300. člen ZPP

Vse v predlogu opisane okoliščine, ki jih potrjujejo podatki iz elektronskega vpisnika, kažejo na to, da se bo postopek laže in hitreje opravil pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani (na območju tega sodišča tudi leži večina nepremičnin v lasti zapustnika) ter da bi bila združitev obeh zapuščinskih zadev po zakoncih lahko smotrna in ekonomična. Nujna predpostavka zanjo je pristojnost istega sodišča (prvi odstavek 300. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Vrhovno sodišče je zato predlogu za prenos pristojnosti ugodilo.

Pritožbeno sodišče pa pri uradnem preizkusu pravilne uporabe materialnega prava ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je posledica pomanjkanja pravnega interesa zavrnitev predloga. Če stranka nima pravne koristi za obravnavanje njenega predloga, je posledica zavrženje, ne pa zavrnitev, predloga. Za tak primer gre v obravnavani zadevi. Kajti četudi bi bil predlagateljev predlog za izločitev strokovnih delavk CSD, ki sta podajali strokovno mnenje v zadevi II N 77/2023, utemeljen, predlagatelj od tega ne bi imel nobene koristi, ker je postopek II N 77/2023 že pravnomočno zaključen.

Sodišče prve stopnje je prvemu tožniku za obdobja, ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu za krajši delovni čas, pravilno priznalo delovno razmerje pri toženki le za preostali delovni čas do polnega. Po določbi drugega odstavka 362. člena ZPP smejo stranke na prvem naroku nove glavne obravnave navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti. Obstoja tega pogoja toženka ni izkazala. Na prvem naroku v ponovljenem sojenju in v nadaljnjih vlogah je vztrajala pri predlogu za sodno razvezo pogodb o zaposlitvi in ga utemeljevala z okoliščinami, ki jih je zatrjevala že v prvem sojenju. Če je menila, da je za dokazovanje teh okoliščin potrebno izvesti dokaz z izvedencem psihologom, bi ta dokazni predlog upoštevajoč prvi odstavek 7. člena ZPP morala podati že v prvem sojenju, ne pa šele v drugem sojenju. Odločitev, ali je sodna razveza mogoča ali ne, predstavlja pravno presojo, ki je pridržana sodišču. Nobena od izpostavljenih okoliščin spora ni takšne narave, da bi za njeno razjasnitev sodišče prve stopnje potrebovalo posebno strokovno znanje, s katerim ne bi razpolagalo že samo. <p

Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da so izkazani ugodni učinki, ki jih prinaša združitev. V obeh nepravdnih zadevah, ki temeljita na ugotavljanju pripadajočega zemljišča k istemu sklopu nepremičnin, gre za iste stranke in enak zahtevek. Obema zadevama je nedvomno skupen dokazni postopek (ali vsaj njegov del), prav tako pa so skupne tudi okoliščine, ki vplivajo na presojo sodišča o tem, kakšen je obseg pripadajočega zemljišča.

Za vse zahtevke v konkretni tožbi ni določena stvarna in krajevna pristojnost istega sodišča, pravilo o atrakciji pristojnosti za materialne sospornike pa v primeru eventualnega sosporništva ni uporabljivo. Tudi razlaga prvega odstavka 48. člena ZPSVIKOB-1 ne daje pravne podlage za avtomatičen odstop vseh uveljavljenih tožbenih zahtevkov (tako primarnih kot podrednih) Okrožnemu sodišču v Mariboru.

Tudi pri objektivni komulaciji več zahtevkov (182. člen ZPP) je treba jasno opredeliti vsak zahtevek posebej in opredeliti vrednost spora za nedenarne zahtevke. Vsak zahtevek mora izpolnjevati enake procesne pogoje, kot če bi bil uveljavljen v posebni tožbi. Za vsakega morajo biti navedena dejstva in dokazi ter opredeljena vrednost spora za vsak zahtevek posebej. Če ni iste dejanske in pravne podlage, je več tožbenih zahtevkov v eni pravdi mogoče združevati le, če je za vsakega od njih podana ista stvarna pristojnost. Odločilna je vrednost spora, od katere je odvisna stvarna pristojnost. Ta se določi za vsak zahtevek posebej (drugi odstavek 41. člena ZPP), za skupno obravnavo je potrebna še ista vrsta postopka. Če sodišče ugotovi, da navedeni pogoji za skupno obravnavo niso izpolnjeni, komulacija ni dopustna. Šteti je treba, da gre za več samostojnih tožb, smiselno je treba razdružiti pravdo (300. člen ZPP). Če za enega od več zahtevkov ni pristojno okrajno sodišče, je možen odstop zadeve glede (posameznih) zahtevkov pristojnemu sodišču.

