205. člen ZD

Dediči lahko podajo izjave vse do konca postopka in ne le do izdaje sklepa o dedovanju. Veže jih torej le pravnomočen sklep o dedovanju. To pomeni, da mora sodišče upoštevati tudi tista dejstva in dokaze, ki so podana šele v pritožbi in se nanašajo na uveljavljanje dedne pravice.

Dediči lahko podajo izjave vse do konca postopka in ne le do izdaje sklepa o dedovanju. Veže jih le pravnomočen sklep o dedovanju. To pomeni, da mora sodišče upoštevati tudi tista dejstva in dokaze, ki so podana šele v pritožbi in se nanašajo na uveljavljanje dedne pravice.

Primera, ko nihče od dedičev ni član agrarne skupnosti, ZPVAS ne ureja in obstaja pravna praznina. V skladu z ustaljeno sodno prakso se v takem primeru analogno uporabi določbo 50. člena ZAgrS. Potomci zapustnikovih bratov in sester niso nujni dediči.

V skladu z določbo 220. člena ZD pravnomočen sklep o dedovanju veže osebe, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku. Dediči so vezani le na pravnomočen sklep, zato lahko tudi po zaključenem naroku podajajo ugovore in dajejo izjave. Temu pritrjuje določba tretjega odstavka 205. člena ZD, ki dedičem omogoča podajanje izjav do konca postopka in ne le do izdaje sklepa o dedovanju. To pa pomeni, da je uporaba določbe 337. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD, po kateri navajanje pritožbenih novot ni dovoljeno, izključena. Pritožnici imata zato možnost vračunanja daril zakonitemu dediču v dedni delež in izločitev po 32. členu ZD uveljavljati (tudi) v pritožbenem postopku. Zato je bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek.

S sklepom, da sodišče ne bo opravilo zapuščinske obravnave, zapuščinski postopek ni bil pravnomočno končan.

V skladu z 203. členom ZD sodišče ne opravi zapuščinske obravnave, v kolikor pokojni ni zapustil nepremičnega premoženja. V predmetni zadevi je pokojni zapustil nepremično premoženje, dediči pa soglasja, da se zapuščinska obravnava ne opravi niso podali, zato je sodišče prve stopnje bilo dolžno opraviti zapuščinsko obravnavo. V skladu z 220. členom ZD pravnomočen sklep o dedovanju veže osebe, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku. Dediče tako veže le pravnomočen sklep in tako lahko dediči, v skladu z 205. členom ZD, podajo izjave do konca postopka in ne le do izdaje sklepa o dedovanju.

Nujni dedič lahko uveljavlja pravico do nujnega deleža tudi v pritožbenem postopku.

Dedno pravico in tako tudi pravico do nujnega deleža z zahtevo po zmanjšanju oporočnih razpolaganj zaradi prikrajšanja le-tega, je mogoče uveljavljati tudi še v pritožbenem postopku do pravnomočnosti sklepa o dedovanju, čemur sledi tudi ustaljena sodna praksa.

Dediči so vezani le na pravnomočen sklep, zato lahko tudi po zaključenem naroku podajajo ugovore in dajejo izjave. Temu pritrjuje določba tretjega odstavka 205. člena ZD, ki dedičem omogoča podajanje izjav do konca postopka in ne le do izdaje sklepa o dedovanju. To pa pomeni, da je uporaba določbe 337. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD, po kateri navajanje pritožbenih novot ni dovoljeno, izključena.

Dedič ima možnost svojo pravico uveljavljati (tudi) v pritožbenem postopku.

Zahtevo za vrnitev daril zaradi prikrajšanje nujnega dednega deleža lahko dedič uveljavlja vse do konca zapuščinskega postopka. Ker so dediči vezani le na pravnomočen sklep, lahko na podlagi tretjega odstavka 205. člena ZD podajo izjavo do konca zapuščinskega postopka in ne le do izdaje sklepa o dedovanju.

Namen instituta ločitve zapuščine je preprečiti zlitje zapuščine z dedičevim premoženjem, saj bi se sicer lahko zgodilo, da terjatve upnikov, ki so jih imeli do zapustnika in so ob njegovi smrti prešle na dediča, ne bodo poplačane, ker jim bodo pri tem konkurirale terjatve dedičevih upnikov. Sodišče prve stopnje je sicer ob izdaji izpodbijanega sklepa po podatkih, s katerimi je razpolagalo, pritožnici utemeljeno upoštevalo kot zakoniti dedinji, vendar pa sta pritožnici ob vložitvi pritožbe podali dedno izjavo, s katero sta se dedovanju odpovedali. Takšna izjava je v pritožbi dopustna in pravočasna, saj tretji odstavek 205. člena ZD določa, da lahko prizadete osebe do konca postopka podajo pri sodišču izjavo, ali sprejmejo dediščino ali pa se ji odpovedujejo.

