12. člen ZD

Po izvedenem dokaznem postopku je še vedno ostal precejšen dvom glede vprašanja, ali je med tožnikom in A. A. obstajala življenjska skupnost, ki je bila po vsebini enaka življenjski skupnosti moža in žene. Zato je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik svojega dokaznega bremena ni zmogel.

Če udeleženec, ki je bil napoten o spornih dejstvih na vložitev tožbe v pravdnem postopku, takšne tožbe ne vloži pravočasno ali sporna dejstva ne uveljavlja z ustreznim tožbenim zahtevkom, ne ravna po sklepu zapuščinskega sodišča. To ima za posledico, da se nadaljuje zapuščinska obravnava in se dokonča ne glede na zahtevke, o katerih ga je sodišče napotilo na pravdo. Sodišče v zapuščinskem postopku nima zakonske podlage, da dediče še enkrat napoti na pot pravde glede istih spornih dejstvih, o katerih so bili dediči na pravdo že napoteni. To velja tudi v primeru, če o zahtevku ni bilo meritorno odločeno, ker so tožniki umaknili tožbeni zahtevek. Vstopna pravica je institut zakonitega dedovanja, ne pa tudi oporočnega. Kadar oporočitelj ne določi substituta dediča, v oporoki določeni dedič pa umre pred oporočitejem, kot tudi v primeru dedne nevrednosti dediča, pride do zakonitega dedovanja.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je imel zapustnik tri otroke, poleg pritožnikov še sina E. E., ki je umrl pred zapustnikom. Ker torej ni mogel dedovati, njegov dedni delež na podlagi vstopne pravice (12. člen ZD) deduje njegova hči D. D. Pri tem ni odločilno, kot zmotno izpostavlja pritožba, da se je D. D. odpovedala dedovanju po svojem očetu, saj je njena dedna pravica po dedku samostojna in jo je pridobila prav zato, ker oče ob uvedbi dedovanja ni bil več živ in torej ni mogel postati dedič.

Pritožnica z vztrajanjem, da je edina hči svojih staršev, ne more uspeti. Zapustnik je namreč poleg pritožnice, ki se je rodila v njegovi zakonski zvezi z E. E., imel še sina, pritožničinega polbrata, ki se je rodil pred njo. Ker je umrl pred zapustnikom, sta do dedovanja na podlagi vstopne pravice po 12. členu ZD upravičena njegova sinova in zapustnikova vnuka. Predlog za uvedbo zapuščinskega postopka po pritožničini materi ne predstavlja nobene ovire za izvedbo in dokončanje zapuščinskega postopka po zapustniku. Pritožnica bi morala iz očetove zapuščine izločiti del, ki ustreza materinemu deležu na njunem skupnem premoženju. Pritožnica je bila zato s sklepom z dne 16. 8. 2017 napotena na pravdo, vendar ustrezne tožbe ni vložila. Zapuščinsko sodišče je torej smelo nadaljevati zapuščinski postopek in odločiti o dedovanju po zapustniku, ne da bi upoštevalo pritožničine trditve o neveljavnosti notarskega zapisa z dne 16. 8. 2010, s katerim je zapustnik razpolagal s spornim premoženjem, ki naj bi ga pridobil v zakonski zvezi z E. E.

Ko dedujejo dediči prvega dednega reda, velja vstopna pravica le za otroke zapustnikovega otroka, ki je umrl pred zapustnikom, in tako naprej po vrsti, dokler je kaj zapustnikovih potomcev. Vstopna pravica ne velja za otroka prej umrlega zakonca zapustnika, ki ni njegov oče.

Po določbah ZD se v prvi dedni red štejejo zapustnikov zakonec in njegovi otroci, zapustnikovi vnuki (ali pravnuki) pa le, če je kateri od zapustnikovih otrok mrtev. V povezavi z 12. členom ZDen to pomeni, da je vnuk bivšega lastnika podržavljenega premoženja, upravičenec do denacionalizacije le pod pogojem, če je prejšnji lastnik umrl za svojim otrokom, ki je oče ali mati vnuka (prejšnjega lastnika). V obravnavani zadevi pa je bilo ugotovljeno, da je lastnica podržavljenega premoženja umrla pred svojo hčerko. Posledično pa niso izpolnjeni pogoji, da bi se B.B. kot vnukinja bivše lastnice lahko štela kot nadomestna upravičenka na podlagi 12. člena ZDen. Nadomestni upravičenec bi bila njena mama, ki ni štela za državljana LRS in FLRJ, zaradi česar po prvem odstavku 9. člena ZDen ni upravičenec do denacionalizacije.

Zaradi zmotnega zaključka, da je oporočna dedinja oziroma skrbnica le pavšalno navedla stroške v zvezi z opravljenim delom, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, glede odločitve o priglašeni nagradi skrbnice pa izpodbijani sklep nima razlogov. Glede na to, da je bil vdovec J. F. živ ob uvedbi dedovanja po pokojni ženi, umrl pa je med zapuščinskim postopkom, potem namesto dediča, vstopijo njegovi dediči. Gre za podedovanje dednega pripada oziroma dedno transmisijo. V primeru dedne transmisije namesto prvotnega dediča po zapustniku deduje druga oseba - dedičev dedič. Pravica te osebe izvira od dediča, ne od zapustnika.

