dokaže, da je potrošnik za nepoštenost pogodbenih pogojev oziroma pravne posledice tega vedel oziroma bi lahko razumno vedel (že) pred izdajo sodbe, s katero je bila ugotovljena ni

Kadar dolžnik poleg glavnice dolguje tudi obresti in stroške, s plačilom pa ne določi, kaj plačuje, se najprej odplačajo stroški, nato obresti in glavnica (288. člen OZ). Stroški izvršilnega postopka so del stroškov individualnega delovnega spora in ne del zahtevka glede plačila glavnice ter zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati dokazov po uradni dolžnosti. Kadar sodišče v delovnih sporih po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 34. člena ZDSS-1), vendar tega ni dolžno storiti. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse predlagane dokaze. Na podlagi izvedenih dokazov je pravilno ugotovilo, da toženka ni izpolnila svojih obveznosti iz naslova delovnega razmerja, katerih plačilo tožnik uveljavlja v tem postopku.

Dlje časa trajajoče, nepretrgane vključitve tožnika v organiziran delovni proces toženke (zaporedoma s strani dveh različnih družb IPS), ni mogoče razlagati drugače kot trajno opravljanje dela za toženko. Zaradi ugotovljene zlorabe poslovnega modela odgovornost toženke ni le subsidiarna v smislu šestega odstavka 62. člena ZDR-1, niti ni le klasična odškodninska. Toženka tožniku odgovarja kot dejanska delodajalka za plačilo razlik v plači in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, čeprav se mu za čas formalne zaposlitve pri IPS družbah ne more priznati delovnega razmerja pri toženki.

V skladu z določbami ZPP in 23. členom Ustave RS sodišče ne sme odreči odločanja, če je za odločitev v sporu pristojno, in ne sme ustvarjati novih procesnih predpostavk, ki jih zakon ne določa. Zavračanje odločanja pri nizkih zahtevkih bi se lahko odrazilo v neplačevanju manjših dolgov, povzročilo neenako obravnavo in izničilo pravico do sodnega varstva.

Sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP), tožnik pa je s tožbenim zahtevkom uveljavljal le pravice, ki so izhajale iz zatrjevane nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V tem okviru je obstoj delovnega razmerja jasno vtoževal od poteka odpovednega roka dalje. Tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas sklenjenega civilnopravnega razmerja ni postavil, zato v pritožbi zmotno navaja, da bi morebitno nerazumljivost tovrstnega tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje moralo odpraviti z uporabo 108. člena ZPP. Iz zakonske ureditve izhaja, da je poskusno delo delovno razmerje (načeloma) za nedoločen čas s pogojem, ki sta ga stranki dogovorili v pogodbi o zaposlitvi (prvi odstavek 125. člena ZDR-1). Iz tega je razvidno, da se poskusno delo lahko opravlja le v delovnem razmerju in ga ni mogoče dogovoriti za druge oblike opravljanja dela. Namenjeno je preverjanju, ali delavec ustreza pričakovanjem delodajalca, ki jih ta oblikuje glede na zahteve delovnega mesta, za katero je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi, oziroma ali ustreza pričakovanjem tudi glede ostalih lastnosti, ki kažejo na ustrezno izvrševanje pravic in obv

V obravnavani zadevi gre za način dejanskega etažiranja, brez formalnega pravnega akta. Pravna prednica tožnice je financirala izgradnjo večstanovanjske stavbe in s tem na posameznih delih stavbe, ki je bila v družbeni lastnini, pridobila pravico razpolaganja. Kot investitor, s pravico razpolaganja in uporabe na stavbi, je lahko enostransko določila, da bo sporni prostor zadržala in uporabljala za drugačen namen od načrtovanega. Pravna prednica tožnice je torej enostransko spremenila načrtovani skupni del stavbe v posamezni del (v samostojno funkcionalno celoto) in na njem obdržala pravico uporabe - to je storila konkludentno, s tem, ko je poslovni prostor obdržala v posesti in ga oddajala v najem.

