305.a člen ZPP

Kadar na pomanjkljivost trditev opozori že nasprotna stranka, po stališču sodne prakse dodatna razjasnjevalna in poučevalna dolžnost sodišča odpade. Po ustaljeni sodni praksi sodba ESČP v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji tožnice ne razbremenjuje trditvenega in dokaznega bremena glede ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti (obstoj in obseg škode ter vzročna zveza med nastalo škodo in izbrisom iz registra stalnega prebivalstva). Da se je pravni položaj tožnice z izbrisom poslabšal, samo po sebi ne zadostuje za zaključek o obstoju in višini premoženjske škode ter vzročni zvezi med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva ter zatrjevanim premoženjskim prikrajšanjem v višini denarne socialne pomoči.

Opravičilo stranke za izostanek z naroka ni ovira, da sodišče ne bi opravilo glavne obravnave in na njej izvedlo dokaznega postopka ter o zadevi meritorno odločilo.

Stališče, da nekdo, ki je zaposlen pri pravdni stranki, ne bi smel biti zaslišan kot priča, ni pravilno in nima podlage v predpisih in odločbah, na katere se pritožnik sklicuje.

Ker prvostopenjsko sodišče poravnalnega naroka ni opravilo, tožena stranka ni upravičenega do stroškov zanj, pač pa le do stroškov za narok za glavno obravnavo, kar ji je prvostopenjsko sodišče tudi priznalo.

Nasprotna tožba je sicer res samostojna toženčeva tožba zoper tožnika. Gre za njegovo ofenzivno obrambno sredstvo v pravdi, v kateri je (do tedaj) nastopal le kot toženec. Njena glavna značilnost pa je določena povezanost s tožbenim zahtevkom iz prvotne tožbe. Prav zato je smiselno, da se obe tožbi združita v istem postopku. Gre za izraz načela ekonomičnosti postopka in pravne varnosti. Že sama vložitev nasprotne tožbe pa predpostavlja združitev obeh postopkov v enotno obravnavanje. Poravnalni narok ni obvezen. Za zahtevke za znižanje kupnine ne zadošča dajatvena tožba, pač pa je potreben tudi oblikovalni tožbeni zahtevek, usmerjen k prilagoditvi cene zmanjšani vrednosti storitve, ki je posledica stvarnih napak. Takšnega zahtevka tožena stranka v konkretnem primeru ni postavila. Posledično ni moglo priti do izdaje oblikovalne sodbe, ki bi lahko bila podlaga uveljavljanemu kondikcijskemu zahtevku. Oblikovanje pravilnega tožbenega zahtevka je stvar tožnika. Če ta za uveljavitev svojih pravic izbere napačno pot, njegove napake ni mogoče sanirati skozi materialno procesno vodstvo.

Po določilu 12. člena ZPSPP najem poslovnega prostora nastane s pogodbo med najemodajalcem in najemnikom, ki mora biti sklenjena v pisni obliki. Zakon izrecno določa, da pogodba, ki ni sklenjena v predpisani obliki, ni veljavna. Ker je obličnost v primeru sklenjene najemne pogodbe za poslovne prostore predpisana predvsem z namenom lažjega dokazovanja vsebine pogodbe, torej v korist strank in ne zaradi varovanja javnega interesa, se je sodišče prve stopnje pravilno ukvarjalo z bistvenim vprašanjem, ali je med strankama do sklenitve pogodbe sploh prišlo, saj je to nujna predpostavka, da bi pogodba lahko konvalidirala (58. člen OZ).

Upoštevaje časovne meje pravnomočnosti sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upošteva zgolj tiste okoliščine, ki nastanejo do trenutka zaključka glavne obravnave. Ker je bilo v obravnavanem primeru na zadnjem naroku za glavno obravnavo 26. 11. 2014 še negotovo, ali bodo tudi drugi zatrjevani zakoniti dediči po zapustniku svojo dedno pravico v pravdi uspeli uspešno uveljaviti, saj bo o tem mogoče sklepati šele po pravnomočni odločitvi o zahtevku iz tožbe z dne 25. 7. 2014 (priloga A7), je sodišče prve stopnje pri presojanju utemeljenosti predmetnega zahtevka krog zakonitih dedičev po pokojnem pravilno ugotavljajo zgolj izhajajoč iz pravnomočnega sklepa o dedovanju po zapustniku I D 1525/2011 z dne 4. 1. 2013, upoštevaje pri tem tudi tožečo stranko. Kot pravilen je potrebno podpreti prvostopenjski zaključek, da je bila tožeči stranki pravica do obravnavanja v zapuščinskem postopku in s tem možnost, da že v tem uveljavi svoja dednopravna upravičenja, odvzeta. Dejstvo, da je bila tožeča stranka na zapuščinski obravnavi navedena kot zakoniti dedič po pokojnem, zapuščinsko sodišče pa kljub temu, da biva v Sloveniji, njenega naslova ni skušalo ugotoviti z namenom vabljenja k

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zaradi neizpolnjenosti procesnih predpostavk po 15. in 19. členu ZVPSBNO tožnikovo tožbo zavrglo. Tožnik ni niti zatrjeval, da je v postopkih pred okrajnim sodiščem vložil nadzorstvene pritožbe ali rokovne predloge, niti ni zatrjeval, da je vložil predlog za poravnavo pri Državnem pravobranilstvu. Presoja dovoljenosti tožnikovega zahtevka je s procesnopravnega vidika podvržena določbam ZVPSBNO.

ZPP ne predpisuje obligatornega skupnega razpisa in izvedbe poravnalnega naroka in naroka za glavno obravnavo.

Samo dejstvo razžalitve, kakršnega sicer neko družbeno okolje sprejema kot razžalitev, "prizadetega" pa to ne moti tako močno, da bi duševno trpel, ne more utemeljevati denarne odškodnine.

Z nepravilno uporabo določb ZPP o poravnalnem naroku in sodni poravnavi (305.a čl. ZPP) je sodišče bistveno kršilo določbo postopka, kar je lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. V primeru, ko je med strankama ostalo odprto le sporno vprašanje izplačila razlike v plači, bi si sodišče prve stopnje moglo in moralo prizadevati, da stranki skleneta delno sodno poravnavo, ki bi se nanašala na poglavitne dele spora, saj z določbo 305.a čl. ZPP ni izključena možnost sklenitve delne sodne poravnave.