8. člen ZPP

Sodišče je pravilno za vsakega od nasprotnih udeležencev ugotavljalo, ali njegova ravnanja izpolnjujejo kriterije za izrek ukrepov po ZPND. Glede na izkazano kontinuirano psihično nasilje in zalezovanje, ki ga izvaja nasprotni udeleženec, prepoved približevanja in zadrževanja zgolj na razdalji, manjši od 10 metrov, ne bi dosegla namena. Po drugi strani predlagatelja nista izkazala, da bi tudi nasprotna udeleženka nad njima izvajala psihično nasilje oziroma kontinuirano zalezovanje.

Ker Mestna občina Koper in Občina Ankaran nista sklenili ustreznega sporazuma o (raz)delitvi premoženja, so postale nepremičnine po samem zakonu last tiste izmed njiju, pri kateri so se ob ustanovitvi nove občine nahajale, in to z učinkom za nazaj (ex tunc). Ustanovitev nove (izločene) občine pa je v tem pomenu ključna razmejitvena točka tako vsebinsko kot časovno. Opisani delitveni ključ je razumen; sosednji občini se lahko tudi o nepremičninah dogovorita, sicer po zakonu postane lastnica nepremičnin tista občina, na območju katere ležijo. Tožnica je kot upoštevno infrastrukturo štela vse tisto, kar je pomenilo funkcionalni del koprskega tovornega pristanišča in kar je sama enačila s strukturami znotraj ograjenega območja Luke Koper. S tem je zahtevek utemeljila v pomenu integralne gospodarske infrastrukture pristaniškega omrežja. To ni nerazumno, saj gre za sklop nepremičnin, ki so bile v pomenu pristaniške službe že v zasnovi organsko povezane. Tudi zato ni videti, da bi bilo problematično, ali so bile predmetne nepremičnine namenjene/potrebne za izvajanje gospodarske javne službe, saj jih je tožnica zadosti jasno tudi funkcionalno vezala na pristaniško dejavnost prav v

V okviru pojasnilne dolžnosti mora biti kreditojemalec ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri mora odplačevati kredit, temveč mora imeti tudi možnosti za oceno potencialno znatnih ekonomskih posledic pogodbenega pogoja ter njegovega vpliva na prevzete finančne obveznosti, torej na skupne stroške kredita. Biti mora obveščen, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. To med drugim pomeni pregledno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj ter, če je to primerno, povezavo med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji, na podlagi česar lahko potrošnik z natančnimi in razumljivimi merili presodi, kakšne so ekonomske posledice, ki se jim izpostavlja. Pri tem je treba upoštevati ne le vsebino same pogodbe, temveč vse oglase in informacije, ki so bile potrošniku posredovane v okviru pogajanj. Revizijska graja stališča sodišča druge stopnje o pretiranosti zahteve po izdelavi grafičnih simulacij vpliva različnih vrednosti CHF na anuitete za daljše časovno obdobje ni utemeljena. Revizijsko sodišče pritrjuje presoji, da gre za formal

Toženčeva garaža, ki se s streho stika s sosednjo zgradbo, ki je v lasti tožnika, sama po sebi ni neposredna imisija, niti ni posredna imisija, ki bi presegala krajevno običajno mero, ali povzročala znatno škodo. Enako velja za meteorno vodo, zračnost in odpadli material ter vlago, ki se širi na tožnikov severni zid po zraku ali zemljini tožene stranke. V obravnavani zadevi ni posebne naprave, ki bi usmerjala imisije na tožnikovo nepremičnino. Morebitna vlaga, ki se širi na tožnikov severni zid po zraku ali zemljini, ki je v lasti tožene stranke, pa je posredna in ne direktna imisija. Stroški sanacije tožnikovega zidu niso posledica čezmernega vznemirjanja njegove lastninske pravice s strani tožene stranke, temveč odraz obstoječega, večdesetletnega (prostorskega) stanja predmetnih nepremičnin v centru Ljubljane in popolnega nevzdrževanja stavbe, ki je v tožnikovi lasti.

Tožnik je s tem, ko se je odločil, da je sestanek zaključen in je brez razloga predčasno odšel, A.A. onemogočil, da bi ga dokončala skladno z navodilom in svojo namero. Takšno ravnanje tožnika je nespoštljivo in nedopustno ter kršitev obveznosti iz delovnega razmerja (prvi odstavek 34. člena ZDR-1), zaradi katere mu je toženka zakonito podala pisno opozorilo.

