206. člen ZD

Zapuščinski postopek se uvede po uradni dolžnosti, ko sodišče izve, da je kdo umrl ali da je razglašen za mrtvega (164. člen ZD). Tudi ko je postopek že uveden, ga sodišče še naprej vodi po uradni dolžnosti in pazi, da so pravice strank čim prej ugotovljene in zagotovljene. Zapuščinsko sodišče se ne more kar zanesti na podatke, ki mu jih v postopku posredujejo udeleženci, ampak se mora tudi samo prepričati, kdo so dediči zapustnika. Vabilo dedičev z oklicem (206. člen ZD) se lahko uporabi šele subsidiarno, če se dedičev na drug primeren način ne da ugotoviti.

Osebno vozilo je postalo last države že z zapustnikovo smrtjo, z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje to dejstvo zgolj ugotovilo. Navedeno pa pomeni, da mora država sama poskrbeti za varstvo svoje lastninske pravice, ki jo je pridobila zunajknjižno, zato so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da bi moralo sodišče prve stopnje v času odločanja, pred izdajo izpodbijanega sklepa opravljati poizvedbe o tem, kje se navedeno vozilo, njegovi ključi in prometno dovoljenje, nahajajo. Razen tega sodišču prve stopnje te obveznosti ne nalaga nobena določba ZD (niti 219. člen ZD), niti noben drug predpis.

Pritožnica je spregledala, da se v primeru, če je bil začet stečaj zapuščine brez dedičev, po 1. točki 417.d člena ZFPPIPP šteje, da zapuščina preide v stečajno maso, pri čemer velja, da je ta posledica nastala z uvedbo dedovanja. V konkretnem primeru je bilo dedovanje na podlagi prvega odstavka 123. člena ZD uvedeno ob smrti zapustnice, torej dne 14. 6. 2021. V okoliščinah konkretnega primera to pomeni, da je njena zapuščina tega dne ex lege prešla v stečajno maso. Izpodbijani sklep o prehodu zapuščine v stečajno maso ima ob takšnih določbah torej le deklaratorni značaj.

Sodišče prve stopnje bi moralo v izreku ali vsaj v obrazložitvi sklepa, glede na okoliščine konkretnega primera, ugotoviti oziroma pojasniti, kakšna je višina denarnih sredstev na računu zapustnika, ki na podlagi 9. člena ZD postanejo lastnina Republike Slovenije. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje posredovalo pritožnici različne podatke o stanju na bančnem računu pokojnika, tako da se ne ve, kakšna je višina denarnih sredstev na računu pokojnika v času odločanja oziroma ali sploh obstajajo denarna sredstva na bančnem računu. Čeprav država ni dedič, pa vendarle odgovarja za dolgove pokojnika do višine premoženja, ki ji je bilo izročeno, dolžna pa je tudi plačati stroške oklica. Država ni dedič, marveč naslovnik kaducitetne pravice. Kaduciteta je način pridobitve pravic sui generis. Država zapustnikovega premoženja ne pridobi v trenutku zapustnikove smrti, marveč šele s sklepom sodišča, ki izreče, da se zapuščina brez dedičev izroči državi.

Dedovanje se uvede s smrtjo po umrlem. To pomeni, da se lahko uvede le po znani mrtvi osebi, in po njej se lahko izvede tudi zapuščinski postopek, če je imela ta oseba premoženje. Oklic neznanim dedičem je, kot že beseda pove, neznanim dedičem, mora pa biti znan zapustnik, da se lahko oklic objavi. Po članih Rodbinske zadruge se zapuščinski postopek ne more izvesti, ker ni navedeno, kdo ti člani so oz. so bili.

Postopek stečaja zapuščine je dovoljeno voditi nad zapuščino po vsaki umrli fizični osebi (prvi odstavek 414. člena ZFPPIPP), zato se lahko začne takoj po smrti zapustnika, ne glede na to, ali je do uvedbe oziroma začetka postopka stečaja zapuščine zapuščinsko sodišče izdalo sklep o dedovanju. Procesna dejanja, ki jih je v predhodnem stečajnem postopku po splošnih pravilih upravičen opravljati stečajni dolžnik, je v predhodnem postopku stečaja zapuščine upravičen opravljati dedič. Da bi se predhodni postopek s predlogom sploh lahko opravil, mora biti sodišču identiteta oseb, ki so v predhodni postopek vključene kot stranke (torej dediči), znana, sicer postopka ne more voditi. Identiteto dediča / dedičev kot stranke oziroma tistega, ki nastopa v njegovem imenu, v primeru, če so neznani ali če je neznano njihovo prebivališče, je dolžan v svojem predlogu navesti vložnik predloga, v konkretnem primeru torej upnik. Če je zapuščinsko sodišče ugotovilo, da ni dedičev, ali kadar se ne ve, ali je kaj dedičev, pa se v zakonsko določenem roku ni nihče zglasil ter je bilo zato ugotovljeno, da gre za zapuščino brez dedičev, pa mora slednje navesti in tedaj temu primerno oblikovat

