165. člen ZD

Dediči lahko podajo izjave vse do konca postopka in ne le do izdaje sklepa o dedovanju. Veže jih torej le pravnomočen sklep o dedovanju. To pomeni, da mora sodišče upoštevati tudi tista dejstva in dokaze, ki so podana šele v pritožbi in se nanašajo na uveljavljanje dedne pravice.

V zapuščinskem postopku mora sodišče v skladu s 165. členom ZD gledati na to, da se pravice strank čim prej ugotovijo in zavarujejo, pri čemer vzame v presojo vsak predlog prizadetih oseb, ki ga te podajo pisno ali ustno. Ravnanje sodišča, ki je trditve prevzemnika kmetije, da njena gospodarska zmožnost ne omogoča izplačila nujnih dedinj v denarju, smiselno vsebinsko upoštevalo kot predlog za znižanje izplačila vrednosti nujnega deleža v denarju, tako pa ga je razumela tudi pritožnica, je v skladu z naravo zapuščinskega postopka. Zato ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da je sodišče kršilo načelo dispozitivnosti in nujni delež znižalo brez podanega predloga dediča.

Dediči lahko podajo izjave vse do konca postopka in ne le do izdaje sklepa o dedovanju. Veže jih le pravnomočen sklep o dedovanju. To pomeni, da mora sodišče upoštevati tudi tista dejstva in dokaze, ki so podana šele v pritožbi in se nanašajo na uveljavljanje dedne pravice.

Zapuščina pa je bila izročena Občini X., ker je dedinja C. C. sporočila, da se ne priglaša k dedovanju in da zneska, ki ga terja Občina X. iz naslova plačila stroškov institucionalnega varstva v valoriziranem znesku 16.343,32 EUR ni pripravljena plačati. Zapuščinski postopek po B. B., v katerem pritožnica ni sodelovala, je bil s tem pravnomočno končan. Posebnega sklepa, s katerim bi sodišče prve stopnje ugotovilo dediče, v obravnavani situaciji ni bilo treba izdati. Z obvestilom pritožnice z dne 16. 9. 2024, da je dedinja po zapustnici, ki ni bila obveščena o predmetnem zapuščinskem postopku in v njem ni sodelovala, je zato je nastopila situacija iz 223. člena ZD.

ZD v četrtem odstavku 213. člena določa, da sodišče v primeru, ko napoti dediča na pravdo, prekine postopek in mu določi rok, v katerem je treba sprožiti pravdo, pa dedič v tem roku ne ravna po sklepu sodišča, nadaljuje zapuščinsko obravnavo in jo dokonča ne glede na zahtevke, glede katerih je dediča napotilo na pravdo. Po tej določbi sodišče torej sprejme sklep o dedovanju, pri tem pa ignorira dedičev zahtevek, kot da ni postavljen. Po razumevanju navedene določbe dedič, ki ni ravnal po sklepu sodišča, ne more v istem zapuščinskem postopku ponovno zahtevati prekinitve postopka iz istega razloga oziroma zaradi uveljavljanja iste pravice.

Od ugotovitve, ali je bilo kasneje nacionalizirano premoženje predmet dednopravne pogodbe, na katero se sklicuje pritožnica, je odvisno, kdo je dedič po zapustniku.

V zapuščinskem postopku so pritožbene novote načeloma dopustne. Zato je uveljavljanje pravice do vračunanja darila v dedni delež in pravice do nujnega deleža šele v pritožbi pravočasno in dopustno. Na to ne vpliva dejstvo, da je sodišče dedinje pisno pozvalo k podaji dedne izjave in da se na ta poziv pritožnica ni odzvala. Pomembno je, da gre za laično stranko, ki v zapuščinskem postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila opozorjena, da v pritožbenem postopku ne bo mogla več navajati novih dejstev in predlagati dokazov.

V sodni praksi se je ustalilo stališče, da je navajanje novih dejstev v pritožbi izjemoma dopustno v primeru, če se nanašajo na dednopravna vprašanja in gre za laično stranko, ki v zapuščinskem postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila opozorjena, da v pritožbenem postopku ne bo mogla več uveljavljati novih dejstev in predlagati dokazov. Kot izhaja iz dopisa dedičem z dne 2. 3. 2023, so bili ti opozorjeni, da bo sodišče prve stopnje v primeru, da se ne odzovejo, štelo, da nujni delež ni uveljavljan, ne pa tudi na primer o posledicah prekluzije.