Sklep o zavarovanju ima učinek sklepa o izvršbi (268. člen ZIZ). Pritožnika pravilno opozarjata, da je sestavni del sklepa o izvršbi za izterjavo nedenarne terjatve po 227. in 226. členu ZIZ tudi izrek denarne kazni za primer kršitve naloženega ravnanja, vendar ob tem zanemarita dvoje: 1. da sta sama predlagala izdajo dveh začasnih odredb in da sta le v zvezi z drugo, po vsebini prepovedno začasno odredbo (ki je bila zavrnjena), kot sredstvo zavarovanja predlagala denarno kazen; in 2. da pri zavarovanju z začasnim zadržanjem učinkovanja kreditne pogodbe izrek denarne kazni že po naravi stvari ni potreben, saj zadržanje učinkovanja nastopi že s samo začasno odredbo, ne glede na voljo in ravnanje toženke.

Oba porotnika, katera omenja tožnica v pritožbi, sta bila veljavno izvoljena. Dokler ima sodnik porotnik mandat, so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, da je udeležen pri izvajanju sodne oblasti. V tem primeru je torej senat odločal v sestavi enega poklicnega sodnika in dveh sodnikov porotnikov, kar pomeni, da kršitev po 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. ZPIZ-2N je v prvem odstavku 21. člena določil, da uživalec vdovske pokojnine, ki na dan uveljavitve tega zakona izpolnjuje tudi pogoje za pridobitev pravice do starostne, predčasne ali invalidske pokojnine, lahko do 31. decembra 2026 vloži zahtevo za izplačilo zagotovljene vdovske pokojnine. V drugem odstavku istega člena pa je določil, da uživalec predčasne, starostne ali invalidske pokojnine, ki na dan uveljavitve tega zakona izpolnjuje tudi pogoje za pridobitev pravice do vdovske pokojnine, lahko do 31. decembra 2026 vloži zahtevo za izplačilo zagotovljene vdovske pokojnine. Ker tožnica ne izpolnjuje pogojev po prvem niti po drugem odstavku 21. člena ZPIZ-2N, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Po začetku stečajnega postopka je dovoljeno o upnikovem (dajatvenem) zahtevku za plačilo terjatve odločati samo s sklepom o razdelitvi splošne oziroma posebne razdelitvene mase (prvi odstavek 227. člena v zvezi s 353. in 365. členom ZFPPIPP) in je v pravdnem postopku dovoljeno uveljavljati samo zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve.

V postopku je izkazano, da imajo obravnavane parcele trenutno status najboljšega kmetijskega zemljišča. Vendar pa je bilo za presojo utemeljenosti zahtevka potrebno ugotoviti, kakšen status so imela zemljišča v času tožnikove gradnje - tožnik, ki ni bil kmet, namreč z gradnjo na tujem ne bi mogel pridobiti lastninske pravice na zemljiščih, ki so bila uvrščena v prvo območje kmetijskih zemljišč. Takega statusa zemljišč pa toženki, na katerih je bilo glede na njune trditve glede statusa zemljišč dokazno breme, nista uspeli dokazati. Toženki sta za gradnjo in kasnejšo uporabo zidanice vedeli in jo dopuščali, zato z ugovorom, da gre za črno gradnjo, v pravdnem postopku po tolikih letih ne moreta uspeti. Reševanje in rezultat inšpekcijskega postopka zaradi črne gradnje se nanaša na varovanje javnopravnega interesa in na to pravdno zadevo nima vpliva.

Groba, žaljiva prispodoba o tožnici, naperjena izključno v njeno osebo, njeno žaljenje in sramotitev, brez kakršnekoli povezave s temeljno razpravo in tožničinim delom, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni imela nobene realne podlage v njeni predhodni izjavi niti temeljni razpravi o družbeno pomembni temi. Tovrstnih zapisov ni dopustno širiti niti zoper absolutne javne osebe. Nedovoljene so vsakomur, tudi znanim javnim publicistom. Izjave, katerih izključni namen je sramotitev oziroma zaničevanje prizadete osebe, ne uživajo varstva pravice do svobode izražanja.

