222. člen ZD

Oporoka je bila predložena po izdaji sklepa o dedovanju, a pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju.

Ker je v bila v obravnavanem primeru oporoka najdena pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, se bo postopek nadaljeval pred zapuščinskim sodiščem.

Položaj dedičev je univerzalen. Vezan je na celotno dediščino in ne le na posamezni del. To pomeni, da se je na dediče preneslo vse zapustničino premoženje, in ne le tisto, ki dedičem ustreza. Zato delna odpoved dediščini ni mogoča. Pri izjavi o odpovedi dediščini se šteje, da tisti, ki je takšno izjavo podal, ni postal dedič. Izjava o odpovedi dediščini zato učinkuje tudi glede pozneje najdenega premoženja. Ker se je pritožnica dedovanju odpovedala, je sodišče utemeljeno ni štelo za dedinjo pozneje najdenega zapustničinega premoženja. V dedno izjavo ni smelo posegati, saj je njena vsebina postala del pravnomočnega sklepa o dedovanju. Pozneje najdeno zapustničino premoženje je pravilno dodelilo zakonitim dedičem 2. dednega reda, ki so bili dediči že po prvotnem sklepu o dedovanju z dne 18. 4. 2018. Zapuščina se med dediče razdeli po obsegu in velikosti dednih deležev, ki so skladni z dednopravnimi upravičenji, ugotovljenimi s pravnomočnim sklepom o dedovanju. Enako kot dedič, ki se je odpovedal dediščini, tudi dedič, ki je podal izjavo o sprejemu dediščine, te v primeru pozneje najdenega premoženja ne more spremeniti.

V konkretnem primeru je potrebno oceniti ali je tožnik imel na voljo učinkovito pravno sredstvo oziroma pravno možnost, s katero bi dosegel odstranitev protipravnega ravnanja državnega organa oziroma odpravo posledic založene oporoke, ki v zapuščinskem postopku ni bila razglašena ter je zato zapuščinsko sodišče uvedlo zakonito in ne oporočno dedovanje.

V konkretnem primeru je bistven odgovor na vprašanje ali je pravni prednik tožnice imel na voljo učinkovito pravno sredstvo oziroma pravno možnost, s katero bi dosegel odstranitev protipravnega ravnanja državnega organa oziroma odpravo posledic založene oporoke, ki v zapuščinskem postopku ni bila razglašena ter je zapuščinsko sodišče uvedlo zakonito in ne oporočno dedovanje.

V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da se na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP lahko sklicuje le stranka, ki se jo taka kršitev tiče, ne pa tudi njen nasprotnik. Namen navedene zakonske določbe je izključno v zaščiti interesov pravdno nesposobne stranke, ne pa interesi nasprotne stranke, da se v primeru zanjo neugodnega izida postopka sklicuje na morebitne procesne kršitve. Morebitno pozneje najdeno premoženje, ki bi se še našlo po pravnomočnosti sklepa o dedovanju in za katerega se ob izdaji sklepa o dedovanju ni vedelo, da pripada zapuščini, bo sodišče razdelilo z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju (prvi odstavek 221. člena ZD). Če pa se bo po pravnomočnosti sklepa o dedovanju našla oporoka, bodo prizadete osebe lahko uveljavljale svoje pravice iz oporoke v pravdi (222. člen ZD).

Pravica do nujnega dednega deleža je zakonita dedna pravica posebne vrste. Glede na to, da sta si dedinji vse od uvedbe zapuščinskega postopka, tudi po seznanitvi z oporoko, prizadevali za uveljavitev zakonitega dednega deleža, kar je več kot minimum, ki jima ga zagotavlja institut nujnega dednega deleža, sodišče ni imelo podlage za zaključek, da nujnega deleža nista uveljavljali. Če v oporoki ni omejitve glede premoženja, na katerega se nanaša, potem je ta podlaga za dedovanje vsega premoženja, ki je bilo v trenutku zapustnikove smrti njegova last. To z drugimi besedami pomeni, da oporoka (v kateri omejitve glede premoženja, ki naj bi ga dedinja dedovala, ni) velja tudi za premoženje, s katerim oporočitelj v času njene sestave ni razpolagal, ker ga je pridobil kasneje, ali pa zanj ni vedel.

Res je sicer, da v sodni praksi velja stališče, da če oškodovanec opusti pravno varstvo, s katerim lahko uveljavi odpravo posledic protipravnega ravnanja nosilca oblasti, ima ta opustitev učinek pretrganja vzročne zveze (glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 827/2008, II Ips 1014/2007, III Ips 105/2007). Vendar pa to pravilo ni absolutno - vprašati se je treba, ali je imel udeleženec postopka na voljo učinkovito pravno sredstvo, s katerim bi konkretno dosegel odstranitev protipravnega ravnanja in njegovih posledic.

Revizija se dopusti glede vprašanja ali je zaradi opustitve vložitve dediščinske tožbe po 141. členu ZD nasproti sodedičem pokojnega prišlo do pretrganja vzročne zveze med nepravilnim ravnanjem državnega organa in vtoževano škodo.

Namreč, dokler upravičenec ne izkoristi vseh pravnih možnosti, ki jih ima na voljo za odpravo ali zmanjšanje škode, se ne more uspešno sklicevati na odškodninsko odgovornost države za ravnanje njenega organa. Tudi na pravnega naslednika ne more preiti več pravic, kot jih je imel pravni prednik.

