123. člen ZD

Skladno z Uredbo, bi slovensko sodišče moralo po uradni dolžnosti prekiniti postopek, dokler se ne ugotovi (ne)pristojnost hrvaških organov za vodenje predmetnega postopka. Ker takšne odločitve hrvaško sodišče oziroma pooblaščeni notar še nista sprejela, je ugotovitev slovenskega sodišča, da ni pristojno, preuranjena. Ob pravilnem postopanju bi moralo slovensko sodišče prekiniti postopek in počakati na odločitev hrvaških organov, bodisi, da se v predmetni zadevi izrečejo za nepristojne oziroma počakati, da se na Hrvaškem postopek dedovanja zaključi z izdajo sklepa o dedovanju. Tolmačenje prvostopnjskega sodišča, da ni pristojno, ker je na Hrvaškem v teku postopek dedovanja, kjer je bil opravljen tudi narok zapuščinske obravnave, je skladno z navedenim, zgrešeno.

Predmet, ki ne obstaja, ne more biti del zapuščinske mase. Vendar v obravnavanem primeru podatki v smrtovnici potrjujejo, da sta avtomobila, ki predstavljata zapuščino po pokojnem, v času njegove smrti obstajala, znana pa je bila tudi njuna lokacija, ki je razvidna iz podatkov smrtovnice, sestavljene neposredno po smrti pokojnega. Za čas smrti pokojnika pritožnica pritožbeno niti ne uveljavlja, da stanje in lokacija vozil nista bila znana oz. da nista obstajala.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s sodiščem prve stopnje, da je bilo premoženje podržavljeno ex lege že z uveljavitvijo Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji Slovenije in da so bile kasnejše odločbe zgolj deklaratorne. Zoper to govori jasna jezikovna razlaga citiranega določila ZDen; določba 81. člena govori o oporoki, ki bi bila sestavljena pred odločbo o denacionalizaciji, ne pa pred uveljavitvijo zakona ali sámo nacionalizacijo, pa tudi sodna praksa VS RS ne govori enotno in ustaljeno drugače. Glede odločbe iz 19. 1. 1959 pritožbeno sodišče sodi - in s tem v bistvenem zaključku pritrjuje sodišču prve stopnje - da se z njo zapustniku premoženje ni razlastilo, da torej ta odločba ni imela narave samostojne razlastitvene odločbe. Gre le za uskladitveno, tako rekoč popravno odločbo v zvezi z odločbo z dne 12. 5. 1947, ko to izhaja iz nje same (iz odločbe l. 1959).

Odsotnost zapisa višine zneskov na pravilnost odločitve o tem, kdo je dedič in kaj ta deduje, nima vpliva. Če so bila po nakazilu z računa dvignjena sredstva, to ni stvar zapuščinskega postopka, temveč je lahko le predmet zahtevka v drugem postopku. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo biti v obsegu zapuščine zajeto še premoženje, ki bi ga zapustnik podedoval po prej umrli ženi. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, bo premoženje po pokojni ženi, ki je umrla pred njim, predmet dedovanja po njej in bo pritožnica v tistem postopku vstopila v položaj zapustnika. Dedič postane dedič s trenutkom smrti zapustnika, dedič po kasneje umrlem dediču pa dedič po njem v trenutku smrti kasneje umrlega dediča.

V trenutku smrti v zapustnikov pravni in dejanski položaj vstopijo njegovi dediči (132. člen ZD). Pogodba ima učinek tudi za univerzalne pravne naslednike pogodbenih strank, razen če je v pogodbi določeno kaj drugega ali če izhaja kaj drugega iz narave same pogodbe (drugi odstavek 125. člena OZ). Pritožnica ni obvezana vstopiti v leasing razmerje. Vendar pa ima kot dedinja pravico nadaljevati leasing pogodbo. Na to ne vpliva dejstvo, da se je pritožnica že pred izdajo sklepa o dedovanju z leasingodajalcem dogovorila o nadaljevanju pogodbe. Slednje zgolj potrjuje, da lahko na podlagi pogodbenih določil dedič nadaljuje z leasing pogodbo. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da pravice iz leasing pogodbe, ki so pripadale zapustniku ob njegovi smrti, predstavljajo premoženjske pravice, ki so del zapuščine in predmet dedovanja.

