339. člen ZPP

Drži sicer, kot je pojasnilo drugostopenjsko sodišče, da ni odločalo o pritožbi v postopku izdaje začasne odredbe, temveč o glavni stvari, in da je odločanje o (tretjem) predlogu za začasni odredbi, za katerega je sicer ugotovilo, da ga prvostopenjsko sodišče ni obravnavalo, po izdaji sklepa drugostopenjskega sodišča o glavni stvari, brezpredmetno. To pa ne spreminja dejstva, da je odločanje o predlogu za izdajo regulacijske začasne odredbe pred prvostopenjskim sodiščem del istega postopka, kot je postopek o glavni stvari, in da so vse trditve strank o dejstvih, tudi če so podane v predlogu za začasno odredbo, del enotnega procesnega gradiva, ki tvori podlago za odločanje. Prvostopenjsko sodišče zato v svoji dokazni oceni v okviru odločanja o glavni stvari ne bi smelo prezreti predlagateljevih trditev iz tretjega predloga za začasno odredbo. Ker se drugostopenjsko sodišče v pritožbenem postopku ni opredelilo o pomanjkljivosti obrazložitve prvostopenjskega sodišča oziroma teh pomanjkljivosti ni odpravilo samo, je zagrešilo enako kršitev kot sodišče prve stopnje. Ker predlagatelj ni dobil odgovora na svoje konkretizirane trditve, pri čemer te niso bile očitno neutemeljene, j

Poseg v tožničine pravice, ki ga je ugotovilo Ustavno sodišče, je posledica dejstva, da izvršilno sodišče ni (ustavnopravno pravilno) uravnotežilo tožničinih pravic iz 33. in 36. člena Ustave ter 8. člena EKČP s pravico upnikov do izvršbe. Strinjati se je mogoče s prvostopenjskim sodiščem, da bi izvršilno sodišče v konkretni zadevi lahko ravnalo tudi drugače, a to samo po sebi ne utemeljuje kvalificirane napačnosti ravnanja. Poseg v tožničine pravice namreč ni bil rezultat napačne razlage enopomenske zakonske določbe, hude malomarnosti pri uporabi prava ali vodenju postopka ali celo naklepnega ravnanja. Izvršilno sodišče je postopalo v okviru pooblastil, ki jih je imelo v času odločanja, ne da bi pri tem odstopilo od ravnanja, ki je v danih okoliščinah običajno oziroma pričakovano. Zavrnitev tožničinega predloga za odlog izvršbe s sklepom z dne 7. 3. 2014 in prodaja stanovanja in shrambe na drugi javni dražbi 15. 5. 2014 nista nasprotovala tedanji sodni praksi višjih sodišč. Ta je zastopala jasno stališče, da čeprav izguba domovanja pomeni veliko stisko za dolžnika (in njegovo družino), realizacija izvršbe sama po sebi ne more pomeniti škode, ki je varovala z 71. členom ZI

Zavrnitev tožbenega zahtevka temelji na zaključku, da je toženec z oznako "fašist" uveljavljal svojo svobodo izražanja v dopustnih okvirjih, ter da zato ni podana protipravnost kot bistven element odškodninskega delikta.

Toženka je odgovor na pritožbo vložila dne 6. 1. 2021. Pritožbo je prejela 10. 12. 2020, kar pomeni, da se je rok za odgovor na pritožbo iztekel 11. 12. 2021. To je leto in pol pred objavo sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022. Zato revizijsko sodišče pritrjuje toženkinemu revizijskemu očitku, da se stranki nista mogli izjaviti glede nadgrajenih stališč Vrhovnega sodišča v sklepu II Ips 8/2022, predvsem o drugačnih (strožjih) pravnih posledicah, ki jih novejša sodna praksa Vrhovnega sodišča pripisuje neopravljeni pojasnilni dolžnosti glede na značilnosti (mehanizma) obravnavanega kredita, v primerjavi s prejšnjo sodno prakso. Ravno tako jim v postopku nista mogli prilagoditi svojih dejanski navedb in v zvezi z njimi podati svojega pravnega razumevanja razlage spremenjene sodne prakse. Vključitev klavzule zamenljivosti v kreditno pogodbo z valutno klavzulo torej lahko vpliva na presojo vprašanja dobre vere ter vprašanja (ne)ravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, če je ponudnik potrošniku izpolnil kriterij preglednosti, ki pomeni predpogodbeno obveznost pojasnila mehanizma pogodbenega pogoja kreditne pogodbe z valutno klavzulo, v povezavi z mehanizmom pogodb

