132. člen ZD

Zapuščina preide na dediče po samem zakonu že v trenutku zapustnikove smrti (132. člen ZD) in ne šele s sklepom o dedovanju. Ta je le deklaratorne narave. Ker je dedovanje podlaga za dedičev vstop v zapustnikov položaj tako glede pravic kot glede obveznosti, pravdno sodišče lahko samo reši predhodno vprašanje glede okoliščin nasledstva, torej kdo so zapustnikovi dediči (13. člen ZPP). Stališče pritožbe, da vložitev tožbe ni možna, dokler zapuščinsko sodišče pravnomočno ne odloči, kdo so dediči, zato ni pravilno. Tožnik bo namreč tožbo zaradi smrti C. B. lahko naperil zoper njegove dediče.

Institut začasnega skrbnika zapuščine ureja prvi odstavek 131. člena ZD, ki določa, da ga sodišče postavi, če so dediči neznani ali če je neznano njihovo prebivališče ter v drugih primerih, kadar je to potrebno. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je v obravnavani zadevi krog potencialnih dedičev, znan. Tega v ničemer ne spremeni dejstvo, da sklep o dedovanju še ni izdan, saj zapuščina na dediče preide že v trenutku zapustnikove smrti (132. člen ZD). Namen instituta je ohraniti zapuščino in zanjo poskrbeti oz. jo upravljati vse od zapustnikove smrti do trenutka, ko postane znano, kdo so dediči. Sodišče zato mora skrbnika imenovati v primerih: ko ni jasno ali dediči obstajajo in ali so vsi znani; ko je vsaj en izmed dedičev neznanega bivališča oz. drugače nedosegljiv; ko obstoji spor zaradi obstoja oz. veljavnosti oporoke in se (še) ne ve, kdo bo dedič; itd. Nasprotno, imenovanje skrbnika ni potrebno, ko je na drug način poskrbljeno za upravljanje zapuščine, ko so (vsi) dediči znani in lahko sami poskrbijo za začasno upravljanje zapuščine. Prvenstveno je torej namen postavitve začasnega skrbnika zapuščine zaščita interesov (vseh) dedičev v zvezi z zapuščino.

V obseg zapuščine se zajame le tiste nepremičnine, katerih (so)lastnik je zapustnik po podatkih zemljiške knjige.

V predmetnem postopku je imela toženka pooblaščenca, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je postopek nadaljevalo brez prekinitve. Pooblaščenec je po smrti pooblastiteljice ostal pooblaščenec njenih dedičev, in sicer vse do morebitnega preklica pooblastila (prvi odstavek 100. člena ZPP). Da sta dediča pooblaščencu pooblastilo kadarkoli preklicala, niti nista zatrjevala. Dediča sta vstopila na mesto umrle stranke s trenutkom njene smrti po samem zakonu (132. člen ZD). Od tega trenutka dalje ju je zastopal zapustničin pooblaščenec, s čimer jima je bilo omogočeno sodelovanje v postopku ter ustrezna seznanitev z njegovim potekom, vključno z vsemi opravljenimi procesnimi dejanji, ki so bila podlaga za odmero višine pravdnih stroškov.

Kolizijski skrbnik prevzame nalogo otrokovega zakonitega zastopnika v pravdi in na ta način omeji pravico staršev, da zastopajo svojega otroka in uveljavljajo njegove koristi. Njegova postavitev je zato dopustna le, ko otrokovi starši te naloge ne morejo opravljati oz. je ne opravljajo dobro. Nasprotje med interesi starša in otroka je treba razlagati restriktivno. Starši imajo namreč prednost pred vsemi drugimi pri skrbi in odgovornosti za korist otroka (drugi odstavek 7. člena. DZ).

Sodišče je obširno obrazložilo, da je oba dediča pozivalo, naj eden od njiju prevzame zaščiteno kmetijo, glede na to, da sta oba izpolnjevala pogoje, saj sta kmetijo skupaj upravljala. Ker soglasja nobenega od njiju ni dobilo, je pravilno ugotovilo, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji od 7. do 12. člena ZDKG. Ta določila namreč pogojujejo prevzem zaščitene kmetije s strani le enega dediča. Ker nobeden od njiju ni želel prevzeti zaščitene kmetije na način, da bi drugemu dediču izplačal delež, je sodišče prve stopnje pravilno opravilo dedovanje na podlagi 13. člena ZDKG, to je po splošnih določili ZD tako, da sta kmetijo dedovala vsak do polovice.