Po prvem odstavku 128. člena ZD se dedovanje premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, omeji do višine vrednosti prejete pomoči, če ni v predpisih o socialnem varstvu določeno drugače. Ta omejitev se izvede tako, da postane del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, do katere se dedovanje omeji, lastnina RS, če se je pomoč financirala iz proračuna RS oziroma lastnina občine, če se je pomoč financirala iz proračuna občine. Dedinja oziroma sestra zapustnice bi lahko preprečila upniku, da dobi ta sredstva, če bi se odpovedala dedovanju. Zmotno meni pritožnica, da je lahko dvigovala sredstva po smrti zapustnice, ker je bila kot skrbnica pooblaščena na banki. S smrtjo je pooblastilno razmerje prenehalo, v zapuščino pa sodi vse premoženje, ki ga ima zapustnik v trenutku smrti (123. člen ZD).

Pri ugotavljanju pripadajočega zemljišča, razen v posebej določenih izjemah, ni dopustno poseči v pravice oseb, ki so na takih zemljiščih pridobile pravice na podlagi pravil, ki varujejo dobrovernega pravnoposlovnega pridobitelja pravice. Pripadajoče zemljišče ne posega niti v cesto niti v pločnik, saj meja poteka po zunanjem robu pločnika, gledano s strani vozišča. Sodišče je pripadajoče zemljišče, ob upoštevanju njegove dosedanje rabe, ustrezno razmejilo od javnih površin. Dejstvo, da po nekaterih parcelah potekata javna razsvetljava in komunalno omrežje, ne more biti ovira za določitev teh parcel kot pripadajočega zemljišča k posameznim stavbam.

Smrt enega od pogodbenikov najemnega razmerja (bodisi najemodajalca bodisi najemnika) praviloma, torej če ni drugače dogovorjeno, ne vpliva na veljavnost pogodbenega razmerja in se ta nadaljuje z dediči umrlega pogodbenika (618. člen OZ). Enako izhaja že iz splošnega pravila, vsebovanega v 334. členu OZ, ki določa, da pogodbeno razmerje s smrtjo ne preneha, razen če gre za razmerje, sklenjeno glede na osebne lastnosti katere izmed pogodbenih strank. Pri zakupu (najemu) običajno takšni (osebni) elementi niso izpolnjeni in se pravno razmerje v okviru univerzalne sukcesije zato praviloma prenaša. Takšno – običajno, neosebno – je bilo tudi obravnavano najemno razmerje, zato je pravico najema spornega zemljišča toženec podedoval po očetu (najemniku).

Dedovanje se uvede s smrtjo po umrlem. To pomeni, da se lahko uvede le po znani mrtvi osebi, in po njej se lahko izvede tudi zapuščinski postopek, če je imela ta oseba premoženje. Oklic neznanim dedičem je, kot že beseda pove, neznanim dedičem, mora pa biti znan zapustnik, da se lahko oklic objavi. Po članih Rodbinske zadruge se zapuščinski postopek ne more izvesti, ker ni navedeno, kdo ti člani so oz. so bili.

Dedič pridobi dediščino (šele) s trenutkom zapustnikove smrti. Šele takrat preide zapuščina na dediče. To pomeni, da pritožniki (še) niso dediči D. D. Ne glede na zmotno stališče pritožnikov v zvezi s premoženjem D. D., ki jo vsi trije pritožniki nepravilno štejejo kot svojo dediščino, pa pritožniki tudi sicer nimajo pravice do ugovora zoper predlog za začetek postopka osebnega stečaja nad njihovo materjo oziroma ženo.

Postopek stečaja zapuščine je dovoljeno voditi nad zapuščino po vsaki umrli fizični osebi (prvi odstavek 414. člena ZFPPIPP), zato se lahko začne takoj po smrti zapustnika, ne glede na to, ali je do uvedbe oziroma začetka postopka stečaja zapuščine zapuščinsko sodišče izdalo sklep o dedovanju. Procesna dejanja, ki jih je v predhodnem stečajnem postopku po splošnih pravilih upravičen opravljati stečajni dolžnik, je v predhodnem postopku stečaja zapuščine upravičen opravljati dedič. Da bi se predhodni postopek s predlogom sploh lahko opravil, mora biti sodišču identiteta oseb, ki so v predhodni postopek vključene kot stranke (torej dediči), znana, sicer postopka ne more voditi. Identiteto dediča / dedičev kot stranke oziroma tistega, ki nastopa v njegovem imenu, v primeru, če so neznani ali če je neznano njihovo prebivališče, je dolžan v svojem predlogu navesti vložnik predloga, v konkretnem primeru torej upnik. Če je zapuščinsko sodišče ugotovilo, da ni dedičev, ali kadar se ne ve, ali je kaj dedičev, pa se v zakonsko določenem roku ni nihče zglasil ter je bilo zato ugotovljeno, da gre za zapuščino brez dedičev, pa mora slednje navesti in tedaj temu primerno oblikovat

