82. člen ZPP

Medtem ko ima začasni zastopnik polna pooblastila za zastopanje pravic in koristi strank v postopku, je naloga začasnega zastopnika za sprejemanje pisanj omejena na sprejemanje sodnih pisanj za stranko. Pravilno je zato implicite zavzeto stališče sodišča prve stopnje, da je z uvrstitvijo na seznam začasnih zastopnikov po 82. členu ZPP pritožnik izrazil tudi soglasje za imenovanje začasnega zastopnika za sprejemanje pisanj.

Začasni zastopnik ima v postopku, za katerega je postavljen, vse pravice in dolžnosti zakonitega zastopnika (83. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za postavitev začasnega zastopnika dolžniku, saj je bilo njegovo bivališče znano (4. točka drugega odstavka 82. člena ZPP). Ker je imel bivališče v tujini, bi mu lahko sodišče postavilo začasnega zastopnika za sprejemanje pisanj, vendar šele po tem, ko bi ga ob prvi vročitvi pisanj neuspešno pozvalo, naj sam imenuje takega pooblaščenca (drugi odstavek 146. člena ZPP), česar ni storilo. Kljub temu se dolžnik ne more sklicevati na kršitev pravil o vročanju, saj je pisanje prejel (šesti odstavek 139. člena ZPP).

Kadar so podani utemeljeni razlogi za postavitev skrbnika za posebni primer, ga lahko po 268. členu DZ postavi tudi sodišče, pri čemer je to lahko tudi pristojni CSD. Izbiro mora opraviti upoštevajoč konkretne okoliščine zadeve, glede na predmet zahtevanega sodnega varstva in strokovno znanje, ki je (oz. bo) potrebno, da se bodo pravice in pravne koristi stranke kakovostno zavarovale.

V 262. členu DZ je določen institut postavitve odrasle osebe pod skrbništvo. Ta določa, da sodišče osebo, ki zaradi motnje v duševnem razvoju ali težav v duševnem zdravju ali drugega vzroka, ki vpliva na zmožnost razsojanja, sama brez škode zase ni zmožna poskrbeti za svoje pravice in koristi, postavi pod skrbništvo in ji imenuje skrbnika. V skladu s tretjim odstavkom 57. člena ZNP-1, je mogoč začetek postopka tudi po uradni dolžnosti, če sodišče izve za okoliščine, iz katerih izhaja utemeljen razlog, zaradi katerega bi bilo treba določeno osebo postaviti pod skrbništvo. Na podlagi 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP sodišče prekine postopek in na podlagi tretjega odstavka 57. člena ZNP-1 pristojnemu okrajnemu sodišču poda pobudo, naj po uradni dolžnosti začne postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo. Če bi se med postopkom pred sodiščem prve stopnje pokazalo, da bi redni postopek s postavitvijo zakonitega zastopnika dolžnici predolgo trajal, tako da bi lahko zaradi tega zanjo nastale škodljive posledice, pa bi lahko sodišče postavilo dolžnici tudi začasnega zastopnika (smiselna uporaba 82. člena ZPP v zvezi

Pravica do povrnitve stroškov začasnega zastopnika ni odvisna od izida postopka, temveč gre za povrnitev stroškov dela s strani sodišča postavljenemu začasnemu zastopniku. Glede na to je nepomembno vprašanje, kdaj je bil izdan sklep o priznanju stroškov začasne zastopnice. Tožnik, ki je predlagal postavitev začasne zastopnice, je dolžan plačati potrebne stroške začasne zastopnice ne glede na to, ali gre za plačilo iz vnaprej položenega predujma ali pa za plačilo stroškov po izčrpanju predujma. Od koga in na kakšen način bo tožnik kasneje uveljavljal te stroške, za odločitev o stroških začasne zastopnice ni pomembno.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da prisotnost začasnega zastopnika tretje toženke na naroku 13. 12. 2024 ni bila potrebna. Začasni zastopnik ima v postopku, za katerega je postavljen, vse pravice in dolžnosti zakonitega zastopnika (prvi odstavek 82. člena ZPP). Vsa dejanja opravlja v imenu in za račun stranke. Vsaki stranki pa mora biti dana možnost, da v postopku brani svoje pravice in interese, pri čemer ji je prepuščena odločitev, ali bo to pravico izkoristila.

Upnik pri zapuščinskem sodišču ne more predlagati postavitve začasnega skrbnika zapuščine, ki bi bil upravičen, da v imenu dedičev toži ali je tožen (prvi odstavek 131. člena ZD). Ker niso bile izčrpane vse možnosti za popravo tožbe, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki je lahko pravdna stranka, pogojev za zavrženje tožbe ni.

Kolizijski skrbnik prevzame nalogo otrokovega zakonitega zastopnika v pravdi in na ta način omeji pravico staršev, da zastopajo svojega otroka in uveljavljajo njegove koristi. Njegova postavitev je zato dopustna le, ko otrokovi starši te naloge ne morejo opravljati oz. je ne opravljajo dobro. Nasprotje med interesi starša in otroka je treba razlagati restriktivno. Starši imajo namreč prednost pred vsemi drugimi pri skrbi in odgovornosti za korist otroka (drugi odstavek 7. člena. DZ).

