223. člen ZD

Zapuščina pa je bila izročena Občini X., ker je dedinja C. C. sporočila, da se ne priglaša k dedovanju in da zneska, ki ga terja Občina X. iz naslova plačila stroškov institucionalnega varstva v valoriziranem znesku 16.343,32 EUR ni pripravljena plačati. Zapuščinski postopek po B. B., v katerem pritožnica ni sodelovala, je bil s tem pravnomočno končan. Posebnega sklepa, s katerim bi sodišče prve stopnje ugotovilo dediče, v obravnavani situaciji ni bilo treba izdati. Z obvestilom pritožnice z dne 16. 9. 2024, da je dedinja po zapustnici, ki ni bila obveščena o predmetnem zapuščinskem postopku in v njem ni sodelovala, je zato je nastopila situacija iz 223. člena ZD.

Pravica zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič zastara nasproti poštenemu posestniku v enem letu, odkar je dedič zvedel za svojo pravico in za posestnika stvari zapuščine, najpozneje pa v desetih letih, računajoč za zakonitega dediča od zapustnikove smrti, za oporočnega dediča pa od razglasitve oporoke. Nasproti nepoštenemu posestniku zastara ta pravica v dvajsetih letih. Na dolžino zastaralnega roka torej odločilno vpliva (ne)poštenost posestnika zapuščine. Nepošten je tisti posestnik, ki ve, da je (samo tožnik ali tudi) tožnik pravi dedič. Šteje se, da je posestnik zapuščine pošten že, če je „znatno verjetno“, da mu zapuščina pripada, in ne šele v primeru, če je to gotovo. Univerzalno pravno nasledstvo pomeni prehod vseh pravic in obveznosti - prvi toženec je zato vstopil v pravni položaj pok. oporočne dedinje in je dolžan izpolniti le tisto, kar bi bila, če ne bi umrla pred vložitvijo tožbe, dolžna izpolniti ona. Vprašanje (ne)poštenosti se zato zanj ne presoja samostojno, ampak je odločilna le (ne)poštenost njegove pravne prednice. Tožnika sta zapustnikova zakonita dediča, ne pa njegova nujna dediča (25. člen ZD). To pomeni, da bi dedovala le v primeru, če bi

Pravnomočen sklep o dedovanju veže samo stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku (220. člen ZD). To pomeni, da pritožnika, ki v zapuščinskem postopku ni sodeloval, izpodbijani (pravnomočen) sklep o dedovanju ne veže. Če po pravnomočnosti sklepa o dedovanju oseba, ki ni sodelovala v zapuščinskem postopku, uveljavlja kakšno pravico do zapuščine kot dedič, zapuščinsko sodišče ne opravi nove zapuščinske obravnave, ta oseba pa lahko svojo zatrjevano dedno pravico uveljavlja v pravdi.

Predlog se zavrne.

Uveljavljanje zahtevka, poleg obstoječega zahtevka, je sprememba tožbe (drugi odstavek 184. člena ZPP). Ko je tožba vročena toženi stranki, je za spremembo potrebna njena privolitev. Tudi če tožena stranka ne soglaša, lahko sodišče spremembo tožbe dovoli, če misli, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP). Pritožbeno sodišče soglaša, da dodan tožbeni predlog (razširitev tožbe) temelji na drugačnem dejanskem stanju od obravnavanega in ni v kakršnikoli povezavi z obravnavanim zahtevkom (ugotovitev ničnosti oporoke). V pritožbi je argumentirano, da bi se tudi očitki o ponarejeni oporoki potrdili, če bi bila ugotovljena toženčeva nepoštenost in ponarejanje podpisov v upravnem postopku. Pritožbenemu očitku ni mogoče pritrditi, saj gre za dvoje samostojnih, krajevno in časovno ločenih razmerij in dvoje krajevno in časovno ločenih dejanj, ki naj bi izkazovali toženčevo nepoštenost. Iz splošne ocene o ne/poštenosti osebe ni mogoče sklepati na ravnanje v konkretnem primeru. Sklep o dedovanju rešuje vprašanje, kdo je dedič zapustnikovega premoženja. Po 220. členu ZD pravnomočen sklep o dedovanju veže stranke, ki so sodelovale

