213. člen ZD

V obravnavanem primeru gre za spor o dejstvu, ker med dedičema obstaja spor o obstoju ali neobstoju pravno odločilnega dejstva iz življenjskega dogodka, ki predstavlja konkretni dejanski stan, konkretno ali je zapustnik oporoko zavrgel in jo preklical.

Zapuščina preide na dediče po samem zakonu že v trenutku zapustnikove smrti (132. člen ZD) in ne šele s sklepom o dedovanju. Ta je le deklaratorne narave. Ker je dedovanje podlaga za dedičev vstop v zapustnikov položaj tako glede pravic kot glede obveznosti, pravdno sodišče lahko samo reši predhodno vprašanje glede okoliščin nasledstva, torej kdo so zapustnikovi dediči (13. člen ZPP). Stališče pritožbe, da vložitev tožbe ni možna, dokler zapuščinsko sodišče pravnomočno ne odloči, kdo so dediči, zato ni pravilno. Tožnik bo namreč tožbo zaradi smrti C. B. lahko naperil zoper njegove dediče.

Razlaga vsebine oporoke je lahko predmet odločanja zapuščinskega sodišča le, če je zapis oporoke jasen.

Razveljavitev oporoke zaradi napak volje lahko zahteva le tisti, ki ima pravni interes. To pa je zakoniti dedič, ki bi zaradi neveljavnosti oporoke prišel do koristi (zapuščine), in ne oporočni dedič, čigar pravni interes je, da oporoka ostane v veljavi kot pravni naslov, na podlagi katerega bo pridobil zapuščino.

Zapustnik je bil ob smrti razvezan. Da ima njegova razvezana žena pravico do dedovanja kot zunajzakonska partnerka ni verjetno izkazano s tem, ko: (i) tako piše v smrtovnici; (ii) ker sta imela ob njegovi smrti prijavljeno prebivališče na istem naslovu in (iii) ker je obstoju zunajzakonske skupnosti oporekal le eden od treh zapustnikovih otrok.

Pravica katere stranke je verjetnejša, mora sodišče presoditi glede na okoliščine konkretnega primera. Pri presoji mora izhajati iz pravil o dokaznem bremenu in upoštevati do trenutka odločitve zbrano procesno gradivo. Drži izhodišče, ki ga poudarja pritožba, da je breme dokazovanja darila praviloma na tistemu, ki trdi, da je bilo darilo dano. V določenih okoliščinah (npr. v primeru predložitve listinskih dokazov, ki izkazujejo dano darilo) pa se dokazno breme prevali na tistega, ki zatrjuje, da darila ni prejel oz. še posebej v primeru, ko trdi, da denar, ki ga je prejel, ni darilo. Ravno za tak primer gre.

Izpodbijani sklep je procesna odločitev, s katerim sodišče prve stopnje dedičem (le) določi vlogo tožnika in toženca v pravdnem postopku. To stori tako, da pretehta trditve in dokaze, ki so jih stranke postavile v zapuščinskem postopku. Ocena dokazov, za kakršno se zavzema pritožnik, je pridržana pravdnemu sodišču. Napotitev na pravdo niti na porazdelitev materialnega dokaznega bremena ne vpliva, ga ne "prestavi" z ene stranke na drugo. Tudi o tem, kaj mora kdo dokazati, se bo razpravljalo v pravdnem postopku.

Na pot pravde mora sodišče napotiti tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (213. člen ZD). Meril za presojo, katera pravica je manj verjetna, zakon ne predpisuje, zato sodišče to presodi glede na okoliščine konkretnega primera, upoštevajoč trditve in dokaze strank, na katere opirajo svoje zahtevke. V obravnavanem primeru nasproti stojita dve zakonski domnevi, in sicer domneva lastninske pravice iz prvega odstavka 11. člena SPZ in domneva, ki jo DZ vzpostavlja glede skupnega premoženja zakoncev. Domneva o skupnem premoženju, ki bi nastalo med trajanjem zakonske zveze, ni podana, saj sta se zapustnik in pritožnica poročila leta 2012, sporna nepremičnina pa je bila kupljena in hiša zgrajena v letih 2007-2008.

Zapustnik in dedinja B. B. sta v zapustnikovi nepremičnini živela kot zunajzakonska partnerja. Pretakanje in mešanje materialnih in nematerialnih prispevkov partnerjev je naraven in neizbežen element takšne skupnosti. Pravilo je, da se takšni prispevki partnerjev presojajo kot vložki v skupno življenje in delovanje življenjske skupnosti, pri čemer se različen obseg vložkov (lahko) odrazi v različnih deležih partnerjev na skupnem premoženju, ne utemeljuje pa medsebojnih vrnitvenih zahtevkov. Odstop od tega pravila mora izkazati tisti, ki ga zatrjuje. To toliko bolj velja v primerih, kot je konkretni, ko brezplačno bivanje partnerke (sodedinje) v hiši drugega partnerja (zapustnika) ni zmanjšalo obsega njegovega premoženja (zapuščine) in ko pritožnik ni trdil, da bi se stanovanjski stroški plačevali iz posebnega premoženja enega od partnerjev (zapustnika). Sodišče prve stopnje je tako pravilno porazdelilo trditveno in dokazno breme ter utemeljeno ocenilo, da je pravica pritožnika glede zatrjevanega zapustnikovega darila dedinji B. B. manj verjetna.