Pritožnik je v zapuščinskem postopku izjavil, da se dedovanju sporne nepremičnine odpoveduje, takrat še živeči vnukinji zapustnika pa sta se priglasili k dedovanju, zato je sodišče njune dediče utemeljeno proglasilo kot zakonite dediče sporne nepremičnine.

Skladno z načelom formalne legalitete lahko sodišče dovoli izvršbo praviloma le v korist osebe, ki je v izvršilnem naslovu označena kot upnik, oziroma proti osebi, ki je v izvršilnem naslovu označena kot dolžnik. Člen 24 ZIZ pa dopušča tudi izjemo od tega načela, pod pogojem, da upnik v predlogu za izvršbo določno označi javno ali po zakonu overjeno listino, s katero lahko dokaže prehod terjatve nase oziroma prehod obveznosti na novega dolžnika. Če s tako listino ne razpolaga, se prehod obveznosti dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku. V konkretnem primeru sta upnika, ki razpolagata z izvršilnim naslovom zoper pokojno dolžnico A. A. in sta vložila predlog za izvršbo zoper dolžnika - B. B. (prej B. A.) in C. A. kot dediča navedene prvotne dolžnice A. A., s predložitvijo pravnomočnega sklepa o dedovanju po pokojni D. D. Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. D 778/2013 z dne 28. 3. 2017 zahtevi iz drugega v zvezi s prvim odstavkom 24. člena ZIZ zadostila. Kot je pravilno in natančno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Iz izreka navedenega sklepa o dedovanju je namreč razvidno, da po pokojni D. D. dedujeta tudi njena nečaka B. A. (poročena B.) in C. A., iz o

Po 81. členu ZDen imajo oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, glede premoženja, ki pripade upravičencu po tej odločbi, pravni učinek samo, če je to v oporoki izrecno navedeno. Določbe o dedovanju v ZDen so lex specialis in jih je treba razlagati ozko. To pomeni, da se omejitve iz 81. člena ZDen nanašajo le na oporočna razpolaganja denacionalizacijskega upravičenca, ki mu je bilo premoženje vrnjeno, ne pa na oporočna razpolaganja njegovih dedičev, ter le na oporočna razpolaganja napravljena pred odločbo o denacionalizaciji, ne pa pred samo nacionalizacijo. Oporočna razpolaganja dedičev denacionalizacijskega upravičenca se tako nanašajo na denacionalizirano premoženje, ne glede na to, ali je v oporoki to izrecno navedeno. Vendar oporoke ni moč upoštevati, če je dedič umrl pred pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe. Kot že zgoraj navedeno, v takem primeru nastopi dedovanje po vstopni pravici, ki pa velja zgolj za zakonite dediče, saj vstopne pravice pri oporočnem dedovanju ni.

Razlaga besedila 28. člena ZD, za katero se zavzema tožnica, torej da bi bila dedinja ali obdarjenka (toženka) prvotnega obdarjenca, ki je umrl pred zapustnico, zavezanka za vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža, nasprotuje ustavni pravici do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave) ter tudi 1. členu prvega protokola k EKČP. Ustanova nujnega deleža sama po sebi posega v svobodo testiranja (ki je neločljiv del zapustnikove lastninske pravice). Poseg naj bi bil dopusten zaradi načela dedovanja v družini, kot izpeljavi načela socialne vezanosti lastnine (67. člen Ustave). Pri pravni ustanovi vračanja daril zaradi prikrajšanega nujnega deleža je ta poseg še hujši. Posega namreč tako v zapustnikovo svobodo razpolaganja inter vivos, kakor tudi v že obstoječo lastninsko pravico obdarjenca. Prvi pogoj za dopustnost takšnega posega je, da je jasno določen v zakonu. Tak primer sta tudi določbi četrtega in petega odstavka 28. člena ZD. Razlaga, za kakršno se zavzema revidentka, pa je razširjujoča razlaga, ki bi napravila še korak dlje pri poseganju v zasebno lastnino zaradi varstva interesov nujnih dedičev. Posegla bi še v lastninsko pravico nadaljnjega pridob

Dedič M.F. je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrženje, podrejeno zavrnitev. Menil je, da pritožba Š.M. ni dovoljena, ker pritožnica ni stranka zapuščinskega postopka, saj ne uveljavlja kakšne pravice iz zapuščine. Sodišče druge stopnje je pritožbo dopustilo in jo vsebinsko obravnavalo. Pritožnica je v zapuščinskem postopku uveljavljala vstopno pravico po svoji materi, zunajzakonski partnerici zapustnika, torej dedno pravico. Sodišče prve stopnje njenemu predlogu ni sledilo, pač pa je za dediča razglasilo samo zapustnikovega sina. Pritožnica ima pravico, da pravilnost takšnega sklepa o dedovanju preizkusi pritožbeno sodišče.

