338. člen ZPP

Razlaga vsebine oporoke je lahko predmet odločanja zapuščinskega sodišča le, če je zapis oporoke jasen.

V pripravljalni vlogi z dne 10. 11. 2025 je tožeča stranka toženo stranko naslovila "A.", kar je po prepričanju pritožbenega sodišča določno označeno podružnica in kateri je potrebno priznati pravdno sposobnost. Ob tem pa je še pojasniti sodišču prve stopnje, da gre za potrošniški spor in da je tukaj potrebno opraviti tudi materialno procesno vodstvo zaradi varovanja potrošnika.

Sicer pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da upoštevanje otrokovega mnenja ne pomeni, da v družinskih postopkih odločajo otroci (niti ni dopustno breme odločanja prenesti na pleča mld. otrok, kot si smiselno prizadeva predlagateljica v pritožbi). Odloča sodišče, pri čemer upošteva vse okoliščine primera, tudi otrokovo mnenje, nato pa glede na stopnjo ogroženosti otroka in upoštevajoč otrokove koristi, ki niso zgolj kratkoročne, ampak tudi dolgoročne, odloči o sprejemu ukrepa za varstvo koristi otroka. Sodišče druge stopnje tudi ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče sledilo mnenju CSD, kot je razumno pojasnjeno v 6., 7. in 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče pa navedeno odločitev sprejema kot ustrezno in v skladu s tako načelom najmilejšega ukrepa iz 156. člena DZ kakor v skladu s pravilom, da če ogroženost ni več izražena v določeni intenziteti in je mogoče določiti širši obseg stikov, naj se ta širši obseg stikov tudi zagotovi (kar v obravnavani zadevi velja za mld. A. A. , ne pa za mld. B. B. ). Glede stikov z mladoletnim B. B. pod nadzorom CSD nasprotni udeleženec graja odločitev sodišča, da ni določilo, da se pri stikih pod nad

Onkraj razlagalnega dvoma je, da je pritožnikov poizkus, kako v ta postopek vpeljati preizkus v luči 338. člena ZPP, procesno zgrešen in v nasprotju s samo sržjo tega pravdnega sredstva. 357.a člen ZPP in postopek, ki ga ureja, ne daje pooblastila Vrhovnemu sodišču, da bi poseglo v vsebinsko presojo pritožbenega sodišča, tudi če pritožnik trdi, da je očitno napačna.

V pritožbi neutemeljeno vztraja pri pravni relevantnosti morebitne goljufije za obstoj oziroma veljavnost pogodbenega razmerja med tožnico (kreditodajalko) in tožencem (kreditojemalcem). Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da prevara toženca s strani tretjih oseb – tudi če je podana – ne vpliva na dejstvo, da je kreditno pogodbo po veljavnem protokolu podpisal in obveznost prevzel toženec, kar je slednji tudi priznal. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bi prevara s strani tretjih na veljavnost pogodbe vplivala le, če bi tožnica ob sklenitvi pogodbe zanjo vedela ali bi morala vedeti (prim. tretji odstavek 49. člena Obligacijskega zakonika), česar pa toženec ni trdil.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da bolniški stalež ob izdaji sodbe ni bil izkazan, da so zaposlitvene možnosti tožnika dobre, ker je splošno znano, da primanjkuje delavcev za preprosta fizična dela, ter da sodišče ne bi smelo upoštevati tožnikovih socialnih okoliščin. Gre za izpodbijanje dejanskega stanja, ki pri zamudni sodbi ni dopusten pritožbeni razlog (drugi odstavek 338. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je tožniku, ki je bil pri toženi stranki zaposlen več kot 28 let, prisodilo 10 povprečnih mesečnih plač. Takšna odmera je znotraj zakonskega okvira in ustreza celoviti presoji vseh relevantnih kriterijev. Dolgotrajna zaposlitev je pomemben in v sodni praksi izrazito upoštevan kriterij.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je bil s sodbo na podlagi odpovedi v zadevi II P 757/2015 z dne 5. 10. 2016 zavrnjen zahtevek za ničnost in razveljavitev kreditnih pogodb, kar glede na trditveno podlago tožnikov v navedenem postopku pomeni, da je bilo pravnomočno ugotovljeno, da sta kreditni pogodbi veljavni.

Tožena stranka s pritožbeno navedbo, da osebno ni prejela zadevne tožbe in poziva za podajo odgovora na tožbo, zgolj posplošeno zanika prejem sodne pošiljke, zato s to navedbo ne more izpodbiti v vročilnici potrjenega dejstva, da sta bila tožba in poziv za podajo odgovora na tožbo toženi stranki osebno vročena dne 8. 4. 2025. V primeru pripoznave zahtevka sodišče prve stopnje ni ne dolžno ne upravičeno presojati sklepčnosti tožbe, pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava pa je izključen.