Delavec v primerih, ko se ugotovi, da je bila pogodba o zaposlitvi nična, delovno razmerje pa realizirano, obdrži že pridobljene pravice iz delovnega razmerja. Glede na specifičen položaj v tej zadevi, kjer tožnica ni želela, da opravlja delo za toženko preko fiktivne pogodbe, ampak si je želela zaposlitve preko delovnega dovoljenja, toženka pa je izkoristila svoj prevladujoč položaj, v njunem odnosu pa so obstajali vsi elementi delovnega razmerja, takšna zloraba ne more uživati pravnega varstva, zato je tožnica upravičena do odškodnine v obliki plačila za vse opravljeno delo (126. člen ZDR-1) in do regresa za letni dopust, ki bi ji pripadal na podlagi 131. člena ZDR-1. Odločitev o stroških postopka v sodbi se vedno šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Zoper sklep je rok za pritožbo 15 dni, zoper sodbo pa od novele ZPP‑E 30 dni (prvi odstavek 333. člena ZPP). Vendar kadar sodišče odloči o glavnem zahtevku in stroških postopka z isto sodno odločbo, se lahko stranka pritoži tako zoper odločitev o glavni stvari kot o stroških postopka v roku 30 dni.

Sodišče prve stopnje je implicitno kot neutemeljene zavrnilo navedbe tožene stranke o vplivu tožničinega predobstoječega zdravstvenega stanja na obseg poškodb ter trajanje in intenzivnost upoštevanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Glavoboli in vrtoglavica kot simptomi postkomocijskega sindroma v času približno šestih mesecev po nesreči so izključna posledica prometne nesreče. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da primerna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem glede na ugotovljene poškodbe, trajanje in stopnjo bolečin in nevšečnosti ter potek in trajanje zdravljenja znaša približno 5 povprečnih mesečnih neto plač oziroma 7.500 EUR.

Sodišče prve stopnje je prvemu tožniku za obdobja, ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu za krajši delovni čas, pravilno priznalo delovno razmerje pri toženki le za preostali delovni čas do polnega. Po določbi drugega odstavka 362. člena ZPP smejo stranke na prvem naroku nove glavne obravnave navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti. Obstoja tega pogoja toženka ni izkazala. Na prvem naroku v ponovljenem sojenju in v nadaljnjih vlogah je vztrajala pri predlogu za sodno razvezo pogodb o zaposlitvi in ga utemeljevala z okoliščinami, ki jih je zatrjevala že v prvem sojenju. Če je menila, da je za dokazovanje teh okoliščin potrebno izvesti dokaz z izvedencem psihologom, bi ta dokazni predlog upoštevajoč prvi odstavek 7. člena ZPP morala podati že v prvem sojenju, ne pa šele v drugem sojenju. Odločitev, ali je sodna razveza mogoča ali ne, predstavlja pravno presojo, ki je pridržana sodišču. Nobena od izpostavljenih okoliščin spora ni takšne narave, da bi za njeno razjasnitev sodišče prve stopnje potrebovalo posebno strokovno znanje, s katerim ne bi razpolagalo že samo. <p

Drži, da je sodišče prve stopnje na sklep o nadaljevanju izvršbe zoper novo dolžnico vezano, vendar je ravno ta sklep bil izdan na podlagi upnikovega predloga za nadaljevanje, v katerem je ta odgovornost nove dolžnice omejil. Skupaj s sklepom o nadaljevanju izvršbe je dolžnica prejela tudi predlog za nadaljevanje izvršbe ter se je po presoji pritožbenega sodišča lahko zanesla, da odgovarja do višine glede na upnikov zahtevek.

S tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe lahko dolžnik uveljavlja samo tako imenovane opozicijske ugovorne razloge (8., 9. in 11. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ), izjemoma tudi impugnacijske razloge (npr. 12. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ).

Pri nepravi spremembi tožbe je enotno tudi stališče sodne prakse, da se zastaranje kasneje zvišanega zahtevka pretrga z vložitvijo osnovnega zahtevka. Spremenjen oziroma obruten del tožbenega zahtevka tako ni zastaran, saj je bilo s pravočasno vložitvijo tožbe zastaranje pretrgano tudi zanj (365. člen OZ). Upoštevaje navedeno je toženka neutemeljeno ugovarjala tudi zastaranje zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od s spremembo tožbe povečanih glavnic, pri čemer pa je ta ugovor neutemeljen že zato, ker je tožnik plačilo zakonskih zamudnih obresti ves čas, torej tudi s spremembo tožbe zahteval zgolj od neto zneskov.