Neprepričljivo izzveni pojasnjevanje zapuščinskega sodišča, da je v skladu z 206. členom ZD v Uradnem listu RS ter na oglasni deski sodišča in njegovi spletni strani objavilo oklic neznanim dedičem in da se v enem letu nihče v tem svojstvu ni priglasil. Pritožba v tem pogledu utemeljeno izpostavlja subsidiarnost omenjenega ukrepa, ki pride v poštev v primerih, če sodišče (ki ima temu ustrezno dolžnost) na drug primeren način dedičev ne more ugotoviti. V konkretnem primeru pa tak potencialni dedič izhaja (že) iz obrazložitve upravnih odločb, na katere se sklicuje zapuščinsko sodišče in na kar ga je pritožničin predstavnik na zapuščinski obravnavi dne 3. 10. 2019 tudi izrecno opozoril.

V skladu s 1. odstavkom 128. člena ZD se dedovanje premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, omeji do višine vrednosti prejete pomoči, če ni v predpisih o socialnem varstvu določeno drugače. Ta omejitev pa se izvede tako, da postane del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, do katere se dedovanje omeji, lastnina Republike Slovenije, če se je pomoč financirala iz proračuna Republike Slovenije, oziroma lastnina občine, če se je pomoč financirala iz proračuna občine. Pravilno pa pritožnik izpostavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je dedovanje omejilo do (celotne) višine vrednosti prejete socialne pomoči v obliki doplačila stroškov domske oskrbe, zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni uporabilo določila 1. odstavka 54.a člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju: ZSVarPre), saj le-to določa, da se dedovanje zapustnikovega premoženja, ki je užival pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, omeji do višine 2/3 prejetih sredstev, ki jih je zapustnik prejel iz naslova oprostitve plačil socialnovarstvenih storitev in prispevka k plačilu sredstev, namenjenih za plačilo oziroma doplačilo p

Vprašanje, kdo je dedič po enem od zapustničinih dedičev, ki je umrl med zapuščinskim postopkom, je predhodno vprašanje.

Pravnomočnost sklepa o prehodu zapuščine ne preprečuje naknadnega odločanja o skupnih stroških postopka. Prehod zapuščine na Republiko Slovenijo je primer univerzalnega nasledstva, ki je primerljiv s prehodom zapuščine na dediče. Ker dedičev v konkretnem primeru ni, je stroške objave oklicev, ki so skupni stroški, dolžna kriti Republika Slovenija, na katero je prešlo zapustnikovo premoženje. Objava oklica neznanim dedičem je predvidena z zakonom. Kljub temu, da se oklic v primeru zapuščine majhne vrednosti objavi zgolj na sodni deski, je bila v obravnavanem primeru iz razloga, ker je predmet zapuščine tudi nepremičnina, objava v Uradnem listu RS potrebna. S tem je bila zagotovljena večja garancija za materialnopravno pravilno odločitev in spoštovano načelo varovanja pravic strank v postopku.

V primeru, če sodišče razpolaga z naslovi dedičev iz predhodnega zapuščinskega postopka in se izkaže, da ti niso ustrezni, si mora z ustrezno skrbnostjo prizadevati, da pridobi nove naslove.

Za oklic neznanim upnikom na podlagi drugega odstavka 142a. Člena ZD je sodišče razumno uporabilo enak način objave, kot je predpisan za objavo oklica neznanim dedičem. Stroške objave mora nositi Republika Slovenija,na katero je v konkretni zadevi prešlo zapustničino premoženje.

