141. člen ZD

Sodišče druge stopnje in revident sta spregledala, da ZD v prvem odstavku 141. člena ZD, v primeru, ko je posestnik pošten, zaradi njegovega varstva določa tudi subjektivni zastaralni rok. Tudi tek subjektivnega zastaralnega roka bi bil lahko zadržan, če bi bile podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo tožniku tudi potem še onemogočena vložitev dediščinske tožbe. Vendar tožnik takšnih okoliščin ne navaja.

Predlog se zavrne.

I. Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je višje sodišče s tem, ko je tek objektivnega roka za vložitev dediščinske tožbe oprlo izključno na uporabo prvega odstavka 141. člena Zakona o dedovanju (ZD), ne pa tudi na 360. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ravnalo pravilno in zakonito? II. Predlog se zavrne glede prvega in drugega vprašanja in zavrže glede četrtega in petega vprašanja.

Tožnika sta zahtevek pravilno postavila. Ne gre za dednopravni zahtevek, čeprav zadeva izvira iz zapuščine. Gre za obligacijski in stvarnopravni zahtevek, za slednjega zastaranja skladno z določili SPZ ni. Glede obligacijskega zahtevka pa do zastaranja prav tako ni prišlo oziroma je bilo s priglasitvijo izločitvenega zahtevka v zapuščini in z vložitvijo tožbe to pretrgano. Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da bi moral biti postavljen zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Ravno iz razloga, ker so sporne parcele v zavezovalnem pravnem poslu izostale, posledično tudi vknjižbeno dovoljenje, tožnika pa od zapustnika, ki je sedaj pokojni, tega ne moreta več zahtevati, sta imela na podlagi določil ZD o izločitvi premoženja pravico izločati to premoženje v pravdi. Tožnika sta torej pravilno postavila oba ugotovitvena zahtevka. Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je prišlo do zastaranja zahtevkov tožnikov. Kot rečeno, v obravnavani zadevi ne gre za dediščinsko tožbo, temveč za stvarnopravne zahtevke po ugotovitvi lastninske pravice, kateri ne zastarajo. Tudi če gre sprejeti stališče sodišča prve stopnje, da gre za obligacijskopravne zahtevke na podlagi odplačne pogodb

Pravica zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič zastara nasproti poštenemu posestniku v enem letu, odkar je dedič zvedel za svojo pravico in za posestnika stvari zapuščine, najpozneje pa v desetih letih, računajoč za zakonitega dediča od zapustnikove smrti, za oporočnega dediča pa od razglasitve oporoke. Nasproti nepoštenemu posestniku zastara ta pravica v dvajsetih letih. Na dolžino zastaralnega roka torej odločilno vpliva (ne)poštenost posestnika zapuščine. Nepošten je tisti posestnik, ki ve, da je (samo tožnik ali tudi) tožnik pravi dedič. Šteje se, da je posestnik zapuščine pošten že, če je „znatno verjetno“, da mu zapuščina pripada, in ne šele v primeru, če je to gotovo. Univerzalno pravno nasledstvo pomeni prehod vseh pravic in obveznosti - prvi toženec je zato vstopil v pravni položaj pok. oporočne dedinje in je dolžan izpolniti le tisto, kar bi bila, če ne bi umrla pred vložitvijo tožbe, dolžna izpolniti ona. Vprašanje (ne)poštenosti se zato zanj ne presoja samostojno, ampak je odločilna le (ne)poštenost njegove pravne prednice. Tožnika sta zapustnikova zakonita dediča, ne pa njegova nujna dediča (25. člen ZD). To pomeni, da bi dedovala le v primeru, če bi

Pravilno je izhodišče sodišča prve stopnje, da je dokazno breme v dediščinski tožbi na dedičih - tožnikih, in sicer glede obstoja in višine zapuščine, ki jim pripada.