V skladu z drugim odstavkom 6. člena ZVEtL-1 sodišče, če v postopku po tem zakonu nastopata dve ali več skupnosti etažnih lastnikov, ki imajo istega upravnika, in so njihove koristi v navzkrižju, vsaki od takih skupnosti postavi skrbnika za poseben primer. Utemeljeno pa pritožba opozarja na neekonomičnost postavitve skrbnikov za posebni primer SVEL stavb na naslovih A. ulica 12, 14 in 16, ker so si pooblaščenca izbrali že sami. Glede na vsebino vlog in glede na vsebino naknadno predloženih zapisnikov zborov etažnih lastnikov pritožbeno sodišče šteje, da koristi skupnosti etažnih lastnikov stavb na naslovih A. ulica 12, 14 in 16 niso v medsebojnem navzkrižju. Zato je nesmotrno in neekonomično, da se vsaki izmed teh postavi svojega skrbnika za posebni primer.

Treba je upoštevati, da postavitev začasnega zastopnika pomeni omejitev pravice stranke do izjavljanja pred sodiščem. Dejansko je to lahko omejitev, ki je praktično izenačena z odvzemom možnosti sodelovanja v postopku, saj v določenih primerih že po naravi stvari začasni zastopnik ne bo mogel vedeti ničesar o zadevi in pravic stranke ne bo mogel učinkovito braniti. To je pomembno predvsem v situacijah, ko je bivališče stranke neznano in v primerih, ko je stranka v tujini, kar smiselno zatrjuje pritožnica. Ker gre za poseg v ustavno pravico, mora sodišče odločitev, ali bo postavilo začasnega zastopnika, sprejeti po tehtanju med pravico upnika po učinkovitem sodnem varstvu brez nepotrebnega odlašanja na eni strani in med pravico dolžnika do izjavljanja pred sodiščem na drugi strani. V ta namen mora sodišče opraviti vsa dejanja, preko katerih bi bilo mogoče vročiti pisanje neposredno stranki in torej postavitev začasnega zastopnika pomeni skrajni ukrep (ultima ratio), pred katerim je treba izkoristiti vse razpoložljive možnosti za ugotovitev dejanskega bivališča in za pravilno vročitev sodnih pisanj stranki (vključno s sklepom o postaviti začasnega zastopnika).

S smrtjo zastopane tretje toženke je začasni zastopnik na podlagi samega zakona (ex lege) izgubil vse pravice in dolžnosti, ki jih je pridobil na podlagi sklepa o postavitvi. V trenutku smrti so na mesto tretje toženke vstopili njeni dediči, do njihovega prevzema je bil pravdni postopek prekinjen. V določilih ZPP ni podlage, da bi začasni zastopnik na podlagi sklepa o postavitvi zastopal tudi dediče pokojne. Od smrti tretje toženke dalje začasni zastopnik tako ni bil več upravičen v njenem imenu opravljati nadaljnjih procesnih dejanj. Ta bi lahko opravljal le kot morebitni pooblaščenec dedičev.

Prokura vsebuje upravičenje tako za opravljanje procesnih dejanj v pravdnem postopku, kot za zastopanje družbe pri podelitvi procesnega pooblastila. Prokurist ni zgolj pooblaščenec gospodarske družbe v smislu 86. člena ZPP, temveč je pravna narava prokure, ki je opredeljena v ZGD-1, podobna pravni naravi zakonitega zastopnika. Sodni izstop je v zakonu urejen kogentno. Mogoč je le tedaj, če obstajajo utemeljeni razlogi. Zakon teh razlogov ne našteva taksativno, ampak navaja le nekaj primerov. Vsi ti kažejo na nezakonito ali nepošteno ravnanje drugih družbenikov in na njihovo krivdo. Taki primeri so res najbolj jasni, niso pa edini. Utemeljen razlog je tudi, da med družbeniki ne glede na krivo kogarkoli obstajajo odnosi, ki ne dopuščajo sodelovanja, ki je nujno po pogodbi. Vsebino nedoločenega pravnega pojma "utemeljeni razlogi" je treba napolniti tako, da pravica do sodnega izstopa iz družbe ne obstaja zgolj teoretično, temveč se prilagaja konkretnim dejanskim okoliščinam. Za tožnico obstaja dejanska ovira za odsvojitev njenega poslovnega deleža, drug družbenik pa hkrati zavrača vse njene poskuse za rešitev nastale situacije. Tudi takšen položaj predstavlja oviro pri

Povsem razumno je, da je tožeča stranka zato, ker toženec na vlogo kar 2 leti ni odgovoril, (upoštevaje 214. člen ZPP) razumela, da toženec njene navedbe priznava in zato ni bilo potrebe, da predloži cesijsko pogodbo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je povsem logično, da je zatem, ko je toženec na prvem naroku ugovarjal, da zato, ker tožeča stranka ni predložila ustreznih dokazov, ni jasno, od kje izvira vtoževana terjatev, sodišče ugodilo predlogu tožeče stranke za rok, v katerem bi predložila ustrezna dokazila. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno pojasnilo, da bi zavrnitev takega predloga pomenila formalistično sojenje, v katerem bi bilo pretirano poseženo načelo kontradiktornosti postopka oziroma pravico stranke do izjave.