Sodišče druge stopnje je spremembo sodbe sodišča prve stopnje utemeljilo na dejanski ugotovitvi, da toženka tožnika pred začetkom bolniškega staleža oziroma po njegovem zaključku ''ni pozvala in opozorila v zvezi z izrabo 14 dni neizrabljenega dopusta'', kar je mimo sodišča prve stopnje ugotovilo sámo, brez izvedenega dokaznega postopka, čeprav je šlo za dejansko vprašanje, ki je bilo med strankama sporno. Na ta način je toženko prikrajšalo za pravico do kontradiktornega obravnavanja. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Predmet postopka za ugotovitev pripadajočega zemljišča po ZVEtL‑1 je ex post ugotavljanje, katero zemljišče je po preteklih pravilih že postalo last lastnika stavbe ali stavb. Postopek je namenjen odpravi neskladij med dejanskim in evidentiranim stanjem, ki so posledica izvajanja predpisov o lastninjenju. Merila za ugotavljanje pripadajočega zemljišča je ZVEtL‑1 prilagodil tako, da je prepustil sodiščem, da v vsakem konkretnem primeru ob upoštevanju vseh pomembnih okoliščin in praviloma s pomočjo izvedenca urbanistične stroke ugotovijo obseg pripadajočega zemljišča. Nosilni razlog nižjih sodišč za stališče, da je parc. št. 312 k. o. ... skupno pripadajoče zemljišče vseh stavb ..., je, da je bilo to zemljišče ob gradnji namenjeno ...., kasnejši prostorski akti pa tega niso spremenili. Revident je s sklicevanjem na izven postopka pridobljeno izvedensko mnenje trdil, da parc. št. 312 k. o. ... nikoli ni pomenila pripadajočega zemljišča k naselju ...., temveč je bilo to zemljišče že ob gradnji ... namenjeno javni zvezni cesti oziroma aveniji. Razhajanja o pravotvornih dejstvih, ki bi lahko pomenila podlago za uporabo kriterijev iz 43. člena ZVEtL-1, v postopkih pred nižj

Izračun konkretnega prikrajšanja je bil izredno zahteven ne le po višini, kot skuša prikazati toženka, ampak tudi po temelju. Tožnik je to zmogel opredeliti le opisno, ne pa točno po številu dolgovanih ur in točno po njihovi vrednosti. Tožnika je onemogočalo tudi dejstvo, da toženka sploh ni vodila evidenc delovnega časa, čeprav je bila to njena dolžnost. Res bi lahko svoje evidence vodil tudi tožnik, vendar mu tega, da ni vodil in predložil svojih evidenc (predložil pa je v tej zvezi izpolnjene potne naloge in podatke v zvezi s CMR), ni možno šteti v škodo, zlasti pa ne na drugi strani toženko razbremeniti dokazovanja, da je tožniku plačala vse opravljene ure dela (kar je sicer običajno breme delodajalca v sporih, v katerih delavci vtožujejo plačilo za opravljeno delo). Toženka se v dokazovanje tega niti ni spuščala, temveč je zgolj vztrajala, da je v mednarodnem prometu splošna praksa, da se šoferje plačuje po kilometrih in da zato tožniku ničesar ne dolguje. V tožnikovem opisu njegovega življenjskega primera so manjkala pravno pomembna dejstva, informativnost pa se je kazala v zahtevnem ugotavljanju razlike med plačanim in neplačanim delom, ki je terjala tudi pose