Osebno vozilo je postalo last države že z zapustnikovo smrtjo, z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje to dejstvo zgolj ugotovilo. Navedeno pa pomeni, da mora država sama poskrbeti za varstvo svoje lastninske pravice, ki jo je pridobila zunajknjižno, zato so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da bi moralo sodišče prve stopnje v času odločanja, pred izdajo izpodbijanega sklepa opravljati poizvedbe o tem, kje se navedeno vozilo, njegovi ključi in prometno dovoljenje, nahajajo. Razen tega sodišču prve stopnje te obveznosti ne nalaga nobena določba ZD (niti 219. člen ZD), niti noben drug predpis.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je dedič (pritožnik A. A.) zamudil rok za vložitev pritožbe zoper sklep z dne 29. 9. 2023, vendar je ob tem spregledalo določbo drugega odstavka 173. člena ZD, ki določa, da mora sodišče prve stopnje, če ne spremeni oziroma ne prekliče svojega sklepa, poslati pritožbo sodišču druge stopnje, ne glede na to, ali je bila pritožba vložena v roku, ki ga določa zakon. Zato sodišče prve stopnje prepozne pritožbe ne bi smelo zavreči sámo, temveč bi jo moralo predložiti višjemu sodišču in njemu prepustiti odločitev.

Ker je zahteva za izločitev sodnika podana po izdaji izpodbijanega sklepa, je prepozna in zato neupoštevna. V zapuščinskem postopku prihaja materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP) še posebej do izraza. Zapuščinski postopek se vodi po uradni dolžnosti (164. člen ZD), zato se v njem prepletata načelo oficialnosti in preiskovalno načelo. Ko dedič poda zahtevo iz 13. člena ZD, je sodišče dolžno izvesti vsa potrebna dejanja, da se ugotovi, ali so izpolnjeni pogoji za uporabo teh določb ZD.

Navajanje novih dejstev v pritožbi je izjemoma dopustno v primeru, če se nanašajo na dednopravna vprašanja in gre za laično stranko, ki v zapuščinskem postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila opozorjena, da v pritožbenem postopku ne bo mogla več uveljavljati novih dejstev in predlagati dokazov. Dedni dogovor predstavlja pogodbo obligacijskega prava, ki ima naravo sodne poravnave. Sodišče ga v sklepu o dedovanju le povzame, medtem ko njegova veljavnost ni odvisna od same pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Povedano drugače, razveljavitev sklepa o dedovanju ne pomeni hkratne razveljavitve dednega dogovora.

V konkretnem primeru je potrebno oceniti ali je tožnik imel na voljo učinkovito pravno sredstvo oziroma pravno možnost, s katero bi dosegel odstranitev protipravnega ravnanja državnega organa oziroma odpravo posledic založene oporoke, ki v zapuščinskem postopku ni bila razglašena ter je zato zapuščinsko sodišče uvedlo zakonito in ne oporočno dedovanje.

S tem, ko sodišče prve stopnje ni zavzelo nikakršnega stališča do dejstev, ki so pravno pomembna za ugotovitev, katero premoženje je imela zapustnica ob smrti in je prešlo na njene dediče (prim. 41. člen SPZ), dejanskega stanja v zadevi ni popolno ugotovilo. V novem odločanju bo moralo zapuščinsko sodišče ugotoviti obseg zapuščine, saj je od njega odvisna višina povračila pomoči po predpisih o socialni varnosti, do katerega je upravičena občina.