Namen postopka vzpostavitve etažne lastnine je uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim. V konkretnem primeru imamo opravka s tako imenovano navidezno solastnino, ki je ena od oblik dejanske etažne lastnine. Prav takšni primeri, nastali pred 1. 1. 2003, so namenjeni urejanju po določbah ZVEtL-1. Postopek za delitev (razdružitev) stvari v solastnini pride v poštev samo, če imamo opravka s "pravo" solastnino. Obstoj takšne solastnine ni združljiv s položajem, kot je obravnavani, ko sta nasprotni udeleženec (z dedovanjem in darovanjem) ter predlagatelj (z nakupom) postala lastnika vsak določenih delov stavbe (njenih prostorov). Pri etažni lastnini različen položaj zemljišča pod stavbo ni možen, kajti lastništvo zemljišča pod stavbo kot skupnega dela stavbe je neločljivo povezano z lastninsko pravico na posameznih delih. Ne glede na to, da je v zemljiški knjigi kot lastnik določenih nepremičnin vpisan le pritožnik, gre dejansko za zemljišče pod stavbo, ki je v etažni lastnini, to zemljišče pa se šteje kot skupni del stavbe v solastnini vsakokratnih etažnih lastnikov. Zahteva pritožnika, da ostane vpisan kot izključni lastnik dveh zemljišč, na katerih enotna stavba deln

Sodišče prve stopnje niti ni navedlo, na katerega od prekinitvenih razlogov je oprlo svojo odločitev, konkurenca več predlogov za začetek stečajnega postopka pa se ne uvršča k nobenemu. V takih primerih je treba smiselno uporabiti pravila o združitvi pravd (prvi odstavek 300. člena ZPP), pri tem pa paziti na to, da se dolžniku zagotovi možnost izjavljanja o različnem procesnem gradivu vsakega od predlagateljev, in ker se na uvedbo stečajnega postopka navezujejo pomembne pravne posledice (gl. pravila o obdobju izpodbojnosti pri izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika, 269. člen ZFPPIPP), da je ob morebitnem začetku stečajnega postopka jasno, na podlagi katerega od predlogov je bila ta odločitev sprejeta.

Pritožbeno sodišče pritrjuje materialnopravnemu zaključku sodišča prve stopnje, da nasprotna udeleženka (RS) za vračilo gozda in plačilo odškodnine v obravnavani zadevi glede na določbe ZIKS in ZDen ni pasivno legitimirana. Po 2. točki 145.b člena ZIKS je namreč zavezanec za vrnitev gozdov v lasti RS Sklad. Tudi po prvem odstavku 27. člena ZDen, ki se glede na prvi odstavek 145.a člen ZIKS smiselno uporablja, je Sklad zavezanec za vračilo podržavljenih kmetijskih zemljišč, gozdov in nadomestnih zemljišč. Vrhovno sodišče RS je v sklepu II Ips 83/2018 z dne 19. 7. 2018 že zavzelo stališče, da je zavezanec za plačilo (oziroma doplačilo) odškodnine lahko le isti subjekt, kot je zavezan za vračilo same (manjvredne) nepremičnine. Pojasnilo je, da je odškodninski zahtevek po 26. členu ZDen akcesoren obveznosti vračila nepremične v naravi in da gre za doplačilo, namenjeno popolni restituciji upravičenca, ki mu je bila v naravi vrnjena nepremičnina, ki je dejansko vredna manj od nepremičnine, ki mu je bila zaplenjena. Ker je torej nepremičnina, ki je predmet konkretnega predloga za vračilo, gozd v lasti RS, je zavezanec za vrnitev Sklad (2. točka 145.b člena ZIKS in prvi odstavek 2

Toženec bi procesno odločitev sodišča o razdružitvi postopkov lahko izpodbijal, če je menil, da je neutemeljena. Pa vendar tega ni storil. Ker pravilnost materialno pravnega izhodišča o razdružitvi, ni bila izpodbita, je posledično pravilna ocena sodišča o uspehu strank.