Ugovor obsega zapuščine, prvič izpostavljen v pritožbi, je potrebno šteti kot dopustnega iz razloga, ker se je dedinja imela možnost izjasniti se o le tem šele v pritožbenem postopku.

V konkretnem primeru pritožnica takšne izjave do konca zapuščinskega postopka na prvi stopnji ni podala, je pa izjavo o odpovedi dedovanju v skladu s 133. členom ZD podala v pritožbenem postopku. Glede upoštevanja pritožbenih novot v zapuščinskih postopkih in glede uporabe pravil o prekluziji iz 337. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD in tudi 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1), je treba upoštevati naravo in namen tega postopka. Izjava o odpovedi dediščine je dedna izjava (208. člen ZD) in predstavlja po svoji naravi uveljavljanje pravice, zato jo je treba upoštevati tudi v pritožbenem postopku.

Ko sodišče določi dediča kot prevzemnika kmetije, določi le še dedne deleže drugih upravičencev, ki so bili že ugotovljeni v sklepu o dedovanju. Pravnomočni sklep o dedovanju veže stranke glede odločitve o dedni pravici. Določbe četrtega odstavka 21. člena ZD, da pri posvojitvi posvojenec in njegovi potomci nimajo zakonite dedne pravice po starših, njihovih potomcih in drugih sorodnikih, ni moč razlagati tako, da posvojenec za nazaj, do trenutka rojstva, izgubi vse že pridobljene pravice po naravnih starših.

Po našem pravu velja domneva, da osebe, ki so poklicane k dedovanju, dediščino sprejmejo (132. člen ZD), vendar pa lahko to domnevo izpodbijejo, med drugim tudi z izjavo o odpovedi dediščini. Izjavo, s katero se dedič odpove dediščini, je treba podati najkasneje do konca zapuščinske obravnave oziroma točneje do konca postopka na prvi stopnji, to pa je tedaj, ko sodišče izda sklep o dedovanju (prvi odstavek 133. člena ZD).

Po 220. členu ZD pravnomočen sklep veže osebe, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku. Ker so dediči vezani le na pravnomočen sklep, lahko tudi po izdaji sklepa podajajo ugovore, dajejo izjave in navajajo dejstva. V tako imenovanih oficioznih postopkih (kot je zapuščinski) ni prekluzije navajanja novih dejstev in predlaganje novih dokazov, saj mora sodišče na podlagi 165. člena ZD ves čas postopka gledati na to, da se pravice strank čim prej ugotovijo in zavarujejo in sodišče vzame v presojo vsak predlog prizadetih oseb, ki jih te dajo pisno ali ustno. Ta specialna določba zato izključuje uporabo eventualne maksime iz 286. člena ZPP ter uporabo 286.b člena ZPP. Vse to pa pomeni, da mora pritožbeno sodišče upoštevati tudi tiste novote, ki so navedene v pritožbi in ki se nanašajo na uveljavljanje dedne pravice.

Dedič B. B. šele v pritožbi prvič navaja, da je oporočni dedič z darilno pogodbo prejel nepremičnine, ki bi bile sicer del zapuščine oziroma jih je skladno z določbami 28. člena ZD potrebno upoštevati pri ugotavljanju vrednosti zapuščinske mase. Pritožnik s tem vsaj smiselno uveljavlja zahtevo za zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža. Pravica do nujnega deleža (in z njim povezane pravice), uveljavljanje katere je v dispoziciji upravičencev (40. člen ZD), je dedna pravica, ki jo je treba primarno uveljavljati v zapuščinskem postopku. Skladno s pravilom iz 220. člena ZD pravnomočen sklep veže osebe, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku. Dediči so torej vezani le na pravnomočen sklep, zato lahko tudi po zaključenem postopku na prvi stopnji podajajo ugovore in dajejo izjave. Tudi glede na določbo tretjega odstavka 205. člena ZD lahko dediči podajo izjavo do konca postopka in ne le do izdaje sklepa o dedovanju. Skladno z ustaljeno sodno prakso je mogoče uveljavljati pravico do nujnega deleža in zahtevo za zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega dednega deleža tudi šele v pritožbenem postopk

Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da se pritožnik pritožuje samo zoper točko III izreka izpodbijanega sklepa, zato sta točki I in II izreka sklepa postali pravnomočni. Ob tem sodišče druge stopnje posebej opozarja, da vsebino sklepa o dedovanju predpisuje določba drugega odstavka 214. člena ZD. V skladu s to določbo naj sodišče prve stopnje v bodoče oblikuje izreke sklepov o dedovanju. Tudi glede izvedbe zapuščinske obravnave naj sodišče v bodoče upošteva določbo 205. člena ZD.

Ker so dediči vezani le na pravnomočen sklep, lahko tudi po zaključenem naroku podajajo ugovore in dajejo izjave. Po ustaljeni sodni praksi je mogoče uveljavljati zahtevo za zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega dednega deleža tudi šele v pritožbenem postopku zoper sklep o dedovanju.