Skladno z 210. členom ZD sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali na nepravdni postopek, če so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna pravica, med drugim tudi vsebina oporoke. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da med strankami zapuščinskega postopka obstaja spor o tem, kdo je dedič preostalega premoženja, razen sredstev na TRR, ki so izrecno navedena v oporoki. Pravo voljo oporočiteljice pa v primeru spornih dejanskih vprašanj lahko ugotavlja le pravdno sodišče. Sodišče prve stopnje ne bi smelo postopka prekiniti (tudi) do pravnomočnega zaključka pravde za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 27. 1. 2016. Gre namreč za spor med dedičema in tretjim, ki ni dednopravne narave in ne predstavlja podlage za prekinitev zapuščinskega postopka. Spor o dejstvih, bodisi o uporabi prava o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino, je po določbi 1. točke 212. člena ZD razlog za prekinitev zapuščinskega postopka samo, če gre za spor med dediči. Če bi sodišče prve stopnje upoštevajoč le premoženje, ki ga je imela zapustnica v času smrti, izdalo sklep o dedovanju (za kar se zavzema pritožnik), bi nepremič

Pritrditi je pritožnici, da ni predlagala izdaje dodatnega sklepa o dedovanju glede nepremičnin v Republiki Hrvaški, pri katerih je do 1/2 njihovega idealnega deleža vknjižena lastninska pravica na ime družbe M. d.o.o., katere soustanovitelj je bil zapustnik, in da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da so lahko predmet dedovanja oziroma dodatnega sklepa o dedovanju (že v tem trenutku) navedene nepremičnine v Republiki Hrvaški, saj so lahko predmet dedovanja v skladu z 2. členom ZD le tiste stvari in pravice, ki pripadajo zapustniku. To pa pomeni, da nepremičnine, pri katerih v zemljiški knjigi lastninska pravica (še) ni vknjižena na ime zapustnika, temveč na ime druge osebe, ne morejo biti predmet dedovanja, saj se domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. Bistveno za odločitev v tej zadevi pa je, kar izpostavlja tudi pritožnica, da pritožnica izdaje dodatnega sklepa o dedovanju ni predlagala v zvezi z nepremičnim premoženjem zapustnika, temveč je izrecno predlagala izdajo dodatnega sklepa o dedovanju naknadno najdenega premoženja, ki naj bi ga po njenih navedbah predstavljal delež zapustnika v dru

Če v angleškem pravu ni pravne podlage za posebno odobritev prodajne pogodbe, s katero bi izvršitelji oporoke odtujili nepremičnine zapustnika (preden bi te sploh bile predmet dedovanja s strani dedičev), potem tudi slovensko sodišče takšne posebne odobritve ni dolžno dati oziroma zanjo ne more biti pristojno. Tudi sicer v slovenski pravni ureditvi dedovanja ni določeno, da bi izvršitelj oporoke za svoja razpolaganja (v imenu zapustnika) potreboval posebno odobritev sodišča. Odobritev sodišča za razpolaganje s stvarmi iz zapuščine potrebuje upravitelj dediščine (kot pooblaščenec vseh dedičev, ki ga postavi sodišče - glej 145. člen ZD), vendar tudi on ne tedaj, ko ima soglasje vseh dedičev za razpolaganje, kar je tudi situacija v konkretnem primeru. Poleg tega bi bilo odobritev mogoče dati le za konkreten, že sklenjen pravni posel, torej za nazaj (naknadno) in ne za vnaprej (pred sklenitvijo pogodbe se dá dovoljenje).