Skrbnik za varovanca običajno res ne opravlja realnih materialnih dejanj (fizične oskrbe). Zakoniti udeleženec kot postavljeni skrbnik bo pomoč pri pripravi predpisanih zdravil za nasprotno udeleženko, ki tako pomoč nujno potrebuje, uredil in zagotovil po ustreznih postopkih pred pristojnimi organi.

Zakon o odpravljanju posledic dela z azbestom (ZOPDA) je specialen zakon, ki je uporabljiv le v primerih sporazumnega dogovarjanja o pavšalni odškodnini izven pravdnega postopka (prvi odstavek 1. člena v zvezi s petim odstavkom 10. člena ZOPDA). Tožnica pa je z obravnavano tožbo sprožila pravdni postopek, v katerem je za materialnopravno presojo spora ključen OZ z vsemi pravili, ki jih vsebuje. Gre torej za dokazovanje vseh elementov odškodninske odgovornosti vključno s pravilom o prispevku oškodovanca k nastanku škode. Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (prvi odstavek 171. člena OZ). Ker je bil tožnici že izplačan višji znesek odškodnine, kot bi iz naslova obravnavanega škodnega dogodka pripadal pokojniku ob upoštevanju njegovega 60 % soprispevka, je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

ZPP ne vsebuje določb, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da so dopustna zgolj določena neposredna dokazna sredstva, posredni dokazi pa nedovoljeni. Sodišče namreč lahko tudi na podlagi posrednih dokazov ugotovi odločilna dejstva, če predstavljajo celovit in zaključen krog, ki logično potrjuje zatrjevanja stranke ter ne omogoča razumnih pomislekov.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da se začasna odredba izda, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen in pravilno ugotovilo, da hčer udeležencev postopka ni ogrožena zaradi tega, ker bi deklico obravnavali klinična psihologinja C. C. in razvojna pediatrinja D. D. Obravnava pri obeh strokovnjakinjah je bila namreč na podlagi sodne odločbe pred več kot enim letom pri njima prekinjena. Pritožnik nekritično prezre, da je isto sodišče v zadevi pod opravilno številko III N 704/2022 z dne 10. 4. 2025 tako pritožniku kot dekličini materi omejilo starševsko skrb nad mladoletno E. E. glede odločanja o izbiri osebnega zdravnika - pediatra in glede odločitve o izbiri kliničnega psihologa, ki ga bo obiskovala deklica in dekle v tem obsegu začasno postavilo pod skrbništvo Centra za socialno delo. Pritožnik s predlagano začasno odredbo za deklico ne bi mogel doseči večjega varstva kot ga že ima na podlagi začasne odredbe, ki jo je izdalo isto sodišče pod opravilno številko III N 704/2022 dne 10. 4. 2025. Zato njegove pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi niso podani razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pot

Za izkaz priposestvovanja služnosti bi tožnica morala izkazati, da je pot (sama ali po obdelovalcih) neovirano uporabljala 20 ali vsaj 10 let. Priča D. D. je izpovedala, da je bila trasa 1 ponavadi zaprta, ker so bila tam nastavljena korita in sončniki, kar je razumela kot prepoved vožnje, le če je bila pot prosta, jo je uporabila tudi priča C. C. Vsekakor ni šlo za enkratno ali zgolj občasno oviro, pač pa za stalno nasprotovanje uporabi poti s strani tožencev (z nastavljanjem sončnikov, korit, ki jih gotovo ne gre pripisati obiskovalcem gostilne, avtomobilov), ki sta se ga obdelovalca tudi držala. Tožnica ni izkazala redne uporabe sporne poti za točno določene potrebe oz. s točno določenim namenom, temveč se je trasa 1 uporabljala le kot priložnostna bližnjica (če je bila prosta) ob siceršnji pretežni uporabi javne in drugih poti, po katerih sta obdelovalca dostopala do travnika. Podlaga za nepravo priposestvovanje stvarne služnosti je lahko le njeno dolgotrajno in pošteno izvrševanje tako, da je bilo izvrševanje opazno in da lastnik temu ni nasprotoval. Uporaba poti 1 zgolj kot bližnjice, če je bila slučajno prosta, pa ne predstavlja rednega in neoviranega izvrševanja služnost

Kadar dolžnik poleg glavnice dolguje tudi obresti in stroške, s plačilom pa ne določi, kaj plačuje, se najprej odplačajo stroški, nato obresti in glavnica (288. člen OZ). Stroški izvršilnega postopka so del stroškov individualnega delovnega spora in ne del zahtevka glede plačila glavnice ter zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati dokazov po uradni dolžnosti. Kadar sodišče v delovnih sporih po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 34. člena ZDSS-1), vendar tega ni dolžno storiti. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse predlagane dokaze. Na podlagi izvedenih dokazov je pravilno ugotovilo, da toženka ni izpolnila svojih obveznosti iz naslova delovnega razmerja, katerih plačilo tožnik uveljavlja v tem postopku.