Dediščinska tožba je pravno sredstvo, s katerim zapustnikov dedič v pravdi uveljavlja dedno pravico od posestnika zapuščine. Obravnavana tožba ni dediščinska tožba v ožjem smislu, v kateri je med strankama sporna pravica do dedovanja. Država namreč dediščine ni pridobila kot dedinja, njen položaj temelji na sodni odločbi. Premoženje je nanjo prešlo zato, ker dedinja v zapuščinskem postopku ni sodelovala, in z namenom dokončne likvidacije zapustnikovih premoženjskih razmerij. Pravi titular dediščine, ki jo pridobi po samem zakonu brez posebne zahteve v trenutku zapustnikove smrti, pa je dedič. Okoliščina, da bi tožnica svojo pravico lahko uveljavila že v zapuščinskem postopku, v katerem pa (nesporno) ni sodelovala in k sodelovanju tudi ni bila povabljena (oz. pozvana k dedovanju), ji ne preprečuje uveljavljanja zahtevka iz tretjega odstavka 130. člena ZD. Bistveno je, da gre za dedinjo, ki ni sodelovala v zapuščinskem postopku, to je dedinjo, za katero zapuščinsko sodišče ni vedelo, in se dedovanju ni odpovedala. Ničesar od tega sodišče prve stopnje za tožnico ni ugotovilo. Izhajajoč iz stališča Vrhovnega sodišča RS v 16. točki sklepa II Ips 158/2017, da razlaga pravi

V konkretnem primeru je potrebno oceniti ali je tožnik imel na voljo učinkovito pravno sredstvo oziroma pravno možnost, s katero bi dosegel odstranitev protipravnega ravnanja državnega organa oziroma odpravo posledic založene oporoke, ki v zapuščinskem postopku ni bila razglašena ter je zato zapuščinsko sodišče uvedlo zakonito in ne oporočno dedovanje.

Pritožnica neskrbnost neutemeljeno enači z nepoštenostjo. Čeprav se po seznanitvi z obstojem tipkane oporoke niso lotili nadaljnjega raziskovanja, jim nepoštenosti ni mogoče očitati. Za napolnitev standarda nepoštenosti ne zadostuje neskrbnost/malomarnost, ampak bi morala tožnica dokazati zavajanje z jasnim namenom doseči (nepravično, neutemeljeno) korist ali cilj.

Kadar imajo zapuščino v posesti druge osebe, ki niso dediči, ali če sodedič posest utemeljuje na kakšni ne-dedni pravni podlagi, lahko dedič pravno varstvo uveljavlja z lastninsko tožbo v rokih po splošnih določbah stvarnega prava. Z dediščinsko tožbo po 141. členu ZD pa lahko pravno varstvo uveljavlja zoper druge dediče, ki posest tako kot on opirajo na določbe dednega prava. Katera pravila o zastaranju bo treba uporabiti, je tako odvisno od narave pravice. Ni pravilno stališče sodišča druge stopnje, da za uveljavljanje vseh navedenih pravic, ne glede na njihovo naravo, veljajo roki za obnovo postopka, ampak je pravilno stališče, da za uveljavljanje dediščinske tožbe, ne glede na to, ali jo dedič uveljavlja med ali po zapuščinskem postopku, veljajo zastaralni roki iz 141. člena ZD. Že v času veljavnosti novele je treba ZPP-D upoštevati, da se določbi 286. in 286.a člena ZPP dopolnjujeta in da se sodišče pri odločanju o prepoznih navedbah stranke ne sme zadovoljiti le s presojo njene krivde, ampak mora presoditi tudi, ali bi dopustitev (pre)poznih navedb pomenila zavlečenje reševanja spora. Po oceni Vrhovnega sodišča pa je bila napačna že presoja sodišča druge stopnj

Uveljavljanje zahtevka, poleg obstoječega zahtevka, je sprememba tožbe (drugi odstavek 184. člena ZPP). Ko je tožba vročena toženi stranki, je za spremembo potrebna njena privolitev. Tudi če tožena stranka ne soglaša, lahko sodišče spremembo tožbe dovoli, če misli, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP). Pritožbeno sodišče soglaša, da dodan tožbeni predlog (razširitev tožbe) temelji na drugačnem dejanskem stanju od obravnavanega in ni v kakršnikoli povezavi z obravnavanim zahtevkom (ugotovitev ničnosti oporoke). V pritožbi je argumentirano, da bi se tudi očitki o ponarejeni oporoki potrdili, če bi bila ugotovljena toženčeva nepoštenost in ponarejanje podpisov v upravnem postopku. Pritožbenemu očitku ni mogoče pritrditi, saj gre za dvoje samostojnih, krajevno in časovno ločenih razmerij in dvoje krajevno in časovno ločenih dejanj, ki naj bi izkazovali toženčevo nepoštenost. Iz splošne ocene o ne/poštenosti osebe ni mogoče sklepati na ravnanje v konkretnem primeru. Sklep o dedovanju rešuje vprašanje, kdo je dedič zapustnikovega premoženja. Po 220. členu ZD pravnomočen sklep o dedovanju veže stranke, ki so sodelovale