ZBPP v peti alineji 8. člena določa, da se BPP ne dodeli v upravnih sporih zaradi dodelitve BPP. Po presoji sodišča takšna izključitev dodeljevanja BPP ne velja le za vložitev tožbe in zastopanje v upravnem sporu zaradi dodelitve BPP, temveč tudi za vložitev pravnih sredstev v takem upravnem sporu.

Vsaka vloga mora biti razumljiva in obsegati vse, kar je treba, da se lahko obravnava. Ena od teh osnovnih predpostavk je tudi pravilna in popolna opredelitev strank (nasprotnega udeleženca). Na tej podlagi je mogoče ugotoviti, kdo je ta oseba, ali sploh obstaja, ali je še živa in kje prebiva. Neustrezne označbe stranke oziroma nepopolnosti predloga ni mogoče sanirati s postavitvijo začasnega zastopnika.

Predlagateljica je podala tehtne in opravičljive razloge, ki kažejo na to, da se v življenje nasprotnega udeleženca ne more in ne želi vpletati. Ni ji mogoče očitati, da bi morala nositi večje poizvedovalno breme glede dejanskega prebivališča nasprotnega udeleženca. Po oceni pritožbenega sodišča pa bi tudi sodišče prve stopnje z uradnimi poizvedbami težko storilo kaj več, da bi nasprotnemu udeležencu zagotovilo možnost seznanitve s postopkom. Stiki med otrokom in očetom so res določeni restriktivno, vendar pa je sodišče prve stopnje podalo tehtne razloge, ki to odločitev utemeljujejo. Upoštevalo je vse relevantne okoliščine, predvsem pa največjo korist otroka. Tudi preživnina je določena zgolj v znesku 100,00 evrov mesečno. Sodišče prve stopnje je pri tem upoštevalo osebne in druge razloge na strani nasprotnega udeleženca (na primer pomanjkljivo izobrazbo, določene psihične težave) ter pravilno zaključilo, da je dolžan vsaj minimalno prispevati k preživljanju svojega otroka.

Tako kot pri institut začasnega zastopnika v smislu določila 82. člena ZPP, ki je primerljiv z institutom skrbnika za poseben primer, se v skladu z drugim odstavkom 182. člena ZZZDR oziroma sedaj 242. člen DZ, skrbništvo (za posebne primere) lahko poveri tudi ustrezni pravni osebi. Ustrezna pravna oseba pa ni le tista pravna oseba, ki se s skrbništvom lahko ukvarja v okviru svoje dejavnosti, za katero je registrirana. Lahko je katera koli pravna oseba, ki lahko kakovostno opravlja naloge skrbnika. Sodišče prve stopnje je ob tem, ko je A. postavilo za skrbnika za posebni primer, pojasnilo razloge za postavitev, med katere je navedlo, da leži nepremičnina na njenem območju in da ima zato kot upnica interes, da poskrbi zanjo. Sodišče druge stopnje pa ob tem še dodaja, da je ena izmed nalog občine upravljanje z občinskimi nepremičninami, zato je prepričano, da bo pritožnica naloge skrbnika za posebni primer strokovno opravljala in kakovostno poskrbela za zapuščino zapustnika.

Institut postavitve začasnega zastopnika toženi stranki v primeru neznanega bivališča je namenjen ravno temu, da lahko tožeča stranka uresniči svojo pravico do sodnega varstva. Dejstvo je, da v primeru postavitve začasnega zastopnika stroški v zvezi z zastopanjem tožene stranke nastajajo ves čas sodnega postopka, saj je začasni zastopnik postavljen ravno zato, da se ima tožena stranka možnost preko njega pred sodiščem izjaviti. Postopek namreč lahko teče le toliko časa, dokler je tožeča stranka pripravljena zalagati stroške, ki nastanejo s tem, ko začasni zastopnik opravlja svojo nalogo zastopanja tožene stranke. Zato je seveda na tožeči stranki breme, da pretehta, kolikšne stroške za začasnega zastopnika je pripravljena založiti zaradi uveljavitve svoje terjatve napram toženi stranki v sodnem postopku.

Procesna sposobnost stranke se sicer domneva, vendar mora sodišče, če lahko iz okoliščin primera posumi na pomanjkanje procesne sposobnosti, o tem vprašanju odločiti s stopnjo zanesljivosti in to tudi obrazložiti. V nasprotnem primeru je odločba obremenjena z absolutno bistveno procesno kršitvijo iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker tožnik v pravdi ni uspel, je moralo pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti preizkusiti obstoj procesne sposobnosti na strani tožnika.