15. člen ZD

V tem primeru pritožnik, pravni laik, ni bil jasno opozorjen na usodnost svoje neudeležbe na zapuščinski obravnavi. Ni bil poučen, da sklepa (s pritožbo) ne bo mogel korigirati z novim niti, če bi se izkazalo, da zapuščinsko sodišče ni imelo pred seboj popolnega in ažurnega gradiva o obsegu zapuščine in zakonitih dedičih. Zaradi teh okoliščin so dejstvi in dokaza, ki jih je pritožnik prvič navedel v pritožbi, dopustni.

Pravica zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič zastara nasproti poštenemu posestniku v enem letu, odkar je dedič zvedel za svojo pravico in za posestnika stvari zapuščine, najpozneje pa v desetih letih, računajoč za zakonitega dediča od zapustnikove smrti, za oporočnega dediča pa od razglasitve oporoke. Nasproti nepoštenemu posestniku zastara ta pravica v dvajsetih letih. Na dolžino zastaralnega roka torej odločilno vpliva (ne)poštenost posestnika zapuščine. Nepošten je tisti posestnik, ki ve, da je (samo tožnik ali tudi) tožnik pravi dedič. Šteje se, da je posestnik zapuščine pošten že, če je „znatno verjetno“, da mu zapuščina pripada, in ne šele v primeru, če je to gotovo. Univerzalno pravno nasledstvo pomeni prehod vseh pravic in obveznosti - prvi toženec je zato vstopil v pravni položaj pok. oporočne dedinje in je dolžan izpolniti le tisto, kar bi bila, če ne bi umrla pred vložitvijo tožbe, dolžna izpolniti ona. Vprašanje (ne)poštenosti se zato zanj ne presoja samostojno, ampak je odločilna le (ne)poštenost njegove pravne prednice. Tožnika sta zapustnikova zakonita dediča, ne pa njegova nujna dediča (25. člen ZD). To pomeni, da bi dedovala le v primeru, če bi

Zapustnik ni sestavil oporoke, zato je nastopilo dedovanje na podlagi zakona.

V nobenih od obeh pritožb niso konkretizirane trditve o tem, katerih pravic v zapuščinskem postopku pritožnika nista uporabila zaradi svoje nevednosti, ker sta prava neuki stranki, bi jih pa uporabila, če bi imela pooblaščenca. Nobena od obeh pritožb tudi ne konkretizira trditve, kako in v čem bi bil sklep o dedovanju drugačen od izpodbijanega ter na kakšen način, oziroma s kakšnim ravnanjem sodišče prve stopnje ni omogočilo obema pritožnikoma udeležiti se obravnave skupaj s pooblaščencem. Izpostavljene pritožbene navedbe pritožnika S. R. pa so tudi povsem nekonkretizirane, ker niti v pritožbi ne pove, katera so tista pravno upoštevna dejstva, ki bi jih sodišče prve stopnje moralo upoštevati in obravnavati, pa jih ni.

Nečak, ki je zapustnikovi oporoki nasprotoval, tožbe zoper oporočno dedinjo zaradi neveljavnosti oporoke ni vložil. Ker je njegov pokojni oče brat zapustnika, nečak niti ne more zahtevati nujnega deleža, saj so nujni dediči le pokojnikovi potomci, posvojenci in njihovi potomci, starši in zakonec, ter dedi in babice ter bratje in sestre pa pod pogojem nezmožnosti za delo in če nimajo sredstev za življenje. Zakaj pa bi bila sicer potrebna prekinitev zapuščinskega postopka do konca zapuščinskega postopka po pokojnikovem bratu, prvostopenjsko sodišče ne pojasni.