Že zakonska sistematika kaže, da je vstopna pravica institut zakonitega dedovanja. Kadar oporočitelj ne določi substituta dediča, v oporoki določeni dedič pa umre pred oporočitejem, pride do zakonitega dedovanja. Stališče, da ima tožnik pravni interes za tožbo, nima pa pravnega interesa po materialnem pravu, je notranje protislovno in nelogično, odločitev, ki temelji na tem stališču, pa obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Po Zakonu o dedovanju pride do vstopne pravice vnukov v dedovanje po zapustniku le, če zapustnik preživi svojega otroka. V povezavi z 12. členom ZDen pa to tudi pomeni, da je vnuk bivšega lastnika podržavljenega premoženja upravičenec le pod pogojem, da je prejšnji lastnik umrl za svojim otrokom, ki je oče ali mati vnuka (prejšnjega lastnika). V obravnavani zadevi pa je bilo ugotovljeno, da je sin bivše lastnice umrl za svojo materjo. S tem pa ni izkazana vstopna pravica tožnice kot vnukinje, posledično pa tudi niso izpolnjeni pogoji, da bi se tožnica kot vnukinja bivše lastnice lahko štela kot nadomestna upravičenka na podlagi 12. člena ZDen.

Gre za predhodno vprašanje, kdo so dedičevi dediči. Ali bo sodišče samo reševalo predhodno vprašanje ali ne, je predmet presoje sodišča. Praksa je glede tega različna, saj prekinitev postopka ni obligatorna. Odločitev o prekinitvi postopka je odvisna od okoliščin vsakokratnega primera. Prekinitev enega zapuščinskega postopka je lahko smotrna, če sta ista dediča v nenehnih sporih, medtem ko drugi zapuščinski postopek teče in v času odločanja o prekinitvi tega postopka še ni gotovo, kako se bo zaključil.

Sodišče mora v zapuščinskem postopku med drugim ugotoviti, kdo so zapustnikovi dediči. Sodišče prve stopnje navedenih podatkov ni dovolj skrbno raziskalo. Prenagljeno in predvsem neobrazloženo je štelo, da sta oba zapustnikova starša umrla pred zapustnikom, zaradi česar je k podaji dedne izjave pozvalo pritožnika. Ker ni jasno, ali je ta sploh upravičen dedovati, je vprašljiv tudi pravni učinek njegove izjave o odpovedi dedovanju.

Ker je zapustnica sporno nepremičnino podarila toženkinemu pravnemu predniku več kot leto dni pred svojo smrtjo, tožnica ni upravičena zahtevati vrnitve darila od toženke.

Ko je zapustnik oporoko l. 1954 zapisal za svoje celotno premoženje, je to bilo tudi premoženje, ki je bilo kasneje denacionalizirano. Njegova volja, da se oporoka nanaša tudi na to premoženje, je bila jasna in nedvoumna, zato ni nobene potrebe, da bi jo konstruirali. Prvostopenjsko sodišče pravilno ni upoštevalo oporočnih določil zapustnika glede tega, kdo naj bi (oz. naj ne bi) dedoval po njegovi oporočni dedinji. Gre za fidejkomisarično substitucijo, ki v našem pravu ni dovoljena. Ker pritožnik ni dedič, nima ne pravice ne interesa, da nasprotuje postavljenemu skrbniku zapuščine.

Upoštevaje časovne meje pravnomočnosti sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upošteva zgolj tiste okoliščine, ki nastanejo do trenutka zaključka glavne obravnave. Ker je bilo v obravnavanem primeru na zadnjem naroku za glavno obravnavo 26. 11. 2014 še negotovo, ali bodo tudi drugi zatrjevani zakoniti dediči po zapustniku svojo dedno pravico v pravdi uspeli uspešno uveljaviti, saj bo o tem mogoče sklepati šele po pravnomočni odločitvi o zahtevku iz tožbe z dne 25. 7. 2014 (priloga A7), je sodišče prve stopnje pri presojanju utemeljenosti predmetnega zahtevka krog zakonitih dedičev po pokojnem pravilno ugotavljajo zgolj izhajajoč iz pravnomočnega sklepa o dedovanju po zapustniku I D 1525/2011 z dne 4. 1. 2013, upoštevaje pri tem tudi tožečo stranko. Kot pravilen je potrebno podpreti prvostopenjski zaključek, da je bila tožeči stranki pravica do obravnavanja v zapuščinskem postopku in s tem možnost, da že v tem uveljavi svoja dednopravna upravičenja, odvzeta. Dejstvo, da je bila tožeča stranka na zapuščinski obravnavi navedena kot zakoniti dedič po pokojnem, zapuščinsko sodišče pa kljub temu, da biva v Sloveniji, njenega naslova ni skušalo ugotoviti z namenom vabljenja k

Dejstvo, da zapustnikovi sinovi živijo v tujini in da ostali udeleženci postopka ne (po)vedo njihovih naslovov, sodišča ne pooblašča, da jim brez resnega poskusa pridobiti njihove naslove in jim vročiti sodna pisanja, postavi skrbnika.