Tudi pri presoji utemeljenosti ugovora zastaranja sodišče opravlja subsumpcijo dejanskega stanja pod določeno pravno normo. Te trditve pa mora toženec podati pravočasno, to je do konca prvega naroka za glavno obravnavo (286. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilna procesna odločitev prvostopenjskega sodišča, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja, ali ima toženec na spornem stanovanju pravico, ki upravičuje njegovo bivanje v njem, temveč bo počakalo na rešitev tega vprašanja na matičnem področju (v pravdi pred Okrožnim sodiščem v Kranju). Pravnomočen sklep o dedovanju zavezuje zgolj osebe, ki so v zapuščinskem postopku sodelovale, in še to samo glede pravice do dedovanja ali do volila (220. člen ZD). Zato dejstvo, da je bila tožničina mati v zapuščinskem postopku proglašena za lastnico sporne nepremičnine, v razmerju do toženca, ki v zapuščinskem postopku ni sodeloval, ne pomeni pravnomočno razsojene stvari.

Kadar je za dediščinsko tožbo aktivno legitimiranih več sodedičev, lahko s tožbo vsak posamezen sodedič uveljavlja svojo dedno pravico neodvisno od drugih. Dediči zato niso nujni enotni sosporniki. V sodni praksi je res sprejeto stališče, da je dediščinska tožba po 141. členu ZD tožba enega dediča proti ostalim sodedičem istega zapustnika, vendar pa to ne pomeni, da tožnica, ki ni dedinja po pokojnem A. A. (po katerem je bil napačno izdan dodatni sklep o dedovanju), ampak dedinja po pokojnem z istim imenom (ki je bil lastnik sporne nepremičnine), za dediščinsko tožbo ni aktivno legitimirana. Upoštevati je namreč treba, da gre v tej zadevi za specifičen primer, in da se tako tožnica kot toženka s sklicevanjem na dedno pravico potegujeta za zapuščino istega zapustnika. Ni pravilno stališče dedinje, da bi drug dedič lahko dedno izjavo o odstopu dednega deleža drugemu dediču lahko dal le v zapuščinskem postopku. Zapuščinski postopek oziroma postopek za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju je pravnomočno zaključen in sodedič te možnosti nima več. Pravice, da z dednim deležem razpolaga, pa mu le zato, ker se o dedni pravici razpravlja v pravdi, ni mogoče odvzeti.

Redna pot za uveljavljanje dedne pravice je torej zapuščinski postopek, funkcija pravde je zgolj korektivna. V obravnavanem primeru je tožnik sodeloval v zapuščinskem postopku, tako da bi moral svojo dedno pravico uveljavljati znotraj zapuščinskega postopka in ne kot želi prikazati s pritožbo v okviru dediščinske tožbe.

Zapuščinsko sodišče je bilo še pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju obveščeno o novem dediču, ki uveljavlja pravico do zapuščine.

Pravnomočen sklep o dedovanju veže samo stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku (220. člen ZD). Pritožnica v postopku, ki je bil zaključen s sklepom o dedovanju z 21. 5. 2014 (ki je postal pravnomočen 10. 6. 2014), ni sodelovala v nobeni fazi; sklep ji (kot sama navaja v pritožbi) tudi ni bil vročen, zato je ne more vezati. Ker je tako, nima pravice do pritožbe zoper sklep o dedovanju, ampak ima v skladu z 223. členom ZD možnost, da svojo pravico uveljavlja v pravdi. Pritožbene novote, ki se nanašajo na uveljavljanje dedne pravice, so po usklajeni sodni praksi višjih sodišč dopustne. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku obravnavati trditve in predložene dokaze o pritožničini dedni pravici, pri tem pa naj bo pozorno tudi na to, da gre za premoženje, vrnjeno v postopku denacionalizacije. Okoliščine primera niso takšne, da bi pritožbeno sodišče lahko samo dopolnilo postopek, saj je razlog za razveljavitev uveljavljanje dedne pravice nove dedinje. Pritožbena obravnava ima kontrolno funkcijo, lahko tudi delno dopolni manjkajoči dokazni postopek; ne sme pa nadomestiti postopka pred sodiščem prve stopnje, tako da višje sodišče samo ne more in ne s

Nujni dedič mora vselej uveljavljati zahtevek za vračanje daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža neposredno v pravdi, kadar obdarjenci niso udeleženci zapuščinskega postopka, pa tudi tedaj, če sam ni sodeloval v zapuščinskem postopku (223. člen ZD), če po napotilu sodišča ni sprožil pravde med zapuščinskim postopkom, ali če ga sodišče ni napotilo na pravdo, pa bi ga moralo (četrti in peti odstavek 213. člena ZD), če obstajajo pogoji za obnovo zapuščinskega postopka (224. člen ZD), končno pa tudi v primerih, ko ni zapuščine, ker je pokojnik s celotnim svojim premoženjem razpolagal že za časa svojega življenja in ga ob smrti ni imel več.