Skladno z načelom formalne legalitete lahko sodišče dovoli izvršbo praviloma le v korist osebe, ki je v izvršilnem naslovu označena kot upnik, oziroma proti osebi, ki je v izvršilnem naslovu označena kot dolžnik. Člen 24 ZIZ pa dopušča tudi izjemo od tega načela, pod pogojem, da upnik v predlogu za izvršbo določno označi javno ali po zakonu overjeno listino, s katero lahko dokaže prehod terjatve nase oziroma prehod obveznosti na novega dolžnika. Če s tako listino ne razpolaga, se prehod obveznosti dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku. V konkretnem primeru sta upnika, ki razpolagata z izvršilnim naslovom zoper pokojno dolžnico A. A. in sta vložila predlog za izvršbo zoper dolžnika - B. B. (prej B. A.) in C. A. kot dediča navedene prvotne dolžnice A. A., s predložitvijo pravnomočnega sklepa o dedovanju po pokojni D. D. Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. D 778/2013 z dne 28. 3. 2017 zahtevi iz drugega v zvezi s prvim odstavkom 24. člena ZIZ zadostila. Kot je pravilno in natančno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Iz izreka navedenega sklepa o dedovanju je namreč razvidno, da po pokojni D. D. dedujeta tudi njena nečaka B. A. (poročena B.) in C. A., iz o

Ker je zapustnik napravil oporoko, je nastopilo oporočno dedovanje, čemur nobeden od zakonitih dedičev ne nasprotuje oz. veljavnosti oporoke ne izpodbija. Oporočno razpolaganje (svoboda testiranja) je omejeno le z institutom nujnega dednega deleža. Pritožnik, ki je zapustnikov nečak, ni oseba iz kroga zakonitih dedičev, ki ima pravico zahtevati del zapuščine, zato pravice do nujnega dednega deleža nima.

Če kdo v zapuščinskem postopku uveljavlja, da je dedič in svojo dedno pravico utemeljuje z zunajzakonsko skupnostjo z zapustnikom, je treba obstoj te skupnosti ugotavljati v zapuščinskem postopku. Če bodo sporna dejstva, od katerih je odvisna presoja o obstoju zunajzakonske skupnosti (vključno z dejstvi, ki so ovira, da bi bila taka skupnost pravno priznana) bo potrebna napotitev na pravdo. Zapuščinsko sodišče bo na pravdo napotilo preživelega zunajzakonskega partnerja z zahtevkom na ugotovitev, da mu pripada dedna pravica oziroma da je zapustnikov zakoniti dedič, če bo glede na razpoložljive podatke štelo njegovo pravico za manj verjetno

V položaju, ko je bil upravičencu podržavljen solastninski idealni delež na celotni stavbi, stavba pa je času vračanja v dejanski etažni lastnini, je upravičencu mogoče vrniti le solastninske deleže na posameznih delih stavbe, za katere niso izkazane ovire za vračilo, skupaj z njim pripadajočimi pravicami na skupnih delih stavbe in pripadajočem zemljišču, in sicer s takšno višino solastninskega deleža na vsakem posameznem delu stavbe, kakršno je imel pred podržavljenjem na celotni nepremičnini.

Upoštevaje časovne meje pravnomočnosti sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upošteva zgolj tiste okoliščine, ki nastanejo do trenutka zaključka glavne obravnave. Ker je bilo v obravnavanem primeru na zadnjem naroku za glavno obravnavo 26. 11. 2014 še negotovo, ali bodo tudi drugi zatrjevani zakoniti dediči po zapustniku svojo dedno pravico v pravdi uspeli uspešno uveljaviti, saj bo o tem mogoče sklepati šele po pravnomočni odločitvi o zahtevku iz tožbe z dne 25. 7. 2014 (priloga A7), je sodišče prve stopnje pri presojanju utemeljenosti predmetnega zahtevka krog zakonitih dedičev po pokojnem pravilno ugotavljajo zgolj izhajajoč iz pravnomočnega sklepa o dedovanju po zapustniku I D 1525/2011 z dne 4. 1. 2013, upoštevaje pri tem tudi tožečo stranko. Kot pravilen je potrebno podpreti prvostopenjski zaključek, da je bila tožeči stranki pravica do obravnavanja v zapuščinskem postopku in s tem možnost, da že v tem uveljavi svoja dednopravna upravičenja, odvzeta. Dejstvo, da je bila tožeča stranka na zapuščinski obravnavi navedena kot zakoniti dedič po pokojnem, zapuščinsko sodišče pa kljub temu, da biva v Sloveniji, njenega naslova ni skušalo ugotoviti z namenom vabljenja k