V primeru, ko gre za ključen dokaz, mora biti opredelitev do navedb, s katerimi stranka izpodbija ta dokaz, na podlagi izvedene dokazne ocene toliko bolj skrbna, razumna in dosledna, da je moč šteti, da je stranki zagotovljeno pošteno sojenje.

Tožeča stranka v vloženi tožbi zoper toženo stranko uveljavlja več tožbenih zahtevkov, in sicer na plačilo odškodnine, mesečne rente ter pripadajočih zakonskih zamudnih obresti od že izplačane odškodnine, ki naj bi ji pripadala iz naslova delodajalčeve odgovornosti za njeno nesrečo na delovnem mestu. Delodajalec je imel v času škodnega dogodka sklenjeno zavarovanje odgovornosti pri toženi stranki (zahtevki po točko 1, 2 in 3). S tožbenim zahtevkom pod točko 4 pa od tožene stranke uveljavlja plačilo 8.735,65 EUR zavarovalnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2023 dalje do plačila na podlagi sklenjene police za kolektivno nezgodno zavarovanje. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da zahtevki iz točke 1 do 3 tožbenega predloga ne temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi, kot zahtevek pod točko 4 tožbenega predloga. Ker vrednost spornega predmeta slednjega ne presega 20.000,00 EUR, zanj ni stvarno pristojno. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Čeprav vsi zahtevki izvirajo iz istega historičnega dogodka, pa ima zahtevek pod točko 4 različno pravno podlago, kar posledično pomeni (vsaj delno) obravnavo različnih dejstev, ki so pravno pomembna za odločite

Interes stranskega intervenienta v tuji pravdi je utemeljen s pravni posledicami sodbe, katere vsebina lahko posredno vpliva tudi na njegov pravni položaj. Pogoj za obstoj intervencijskega interesa je obstoj intervenientovega pravnega interesa, da v pravdi zmaga stranka, ki se ji v pravdi pridruži. Zgolj obstoj ekonomskega interesa ne zadošča. Sklep o združitvi postopkov (300. člen ZPP) je sklep procesnega vodstva, zoper katerega ni pritožbe (8. točka prvega odstavka 270. člena v zvezi z drugim odstavkom 270. člena ZPP).

Pogoj, da se načelo ekonomičnosti postopka lahko uresničuje prek pravila iz prvega odstavka 300. člena ZPP, je da pravde tečejo pred istim sodiščem. Ker ta pogoj v obravnavani zadevi ni podan, ga je pa mogoče izpolniti prek instituta prenosa pristojnosti po 67. členu ZPP, je očitno, da prenos pristojnosti v obravnavani zadevi ustreza pojmu drugega tehtnega razloga iz 67. člena ZPP.

Pritrditi je sicer sodišču prve stopnje, da mora pravdni postopek voditi na način, da s čim manjšimi stroški pride do končne in pravilne odločitve ter, da podvajanje dokazov ni smotrno. ZPP omogoča v določenih primerih združitev pravd, ki je urejena v 300. členu. Ravno ta institut predstavlja enega od ukrepov, katerega cilj je smotrnost postopka in koncentracija glavne obravnave. Sodnik se v okviru določb ZPP samostojno odloča, ali je v zasledovanju cilja pospešitve obravnavanja zadeve in zmanjševanja stroškov bolj smotrno pravdi združiti ali ju obravnavati ločeno. Gre za ukrep procesnega vodstva, ki je v celoti rokah sodišča prve stopnje.

Po določbi drugega odstavka 362. člena ZPP smejo na prvem naroku nove glavne obravnave stranke navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti. Obstoja tega pogoja toženka ni izkazala. Na prvem naroku v ponovljenem sojenju in v nadaljnjih vlogah je vztrajala pri predlogu za sodno razvezo pogodb o zaposlitvi in ga utemeljevala z okoliščinami, ki jih je zatrjevala že v prvem sojenju. Pritožnika pravilno navajata, da bi toženka, če je menila, da je za dokazovanje teh okoliščin potrebno izvesti dokaz z izvedencem psihologom, ta dokazni predlog upoštevajoč prvi odstavek 7. člena ZPP morala podati že v prvem sojenju. Ugotovljena dejstva materialnopravno ne utemeljujejo sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Mnenje delavcev toženke o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja s tožniki ne more biti ključno. Relevantne so predvsem okoliščine in interesi na strani delodajalca, pri čemer ni zanemarljivo, da toženkini delavci s tožniki v toženkinem delovnem okolju in delovnem procesu sploh še niso sodelovali.