Toženka ni dokazala očitka iz odpovedi, čeprav je bilo na njej dokazno breme (prvi odstavek 84. člena ZDR-1), da je tožnik organiziral odvoz cca. 3 m3 gozdno‑lesnih sortimentov (GLS), ki je napadel na sečišču. Ker je imel tožnik dovoljenje da odpelje vse, kar je ostalo zadaj, tudi ni odločilno, ali je šlo za sečne ostanke ali pa za GLS, saj ta distinkcija na delovnopravno presojo ravnanja tožnika, ki mu je nadrejeni delavec odobril odvoz vsega, kar bo ostalo zadaj, ne vpliva.

Uporaba stališč novejše sodne prakse ne pomeni zaobida prepovedi povratne veljavnosti predpisov, temveč gre za napolnjevanje pravnega standarda pojasnilne dolžnosti z védenjem, kako bi v času sklenitve kreditne pogodbe ob upoštevanju načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ) ravnal oziroma bi moral ravnati dober strokovnjak (6. člen OZ). Če pojasnilna dolžnost ni opravljena (oziroma je opravljena pomanjkljivo), postane glavni predmet obveznosti nejasen in nepregleden, banka pa ravna v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ki predstavlja predpostavko po 4. točki prvega odstavka 24. člena ZVPot.

Pritrditi je sodišču prve stopnje, da je obravnavani dogodek presegel siceršnjo napetost, konflikte in tudi občasna fizična obračunavanja med udeleženkama. Če pri prejšnjih dogodkih v razmerjih z nasprotno udeleženko predlagateljica ni bila v podrejenem položaju, to ne pomeni, da se to (ob stopnjevanju nasilja) ne more spremeniti. V konkretnem primeru je bil primarni konflikt med predlagateljico in bivšim možem, v katerega pa je (tokrat) brez razloga (saj ni bila sama z ničemer izzvana s strani predlagateljice) posegla nasprotna udeleženka in to celo z udarcem po glavi s trdim predmetom, izza hrbta, kar še posebej predstavlja obteževalno okoliščino.

Tožnik je zlorabil bolniško odsotnost s tem, ko je potoval na Poljsko brez dovoljenja osebnega zdravnika; gre za odpovedni razlog po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ta temelji na ugotovitvi, da delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Četudi sta bili stranki zakonca oziroma družinsko povezana, je pri urejanju razmerij iz pogodbe o zaposlitvi v prvi vrsti upoštevati položaj delavca in delodajalca, vključno z njunimi pristojnostmi v tem razmerju. Navedena okoliščina zato ne izključuje pravil, ki veljajo za delovno razmerje. Delodajalec ima pravico preverjati, ali delavec svoje pravice, konkretno pravice iz zdravstvenega zavarovanja, izvršuje v skladu s predpisi, in če jih ne, ustrezno ukrepati.

Razmerja med toženko in IPS družbami niso imela narave podjemne oziroma podizvajalske pogodbe, temveč so po vsebini pomenila zagotavljanje dela delavcev uporabniku. Ker IPS družbe za takšno dejavnost niso imele ustreznega dovoljenja, je šlo za nezakonit poslovni model, ki je prikrival dejansko delovno razmerje med tožnikom in toženko. Upoštevaje ustaljeno sodno prakso glede posledic zlorab pogodbenih in delovnih razmerij z namenom oškodovanja delavcev pri prejemkih iz delovnega razmerja, je treba v tem primeru preseči določbo šestega odstavka 62. člena ZDR-1 in odgovornost toženke izenačiti z odgovornostjo delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Zlorabo, kakršna je bila ugotovljena v tem sporu, je pravilno (in tudi pravično) pravno sanirati tako, da se za dejansko delodajalko tožnika šteje že od samega začetka uporabe njegovega dela dalje toženka.

Sodišče druge stopnje soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da trditve predlagateljice o pomanjkljivostih mnenja CSD zgolj odraz njenega golega nestrinjanja z vsebino mnenja. To po ustaljeni sodni praksi ni razlog za postavitev drugega izvedenca. Smiselno enako velja v primeru, ko je strokovno mnenje podal CSD, kar pomeni, da golo nestrinjanje z mnenjem CSD ni razlog za postavitev sodnega izvedenca.