Zapuščina pokojnega preide po samem zakonu na njegove dediče že v trenutku njegove smrti (132. člen ZD). Dedič se lahko odpove dediščini z izjavo, ki jo poda sodišču do konca zapuščinske obravnave v skladu s prvim odstavkom 133. člena ZD. Če tega ne stori, se šteje, da je dediščino sprejel. Izjava o odpovedi dediščine ali sprejemu dediščine se ne more preklicati (prvi odstavek 138. člena ZD).

Toženec, ki ga v postopku zastopa pooblaščenec, je tekom postopka umrl. Ker pooblastilo za zastopanje v pravdi s smrtjo stranke ne preneha, se postopek kljub strankini smrti brez prekinitve nadaljuje z njenim pooblaščencem, ki zastopa dediče, dokler mu ti pooblastila ne prekličejo (100. člen ZPP). Pravdno pooblastilo torej s smrtjo pooblastitelja ne ugasne. Na mesto pooblastitelja stopijo dediči, ki so v tistem trenutku še neznani, vendar pooblaščenec že deluje zanje. Glede na to, da dediči pooblastila pooblaščencu niso preklicali, jih pooblaščenec po pokojnem tožencu zastopa od trenutka toženčeve smrti dalje. Dediči so namreč univerzalni pravni nasledniki in pokojnikova zapuščina preide na dediče v trenutku smrti.

Spor o veljavnosti oporoke se tiče vseh dedičev, zato morajo v pravdi, bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani, sodelovati vsi. Enako velja za pravdo za ugotovitev neobstoja zakonite dedne pravice - v njej morajo sodelovati vsi zakoniti dedič. Če se s poznejšo oporoko izrecno ne prekliče prejšnja oporoka, ostanejo določila prejšnje oporoke v veljavi, kolikor niso v nasprotju z določili poznejše (prvi odstavek 101. člena ZD). Zapustnik je v oporokah, ki so nastale v različnih časovnih obdobjih, na različen način razpolagal z (istim) nepremičnim premoženjem, zato je glede na citirano zakonsko določilo treba ugotoviti, ali je oporoka brez datuma kasnejša in preklicuje oporoko z dne 5. 11. 2012 (v zvezi z oporoko z dne 13. 1. 2005).

Prvostopno sodišče se je pravilno oprlo na splošni zastaralni rok iz 346. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Upoštevaje neprerekano ugotovitev o času izvršitve prenosa, ob tem, ko predmet zahtevka predstavlja podedovani obligacijski zahtevek zapustnice, kot se je o tem pravilno opredelilo sodišče, slednjega pritožnik s posplošeno grajo, da stališče ni točno niti relevantno, ne more izpodbiti. Pravilno stališče je namreč pomembno v toliko, ker vtoževana terjatev izvorno predstavlja terjatev zapustnice, ki z njeno smrtjo predstavlja del zapuščine po njej, zato ni pomembno, kdaj so tožniki oz. prvotožnik izvedeli za toženčevo razpolaganje s sredstvi zapustnice.

Sodišče za dediča namreč ne more razglasiti nekoga, ki ob izdaji sklepa o dedovanju ni več živ, pa čeprav je zapustnika preživel, saj nima sposobnosti biti stranka postopka. Po prvem odstavku 125. člena ZD je dedič lahko samo tisti, ki je živ ob uvedbi dedovanja. Mrtev dedič nima sposobnosti biti stranka in ga ni mogoče razglasiti za dediča, saj v trenutku njegove smrti po samem zakonu (ipso iure) preide njegova zapuščina na njegove dediče (132. člen ZD). Sodišče ni imelo pravne podlage, da bi z dodatnim sklepom o dedovanju novo najdeno zapuščino preneslo na že pokojnega dediča. ZD ne pozna instituta ustanovitve dedne pravice za pokojnega dediča. Namesto dediča, ki ni več živ ob izdaji sklepa (tudi dodatnega) o dedovanju, vstopijo njegovi dediči.

Dediči postanejo lastniki stvari v zapuščini s trenutkom prehoda zapuščine nanje in ne šele s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, kot to zmotno meni pritožba. S trenutkom smrti pridobijo dediči vsa lastninska upravičenja, med njimi tudi razpolagalno. Vsak poseg v tujo lastnino predpostavlja za lastnika škodo. Samo po sebi zato ni mogoče šteti, da pomeni splošna prepoved razpolaganja z nepremičnino le neznatno škodo za njenega lastnika, saj je pravica razpolaganja nedvomno bistven element lastninske pravice.