Kljub temu, da pritožnik ni izkazal razlogov za dopustnost, da takšno dejstvo in dokaz (čl. 337/1 ZPP) uveljavlja v pritožbi, pa je takšno šele pritožbeno uveljavljanje novega dejstva in dokaza izjemoma dopustno, če gre za dednopravno vprašanje in laično stranko, kot to izhaja iz usklajene aktualne sodne prakse. Pritožbeno sodišče je novoti dopustilo in nato presojalo njeno utemeljenost, saj pritožnik, ki je laična oseba in je v zapuščinskem postopku nastopal sam, brez prisotnosti prava vešče osebe, pred sodiščem prve stopnje v okviru procesno materialnega vodstva po čl. 285 ZPP ni bil opozorjen o omejitvah glede navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov (čl. 286 ZPP), kar se posledično odraža tudi v prekluzijah v pritožbenem postopku

Kot izhaja iz zapisnika zapuščinske obravnave, sodišče prve stopnje ni opravilo niti materialno procesnega vodstva, niti dedinj ni opozorilo na posledice prekluzije. Na zapuščinski obravnavi je sicer povzelo dedni dogovor, nato pa ugotovilo, da se dve od dedinj z njim ne strinjata, nikoli pa z njimi ni razčistilo, zakaj se dedinji z dednim dogovorom, ki naj bi ga pred tem sklenile, ne strinjata in ali je res težava zgolj pomoten zapis sodišča, ali pa morda kaj drugega. S takšnim postopanjem je prvostopenjsko sodišče storilo relativno bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe, in nanjo pritožnici v pritožbi tudi utemeljeno opozarjata (prvi odstavek 339. člena ZPP). To bo sodišče prve stopnje moralo razčistiti v ponovljenem postopku, v primeru spornih dejstev med dedinjami pa tisto, katere pravico bo štelo za manj verjetno, napotiti na pravdo.

Že uradni preizkus zadeve pokaže, da prvostopenjsko sodišče skladno s 16. členom ZDKG ni odločilo o vštetju pričakovanih izdatkov prevzemnice zaščitene kmetije, potrebnih za usposobitev mladoletnih dedičev za samostojno življenje, primerno gospodarski zmožnosti zaščitene kmetije, v nujni delež, ki tem dedičem pripada.

Večinsko stališče novejše sodne prakse je, da so v zapuščinskem postopku dopustne pritožbene novote, ki se nanašajo na pravice do dedovanja in v zvezi z dedovanjem, saj mora po 165. členu ZD sodišče ves čas postopka gledati na to, da se pravice strank čim prej ugotovijo in zavarujejo ter vzeti v presojo vsak predlog prizadetih oseb, ki ga te dajo pisno ali ustno. Zato lahko stranka tudi še v pritožbi zoper sklep o dedovanju (prvič, kot novoto) uveljavlja npr. pravico do vračunanja darila v dedni delež, zahtevo za odpravo prikrajšanja nujnega deleža, pravico do dedovanja na podlagi oporoke ali razloge za neveljavnost oporoke. Vendar je v zvezi z novotami v tem zapuščinskem postopku treba upoštevati tudi, da pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bil opozorjen, da mora na naroku navesti vsa dejstva in predlagati dokaze ter da v pritožbenem postopku ne bo mogel več uveljavljati novot. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožnikove novote dopustne.

Ves čas zapuščinskega postopka mora sodišče gledati na to, da se pravice strank čimprej ugotovijo in zavarujejo.

V skladu s 163. členom ZD se pravila pravdnega postopka v okviru zapuščinskega postopka uporabljajo v obsegu, ki ustreza naravi zapuščinskega postopka. Po določbi 1. odstavka 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka oziroma do konca glavne obravnave v postopku na prvi stopnji. V zapuščinskem postopku je s tem v zvezi potrebno razlikovati, ali gre za navedbo dejstva, ali za uveljavljanje pravice, ki izključuje uporabo citirane določbe 1. odstavka 337. člena ZPP. V skladu s 165. členom ZD mora namreč sodišče ves čas postopka gledati na to, da se pravice strank čim prej ugotovijo in zavarujejo ter vzeti v presojo vsak predlog prizadetih oseb, ki ga te dajo pisno ali ustno. Poleg tega je v zapuščinskih postopkih materialno procesno vodstvo sodišča še posebej poudarjeno. Zato je kljub določbi 337. člena ZPP, ki se glede na določilo 163. člena ZD smiselno uporablja tudi v zapuščinskem postopku, tudi že samo navajanje novih dejstev v pritožbi izjemoma dopustno v primeru, če se nanašajo na dednopravna vprašanja in gre za laično stranko, ki v zapuščinskem postopku pred so