Dedne sposobnosti ni mogoče enačiti s sposobnostjo razsojanja. Sposobnost razsojanja ni pogoj za dedovanje. V postopku osebnega stečaja nad tožencem opravljeno procesno dejanje enega od potencialnih zakonitih dedičev (prijava izločitvene pravice) je aktivno in koristno dejanje enega enotnega sospornika, ki učinkuje v korist vseh sospornikov - potencialnih dedičev po pokojniku. Napačno je torej stališče o izgubi izločitvene pravice in posledični izgubi pravnega interesa tožnikov za vodenje te pravde. Pravna korist za vodenje pravde, ki se je začela pred začetkom stečajnega postopka nad tožencem, bi prenehala, če bi bila izločitvena pravica v postopku osebnega stečaja priznana. Ker ni pomemben uspeh strank na posamezni stopnji odločanja, temveč le končni uspeh, je sodišče prve stopnje v stroškovno odmero pravilno zajelo tako revizijske stroške tožnikov kot tudi njihove stroške, nastale v prvem sojenju.

Sklep o začetku postopka zaradi insolventnosti spada med sklepe, izdane v predhodnem postopku zaradi insolventnosti, zato imajo procesno legitimacijo za pritožbo proti temu sklepu tisti, ki imajo položaj stranke predhodnega postopka. Če so dediči prevzeli (sprejeli) dediščino, premoženjske pravice, katerih imetnik je bil zapustnik ob svoji smrti (zapuščina), ne preidejo v stečajno maso v stečaju zapuščine, saj so njihovi imetniki že postali dediči, ki so sprejeli dediščino. A v takem primeru vključuje stečajna masa obligacijske (denarne) terjatve zapustnikovih upnikov do dedičev na podlagi njihove odgovornosti za zapustnikove obveznosti po 142. členu ZD in denarna plačila, ki jih upravitelj izterja od zapustnikovih dedičev z uveljavitvijo teh terjatev. Zato zaradi enakega obravnavanja vseh zapustnikov upnikov z začetkom stečaja zapuščine preneha pravica posameznega upnika uveljavljati svojo terjatev (neposredno) od posameznega zapustnikovega dediča in hkrati nastane pravica zapuščine (stečajne mase kot premoženja z omejeno pravno subjektiviteto), ki jo v imenu stečajne mase uveljavlja upravitelj, od zapustnikovih dedičev zahtevati plačilo teh terjatev. Da bi morali b

Glede na pogoje za pobot v izvršilnem postopku bi morala dolžnica na kvalificiran način izkazati, da ima zoper upnika nesporno terjatev, in sicer, da je poleg izvršilnega naslova, ki se glasi na pokojnika, pravno nasledstvo upnika kot dokončnega dediča ugotovljeno s pravnomočnim sklepom o dedovanju. Oseba postane dokončni dedič, ko s podajo pozitivne dedne izjave oziroma najpozneje z izdajo sklepa o dedovanju preneha njena pravica odpovedati se dediščini in ko je s sklepom o dedovanju pravnomočno ugotovljeno, da je dedič.

Navedeno pa narekuje sklep, da v času smrti zapustnice iz sporne police življenjskega zavarovanja zanjo ni izhajala kakšna premoženjska pravica, ki bi se skladno z določbo 132. člena ZD v zvezi s prvim odstavkom 123. člena ZD prenesla na dediče. Po prvem odstavku 142. člena ZD s smrtjo pokojnega na dediče do višine podedovanega premoženja sicer preidejo tudi obveznosti, ki so, kakor položaj zapustnice kot zavarovalke po sporni zavarovalni polici, lahko predmet dedovanja. Vendar pa ima navedeno za posledico, da ob morebitni realizaciji zavarovalnega primera po smrti pokojnega zavarovalca, upravičenje do izplačila zavarovalne vsote za primer smrti zavarovanke nastane v pravni sferi pravnega naslednika pokojne in torej ne gre za prehod terjatve na pravnega naslednika zavarovalke iz naslova dedovanja po njej. Izhajajoč iz pravkar obrazloženega sodne takse za dodatni sklep o dedovanju po tretjem in četrtem odstavku 25. člena ZST-1 zato ni mogoče odmeriti.

Zapustnik je bil na podlagi pogobe o leasingu v trenutku svoje smrti samo imetnik pravice do odkupa spornega stanovanja, ne pa tudi lastnik stanovanja.

Če stečajni dolžnik po začetku postopka osebnega stečaja umre in stečajna masa obstoji, se stečajni postopek nadaljuje brez prekinitve kot stečaj zapuščine.