V okoliščinah konkretnega primera bo smoter, ki bi ga upnik zasledoval s tožbo po petem odstavku 168. člena ZIZ (tj. pridobiti listino, primerno za vknjižbo lastninske pravice) izpolnjen v okviru odprtega zapuščinskega postopka. V njem bo namreč zapuščinsko sodišče izdalo sklep o dedovanju, ki bo po pravnomočnosti v skladu s 6. točko prvega odstavka 40. člena ZZK-1 listina, primerna za vknjižbo lastninske pravice dedinje in dolžnice. Prav zaradi istega končnega rezultata – možnosti vknjižbe dolžničine lastninske pravice – je treba po presoji Vrhovnega sodišča zapuščinski postopek šteti kot postopek v smislu petega odstavka 168. člena ZIZ, z istim učinkom na obravnavani izvršilni postopek iz šestega odstavka 168. člena ZIZ, tj. njegovo prekinitvijo. Takšna razlaga je ustavnoskladna, saj varuje upnikovo pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave, katere sestavni del je tudi varstvo upnikove pravice do učinkovite izvršbe oziroma varstvo upnikovega položaja v izvršilnem postopku (v konkretnem primeru pred zavrženjem predloga).

Dokler zapuščinski postopek ni končan, v pravdi ni mogoče odločati o pravici do posesti spornih stvari, ki spadajo v zapuščinsko maso.

Informativni dokazi so načeloma prepovedani oziroma dovoljeni le izjemoma, če mora stranka zatrjevati dejstva, ki so zunaj njenega zaznavnega območja, za kar v obravnavani zadevi ne gre. Ker tožeči stranki ni uspelo dokazati, da si je toženec prilastil očetov denar z namenom, da bi izigral tožnici, kot sta zatrjevali, pač pa je toženec na drugi strani dokazal pravno podlago za dvig obravnavane gotovine (veljavno ustno darilno pogodbo), tožnici s tožbenim zahtevkom za ugotovitev obstoja terjatve zapuščine in za vrnitev obravnavanega zneska v zapuščino ne moreta uspeti.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi upnica od kreditne pogodbe po zapustnikovi smrti lahko veljavno odstopila le, če bi k plačilu neporavnanih obveznosti v dodatnem (najmanj) 15 dnevnem roku pozvala nova dolžnika - zapustnikova dediča in tema tudi vročila izjavo o odstopu od kreditne pogodbe. Prav tako je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da upnica s predloženim opominom z dne 8. 5. 2020, ki je sicer vseboval tudi poziv za plačilo zapadlih obveznosti, naslovljenim na A. A., in s povratnico, iz katere izhaja, da je bil navedeni opomin poslan naslovniku "A. A., X", ni izkazala, da je k plačilu zapadlih obveznosti pisno, priporočeno po pošti pozvala dediča pokojnega kreditojemalca (tj. dolžnika). Opomin in poziv za plačilo ni bil niti naslovljen na dediča, niti ni bil poslan na njun naslov, zgolj podpis na povratnici z navedbo priimka "A." pa ne dokazuje niti tega, da je poziv sploh sprejel kateri od dolžnikov. Ker je pravilna vročitev poziva, s katerim upnik konkretne dolžnike dolgovane obveznosti iz kreditne pogodbe pozove k plačilu te obveznosti v dodatnem roku, pogoj za uresničitev pravice do razdora pogodbe in za posledično predčasno zapadlost terjatve iz kr

Dejstvo, da sta se dediča z dednim dogovorom dogovorila, da pravni prednik tožnikov prevzame sporno stanovanje v posest, še ne pomeni, kot to zmotno meni pritožba, da je s tem pravni prednik tožnikov postal tudi lastnik spornega dela nepremičnine. Zakon o dedovanju v 132. členu določa, da preide zapuščina po samem zakonu na dediča v trenutku zapustnikove smrti. Dedič v trenutku zapustnikove smrti postane tudi posestnik stvari zapuščine, ne glede na to, kdaj je pridobil dejansko oblast nad stvarjo. Sklep o dedovanju je le deklaratorna odločba, s katero sodišče razglasi dediče. V konkretnem primeru sta bila torej oba dediča soposestnika sporne nepremičnine. Z dednim dogovorom sta se zato dediča, kot je bilo že navedeno, dogovorila glede posesti in o načinu uporabe solastne nepremičnine, ne pa o morebitnem prenosu lastninske pravice sporne nepremičnine z drugega toženca na pravnega prednika tožnikov.

Stroški, ki nastanejo dedičem ob pogrebu ali zaradi preživljanja zapustnika, ne sodijo med obvezne sestavine sklepa o dedovanju. Določitev višine pogrebnih in drugih stroškov ter njihova delitev med dediče ni stvar zapuščinskega postopka, ampak dogovora med dediči.