Pritožbeno sodišče opozarja, da se na podlagi drugega odstavka 338. člena ZPP zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Vročilnica (potrdilo o vročitvi) je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (prvi odstavek 224. člena ZPP). Ta dokaz je mogoče izpodbiti zgolj z določno ter z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost, ne pa s splošnim zanikanjem prejema sodne pošiljke ali z nepodprto navedbo, da je obvestilo iz hišnega predalčnika odstranila neznana oseba. Dokazno breme za izpodbijanje pravilnosti vročilnice nosi toženec, ki temu v obravnavanem primeru ni zadostil.

Ker je toženka (delno) pripoznala tožbeni zahtevek, je sodišče prve stopnje pravilno, brez nadaljnjega obravnavanja izdalo (delno) sodbo, s katero je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku v delu, ki ga je toženka pripoznala. Tožnica zato nima pravnega interesa za izpodbijanje odločitve, ki jo je sama zahtevala od sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrglo (prvi in četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 352. členom ZPP).

Pravno razmerje med strankama na podlagi pogodbe o najemu poslovne stavbe, sklenjene po 19. 6. 2021, ko je z uveljavitvijo SZ-1E prenehal veljati ZPSPP, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo po določbah OZ o najemni pogodbi. Okoliščine, ki niso bile (pravočasno) zatrjevane, temveč jih razkriva zgolj tožničino dokazno gradivo, ne ovirajo izdaje zamudne sodbe niti v primeru, če bi po materialnem pravu narekovale zavrnitev tožbenega zahtevka. Če trditve o dejstvu ni, tudi ni nasprotja s predloženimi dokazi ali splošno znanimi dejstvi (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Prekinitev postopka zaradi pravnih posledic začetka stečajnega postopka nad stranko, ki nastanejo po vložitvi pritožbe oziroma izteku rokov za opravo dejanj v pritožbenem postopku, ne ovira izdaje odločbe višjega sodišča (smiselno drugi odstavek 207. člena ZPP).

Pritožba, v kateri pritožnik ne nasprotuje razlogom sodišča druge stopnje za razveljavitev odločbe sodišča prve stopnje, ampak se ukvarja z vsebinskim vidikom odločitve in v resnici uveljavlja pritožbene razloge iz 338. člena ZPP, zato ne more biti uspešna.

Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je tožnici odvzel možnost obravnavanja pred sodiščem. Ker je toženec tožbeni zahtevek delno pripoznal, je sodišče prve stopnje pravilno brez nadaljnjega obravnavanja izdalo sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo (prvi odstavek 316. člena in 271. člen ZPP), v preostalem delu pa je zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo pravilno zavrglo (274. člen ZPP).

Ker sodišče pri sodbi na podlagi pripoznave ne ugotavlja dejstev in opravi preizkus le po tretjem odstavku 3. člena ZPP ter tudi ne uporabi materialnega prava, je obrazložitev sodišča prve stopnje v sodbi zadostna (peti odstavek 324. člena ZPP).

Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je tožnici odvzel možnost obravnavanja pred sodiščem. Ker je toženec tožbeni zahtevek delno pripoznal, je sodišče prve stopnje pravilno brez nadaljnjega obravnavanja izdalo sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo (prvi odstavek 316. člena in 271. člen ZPP), v preostalem delu pa je zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo pravilno zavrglo (274. člen ZPP).

Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je tožnici odvzel možnost obravnavanja pred sodiščem. Ker je toženec tožbeni zahtevek delno pripoznal, je sodišče prve stopnje pravilno brez nadaljnjega obravnavanja izdalo sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo (prvi odstavek 316. člena in 271. člen ZPP), v preostalem delu pa je zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo pravilno zavrglo (274. člen ZPP). Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je zato neutemeljen. Zahtevek kot ga je priznalo sodišče prve stopnje ni nedopusten zahtevek in zato tudi pripoznava začasne nezmožnosti za delo ne more biti nedopustna. Tako ne gre za nedopustno razpolaganje strank in sodišče prve stopnje ni storilo očitane kršitve iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je tožnici odvzel možnost obravnavanja pred sodiščem. Ker je toženec tožbeni zahtevek delno pripoznal, je sodišče prve stopnje pravilno brez nadaljnjega obravnavanja izdalo sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo (prvi odstavek 316. člena in 271. člen ZPP), v preostalem delu pa je zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo pravilno zavrglo (274. člen ZPP). Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je zato neutemeljen. Zahtevek kot ga je priznalo sodišče prve stopnje ni nedopusten zahtevek in zato tudi pripoznava začasne nezmožnosti za delo ne more biti nedopustna. Tako ne gre za nedopustno razpolaganje strank in sodišče prve stopnje ni storilo očitane kršitve iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V primeru, ko tožena stranka zahtevek pripozna, sodišče ni upravičeno, pa tudi dolžno ne, presojati, ali je zahtevek po materialnem pravu utemeljeno uveljavljan.