V postopku zavarovanja se kontradiktornost nujno ne zagotavlja pred izdajo začasne odredbe, ampak šele naknadno z vložitvijo ugovora zoper prvostopenjsko odločitev, kar je skladno z določbami ZIZ in stališči Ustavnega sodišča. Je pa zato še toliko bolj potrebno oziroma nujno, da se sodišče prve stopnje v sklepu, s katerim odloča o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi, do ugovornih navedb tudi opredeli. V nasprotnem primeru, če sklep o ugovoru predstavlja le prepis navedb strank in nato v delu, ki naj bi predstavljal obrazložitev odločitve o ugovoru le prepis sklepa o začasni odredbi, je načelo kontradiktornosti dejansko izvotljeno. Ugovorne navedbe so dopustne in za odločitev pomembne, v izpodbijanem sklepu pa o njih ni najti razlogov. Gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vpis zadeve v posamezen vpisnik sodišča sam po sebi ne vpliva niti na pristojnost niti na pravila postopka. Zato morebiten napačen vpis zadeve v posamezen vpisnik sodišča še ne predstavlja kršitve pravice do zakonitega (naravnega) sodnika. Pritožba pa ne zatrjuje, da sodnica, ki je izdala izpodbijani sklep, ne bi bila določena skladno z vnaprejšnj

Postopek po ZVEtL-1 je predlagalni postopek, namenjen, da se v javnem interesu usklajujejo in urejajo z dejanskim stvarnopravnim položajem nepremičnin množično neurejene nepremičninske evidence, ter posledično določajo pravice etažnih lastnikov na stavbah in pripadajočih zemljiščih, in ko ima sodišče tudi inkvizitorna pooblastila ter naloge (1. člen in prvi ter drugi odstavek 12. člena ZVEtL-1). Vrhovno sodišče je o prekluziji iz 286. člena ZPP v predlagalnih nepravdnih postopkih oblikovalo stališče, da navedena procesna ovira v teh postopkih ni primerno sredstvo za uresničevanje namena koncentriranega in pospešenega postopka, še posebej, če udeleženci na prekluzijo niso bili izrecno opozorjeni. Na podlagi tretjega odstavka 43. člena ZVEtL-1 zakon daje sodišču pooblastilo za odločanje po prostem preudarku šele v primeru, ko ni mogoče na podlagi kriterijev oz. meril iz prvega in drugega odstavka tega člena zanesljivo ugotoviti, ali je določen del zemljišča pripadajoče zemljišče ene stavbe ali skupno pripadajoče zemljišče več stavb.

Če bo tožnica vsaj deloma uspela s tožbenim zahtevkom za izločitev določenega premoženja iz zapuščine, bo ta odločitev vplivala tudi na upnika, ki je v zapuščinskem postopku predlagal ločitev zapuščine. Zato ima ta upnik pravni interes, da v tej pravdi uspe toženka, in torej interes, da se ji pridruži.

Občino pri sklepanju pogodb o razpolaganju z nepremičnim premoženjem in pri sklepanju sodne poravnave zavezujejo kogentne določbe ZSPDSL-1. Ker pri obravnavanem razpolaganju niso bile spoštovane določbe navedenega zakona, se sodna poravnava ne dovoli.

Sodišče druge stopnje je svojo odločitev oprlo na spremenjeno pravno podlago. Ni je več utemeljilo na podlagi 133. člena OZ, temveč na podlagi 26. člena Ustave RS. Ta zahteva predvsem odgovor na vprašanje ali je država ravnala protipravno in je pri tem treba imeti pred očmi tehtanje nasprotujočih interesov pravdnih strank. Tožnikoma pa ni omogočilo, da se izjavita o novi drugačni materialnopravni podlagi, katere do sedaj nista zatrjevali, niti je prej ni zatrjevala katera od drugih pravdnih strank, na možnost uporabe te pravdne podlage, pa kot izhaja iz podatkov spisa - ob neizkazanosti lastne nezadostne neskrbnosti, nista mogli in morali računati. Tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča se je namreč spremenila šele potem, ko je postala odločitev v obravnavani zadevi že pravnomočna. Soočena sta bila torej s sodbo presenečenja pred sodiščem druge stopnje.