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali mora sodišče prve stopnje, kljub temu, da se v zadevi pred sodiščem prve stopnje ni uporabljal Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E, Uradni list RS št. 10/2017 z dne 27. 2. 2017), presoditi in obrazložiti, ali bi dopustitev navedb pravdne stranke, podanih po prvem naroku za glavno obravnavo, zavleklo reševanje spora, - ali subjektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka po drugem odstavku 396. člena ZPP (v povezavi z 224. členom ZD) teče od vročitve odločbe stranki (vročitev v skladu z zakonom), ali pa rok teče od trenutka, ko je ugotovljeno in nesporno, da je stranka odločbo prejela in ji je bila dejansko vročena.

Če zapuščino predstavljajo obveznice (vrednostni papirji), so dediči upravičeni od skrbnika za poseben primer zahtevati izročitev svojega deleža iz prejetih pravic iz teh obveznic kot vrednostnih papirjev.

V konkretnem primeru je bistven odgovor na vprašanje ali je pravni prednik tožnice imel na voljo učinkovito pravno sredstvo oziroma pravno možnost, s katero bi dosegel odstranitev protipravnega ravnanja državnega organa oziroma odpravo posledic založene oporoke, ki v zapuščinskem postopku ni bila razglašena ter je zapuščinsko sodišče uvedlo zakonito in ne oporočno dedovanje.

Res je sicer, da v sodni praksi velja stališče, da če oškodovanec opusti pravno varstvo, s katerim lahko uveljavi odpravo posledic protipravnega ravnanja nosilca oblasti, ima ta opustitev učinek pretrganja vzročne zveze (glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 827/2008, II Ips 1014/2007, III Ips 105/2007). Vendar pa to pravilo ni absolutno - vprašati se je treba, ali je imel udeleženec postopka na voljo učinkovito pravno sredstvo, s katerim bi konkretno dosegel odstranitev protipravnega ravnanja in njegovih posledic.

Tudi pri presoji utemeljenosti ugovora zastaranja sodišče opravlja subsumpcijo dejanskega stanja pod določeno pravno normo. Te trditve pa mora toženec podati pravočasno, to je do konca prvega naroka za glavno obravnavo (286. člen ZPP).

Revizija se dopusti glede vprašanja ali je zaradi opustitve vložitve dediščinske tožbe po 141. členu ZD nasproti sodedičem pokojnega prišlo do pretrganja vzročne zveze med nepravilnim ravnanjem državnega organa in vtoževano škodo.

Predlog se zavrne.

Zemljiškoknjižni lastnik, ki ga dediči tožijo na izročitev nepremičnin, ki so bile pridobljene na podlagi dedovanja, se lahko uspešno brani z ugovorom priposestvovanja.

Kadar je za dediščinsko tožbo aktivno legitimiranih več sodedičev, lahko s tožbo vsak posamezen sodedič uveljavlja svojo dedno pravico neodvisno od drugih. Dediči zato niso nujni enotni sosporniki. V sodni praksi je res sprejeto stališče, da je dediščinska tožba po 141. členu ZD tožba enega dediča proti ostalim sodedičem istega zapustnika, vendar pa to ne pomeni, da tožnica, ki ni dedinja po pokojnem A. A. (po katerem je bil napačno izdan dodatni sklep o dedovanju), ampak dedinja po pokojnem z istim imenom (ki je bil lastnik sporne nepremičnine), za dediščinsko tožbo ni aktivno legitimirana. Upoštevati je namreč treba, da gre v tej zadevi za specifičen primer, in da se tako tožnica kot toženka s sklicevanjem na dedno pravico potegujeta za zapuščino istega zapustnika. Ni pravilno stališče dedinje, da bi drug dedič lahko dedno izjavo o odstopu dednega deleža drugemu dediču lahko dal le v zapuščinskem postopku. Zapuščinski postopek oziroma postopek za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju je pravnomočno zaključen in sodedič te možnosti nima več. Pravice, da z dednim deležem razpolaga, pa mu le zato, ker se o dedni pravici razpravlja v pravdi, ni mogoče odvzeti.