V večinski sodni praksi je sprejeto stališče, da se v primeru pravde ob pogojih za obnovo postopka po 224. členu ZD uporabljajo roki za vložitev tožbe, kot jih določa 396. člen ZPP in da navedeno izključuje uporabo zastaralnih rokov iz 141. člena ZD. Tudi pri presoji utemeljenosti ugovora zastaranja sodišče opravlja subsumpcijo dejanskega stanja pod določeno pravno normo. Te trditve pa mora toženec podati pravočasno, to je do konca prvega naroka za glavno obravnavo.

ZPP, ki se na podlagi 163. člena ZD uporablja tudi v zapuščinskem postopku, če ZD ne določa drugače, posebnih pravil o potrdilu o pravnomočnosti ter z njim povezanih pravnih sredstvih nima. Po ustaljeni sodni praksi pa se za postopek razveljavitve neutemeljenega potrdila o pravnomočnosti uporablja drugi odstavek 42. člena ZIZ, ki se nanaša na razveljavitev neutemeljenega potrdila o izvršljivosti. Pravnomočnost je namreč nujni pogoj izvršljivosti sodnih odločb, kadar ni posebej določena nesuspenzivnost rednega pravnega sredstva (četrti odstavek 19. člena ZIZ).

Pastorki niso zakoniti dediči, torej tudi ne nujni dediči. Tožnici je bila dana možnost razpravljanja pred sodiščem v jeziku, ki ga razume, saj je bila na naroku za glavno obravnavo navzoča sodna tolmačica za makedonski jezik.

Upoštevaje časovne meje pravnomočnosti sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upošteva zgolj tiste okoliščine, ki nastanejo do trenutka zaključka glavne obravnave. Ker je bilo v obravnavanem primeru na zadnjem naroku za glavno obravnavo 26. 11. 2014 še negotovo, ali bodo tudi drugi zatrjevani zakoniti dediči po zapustniku svojo dedno pravico v pravdi uspeli uspešno uveljaviti, saj bo o tem mogoče sklepati šele po pravnomočni odločitvi o zahtevku iz tožbe z dne 25. 7. 2014 (priloga A7), je sodišče prve stopnje pri presojanju utemeljenosti predmetnega zahtevka krog zakonitih dedičev po pokojnem pravilno ugotavljajo zgolj izhajajoč iz pravnomočnega sklepa o dedovanju po zapustniku I D 1525/2011 z dne 4. 1. 2013, upoštevaje pri tem tudi tožečo stranko. Kot pravilen je potrebno podpreti prvostopenjski zaključek, da je bila tožeči stranki pravica do obravnavanja v zapuščinskem postopku in s tem možnost, da že v tem uveljavi svoja dednopravna upravičenja, odvzeta. Dejstvo, da je bila tožeča stranka na zapuščinski obravnavi navedena kot zakoniti dedič po pokojnem, zapuščinsko sodišče pa kljub temu, da biva v Sloveniji, njenega naslova ni skušalo ugotoviti z namenom vabljenja k

Dedič zaščitene kmetije na podlagi zakona je lahko samo oseba, ki je glede na zakoniti dedni red po splošnih predpisih poklicana k dedovanju.

V kolikor je bil kakšen dedič v sklepu o dedovanju res „spregledan“, je dolžan sam uveljavljati svoje pravice do zapuščine, nima pa za kaj takega pravno priznanega interesa pritožnik.

Korektivno sredstvo, s katerim oseba, ki v pravnomočno zaključenem zapuščinskem postopku ni sodelovala, lahko uveljavi svoj pravico do zapuščine, je pravda.

Če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju pojavi oseba, ki trdi, da je dedič zapustnika in ki ni sodelovala v zapuščinskem postopku, le-ta nima pravice do pritožbe zoper sklep o dedovanju. Svoje pravice lahko uveljavi v pravdi.