Prekinitev postopka v primeru ločitve zapuščine ni obvezna. Sodišče mora obrazložiti, zakaj je v okoliščinah konkretnega primera smiselno postopek prekiniti. S samo izdajo sklepa o ločitvi zapuščine še ne pride do poplačila upnika. V primeru, ko dediči terjatev zapustnikovega upnika prerekajo, mora sodišče upnika napotiti, da v določenem roku sproži ustrezen postopek za poplačilo svoje terjatve. Če do poteka roka ustreznega postopka ne sproži, sodišče sklep o ločitvi zapuščine prekliče.

V primeru spora o obstoju premoženja, ki naj bi spadalo v zapuščino, se na pravdo napoti tistega, ki zatrjuje obstoj takšnega premoženja. Na pravdo je bila pravilno napotena pritožnica, ki izpodbija veljavnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju, saj je v tej fazi postopka bolj verjetna pravica sodedinje, ki je izkazana z veljavnim notarskim zapisom, ki je javna listina.

Sklenjena pogodba zavezuje taka, kot je, dokler ni izpodbita. Dokazno breme je na tistem, ki trdi, da v resnici ni bilo dogovorjeno to, kar je v pogodbi zapisano.

Pri odločanju o predlogu za določitev upravitelja zapuščine mora zapuščinsko sodišče raziskati, kje v skupnosti potencialnih dedičev se pojavljajo težave pri upravljanju in ali se te nanašajo na celotno zapuščino ali le na njen del ter glede na to ugotoviti, katere naloge naj se določijo upravitelju, da bo zaznana upraviteljska težava (blokada) premoščena. Upoštevajoč vrsto in obseg nalog ter morebitnih drugih okoliščin mora oceniti, ali se lahko naloge upravljanja zaupajo komu izmed dedičev (lahko tudi več dedičem - vsakomur določen del) ali tretji osebi. Pri tehtanju, katero od strank zapuščinskega postopka napotititi na pravdo, so skladno s sodno prakso pomembne konkretne okoliščine posameznega primera in upoštevanje zakonskih domnev.

Prav tako je ravnalo prav, ko je na pot pravde napotilo oporočno dedinjo, saj je na njej trditveno in dokazno breme, da je živela z zapustnikom in s svojim prispevkom (vlaganji) prispevala k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja, zaradi česar ima pravico do izločitve določenega dela iz zapuščine na podlagi 32. člena ZD. Pritožbena zavzemanja, da bi bilo treba na pot pravde napotiti zakonitega dediča, so torej neutemeljena.

Trditveno in dokazno breme za ugovor neveljavnosti oporoke je na dediču, ki se na neveljavnost oporoke sklicuje in ne stvar zapuščinskega sodišča, da jih z zaslišanjem prič išče in ugotavlja samo.

Utrjeno stališče novejše sodne prakse je, da mora darilo dokazati tisti, ki se nanj sklicuje, razen v primeru predložitve listinskih dokazov.

Sodišče prve stopnje je namreč pravilno upoštevalo, da o vrnitvi darila v zapuščino zaradi prikrajšanja nujnega dednega deleža sodišče odloči v zapuščinskem postopku le v primeru, če so obdarjenci udeleženci tega postopka in priznajo zahtevek oziroma ne nasprotujejo vrnitvi. V nasprotnem primeru mora nujni dedič zahtevek uveljaviti v pravdi. Vračila podarjene stvari (v določenem obsegu) v zapuščino namreč ni mogoče doseči brez soglasja obdarjenca (to v konkretnem primeru ni podano) oziroma sodne odločbe, s katero se dediču nalaga vrnitev darila v zapuščino. To pa ni sklep zapuščinskega sodišča, pač pa sodba na podlagi tožbe zaradi prikrajšanja nujnega dednega deleža. Takšna tožba je oblikovalne in dajatvene narave. Prikrajšani nujni dedič mora z oblikovalnim zahtevkom zahtevati, da darilo nima učinka v obsegu, ki je potreben za dopolnitev njegovega nujnega deleža, z dajatvenim zahtevkom pa mora zahtevati vračilo (dela) darila v zapuščino, če zapuščinski postopek še teče.

V kolikor med dediči ni spora glede samega prenosa denarnih sredstev posameznemu dediču, temveč le (ne)obstoj podlage, ki bi utemeljevala tak prenos, se na pot pravde napoti tistega, ki trdi, da podlaga, ki upravičuje prenos denarnih sredstev, obstaja. Iz izročilne pogodbe prav tako ne izhaja, da bi smel pritožnik (kot prevzemnik) za izpolnjevanje svojih obveznosti po osmi točki pogodbe porabljati ali vnovčevati premoženje izročiteljev.

Zaključka o pravilnosti izpodbijane odločitve ne morejo omajati pritožbene navedbe, ki se v svoji vsebini sploh ne nanašajo na utemeljenost samega nadaljevanja zapuščinskega postopka, temveč v njih pritožnik (ponovno) izraža svoje splošno nestrinjanje s samo vsebino zapustnikove oporoke ter izpostavlja, da je bila ta napisana pod prisilo oporočnih dedičev. Navedeno na pravilnost odločitve o nadaljevanju zapuščinskega postopka nima nobenega vpliva, saj je za razjasnitev vseh spornih vprašanj v zvezi z veljavnostjo lastnoročne oporoke z dne 4. 3. 2021 namenjen pravdni postopek, na katerega je bil pritožnik pravilno napoten.