Pripoznava tožbenega zahtevka mora biti izrecna, jasna in nedvoumna, predvsem pa se mora nanašati neposredno na sam tožbeni zahtevek. Izpostavljena tožnikova izjava se ne nanaša na tožbeni zahtevek, pač pa na dejstvo, do kdaj je tožnik opravljal delo za toženko oziroma čas trajanja dejanskega razmerja med strankama. Čeprav se del plače ne izplača neposredno delavcu in s tem delom ne more razpolagati, to ne vpliva na njegovo pravico, da od delodajalca zahteva izplačilo bruto plače, saj delavčeve plače ne predstavlja le (neto) plača, ki ostane po obračunu in odvodu davkov in prispevkov. Kadar mu plača ni izplačana ali ni izplačana v celoti, je predmet zahtevka bruto plača, tudi če delavec uveljavlja le razliko, ki jo pretežno ali celo v celoti sestavlja del, ki je namenjen plačilu davkov in prispevkov. V tistih mesecih, ko bodo že plačani neto zneski na podlagi pogodb civilnega prava presegali neto zneske plač (slednji bodo znani šele v času plačila davkov in prispevkov od bruto zneskov plač) ter zneske stroškov prevoza in prehrane, toženka tožniku ne bo dolžna plačati nobenih neto plačil niti ne posledično zakonskih zamudnih obresti od neto zneskov (zanj bo morala pla

Okoliščine, da sta zakonca umrla v razmaku manj kot štiri mesece in v zapuščinskem postopku po pokojnem C. C. ni bila opravljena zapuščinska obravnava oziroma je bila ta preklicana prav zaradi smrti žene, da je po njeni smrti krog zakonitih dedičev v obeh zapuščinskih zadevah isti (iz smrtovnice izhaja, da bosta dedovala njuna sinova) in da se zapuščinski masi delno prekrivata (glede na vsebino smrtovnice v presečno množico sodi najmanj vikend), kažejo na to, da bi bila lahko združitev obeh zapuščinskih zadev smotrna in ekonomična. Nujna predpostavka zanjo je pristojnost istega sodišča.

Med strankama je bilo sporno, ali je toženka dolžna tožnici plačati razliko med že izplačanimi stroški prevoza na delo in z dela ter vrednostjo nesubvencionirane mesečne vozovnice. Sodišče prve stopnje je temu pravilno pritrdilo in kot bistveno izpostavilo, da je bil prevoz na delo in z dela s sklepom mestne občine A. izrecno izvzet iz subvencioniranja. Subvencioniranje tudi sicer ne pomeni, da je cena vozovnice nižja, ampak da jo v določeni višini krije nekdo drug, v obravnavanem primeru mestna občina A.

Toženka ni prerekala ureditve povračila stroškov prevoza na delo in z dela, v skladu s katero so delavci upravičeni do povračila teh stroškov na podlagi Pravilnika toženke, na katerega napotuje podjetniška kolektivna pogodba, prav tako ni bilo sporno, da se je tožnik na delo vozil iz kraja oziroma na razdalji, ki sodi v primestni oziroma medkrajevni promet. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožniku pravilno priznalo povračilo stroškov prihoda na delo in z dela v višini seštevka dnevnih vozovnic, pri čemer toženka sami višini prisojenih dnevnih vozovnic ne ugovarja. Posledično je neutemeljen pritožbeni očitek o odstopu od sodne prakse, saj je sodišče prve stopnje za odločitev o povrnitvi stroškov v višini dnevnih vozovnic imelo pravno podlago v Pravilniku toženke. Toženka tako s tem, ko je s Pravilnikom določila, da v primeru primestnega in medkrajevnega prometa delavcem pripadajo stroški javnega prevoza v višini dnevne vozovnice, v primeru mestnega prometa pa mesečne vozovnice, delavcem ni priznala povračila višjih potnih stroškov, kot je predvideno z zakonom ali s kolektivno pogodbo dejavnosti.