Tožnika, ki sta titularja dediščine, ipso iure pridobljene z zapustničino smrtjo, pred izdajo deklaratornega sklepa o prehodu premoženja na državo, ko je desetletni rok iz prvega odstavka 141. člena ZD že potekel, nista imela nobene realne možnosti uresničiti pravno varstvo s (kvazi) dediščinsko tožbo. Specifične okoliščine primera zapolnjujejo pojem nepremagljive ovire (360. člen OZ), zaradi katerih tožnika nista mogla zahtevati izpolnitve obveznosti, zato zastaralni rok, dokler so ovire trajale, ni mogel teči. Smrtovnica za pokojno A. A. je bila nepopolna. Zapuščinsko sodišče se ne more zanesti na nepopolno izpolnjeno smrtovnico, ampak se morasamo prepričati (na primer s poizvedbo v matični rojstni knjigi), kdo so dediči zapustnika. Ukrep vabljenja potencialnih dedičev z oklicem v Uradnem listu RS (206. člen ZD) se lahko uporabi šele subsidiarno, če se dedičev na drug primeren način ne da ugotoviti.

Sodišče kljub neuspešno opravljenim poizvedbam ni imelo podlage za sprejeto odločitev, da pritožnica kot dedinja ne obstaja oziroma ni več živa. Postopek o razglasitvi pogrešanca za mrtvega in o ugotavljanju smrti je namreč posebej urejen v 8. poglavju ZNP. Gre za predlagalni postopek in se torej ne vodi po uradni dolžnosti, pri čemer v obravnavani zadevi predloga v tej smeri preostala dediča nista podala in zanj tudi nista navedla vsebinskih predpostavk.

Upoštevaje časovne meje pravnomočnosti sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upošteva zgolj tiste okoliščine, ki nastanejo do trenutka zaključka glavne obravnave. Ker je bilo v obravnavanem primeru na zadnjem naroku za glavno obravnavo 26. 11. 2014 še negotovo, ali bodo tudi drugi zatrjevani zakoniti dediči po zapustniku svojo dedno pravico v pravdi uspeli uspešno uveljaviti, saj bo o tem mogoče sklepati šele po pravnomočni odločitvi o zahtevku iz tožbe z dne 25. 7. 2014 (priloga A7), je sodišče prve stopnje pri presojanju utemeljenosti predmetnega zahtevka krog zakonitih dedičev po pokojnem pravilno ugotavljajo zgolj izhajajoč iz pravnomočnega sklepa o dedovanju po zapustniku I D 1525/2011 z dne 4. 1. 2013, upoštevaje pri tem tudi tožečo stranko. Kot pravilen je potrebno podpreti prvostopenjski zaključek, da je bila tožeči stranki pravica do obravnavanja v zapuščinskem postopku in s tem možnost, da že v tem uveljavi svoja dednopravna upravičenja, odvzeta. Dejstvo, da je bila tožeča stranka na zapuščinski obravnavi navedena kot zakoniti dedič po pokojnem, zapuščinsko sodišče pa kljub temu, da biva v Sloveniji, njenega naslova ni skušalo ugotoviti z namenom vabljenja k

Dejstvo, da zapustnikovi sinovi živijo v tujini in da ostali udeleženci postopka ne (po)vedo njihovih naslovov, sodišča ne pooblašča, da jim brez resnega poskusa pridobiti njihove naslove in jim vročiti sodna pisanja, postavi skrbnika.

Za dediča ni mogoče razglasiti nekoga, ki ob izdaji sklepa o dedovanju ni več živ, saj nima sposobnosti biti stranka. Dedna pravica v takem primeru preide na njegove dediče (134. čl. ZD v zvezi s 125. čl. ZD). V zapuščinskih postopkih velja tudi načelo oficialnosti, kar pomeni, da mora sodišče v primeru dvoma raziskati (dodatno zaslišanje dedičev, oklic) vse okoliščine, na podlagi katerih bo mogoč prepričljiv zaključek, kdo so zakoniti dediči po zapustniku. Sodišče ne sme upoštevati prepozne pritožbe, če bi bile s tem prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na izpodbijani sklep (173. čl. ZD), to seveda ne pomeni dolžnosti tudi v obratni smeri: da bi sodišče moralo upoštevati nepravočasno pritožbo, če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na sklep.

Zakon o dedovanju v drugem stavku tretjega odstavka 173. člena določa, da lahko pritožbeno sodišče upošteva tudi nepravočasno pritožbo, če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na izpodbijani sklep.

Sodišče je zapustnikovega sina, ki je neznanega prebivališča in mu je postavljen skrbnik za poseben primer, pravilno vabilo z oklicem, po preteku enoletnega roka pa je upoštevalo izjavo skrbnika, da sprejema dediščino za zapustnikovega sina.