Z dediščinsko tožbo tožnik zahteva zapuščino iz naslova zatrjevane (močnejše) dedne pravice od osebe, ki je s sklepom o dedovanju ugotovljena kot dedič, dejansko pa to ni. Dediščinska tožba je torej dajatvena tožba, s katero tožeča stranka od tožene stranke zahteva izročitev stvari iz zapuščine.

Namen sodne hrambe oporoke je v večji pravni varnosti – oporočitelj oporoko zaupa sodišču z namenom, da bi jo varovalo pred uničenjem, izgubo in zlorabo - ter olajšanju dokazovanja. Tožnik je utemeljeno zaupal sodišču in pričakoval, da bo ravnanje sodišča v zvezi s sodno hrambo oporoke kot pomembnim pravnim poslom za primer smrti še posebej skrbno. Zato se je utemeljeno zanesel na ugotovitev sodnice, da oporoke pokojnice ni v sodni hrambi in v zmotnem prepričanju o resničnosti te izjave pristal na sklenitev dednega dogovora in zakonito dedovanje. Sklenitev dednega dogovora ne pomeni, da je privolil v kršitev in se odpovedal uveljavljanju škode, ki mu je nastala s protipravnim ravnanjem sodišča

Redna pot za uveljavljanje dedne pravice je torej zapuščinski postopek, funkcija pravde je zgolj korektivna. V obravnavanem primeru je tožnik sodeloval v zapuščinskem postopku, tako da bi moral svojo dedno pravico uveljavljati znotraj zapuščinskega postopka in ne kot želi prikazati s pritožbo v okviru dediščinske tožbe.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je med ravnanjem toženke in vtoževano škodo podana vzročna zveza.

Nedvomno je podana odškodninska odgovornost države za tožeči stranki nastalo materialno škodo. V kolikor bi bila oporoka pokojne najdena pravočasno - že v letu 1993, bi namreč prišlo do oporočnega dedovanja. Najmanj, kar bi moralo storiti Okrajno sodišče v zapuščinskem postopku po pokojni A. A. je, da bi moralo bolj skrbno preveriti, ali se morebiti v hrambi pri Okrajnem sodišču nahaja tudi oporoka pokojne, še posebej zato, ker je na zapuščinski obravnavi bilo govora o oporoki pokojne. Odškodninska odgovornost države za protipravno ravnanje sodišča ima podlago v 26. členu URS. Država torej odgovarja, če so kumulativno podane splošne predpostavke odškodninske odgovornosti: protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza med njima ter krivda povzročitelja.

Oporoka je pravni posel za primer smrti, katerega pravni učinek nastopi šele z zapustnikovo smrtjo. Sklop dejstev, zaradi katerih se spreminjajo, prenehajo ali prenašajo pravice, je izpolnjen šele z zapustnikovo smrtjo. Z zapustnikovo smrtjo premoženje preide na dediče. Iz teh razlogov je vsebinsko presojo ne/veljavnosti oporoke zaradi nasprotovanja kogentnim predpisom o dedovanju kmetij nujno izvesti na dan zapustnikove smrti ter na dan izdaje sklepa o dedovanju in ne na dan sestave oporoke.

Dokler posameznik ne izkoristi vseh pravnih možnosti, ki jih ima na voljo ter posledično zaradi njegovega lastnega ravnanja nastane škoda, se ne more uspešno sklicevati na odškodninsko odgovornost države za ravnanje njenega organa.

Sodišče prve stopnje je na zapuščinski obravnavi dne 19. 1. 2017 razglasilo oporoke z dne 7. 11. 1994, 15. 1. 2012 in 19. 6. 2012. Oporoke z dne 8. 3. 2014 ni upoštevalo, ker je bila predložena v fotokopiji. Prisotni dediči so priznali oporoko z dne 19. 6. 2012 in predlagali, da se premoženje razdeli v skladu z določili te oporoke. Naslednji dan je bil v spis vložen izvirnik oporoke z dne 8. 3. 2014 brez posebnega spremnega dopisa. Sodišče prve stopnje ga je očitno spregledalo in izdalo izpodbijani sklep ne da bi s to, naknadno predloženo (najdeno) oporoko seznanilo dediče oziroma po potrebi ponovno razpisalo zapuščinsko obravnavo. Glede na to, da je do te situacije prišlo pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, se mora postopek nadaljevati pred zapuščinskim sodiščem (222. člen ZD).

Obnova zapuščinskega postopka, ki je pravnomočno končan, ni dovoljena, stranke pa lahko svoje pravice (tudi iz oporoke) uveljavljajo v pravdi, seveda pa ne z zahtevkom za obnovo zapuščinskega postopka, kot ga uveljavlja tožnica. Tožnica zahteva tudi ugotovitev, da je oporoka pokojne, na podlagi katere je dedinja dela nepremičnega premoženja, pristna in zakonita. Zakaj naj bi imela za vložitev takšne tožbe pravni interes oziroma v čem je njena pravna korist od takšne tožbe, ob tem, da ne trdi, da toženka oporoke ne priznava za pristno in pravno veljavno, ni videti, in tožnica tega tudi ne pojasni. Pravilno in zakonito je v posledici sodišče prve stopnje tožbo kot nedovoljeno zavrglo.

Kadar je zapuščinski postopek po umrlem upravičencu že pravnomočno končan, ne da bi bilo v njem odločeno tudi o dedovanju denacionaliziranega premoženja, je treba glede tega denacionaliziranega premoženja izvesti nov zapuščinski postopek