Sodišče bi moralo dediča kot prava neuko stranko poučiti, da lahko uveljavlja zahtevek za vračunanje darila dediču M. V. Dedič A. V. je namreč v svojih (laičnih) vlogah omenjal, da je dedič M. V. od zapustnice prejel darilo, ni pa izrecno uveljavljal, da predstavlja predmetno stanovanje darilo, ki ga je treba všteti dediču M. V. v njegov dedni delež. V okviru materialno procesnega vodstva bi moralo sodišče razčistiti ali gre za darilo M. V., kot trdi pritožnik, in v zvezi s tem pritožnika tudi ustrezno poučiti.

Tretji odstavek 15. člena ZD je namenjen zaščiti zapustnikovih bratov in sester ter njihovih potomcev, ki so v razmerju do zapustnikovih polbratov/polsester z zapustnikom ožje sorodstveno povezani (po obeh zapustnikovih starših in ne le enem), in ne zaščiti zapustnikovega zakonca. V primerih, ki jih ureja 16. člen ZD, ni potrebe po zaščiti skupnih potomcev zapustnikovih staršev, saj ti ne obstajajo. Tako ni razloga, da polrodni otroci ne bi dedovali deleža, ki bi sicer pripadel njihovemu pokojnemu predniku.

V primeru, da zapustnik ni zapustil zakonca, dedujejo pokojnikovi starši po enakih deležih. Če sta oba zapustnikova starša umrla pred njim, dedujejo del zapuščine, ki bi šel vsakemu od njiju, če bi preživel zapustnika, potomci.

Prevzemnik kmetije mora biti sam sposoben, da na kmetiji gospodari, zato prevzemnik ne more biti tisti, ki iz tujine preko tretje osebe (ki je sicer usposobljena za kmetovanje) na tak način gospodari s kmetijo.

Tožba in s tem odločitev o dediščinski tožbi mora vsebovati ugotovitveni del, s katerim se ugotovi dedna pravica in dajatveni del za izročitev zapuščine ali njenega dela.

Pri dedovanju v okviru drugega dednega reda zakonec zapustnikovega brata oziroma sestre ni dedič.

Na absolutno bistveno kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zato bi pritožnika morala nanjo opozoriti takoj, ko jo je sodišče prve stopnje zagrešilo, to je, ko je sprejelo sklep o pridržanju izdaje sklepa o dedovanju. Zapuščinski postopek je eden od nepravdnih postopkov, kjer so standardi za obrazložitev odločbe nižji od standardov v pravdnem postopku. Tako se je ustalila sodna praksa, da v zapuščinskih postopkih v sklepu o dedovanju ugotovitve vrednosti čiste zapuščine ni potrebno posebno utemeljevati v obrazložitvi.

Osebnega vozila in hranilnih vlog, ni mogoče šteti kot del zaščitene kmetije, Glede tega premoženja zato nastopi dedovanje na podlagi zakona po splošnih predpisih o dedovanju.

Predlog delitve, po katerem bi dedinji postali solastnici določenih nepremičnin, ki sestavljajo zaščiteno kmetijo, ni v skladu z načelom nedeljivosti kmetij ob dedovanju, ki je uveljavljeno v številnih drugih določbah zakona, najbolj ga izraža določba 5. člena ZDKG, ki pravi, da deduje kmetijo pravilom samo en dedič. Sodišče mora o obveznostih dediča do „nujnega„ dediča odločiti v izreku sklepa. V delu, v katerem je odločeno o dedičevih obveznostih do drugih upravičencev, gre za dajatveno naravo sklepa o dedovanju, ki predstavlja izvršilni naslov in mora vsebovati tudi rok za izpolnitev.

Pravno nasledstvo po upravičencu je verjetno izkazano, če je vlogo za denacionalizacijo kot dedič dediča vložil bratranec sina upravičenke, saj je upravičenkin sin upravičenko preživel.