Ne glede na manjkajoč vpis v zemljiški knjigi sta se stvarna služnost in stvarno breme ob združitvi in kasnejši delitvi parcel prenesla. Zemljiškoknjižni prenos obstoječih pravic in bremen s služeče nepremičnine na novo nastale parcele namreč nima konstitutivnega učinka, ampak do prenosa pride že na podlagi zakona.

Pravilno izpolnjena vročilnica ima lastnost javne listine. Za javne listine pa velja domneva (224. člen ZPP), da dokazujejo resničnost tistega, kar se v njih potrjuje ali določa, torej tudi samo vročitev in datum vročitve. Gre za zakonsko domnevo, ki jo stranka sicer lahko izpodbije, a le z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost. Za izpolnjenost pogoja iz tretjega odstavka 103. člena SZ-1 mora biti opomin najemniku stanovanja res vročen, vendar pa pri tem ni pomembno, kakšen način vročanja opomina lastnik izbere. Zato zadošča tudi pustitev opomina v hišnem predalčniku najemnika. Zato pa tožničina priložitev poštne vročilnice o puščenem opominu in obvestilu tožencu v hišnem predalčniku, tudi ne pomeni, da je ta predložen dokaz v nasprotju s tožbenimi navedbami tožnice.

Ustaljeno stališče sodne prakse je, da kreditodajalci v primeru, ko je bila kreditojemalcu omogočena konverzija kredita, niso hkrati prevzeli tudi obveznosti, da kreditojemalcem ponudijo konverzijo kredita ob pravem času. Če takšen zaključek velja za potrošniške kredite, še toliko bolj to velja za kredite pravnih oseb, katerih poslovodstvo zavezuje višja stopnja skrbnosti v lastnih zadevah od fizičnih oseb.

Popravek je ciljno usmerjen in tematsko ostaja znotraj meja tistega, kar posega v tožnikovo pravico oziroma interes, pri čemer ustreza vsem merilom iz četrtega odstavka 26. člena Zmed. Vandalizem je aktivnost z močno negativno konotacijo, saj gre za načelno zavržno in družbeno škodljivo dejanje, ne le zaradi objektivnega opredelilnega elementa - uničevanja stvari, temveč tudi subjektivnega, ki se kaže v odsotnosti razlogov za takšno početje. Prav zaradi teže očitka (da je izvajal vandalistična dejanja), je tožniku treba priznati možnost, da predstavi razloge za dejanje, ki ga je v članku mogoče razumeti kot vandalizem, tj. obešanje plakatov, saj z njimi posledično zanika goli vandalizem. Z objavo popravka s tako vsebino bralec dobi možnost sam ovrednotiti ravnanje protestnikov (obešanje plakatov) v luči njihovega razloga (protest).

Vrhovno sodišče pritrjuje stališču nižjih sodišč, da triletni subjektivni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ pred pravnomočnostjo sklepa o domiku nepremičnin kupcu 15. 5. 2014 ni mogel začeti teči, saj tožnica takrat, glede na to, da je zoper izdani sklep o domiku vložila pritožbo, še ni mogla vedeti za obstoj škode. Kot je pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče, je pri opredelitvi trenutka subjektivnega spoznanja relevantno tudi obdobje, ko je imela tožnica možnost razveljaviti učinke javne dražbe, torej (z vložitvijo pritožbe) odvrniti (odpraviti) škodo. Vsaj do trenutka, ko je sklep o domiku postal pravnomočen, je bila torej v negotovosti, ali ji bo škoda sploh nastala. Pomembno je, da je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zoper sklep o domiku, kljub temu da jo je zavrnilo, vsebinsko presojalo, pri tem pa ni bilo ugotovljeno, da bi tožnica z vložitvijo pritožbe zlorabila svojo pravico do pravnega varstva v pravdnem postopku. V konkretnem primeru je bilo na tožnici trditveno (in dokazno breme) glede dejstev, ki utemeljujejo zaključek o protipravnosti toženkinega ravnanja v spornem izvršilnem postopku. Stanje dolga na dan sporne prodaje je bilo tožničino t